<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep II Cp 1629/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.1629.2018

Evidenčna številka:VSL00021585
Datum odločbe:13.03.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Nataša Ložina (preds.), Barbara Žužek Javornik (poroč.), Karmen Ceranja
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorsko nadomestilo - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - avtorski honorar - kabelska retransmisija glasbenih del - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - male avtorske pravice - neupravičena uporaba avtorskih del - veljavnost tarife - primeren honorar - določitev višine nadomestila - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - litispendenca - neupravičena pridobitev - zastaranje - ugovor zastaranja - deljiva terjatev - zakonske zamudne obresti - civilna kazen

Jedro

Nadomestilo, ki ga je Vrhovno sodišče ocenilo kot primernega za kabelsko retransmisijo glasbenih del, zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožeča stranka upravičena upravljati, to je glasbo v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo, ki se predvajata v radijskih in televizijskih programih. Ob znani višini primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto (0,198 EUR), lahko ocenimo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v televizijskih programih tako, da od 0,198 EUR odštejemo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo za glasbo, ki se predvaja zgolj v radijskih programih.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v I. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek;

- v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.887,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni;

- v III. točki tako, da se znesek 17.629,78 nadomesti z zneskom 17.647,22 EUR, znesek 15.490,28 EUR pa z zneskom 15.507,72 EUR;

- v IV. točki izreka tako, da se stroškovna odločitev razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se v preostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem ter nespremenjenem delu odločba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 11.767,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od 10.697,47 EUR od 18. 2. 2013 dalje in od zneska 1.069,74 EUR od 4. 1. 2018 dalje (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 5.905,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 17.629,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.490,28 EUR od 18. 2. 2013 dalje do plačila in od zneska 2.139,50 EUR od 4. 1. 2018 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.077,15 EUR v roku dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka, zoper obrestni del iz II. točke izreka in zoper stroškovni del iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi še v zavrnilnem delu s stroškovno posledico, podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi vprašanja katero pravno podlago je treba uporabiti za določitev avtorskega nadomestila je sporna višina plačila avtorskega nadomestila. Tožeča stranka meni, da je potrebno uporabiti običajno oz. zadnje plačilo tožene stranke, ki je temeljilo na licenčnih pogodbah. Sodišče je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preiskusiti. V 23. točki je navedlo, da tožeča stranka v pravdi P 2307/2017-II vtožuje avtorsko nadomestilo za kabelsko retransmisijo RA programov, v predmetni pravdi pa za kabelsko retransmisijo TV programov. Torej gre za dve različni zadevi (tudi obdobje in cena sta v tožbah različna). Sodišče nato izpelje, da gre za enovito pravico, kar pa ni bistvo spora, ker se ta pravica lahko izkorišča na različne načine. Vsebina avtorskih vsebin v RA programih ni enaka vsebini avtorskih vsebin v TV programih. Ne gre za isto zadevo med pravdnima strankama, saj ne gre za vtoževanje istih računov. Sodišče ni pojasnilo, ali gre za litispendenco ali za res iudicata. Niti temelj ni enak v teh zadevah. Zato je odločitev o zavrženju zahtevka napačna. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do vprašanj, ki jih je v zvezi z veljavnostjo Tarife 1998 izpostavila tožeča stranka. S tem je prekršilo pravico do sodnega varstva stranke in pravico do poštenega sojenja po EKČP2. Ker postavka o plačilu minimalnega honorarja ne izpolnjuje zakonskih pogojev za veljavno tarifo, sodišče pa jo je uporabilo, je kršilo materialno pravo. Ni se opredelilo do judikata VS RS II Ips 325/2016. Tudi namen ustavne odločbe U-I165/03 ni bil v tem, da bi s splošno tarifo za plačilo avtorskega honorarja nadomestilo minimalno plačilo. Tolmačenje sodišča, da velja minimalna tarifa ob neomejenem obsegu uporabe avtorskih del, je ustavno neskladno. Posledično je sodišče kršilo 60. člen URS. Sodišče je tudi spregledalo časovno zaporedje sprejemanja ZASP-B in Ustavne odločbe, saj na dan sprejemanja ZASP-B ni veljala določba o minimalnem avtorskem honorarju. Ni se opredelilo do ugovora, da s tem ko za uporabo avtorskih del prisodi le minimalen honorar, ne zagotavlja varstva avtorske pravice. Samo s seboj si je prišlo v nasprotje, saj je navedlo, da minimalni avtorski honorar velja le, če iz dokumentacije ni mogoče določiti prihodkov uporabnika ali so ti nesorazmerni, v nasprotju s svojo obrazložitvijo pa je zaključilo, da tožena stranka ne glede na svoje dohodke plača zgolj minimalen honorar. Glede zastaranja je brez trditvene podlage navedlo, da je tožena stranka podala ugovor zastaranja in samo zaključilo, za katero obdobje naj bi zastaranje nastopilo. Tožena stranka ni navedla kateri mesec uporabe naj bi bil zastaran. Nadomestilo se plača mesečno za mesec po uporabi. Plačilo za uporabo avtorskih del v februarju 2011 je zapadlo šele marca 2011, pred tem zastaranje ni moglo začeti teči. Sodba tudi nima razlogov, kako je upoštevala uporabo avtorskih del in zahtevek za plačilo po 18. 2. 2011. Glede obresti, ki jih je sodišče priznalo šele od vložitve tožbe dalje, je kršilo materialno pravo. Kljub temu, da je ugotovilo, da je tožena stranka avtorska dela retransmisirala nezakonito, je zaključilo, da tožena stranka ni bila nepoštena, zaradi česar tožeči stranki ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od zamude dalje do plačila. Glede civilne kazni je prezrlo vse trditve tožeče stranke. V tem delu je v nasprotju z lastnimi ugotovitvami zavrnilo zahtevek za plačilo civilne kazni, s čimer je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe in med razlogi samimi. Sodišče je tožeči stranki prekršilo pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS ter pravico do sodnega varstva iz 22. člena URS, kot tudi pravico do ustvarjalnosti iz 60. člena URS.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper II. točko izreka, posledično tudi v III. in IV. točki izreka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. prisojeni znesek ustrezno zmanjša oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je tožeča stranka ločeno uveljavljala plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v televizijskih programih in za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih programih, je tožbeni zahtevek tožeče stranke nesklepčen. Tožeča stranka ob Tarifi 1998 ni upravičena ločeno terjati nadomestila za retransmisijo glasbenih del v televizijskih in radijskih programih. Zato bi moralo sodišče zahtevek tožeče stranke v celoti zavrniti. Nadalje tožena stranka obširno izpostavlja, da tožeča stranka ni upravičena do nadomestila glasbe v avdiovizualnih delih (AV dela), saj ji je začasno dovoljenje za upravljanje tudi teh pravic prenehalo z izdajo dovoljenja Zavodu AIPA z dne 11. 10. 2010. Ker se sodišče prve stopnje do obširnih navedb tožene stranka, ki jih je podala v zvezi z s tem ni opredelilo, je sodba v tem delu neobrazložena ter se je ne da preiskusiti, kar predstavlja kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem je sodišče prekršilo pravico stranke do enakega varstva pravic, do poštenega sojenja in pravico do sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Ker je Tarifa 1998 vključevala vso glasbo v AV delih (tudi glasbo, ki je bila ustvarjena posebej za uporabo v AV delih), bi moralo Tarifo 1998 znižati za delež, ki odpade na glasbo v AV delih, in ob upoštevanju že izvedenih plačil, zahtevek tožeče v celoti zavrniti oz. znižati plačilo. Neutemeljeno je zavrnilo ugovor zastaranja, saj občasne terjatve zastarajo v roku treh let, poleg tega gre v obravnavani zadevi za odškodninski zahtevek, ki zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Trditvene podlage za neupravičeno obogatitev pa tožeča stranka ni v zadostni meri konkretizirala, saj ni navedla, v čem ter v kakšni višini naj bi obstajalo njeno prikrajšanje in obogatitev tožene stranke. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb o neprimernosti nadomestila po Tarifi 1998 ni izvedlo predlaganih dokazov v smeri preiskusa Tarife 1998 z vidika primernosti in primerljivosti Tarif v državah EU. Neutemeljeno je zavrnilo tudi dokaz z izvedencem, ki bi izračunal višino nadomestila po Tarifi 1998, zmanjšani za delež glasbe v AV delih. Ker se sodišče do teh ugovorov in dokaznih predlogov tožene stranke ni izreklo, je bila toženi stranki kršena pravica do izjave, sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke, tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. V obravnavani zadevi tožeča stranka od tožene stranke, ki je kabelski operater, vtožuje plačilo nadomestila zaradi kršitve malih avtorskih pravic oz. avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v televizijskih (TV) programih za 21 mesecev, in sicer za obdobje od vključno novembra 2010 do junija 2012 in za december 2012, opirajoč se na dogovore iz (ne več veljavnih) vzorčnih pogodb (prilog k Memorandumu), in sicer v višini 0,46 EUR na naročnika. Zahteva tudi plačilo civilne kazni ter zamudne obresti od nezakonite uporabe dalje. V prej začeti pravdni zadevi P 2307/2017-II pa je tožeča stranka za obdobje od januarja do junija 2012 in za december 2012 zahtevala plačilo običajnega nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih (RA) programih, torej deloma v istem obdobju, kot je zajeto v tej tožbi.

O zavrženju tožbe zaradi litispendence

8. Utemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da litispendenca ne obstoji. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožeča stranka s tem, ko je v pravdi P 2307/2017-II vtoževala avtorsko nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih, v bistvu zajela tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih. Litispendenca ni podana3, ker ni objektivne identitete zahtevkov. Pri vprašanju istovetnosti denarnih tožbenih zahtevkov je treba upoštevati tožbeni predlog in dejansko podlago/tožbeni temelj. Zahtevka se razlikujeta glede obeh vidikov, saj tožeča stranka vtožuje različna zneska avtorskega nadomestila za različna načina izkoriščanja glasbenih del oziroma različni vrsti uporabe glasbenih del, to je kabelske retransmisije glasbenih del v RA in TV programih (ki se razlikujeta glede količine predvajane glasbe oziroma repertoarja glasbenih del in pomena, ki ju imata za dejavnost kabelskega operaterja, upoštevaje trditve tožeče stranke pa tudi glede njune cene), kar utemeljuje na ločenih pravnih podlagah. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali gre za litispendenco ali res iudicata, pa ni utemeljen, saj iz 23. točke obrazložitve jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zaradi litispendence (189. člen ZPP). Ker litispendenca ni podana, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in sklep o zavrženju tožbe (I. točka izreka) razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo v nov postopek, saj kršitve določb pravdnega postopka ni moglo samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Do prvega vsebinskega obravnavanja tožbenega zahtevka namreč ne sme priti šele v pritožbenem postopku.

O delni utemeljenosti ugovora zastaranja

9. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbo 198. člena OZ4 o neupravičeni pridobitvi, po kateri je tožeča stranka upravičena zahtevati od tožene stranke korist, ki jo je ta imela od nezakonite uporabe avtorskih del. Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2017 navedla, da je tožena stranka glasbena dela uporabljala nezakonito, ker si ni uredila prenosa pravic, kar je zadostna trditvena podlaga. Ker v obravnavani zadevi ne gre za odškodninski zahtevek, ki bi lahko utemeljil uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka na podlagi 352. člena OZ, niti zgolj za plačilo občasnih terjatev na podlagi 347. člena OZ, temveč za terjatev tožeče stranke iz naslova neupravičene obogatitve, velja petletni zastaralni rok. Tudi trditvena podlaga, ki jo je tožena stranka podala v zvezi z ugovorom zastaranja, je zadostna. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodba nima razlogov o tem, kako je upoštevna uporaba del po 18. 2. 2011, saj iz razlogov sodbe jasno izhaja, da je tožena stranka za uporabo avtorskih del v tem obdobju dolžna plačati avtorski honorar.

10. Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožeče stranke, da zahtevek za plačilo nadomestila za mesec februar 2011 ni zastaran. Tožeča stranka je tožbo vložila 18. 2. 2016, zato so zastarala vsa avtorska nadomestila, ki so zapadla do 18. 2. 2011, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Ker pa je nadomestilo za uporabo glasbe za mesec februar 2011 zapadlo v plačilo šele marca 2011, zahtevek za plačilo nadomestila za februar 2011 ni zastaran. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in toženo stranko obvezalo na plačilo nadomestila za celoten mesec februar 2011 in ne zgolj za plačilo nadomestila od 18. 2. 2011 do konca meseca februarja 2011. To pomeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo za avtorski honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih v obdobju od februarja 2011 do vključno decembra 2011, torej za 11 mesecev (in ne za 10 mesecev in 10 dni, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje).

O neuporabljivosti minimalne tarifne postavke iz tarife Pravilnika 1998

11. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje uporabi minimalne tarife Pravilnika 1998. Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in s tem ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije. Pritožbeno sodišče stališče Vrhovnega sodišča RS sprejema in v nadaljevanju strnjeno povzema njegove bistvene razloge. Minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 z uveljavitvijo ZASP-B5 ni pridobila narave skupnega sporazuma, ker se v praksi ni uporabljala. Na veljavnost tarife torej vpliva dejanska uporaba. Skrajno neživljenjsko bi bilo, da bi se ob takšnih dejanskih okoliščinah kot primerna tarifa upošteval znesek, ki je bil enostransko sprejet 14 let pred spornim obdobjem. To bi bilo tudi v nasprotju z načelom, uveljavljenim v avtorskem pravu, da mora biti avtor primerno (ne pa le v minimalnem obsegu) udeležen na koristih iz svojih avtorskih stvaritev. Z Memorandumom kot krovno pogodbo je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic sporazumno vzpostavil celosten sistem plačevanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo. Ta je nadomestil enostransko določen sistem po Pravilniku 1998. Vrhovno sodišče je poudarilo velik pomen Memoranduma z njegovimi dopolnitvami, saj je več kot deset let urejal razmerja med pravdnima strankama, tako kot med ostalimi člani ZKOS in tožečo stranko, in zavzelo stališče, da Tarifa Pravilnika 1998 po prenehanju veljavnosti Memoranduma ni “oživela“, zaradi česar mora sodišče, upoštevaje načelo odplačnosti, ki velja v avtorskem pogodbenem pravu (81. člen ZASP), ob upoštevanju vseh okoliščin primera določiti (običajen) honorar. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 43/2018 in kasnejših obrazložilo, da primeren honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del znaša 0,198 EUR na naročnika mesečno. Ob tem je pomembno pojasniti, da ob določitvi tega zneska vprašanje dvotirnega uveljavljanja nadomestila v ločenih postopkih še ni bilo aktualno (tožeča stranka je do tedaj vtoževala nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto).

12. V skladu s pojasnjenim je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pri izračunu vtoževanega nadomestila uporabilo minimalno tarifo za kabelsko retransmisijo glasbenih del Pravilnika 1998, napačno uporabilo materialno pravo.

13. Pred obdobjem, na katerega se nanaša vtoževano nadomestilo, so bila razmerja med pravdnima strankama urejena v skladu z Memorandumom (priloga B17) in njegovimi dopolnitvami, ter posledično v skladu s Pogodbo o licenci za urejanje avtorskih in povezanih pravic za sočasno nespremenjeno in neskrajšano prenašanje TV programov javnih RTV organizacij, ki jih zastopata EBU kabelska koordinacija in VG Media, preko kabla v Sloveniji (priloga A3), Licenčno pogodbo o licenci za sočasno nespremenjeno in neskrajšano prenašanje televizijskih programov z izjemo programov EBU in VG Media preko kabla v Sloveniji (priloga A4) in Pogodbo o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji (priloga B15). Z licenčnimi pogodbami so bile na toženo stranko neizključno prenesene vse pravice, ki jih ta potrebuje za kabelsko retransmisijo avtorskih del. Po prenehanju veljavnosti Memoranduma in odstopu od licenčnih pogodb (med pravdnima strankama ni sporno, da so navedene pravne podlage prenehale veljati6) je nastala pravna praznina, ki je (kar zadeva kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih) ni mogoče zapolniti z naslonitvijo na (zadnje) pogodbeno dogovorjene cene. Na zneske, ki jih je tožeča stranka za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih prejemala na podlagi licenčnih pogodb, sklenjenih leta 2008 (prilogi A3 in A4), se ni mogoče opreti iz sledečih razlogov: (1) dogovor je temeljil na širšem obsegu pravic, ki jih je tedaj upravljala tožeča stranka, odražal je drugačna razmerja oziroma stanje pred letom 2010, ko je na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije vstopila nova kolektivna organizacija - Zavod AIPA,7 (2) cena licence v paketu se lahko razlikuje od cene, določene za eno pravico kabelske retransmisije; (3) znesek, ki ga zahteva tožeča stranka (0,46 EUR na naročnika), je glede na zneske, ki jih je v spornem obdobju prejemal Zavod AIPA za vse soavtorje avdiovizualnih del, občutno pretiran.8

14. Predmetna tožba, s katero tožeča stranka uveljavlja le del terjatve za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ni nesklepčna, kot zmotno meni pritožba tožene stranke. Tožeča stranka je ponudila dovolj trditev, ki bi v primeru, da bi se izkazale za resnične, omogočale ugoditev tožbenemu zahtevku. V presojo o nesklepčnosti tožbe tudi ne vodi okoliščina, da tožeča stranka v drugem sporu (za delno isto obdobje) uveljavlja zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih. V praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih del, ki imata (sta imela) različno pravno podlago, kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožeča stranka lahko uveljavlja v več postopkih. Kadar tožeča stranka zahteva nadomestilo ločeno v več sodnih postopkih, pa mora sodišče paziti na to, ali je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del za isto obdobje že pravnomočno odločeno.9 Tožeča stranka namreč ne more uspeti z zahtevkom za plačilo več kot 0,198 EUR na naročnika mesečno, kolikor znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celota.

15. Nastalo pravno praznino je treba zapolniti s pomočjo nadomestila, ki ga je Vrhovno sodišče ocenilo kot primernega za kabelsko retransmisijo glasbenih del. To nadomestilo zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožeča stranka upravičena upravljati, to je glasbo v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo, ki se predvajata v RA in TV programih. Ob znani višini primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto (0,198 EUR), lahko ocenimo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih tako, da od 0,198 EUR odštejemo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo za glasbo, ki se predvaja zgolj v RA programih. Znižanje zneska 0,198 EUR narekuje že okoliščina, da se v TV programih predvaja manj glasbe kot v TV in RA programih skupaj. Iz 7. člena licenčne pogodbe (priloga B 15) izhaja dogovor o ceni za leto 2011 v višini 0,03 EUR na naročnika RA programov. Ker se v primeru RA programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo (v RA programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljala tožeča stranka, kljub ustanovitvi Zavoda AIPA, po sklenitvi omenjene licenčne pogodbe ostal nespremenjen), je uporaba omenjene cene primerna (v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih je licenčna analogija uporabljiva – dogovorjena cena predstavlja običajno nadomestilo v smislu 81. člena ZASP).10 Primerna Tarifa za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih torej v vtoževanem obdobju znaša 0,168 EUR11 na naročnika mesečno (in ne 0,175 EUR, kot jo je materialnopravno napačno odmerilo sodišče prve stopnje, in sicer 0,198 EUR - 0,03 EUR na naročnika mesečno).

16. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je bilo v obdobju od februarja 2011 do decembra 2011 število naročnikov tožene stranke 3315. Ob upoštevanju, da Tarifa za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih v vtoževanem obdobju znaša 0,168 EUR na naročnika mesečno, znaša avtorsko nadomestilo tožeče stranke 556,92 EUR mesečno, za vtoževanih 11 mesecev skupno 6.126,12 EUR, od česar je potrebno odšteti znesek, ki ga je v tem obdobju tožena stranka že plačala tožeči stranki, ki po ugotovitvi sodišča prve stopnje znaša 238,55 EUR. Upoštevaje delno plačilo je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo v znesku 5.887,57 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo in znesek nadomestila, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova kabelske retransmisije glasbenih del v TV programih znižalo iz zneska 5.905,01 EUR na znesek 5.887,57 EUR. Posledično je poseglo tudi v zavrnilni del sodbe v III. točki izreka tako, da je znesek zavrnjenega dela zvišalo za znesek 17,44 in je znesek 17.629,78 nadomestilo z zneskom 17.647,22 EUR, znesek 15.490,28 EUR pa z zneskom 15.507,72 EUR.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da ji zakonske zamudne obresti pripadajo od (nezakonite) uporabe tožene stranke dalje. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred vložitvijo tožbe zavrnilo, ker je tožena stranka izkazala, da pred vložitvijo tožbe ni prejela zahtevka za plačilo vtoževanih zneskov. Na podlagi določila drugega odstavka 299. člena OZ pa dolžnik v zamudo pride šele, ko upnik ustno ali pisno z opominom zahteva, da izpolni svojo obveznost. Poleg tega pa toženi stranki tudi sicer ni mogoče očitati nedobrovernosti (nepoštenosti), saj je tožeči stranki za vtoževano obdobje plačala nesporni del nadomestila (ni torej zanikala uporabe del, niti upravičenja tožnika do primernega plačila), med njima pa je obstajal spor o višini primernega nadomestila. Pravilna je torej odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (193. člen OZ).

18. Na podlagi ugotovljenih dejstev, da je med strankama obstajal spor o tem, koliko je tožena stranka dolžna plačati iz naslova avtorskega nadomestila, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno (skladno z 168. členom ZASP) utemeljilo tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo civilne kazni, saj tožena stranka ni kršila avtorskih pravic namerno ali iz hude malomarnosti. Pritožbeno sodišče argumentom sodišča prve stopnje še dodaja, da tožena stranka do zapolnitve pravne praznine s strani Vrhovnega sodišča ni bila (ni mogla biti) seznanjena z višino svojih obveznosti. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede razlogov za prisojo civilne kazni prezrlo vse trditve tožeče stranke, ni utemeljen. Pravilne razloge za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo v 26. točki obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče v tem delu ne najde s strani tožeče stranke zatrjevanih nasprotij med izrekom in razlogi ter med razlogi izpodbijane sodbe, zato uveljavljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi pritožbeni očitek, da tožena stranka ni plačevala nespornega zneska avtorskega honorarja, ni utemeljen, saj je tožena stranka izkazala, da je tožeči stranki iz naslova avtorskega honorarja nakazovala znesek 0,007 oz. 0,0065 na naročnika. Obstoj delnega plačila je na podlagi izpiska „Plačila A. d.d. za aktivna naročniška razmerja v obdobju nov. 2010 - junij 2012 in december 2012" (priloga B21) ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve.

19. Ostale pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeni očitki tožeče stranke o kršitvah ustavnih pravic (pravice do enakosti pred zakonom, pravice do sodnega varstva in pravice iz ustvarjalnosti) so pavšalni. Nekatere pritožbene navedbe pa posebnega odgovora ne terjajo, ker za odločitev niso (več) odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Po sprejetju materialnopravnega stališča, da tarifa Pravilnika 1998 ni uporabna, mednje sodijo navedbe tožeče stranke o neprimernosti te tarife, kot tudi obširne navedbe tožene stranke o tem, ali je tožeča stranka s tarifo Pravilnika 1998 zajela tudi filmsko glasbo, ali je tožeča stranka upravičena upravljati s pravicami na predobstoječi glasbi ter o neutemeljeni zavrnitvi njenih dokaznih predlogov (zaradi dokazovanja trditev, da bi morala biti tarifa Pravilnika 1998 zmanjšana za delež glasbe v avdiovizualnih delih, ki je ustvarjena posebej za takšno delo in delež predobstoječe glasbe v avdiovizualnih delih) in pomanjkljivi dokazni oceni ter posledično kršitvi pravice do izjave ter pravice do sodnega varstva.

20. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče delno ugodilo obema pritožbama. Pritožbi tožeče stranke je delno ugodilo tako, da je sklep o zavrženju tožbe v I. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP). Zaradi delne razveljavitve izpodbijane odločbe je razveljavilo tudi stroškovno odločitev v IV. točki izreka, saj bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na novo oceniti uspeh strank v pravdi. Pritožbi tožene stranke pa je pritožbeno sodišče delno ugodilo glede višine nadomestila tako, da je v II. točki izreka znesek 5.905,01 EUR znižalo na 5.887,57 EUR. Posledično je zahtevek tožeče stranke zavrnilo še za 17,44 EUR in je v tem delu zvišalo znesek zavrnjenega dela tožbenega zahtevka v III. točki izreka. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku presojati utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih za obdobje od januarja do junija 2012 in za december 2012. Pri presoji višine primernega nadomestila bo moralo upoštevati, da je tožeča stranka za navedeno obdobje, za katero v pravdni zadevi P 2307/2017-II ločeno zahteva nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih, upravičena do nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA in TV programih v višini do največ 0,198 EUR na naročnika, pri čemer nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih znaša 0,168 EUR na naročnika, za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih pa 0,03 EUR na naročnika.

PRAVNI POUK

Zoper sklep o razveljavitvi je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če se vloži pritožba po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 Zakon o pravdnem postopku.
2 Evropska konvencija o človekovih pravicah.
3 Glej VSL sodba in sklep II Cp 851/2018.
4 Obligacijski zakonik.
5 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah.
6 Tožeča stranka ni prerekala trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je odstopila od vseh licenčnih pogodb.
7 Licenčni pogodbi sta bili sklenjeni leta 2008, po tem ko je bilo tožeči stranki 24. 1. 2001 podeljeno začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del, in preden je 11. 10. 2010 Urad za intelektualno lastnino podelil Zavodu AIPA stalno dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje avdiovizualnih del. Tožeča stranka torej od 11. 10. 2010 ne upravlja več s pravicami na filmski glasbi (glasbi, ki se predvaja v okviru avdiovizualnega dela, za katerega je bila ustvarjena). Pravica do avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo se zagotavlja vsem avtorjem, katerih glasba se predvaja v okviru avdiovizualnih del - skladateljem filmske glasbe po Zavodu AIPA, skladateljem predobstoječe glasbe pa po tožeči stranki. Glede obsega pravic, ki jih je tožeča stranka upravičena upravljati (ni upravičena zahtevati plačila za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v okviru avdiovizualnega dela, za katerega je bila ustvarjena, sme pa zahtevati plačilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe), je Vrhovno sodišče zavzelo stališče v zadevi II Ips 43/2018 (21. – 33. točka obrazložitve) in v kasnejših (II Ips 219/2017, II Ips 52/2018, II Ips 86/2018, II Ips 107/2018, II Ips 327/2017).
8 Razlogi za nenaslonitev na dogovorjeno so povzeti iz odločb Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 43/2018 (47. točka obrazložitve), II Ips 219/2017 (42. točka obrazložitve), II Ips 52/2018 (34. točka obrazložitve), II Ips 41/2018 in II Ips 185/2017 (24. točka obrazložitve) II Ips 107/2018 (32. točka obrazložitve), II Ips 327/2017 (28. točka obrazložitve), II Ips 136/2018 (26. točka obrazložitve).
9 Prim. odločbe VSL II Cp 2485/2017, II Cp 2673/2017, II Cp 2858/2017.
10 Prim. odločbe VSL II Cp 851/2018, II Cp 727/2018, I Cp 993/2017, II Cp 2858/2017.
11 glej VSL sodba in sklep II Cp 851/2018


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 189
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 193, 198, 299, 299/2, 347, 352
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 81, 168
Datum zadnje spremembe:
30.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4ODQ4