<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 86/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.86.2018

Evidenčna številka:VS00019593
Datum odločbe:05.07.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba II Cp 20/2017
Datum odločbe II.stopnje:29.06.2017
Senat:Anton Frantar (preds.), dr. Ana Božič Penko (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, mag. Rudi Štravs, Janez Vlaj
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorske pravice - javna priobčitev glasbenih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - avtorski honorar - višina honorarja - primerno nadomestilo - uporaba tarife - primernost tarife - dopuščena revizija

Jedro

V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov bi bilo treba v obravnavanem ter v drugih obstoječih in bodočih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 280,60 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva od toženke, ki je kabelska operaterka, plačilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v obdobju od julija do novembra 2012. Toženka je imela v relevantnem obdobju 3.353 naročnikov mesečno. Za kabelsko retransmisijo glasbe v tem obdobju je tožniku že plačala 591,76 EUR.

2. Dne 12. 3. 1998 je tožnik pridobil stalno dovoljenje Urada za intelektualno lastnino (UIL) za kolektivno upravljanje malih glasbenih pravic, med katere spada tudi pravica kabelske retransmisije glasbenih del. Dne 23. 1. 2001 pa mu je bilo podeljeno začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del.

3. Tožnik je sprejel Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v Uradnem listu, št. 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik 1998). Prvi odstavek II. poglavja tarife iz tega pravilnika je določal: „Višina avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo se določi s pogodbo z uporabniki ali z njihovimi združenji. Pri določanju višine plačila se upoštevajo standardi, ki jih je sprejela Mednarodna konfederacija avtorskih društev (CISAC) in priporočila Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), in sicer: a) da je plačilo avtorskih pravic sorazmerno pomembnosti uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika; b) da se za uporabo 100 % zaščitenega repertoarja plača 10 % avtorskih pravic.“ V drugem odstavku II. poglavja te tarife pa je bilo zapisano: „Če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje ali so le-ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa, bo SAZAS določil plačilo avtorskega honorarja glede na vrsto postaje in področje slišnosti radijskega ali televizijskega programa oziroma razsežnost kabelskega omrežja, in sicer: ... 7. Kabelska retransmisija - minimalni avtorski honorar je 42,00 SIT (sedaj 0,175 EUR) po naročniku. Avtorski honorar se plača mesečno ... Navedeni kriteriji se upoštevajo tudi v primeru, če razmerja med SAZAS in uporabnikom še niso pogodbeno urejena.“

4. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005 razveljavilo prvi odstavek poglavja II - Javno oddajanje - tarife Pravilnika 1998. Utemeljilo je, da so bila v njej opredeljena merila presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za radiodifuzijo. V pravilniku ni bilo določb o tem, kateri prihodki se upoštevajo kot osnova za izračun avtorskega honorarja. Ni bilo zapisano niti kako se določa delež varovanih del v programu niti kako se upoštevata ta delež in pomembnost uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika.

5. Plačevanje pravic kabelske retransmisije je bilo v praksi urejeno z leta 1999 sklenjenim Memorandumom o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju Memorandum). Na strani imetnikov pravic so pri njegovi sklenitvi nastopali tožnik in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VPRT kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS), katerega član je tudi toženka. Dne 1. 8. 2002 je bil sklenjen Aneks k Memorandumu, ki so ga z ZKOS sklenili tožnik, AGICOA, EBU in VG Media, nato pa z veljavnostjo od 1. 1. 2007 še Dodatek k Memorandumu. Tožnik je skrbel za nemoteno izvajanje teh pogodb tudi za druge imetnike pravic in sklepal licenčne pogodbe z uporabniki. Predmet licenciranja so bile avtorske pravice za glasbena in avdiovizualna dela, imetniki pravic pa so se zavezali, da jamčijo tudi za vse ostale avtorske in sorodne pravice v skladu s slovensko zakonodajo. Pravdni stranki sta na podlagi Memoranduma in njegovih dopolnitev sklenili tri licenčne pogodbe, s katerimi so bile na toženko neizključno prenesene pravice, ki jih ta potrebuje za kabelsko retransmisijo avtorskih del (prvi odstavek 74. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v nadaljevanju ZASP).

6. Dne 11. 10. 2010 je UIL Zavodu AIPA podelil stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje avdiovizualnih del. Posledično je razpadel sistem podeljevanja licenc za kabelsko retransmisijo po načelu „vse-na-enem-mestu“, ki je temeljil na Memorandumu, njegovemu Aneksu in Dodatku. ZKOS je odstopil od krovnega sporazuma, toženka pa od licenčnih pogodb.

7. Med ZKOS in Zavodom AIPA je bil dne 7. 12. 2011 v zvezi s pravicami kabelske retransmisije avdiovizualnih del sklenjen skupni sporazum, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 106/11. V njem je bilo za obračunsko leto 2012 določeno mesečno nadomestilo 0,44 EUR oziroma 0,45 EUR za posamezno aktivno uporabniško razmerje. V spornem obdobju je imela toženka sklenjeno licenčno pogodbo z Zavodom AIPA in je plačala nadomestila v skladu s Skupnim sporazumom.

8. Pravdni stranki pa nista mogli določiti sporazumne tarife za pravice kabelske retransmisije glasbenih del. ZKOS je zato dne 31. 5. 2012 pred Svetom za avtorsko pravo (SAP) vložil zahtevo za določitev primerne tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Predlagal je, da naj SAP za čas trajanja postopka sprejme začasno tarifo, vendar slednji tega ni storil.

Odločitvi sodišč prve in druge stopnje

9. Sodišče prve stopnje je odločilo I.) da se zaradi delnega umika razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 211131/2012 z dne 2. 1. 2013 v 1. točki izreka za znesek 5.350,02 EUR in se postopek v tem delu ustavi, II.) da navedeni sklep o izvršbi ostane v veljavi v 1. točki izreka za znesek 2.351,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v 3. točki izreka za izvršilne stroške 86,00 EUR, III.) da se isti sklep o izvršbi v presežku v 1. točki izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka (IV.).

10. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano odločbo v II. točki izreka glede izvršilnih stroškov 86,00 EUR spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka razveljavilo tudi glede teh stroškov, v IV. točki izreka pa spremenilo tako, da mora tožnik toženki plačati 961,35 EUR pravdnih stroškov. V ostalem je pritožbo toženke zavrnilo, prav tako je zavrnilo pritožbo tožnika in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo. Pritrdilo je presoji sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo minimalni avtorski honorar na podlagi 7. točke drugega odstavka II. poglavja tarife iz Pravilnika 1998 (v višini 0,175 EUR na naročnika).

11. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 293/2017 z dne 29. 11. 2017 dopustilo revizijo toženke glede vprašanj:

− ali sme Združenje SAZAS na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino, št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998, kolektivno upravljati z glasbo, ki se priobči v avdiovizualnem delu in ni bila ustvarjena posebej za uporabo v tem avdiovizualnem delu (t. i. predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih);

− ali tarifni del Pravilnika 1998 zajema oziroma vključuje tudi glasbo, ki se priobči v avdiovizualnem delu in je bila ustvarjena posebej za to delo;

− ali je sodišče pristojno in dolžno presojati primernost veljavne tarife, če so podane okoliščine, ki izkazujejo njeno pomembno odstopanje od tarif za istovrstne pravice in primere uporabe v drugih državah EU, in druge okoliščine, ki izkazujejo njeno pretirano višino.

Bistvo revizijskih navedb

12. Toženka je na podlagi sklepa DoR zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Meni, da je pravilna odločitev o veljavnosti minimalne tarife. Nasprotuje pa stališču sodišča druge stopnje, da upravlja tožnik tudi s pravicami na predobstoječi glasbi. V njegovem začasnem dovoljenju z dne 24. 1. 2001 je bilo izrecno zapisano, da se prejšnje dovoljenje v zvezi s pravicami iz glasbenih del ne nanaša na uveljavljanje pravic glede avdiovizualnih del. Meni, da se tožnikovo še veljavno dovoljenje ne nanaša na glasbo, ki se priobči v okviru glasbenega dela. Avdiovizualno delo je samostojna nedeljiva celota. ZASP taksativno določa, kdo so tisti ustvarjalci, ki z nastankom novega dela pridobijo avtorskopravna upravičenja pri njegovem izkoriščanju. Pri uporabi avdiovizualnega dela ne govorimo istočasno tudi o samostojni uporabi vseh prispevkov, ki so tvorili njegov nastanek. Predobstoječa glasba je z vključitvijo vanj postala njegov nedeljivi sestavni del in se zato ne more upravljati ločeno od avdiovizualnega dela. Sklicuje se na četrti odstavek 107. člena ZASP, po katerem imajo avtorji prispevkov pravico, da svoje prispevke k avdiovizualnem delu posebej uporabljajo, če s tem niso prizadete pravice filmskega producenta. A contrario tako nimajo pravice uporabe prispevkov, ki se priobčijo kot sestavni del avdiovizualnega dela. Avtorji prispevkov uresničujejo pravice kot veliko pravico neposredno v odnosu s producentom avdiovizualnega dela. Prav tako 108. člen ZASP izrecno določa pravico do nadomestila soavtorjem, ne pa tudi avtorjem prispevkov. S tem se slednjim ne odvzema avtorskopravnih upravičenj, saj oni v pogodbi s producentom dogovorijo pogoje, pod katerimi bodo dovolili uporabo svojega dela v okviru avdiovizualnega dela. Sklicuje se tudi na judikat X Ips 97/2012, po katerem pojem nedeljive celote pomeni, da se pravice na takšnem delu upravljajo le v okviru avdiovizualnega dela in po eni kolektivni organizaciji. Bernska konvencija v 14.bis členu prepušča državam članicam ureditev položaja avtorjev, ki so prispevali k stvaritvi avdiovizualnega dela. Sklicuje se na komentar ZASP, po katerem se za avtorje, ki so umetniško prispevali k stvaritvi kinematografskega dela, šteje, da so privolili v določene načine izkoriščanja. Sklicuje se tudi na tožnikovo dovoljenje, po katerem mu je izrecno dovoljeno zgolj upravljanje glasbenih del, ki se priobčijo v okviru oglasnih sporočil. Samo v tem primeru lahko kolektivno upravlja s pravicami na glasbi v avdiovizualnih delih. Poleg tega opozarja, da je glasbeno delo običajno sestavljeno iz besedila in melodije, ki vsaka zase predstavljata samostojno avtorsko delo. ZAMP upravlja pravice na samostojnem literarnem delu, ko je besedilo vključeno v glasbeno delo, pa kolektivno upravljanje prevzame tožnik.

13. V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem pa toženka uveljavlja, da je tožnik s Pravilnikom 1998 določil tarifo za pravice na vsej glasbi, tudi predobstoječi oziroma filmski. To je razvidno že iz 2. člena točke f) Pravilnika 1998, ki določa, da sestavlja tožnikov repertoar tudi glasba iz avdiovizualnih del. Nepravilnost zaključka sodišča druge stopnje izhaja že iz okoliščine, da je tožnik ves čas vztrajal, da sme kot glasbena kolektivna organizacija kolektivno upravljati tudi vso glasbo oziroma pravice vseh avtorjev glasbe, ki se predvaja v okviru avdiovizualnih del, saj je takšna praksa in ureditev uveljavljena v tujini.

14. V zvezi s tretjih dopuščenim vprašanjem toženka izpostavlja, da mora sodišče presojati tudi primernost tarife, če ta bistveno odstopa od tarif v drugih državah članicah. Minimalna tarifa je glede na tarife v drugih državah članicah bistveno previsoka, še toliko bolj pa to velja, če upoštevamo, da v Sloveniji upravlja Zavod AIPA pravice skladateljev filmske glasbe, ne pa tožnik. V drugih državah pravice vseh avtorjev glasbe ščiti le glasbena kolektivna organizacija in ne kolektivna organizacija za avdiovizualna dela. Čeprav se pri veljavnih tarifah domneva njihova primernost, pa je v primeru bistvenega odstopanja sodišče dolžno presoditi tarifo tudi z vidika njene primernosti. Določanje bistveno previsoke tarife namreč pomeni zlorabo prevladujočega položaja na trgu in je prepovedano.

15. Revizija toženke je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku v odgovor. V odgovoru tožnik najprej meni, da za dopuščena vprašanja ni pristojno redno sodišče, temveč SAP. Podredno nasprotuje njenim revizijskim ugovorom. Meni, da gre pri sporni tarifi za minimalni avtorski honorar, ne za splošnega. Poleg tega ni namen 105. člena ZASP, da bi skladateljem glasbe, ustvarjene posebej za avdiovizualno delo, odvzel avtorske pravice na njihovi glasbi in jih nadomestil s pravicami na avdiovizualnem delu. Ta člen dodatno varuje legitimne interese teh avtorjev tako, da njihovo obstoječo pravico na glasbenih delih dopolni še z upravičenji na avdiovizualnem delu kot celoti. Gre za avtorjeva dodatna moralna in materialna upravičenja, ki se raztezajo na avdiovizualno delo kot celoto.

Presoja Vrhovnega sodišča

16. Revizija ni utemeljena.

17. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizijske navedbe toženke, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, presegajo okvir dopuščene revizije, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

18. Vrhovno sodišče se je, po tem ko je toženka vložila revizijo, v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 že opredelilo do vseh bistvenih revizijskih vprašanj v tem postopku. Pri obeh zadevah je bil tožnik isti kot v tem postopku, toženka pa je bila družba v okviru koncerna Telemach, kamor spada tudi toženka v tem postopku.

19. Toženka v tem postopku ne odpira novih vprašanj. Svojim dosedanjim navedbam je dodala še kakšen argument, vendar ti ne vplivajo na končno odločitev. Zato bo Vrhovno sodišče v tem postopku navedlo zgolj bistvene razloge za odločitev, do vseh relevantnih dodatnih argumentov pa se bo tudi posebej opredelilo.

Obseg pravic, ki jih tožnik sme upravljati

20. Tožnik od toženke ni upravičen zahtevati plačila za kabelsko retransmisijo filmske glasbe, ki se predvaja v okviru avdiovizualnega dela, za katerega je bila ustvarjena. V dovoljenju, ki ga je UIL podelil Zavodu AIPA, je zapisano, da velja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del za vse soavtorje, med njimi pa je izrecno naveden tudi skladatelj filmske glasbe. Toženka je imela v spornem obdobju z Zavodom AIPA sklenjeno licenčno pogodbo. Po njej je za kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del plačevala nadomestila, dogovorjena v Skupnem sporazumu iz leta 2011. S to licenco je uredila razmerja do vseh soavtorjev avdiovizualnih del, tudi do skladatelja filmske glasbe. Zato za kabelsko retransmisijo filmske glasbe ni dolžna še enkrat plačati nadomestila tožniku kot organizaciji, ki kolektivno upravlja male glasbene pravice. Skladatelj filmske glasbe namreč ne more zahtevati od uporabnika dvojnega plačila za isto priobčitev filmske glasbe (torej za isto dejanje - predvajanje filma v TV programu), in sicer najprej kot avtor glasbenega dela, nato pa še kot soavtor avdiovizualnega dela.

21. Zavod AIPA pa ne upravlja s pravicami avtorjev predobstoječe glasbe kot avtorjev prispevkov, saj ti v njegovem dovoljenju niso niti omenjeni. S tem, ko je toženka v spornem obdobju plačala nadomestilo Zavodu AIPA, še ni uredila razmerja do avtorjev predobstoječe glasbe. Tožnik v skladu z dovoljenjem z dne 12. 3. 1998 upravlja pravice kabelske retransmisije glasbenih del in je zato upravičen zahtevati plačilo za kabelsko retransmisijo predobstoječe glasbe.

22. Toženka se neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 107. člena ZASP, po katerem se s sklenitvijo pogodbe o filmski produkciji šteje, da so avtorji prispevkov izključno in neomejeno prenesli pravico do uporabe svojih prispevkov za dokončanje avdiovizualnega dela na filmskega producenta. Domneva prenosa pravic na producenta velja samo glede pravice reproduciranja in predelave glasbe za film, ne pa tudi glede pravic priobčitve glasbenega dela javnosti.1

23. Niso utemeljeni toženkini revizijski ugovori, da je avdiovizualno delo skupaj z glasbo po naravi stvari nedeljiva celota in da se zato lahko avtorske pravice oseb, ki so sodelovale pri nastanku tega dela, uveljavljajo zgolj skupaj, po eni organizaciji. Še toženka sama ob sklicevanju na Trampuža opozarja na stalno prakso v tujini, da se pravice na glasbi uveljavljajo ločeno od pravic na avdiovizualnem delu.2 Delitev upravljanja pravic skladateljev glasbe med dve kolektivni organizaciji je posebnost našega sistema avtorskega prava. Iz tega spora je razvidno, da takšna rešitev v praksi ni najboljša, saj razmejitev med obsegom pravic, ki jih upravljata tožnik in Zavod AIPA, ni jasno in nedvoumno razvidna.

Uporabljivost minimalne tarifne postavke iz tarife Pravilnika 1998

24. Minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma. Splošna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki je bila določena v prvem odstavku, je bila preveč nedorečena, da bi lahko predstavljala podlago za izračun primernega nadomestila. Zato tudi pred njeno razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča ni bila uporabljiva. Minimalna tarifa pa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj pomeni le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del.

25. Poleg tega je minimalna tarifa po Pravilniku 1998 vključevala tudi nadomestila za filmsko glasbo. V 2. členu točke f) Pravilnika 1998 je bilo izrecno določeno, da sestavlja tožnikov repertoar tudi glasba iz avdiovizualnih del. Filmska glasba tako iz repertoarja ni bila izključena. To pa pomeni, da je bila tarifna postavka za kabelsko retransmisijo glasbe oblikovana tudi ob upoštevanju plačila za filmsko glasbo. Takšno oblikovanje tarife je bilo povsem dopustno, saj tedaj ni bilo kolektivne organizacije, ki bi specialno upravljala s pravicami kabelske retransmisije filmske glasbe. Ker je toženka nadomestila za kabelsko retransmisijo filmske glasbe že plačala Zavodu AIPA, jih ni dolžna še enkrat plačati tožniku. Vendar to ne pomeni, da je treba minimalno tarifo še dodatno zmanjšati, temveč je to dodaten razlog, da je ni mogoče uporabiti za odmero nadomestila v tem sporu.

26. Sodišči nižje stopnje sta Memorandum z Dodatki napačno obravnavali kot običajno licenčno pogodbo. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013 že pojasnilo, da temelji kolektivno uveljavljanje pravic na pogodbenem načelu.3 Z Memorandumom kot krovno pogodbo je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic sporazumno vzpostavil celosten sistem plačevanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo. Ta je nadomestil enostransko določen sistem po Pravilniku 1998. Toženka je nato z licenčnimi pogodbami pridobila pravice po načelu „vse-pravice-na-enem-mestu“ (one-stop-shop). Stališče, da je bil Memorandum več kot le običajna dvostranska licenčna pogodba, je sprejeto tudi v pravni teoriji: Trampuž ga uvršča med sporazumne tarife oziroma na seznam skupnih sporazumov, sklenjenih v Sloveniji.4

27. Okoliščina, da so bila razmerja med pravdnima strankama, tako kot med ostalimi člani ZKOS in tožnikom več kot deset let urejena v skladu z Memorandumom in njegovimi dopolnitvami, je v tem sporu zelo pomembna. Skrajno neživljensko bi bilo, da bi se ob takšnih dejanskih okoliščinah kot v tem sporu kot primerna tarifa upošteval znesek, ki je bil enostransko sprejet 14 let pred spornim obdobjem. To bi bilo tudi v nasprotju z načelom, uveljavljenim v avtorskem pravu, da mora biti avtor primerno (ne pa le v minimalnem obsegu) udeležen na koristih iz svojih avtorskih stvaritev.5

Pristojnost rednega sodišča, da presoja primernost tarife

28. Redno sodišče ni pristojno presojati primernosti tarif, ki so splošno določene glede na posamezne načine oziroma obseg izkoriščanja varovanih vsebin in se v praksi tudi dejansko uporabljajo. Pomisleki o primernosti bi sicer lahko obstajali, če bi dogovorjeno plačilo dejansko in bistveno presegalo primerljiva plačila v drugih državah članicah. Vendar bi pri tem morala biti opravljena primerjava na podlagi celovite analize varstva pravic kabelske retransmisije v vseh državah članicah, ne pa zgolj na podlagi zneskov iz tistih držav, kjer so plačila najnižja. Primerjava med tarifami v državah članicah pa tudi sicer ni vedno uporabna, saj ima vsaka kolektivna organizacija svoj način njihovega določanja in uveljavljanja.6 Sodišče pa je pristojno, da vsakokrat preveri veljavnost tarif in njihovo skladnost z ZASP.

Stanje po prenehanju veljavnosti Memoranduma in Dodatkov

29. Po podelitvi dovoljenja Zavodu AIPA za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje avdiovizualnih del je toženka odstopila od licenčnih pogodb, ZKOS pa od Memoranduma in Dodatkov. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je tedaj glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastala pravna praznina.

30. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-240/10 že pojasnilo, da je treba, kadar pogajanja o opredelitvi ali spremembi pogodbenih pogojev zastanejo, predvideti izhod, ki bo pripeljal do odločitve o primerni tarifi ne glede na spor med strankama. V skladu z ZASP je to naloga SAP. Ker pa SAP kljub zahtevi ZKOS ni določil začasne tarife, mora to praznino zapolniti sodišče. V nasprotnem primeru bi avtorji ostali brez primernega nadomestila, kar bi bilo v nasprotju z varstvom pravic iz ustvarjalnosti (60. člen Ustave). Če pa bi lahko v takem primeru kolektivna organizacija sama določila nadomestilo, pa bi lahko zaradi svojega monopolnega položaja določila previsoke zneske, kar bi poseglo v svobodo gospodarske pobude uporabnikov (74. člen Ustave).

31. V judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018 je Vrhovno sodišče ocenilo, da znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del 0,198 EUR na naročnika. Pri oceni je upoštevalo, 1) kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; 2) razmerje med avdiovizualnimi deli (brez filmske glasbe) in glasbo (vključno s filmsko), ter 3) kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmitira po kablu. Pri tem se je zavedalo, da obstajajo tudi drugi postopki določanja primernega nadomestila in da bi posamezne postavke, ki jih je uporabilo, lahko tudi variirale. To pomeni, da bi lahko bila primerna tudi nekoliko višja oziroma nižja tarifa. Glede na zneske, ki jih toženka plačuje za pravice soavtorjev avdiovizualnih del, bi bila po oceni Vrhovnega sodišča lahko povsem primerna tarifa tudi nekoliko nižja ali višja tarifa, celo v razponu nekaj deset odstotkov. Ne bi bilo v nasprotju z načelom primernosti niti, če bi se pri izračunu upoštevalo toženkine bruto prihodke. Iz vsebine Skupnega sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, in iz Pravilnika 1998 pa je razvidno, da so na področju kabelske retransmisije običajna nadomestila, ki so odvisna od števila naročnikov (s tem pa le posredno od bruto prihodkov, saj so ti ob večjem številu naročnikov večji).

32. V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence.

33. Iz navedenih razlogov bi bilo treba v obravnavanem ter v drugih obstoječih in bodočih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. To pa ne velja, če ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa v konkretnem primeru ni primerna v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka.

Odločitev Vrhovnega sodišča

34. Po obrazloženem razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso vplivali na znižanje s strani sodišča druge stopnje že prisojenega nadomestila. Zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

35. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato mora tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.

-------------------------------
1 M. Trampuž: Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV založba, Ljubljana 2007, str. 59.
2 Prav tam.
3 Tč. 30 obrazložitve.
4 M. Trampuž, 2007, str. 94 in 125.
5 Glej judikat II Ips 196/2017.
6 Glej npr. sklepne predloge generalnega pravobranilca Francisa Geoffreyja Jacobsa v zadevi C-395/87, Državno tožilstvo v. Jean-Louis Tournier, z dne 26. maja 1989, ZOdl. 1989, str. 2521, obr. št. 59.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 12, 31, 31-2, 81, 81/1, 105, 106, 107

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) - člen 2, 2-f
Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) - člen 1
Datum zadnje spremembe:
15.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1NzA0