<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1620/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1620.2018

Evidenčna številka:VSL00021825
Datum odločbe:30.01.2019
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - višina nadomestila - individualna pogodba - letna tarifa - neprerekana dejstva

Jedro

Glede na to, da je tožena stranka višini ugovarjala, tožbeni zahtevek ob sklicevanju na 2. in 3. člen Skupnega sporazuma ni utemeljen. O višini nadomestila sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti po kriterijih drugega odstavka 214. člena ZPP, ampak bi morala tožeča stranka svoje (konkretizirane) trditve o višini zahtevka dokazati.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno, pritožbi tožeče stranke pa v celoti, ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24908/2017 s 24. 3. 2017 razveljavi tudi v delu, v katerem je toženi stranki v 1. točki izreka naloženo plačilo 4.184,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2017 ter se tožbeni zahtevek zavrne še v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo 4.184,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2017; v III. točki izreka pa tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: I. obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24908/2017 s 24. 3. 2017 v delu, v katerem je toženi stranki v 1. točki izreka naloženo plačilo 17.837,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2017 in v 3. točki, kjer so na 74 EUR odmerjeni stroški izvršilnega postopka; II. v preostalem delu pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo ter III. tožeči stranki naložilo, da mora toženi strani v 15 dneh povrniti 707,01 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožena stranka. Predlaga razveljavitev sodbe. Opozarja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni nasprotovala trditvam tožeče stranke o višini zahtevka. Trditvam je nasprotovala in poudarila, da so nerazumljive in pavšalne, zato se do njih sploh ne more opredeliti. Trdila je še, da ni nastopilo stanje, ko bi morala plačevati avtorska nadomestila ob upoštevanju 2. in 3. člena skupnega sporazuma. Nihče ne ve, kako je tožeča stranka izračunala mesečne zneske, sodba o tem ni in ne more biti obrazložena.

3. Tožeča stranka pa se pritožuje zoper odločitev o stroških; meni da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj v njej ni navedeno, katere stroške je sodišče priznalo in katerih ne. Vloge tožene stranke so bile prazne in ponavljajoče se, sodišče nepotrebnih stroškov ne bi smelo priznati. Tožeča stranka nasprotuje tudi priznanju stroškov za čas odsotnosti pooblaščenca iz pisarne v času potovanja in potnih stroškov iz A., saj ne gre za potrebne stroške.

4. Obe stranki sta na pritožbi odgovorili in predlagali zavrnitev pritožb. Tožena stranka glede stroškov, ki so višji, ker jo zastopa odvetniška družba iz A., navaja, da ta pisarna za toženo stranko vodi praktično vse pravdne postopke v Sloveniji, težave v odnosu do tožeče stranke pa zelo dobro pozna, saj je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zastopala več kot 15 tožencev v podobnih zadevah.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena; pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

6. Tožnik zahteva plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih za čas od leta 2011 do januarja 2017. Ugodeno je bilo tožbenemu zahtevku za čas od marca 2014 dalje; odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka pa je že pravnomočna. V še relevantnem obdobju je bila med pravdnima strankama sklenjena Individualna pogodba o uporabi glasbenih neodrskih del v programih televizijskih postaj po skupnem sporazumu št. 2014 (priloga A 42; v nadaljevanju individualna pogodba), ki se sklicuje tudi na Skupni sporazum o uporabi glasbenih avtorskih del iz repertoarja Združenja SAZAS v televizijskih programih v Republiki Sloveniji št. 2014 (priloga A 44, v nadaljevanju Skupni sporazum).

7. Sodišče prve stopnje je višino nadomestila za vsako posamezno obdobje ugotovilo tako, da je sledilo trditvam tožeče stranke, ker je menilo, da tožena stranka tožbenim trditvam v teh delih ni nasprotovala. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je to stališče sodišča prve stopnje napačno, takšno ravnanje pa predstavlja kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Tožena stranka je namreč, kot v pritožbi korektno povzema svoje navedbe iz prve pripravljalne vloge, opozorila, da tožeča stranka glede spremembe višine nadomestila za obdobje od aprila 2015 dalje in glede leta 2016 ni podala nikakršne razumljive trditvene podlage, tako da se do nje ne more opredeliti. Navedla je še, da trditvam nasprotuje in trdi, da ni nastopilo stanje, ko bi morala plačevati avtorska nadomestila ob upoštevanju 2. in 3. člena Skupnega sporazuma. Odgovor tožeče stranke na tak ugovor je bil posplošen: „...tarifa temelji na prihodkih in sicer je določena v odstotkih ob pravilnem upoštevanju deleža predvajanih glasbenih vsebin v TV programih. Od aprila 2015 dalje tožena stranka ne izpolnjuje več pogojev za minimalno letno tarifo iz 7. člena Skupnega sporazuma, ampak se ji nadomestilo obračuna glede na sporočene prihodke in ob upoštevanju določb 2. in 3. člena Skupnega sporazuma.“ Povzete tožbene trditve, z izjemo podatka o odstotku glasbe v oddajnem času, ne vsebujejo nobenega drugega podatka, ki bi v skladu s Skupnim sporazumom (na katerega se sklicuje 7. člen Individualne pogodbe) omogočal izračun nadomestila.1 Iz predstavljene ureditve določanja nadomestila povsem jasno izhaja, da takšne tožbene trditve ne omogočajo preizkusa izračuna nadomestila po 2. in 3. členu Skupnega sporazuma v zvezi s 7. členom Individualne pogodbe. Ne vsebujejo namreč podatkov o subvencijah, dotacijah, letnih poslovnih prihodkih tožene stranke, višini naročnine ali prispevka..., ki bi (ob sporni višini) omogočile preizkus pravilnost izračuna nadomestila. Glede na to, da je tožena stranka višini ugovarjala, tožbeni zahtevek ob sklicevanju na 2. in 3. člen Skupnega sporazuma ni utemeljen. O višini nadomestila glede na opisano, sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti po kriterijih 2. odstavka 214. člena ZPP, ampak bi morala tožeča stranka svoje (konkretizirane) trditve o višini zahtevka dokazati. Zaradi opisanega je višje sodišče na podlagi 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila, ki presega minimalno nadomestilo.

8. 7. člen Skupnega sporazuma z naslovom Minimalna letna tarifa namreč določa še, da se v primeru, da vsota obračunanega avtorskega nadomestila na letni ravni po 2. in 3. členu tega skupnega sporazuma ne doseže letne višine avtorskega nadomestila, določenega v tem členu, uporabniku obračuna minimalno avtorsko nadomestilo za posamezni televizijski program …, ki je odvisno od odstotka glasbe v oddajnem času. To torej pomeni, da uporabnik v vsakem primeru plača najmanj znesek, določen z minimalno letno tarifo. Pritožbeno sodišče glede na pogodbeni dogovor pravdnih strank, iz katerega jasno izhaja, da tožena stranka avtorska glasbena dela uporablja v povprečju 66,6 % do 100 % svojega oddajnega časa, ne sprejema toženkinega navrženega ugovora (v postopku pred sodiščem prve stopnje je bil celo izrecno omejen le na leto 2014), da je ta odstotek drugačen.2

9. Ker, kot je bilo pojasnjeno, tožeča stranka ni podala trditev, ki bi omogočile izračun nadomestila po 2. in 3. členu Skupnega sporazuma, je pritožbeno sodišče nadomestilo za uporabo avtorske glasbe iz repertoarja tožeče stranke za vsa še sporna obdobja odmerilo po določbi o minimalni tarifi 1. odstavka 7. člena Skupnega sporazuma. Za pogodbeno dogovorjen odstotek glasbe v oddajnem času (66,66 % do 100 %) ta znaša 7.200 EUR letno, torej 600 EUR mesečno, skupaj z DDV pa 657 EUR mesečno. Podlage za (sicer malenkostno) višje nadomestilo, izračunano po 1. odstavku 7. člena Skupnega sporazuma, tožeča stranka tudi ni izkazala.

10. Tako ob upoštevanju v izpodbijani sodbi ugotovljenih oz. neprerekanih plačil tožene stranke ta za leto 2014 dolguje še 4.430,20 EUR, za leto 2015 še 3.565 EUR (nadomestila za maj in oktober tožeča stranka izrecno ne zahteva), za leto 2016 še 5.208 EUR in za januar 2017 še 449,00 EUR. Skupaj tožena stranka tožeči dolguje še 13.652,20 EUR (in ne 16.018,33 EUR).

11. Tožeča stranka je zahtevala tudi plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti za čas pred vložitvijo tožbe (1.818,79 EUR), a njene trditve o zapadlosti so povsem posplošene in prisoje obresti za čas pred vložitvijo tožbe ne omogočajo. Pritožbeno sodišče je zato tudi v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi tudi v tem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek za plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti za čas do vložitve tožbe zavrnilo.

12. Posledica spremembe sodbe je tudi sprememba odločitve o pravdnih stroških. O teh je višje sodišče odločilo glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank in ob obravnavi pritožbe tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Uspeh pravdnih strank je primerljiv - tožeča stranka je uspela s približno 40 % od uveljavljanega tožbenega zahtevka, torej skoraj s polovico. Poleg tega so potrebni pravdni stroški tožeče in tožene stranke primerljivi. Tožeča stranka namreč v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da tožena stranka ni izkazala, da so potrebni njeni stroški, ki so nastali z zastopanjem po odvetniški pisarni s sedežem, več kot 100 kilometrov oddaljenim od kraja sodečega sodišča in sedeža same tožene stranke.3 Razloge za svojo izbiro je tožena stranka navedla šele v odgovoru na pritožbo, kar pa je prepozno; to bi morala narediti ob priglasitvi stroškov. Glede na opisano je po prepričanju pritožbenega sodišča v tej zadevi pravilna primarna odločitev iz 2. odstavka 154. člena ZPP, torej da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka, kar velja tako za postopek pred sodiščem prve stopnje kot za pritožbeni postopek.

-------------------------------
1 2. člen tarife Skupnega sporazuma najprej določa, da je osnova za izračun avtorskega nadomestila prihodek, ki ga uporabnik ustvari z uporabo zaščitenih glasbenih avtorskih del oz. stroški povezani s to uporabo v povezavi z odstotkom glasbe znotraj oddajnega časa. Za izračun tarife se uporablja vsota naslednjih osnov: a) subvencije države in/ali občin za financiranje programskih vsebin, dotacije države in/ali občin in/ali drugi prispevki države in/ali občin: en (1) odstotekb) letni poslovni prihodki oz. vsota čistih prihodkov uporabnika od prodaje in drugih poslovnih prihodkov uporabnika (vir: AJPES);Osnova b) se lahko zmanjša za osnovo a) ali/in osnovo c) ter za prihodke uporabnika, če uporabnik Združenju SAZAS dokaže, da je bil prihodek ustvarjen na podlagi drugih registriranih dejavnosti uporabnika, ki nimajo z javno uporabo avtorskih del v televizijskem programu nič skupnega.Na tako pridobljeno osnovo b) se avtorsko nadomestilo obračuna v skladu s tarifo (2 %, 3 % ali 5 %).c) RTV prispevek oz. naročnina uporabnika ali druga oblika prispevka oz. naročnine in/ali prihodki iz naslova plačljive televizije uporabnika: tri (3) odstotke.V primeru, da je uporabnik obenem tudi izdajatelj radijskega programa, se višina tarife v osnovah b) in c) zviša za dvajset odstotkov, če prihodki radijskega programa predstavljajo manj kot polovico prihodkov obeh dejavnosti. Če prihodki radijskega programa predstavljajo več kot polovico prihodkov obeh dejavnosti, se višina tarife v osnovah b) in c) zviša za 40 odstotkov. 3. člen pa določa še popuste.
2 Pritožbeno sklicevanje na najnižji odstotek uporabe, ki bi utemeljeval 360 EUR letnega nadomestila, je tudi v nasprotju z ravnanjem same tožene stranke, ki je v spornih obdobjih plačevala precej več.
3 Prim. odločbe VSL I Cp 2403/2016, II Cpg 611/2017, II Cp 1099/2017, I Cp 1176/2017 in II Cp 1858/2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 81
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 239, 239/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/2
Datum zadnje spremembe:
10.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwNzQ4