<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep II Cp 851/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.851.2018

Evidenčna številka:VSL00016737
Datum odločbe:17.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Brigita Markovič
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - kabelska retransmisija glasbenih del - pogodba za retransmisijo TV programov - licenčna pogodba - pogodbena podlaga - pravna podlaga tožbenega zahtevka - televizijski program - običajno plačilo - razširjanje radijskega programa - zahtevek na plačilo civilne kazni - sklep o združitvi postopkov - litispendenca - ugovor zastaranja - tarifa za uporabo avtorskih del - pravilnik Združenja SAZAS - pravna praznina - primeren honorar - licenčna analogija - višina avtorske odmene - zakonske zamudne obresti

Jedro

Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in zato ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije.

Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 43/2018 in kasnejših obrazložilo, da primeren honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del znaša 0,198 EUR na naročnika mesečno.

Ob znani višini primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del lahko ocenimo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih tako, da od 0,198 EUR odštejemo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo za glasbo, ki se predvaja v RA programih. Povedano drugače: navedeni znesek je treba ustrezno znižati, ker se v TV programih predvaja manj glasbe kot v TV in RA programih skupaj. Ker je primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo za glasbo, ki se predvaja v RA programih, kot že navedeno, 0,03 EUR, tarifa za kabelsko retransmisijo v TV programih v vtoževanem obdobju znaša 0,168 EUR.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v točkah B.III in C.VI izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne v nov postopek; pritožbi tožene stranke se nadalje delno ugodi in se izpodbijana odločba v točki A.I izreka spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 17.622,08 EUR (tako da je tožena stranka namesto 439.517,87 EUR tožeči stranki dolžna plačati 421.895,79 EUR), v točki B.IV izreka pa tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 41.089,60 EUR (tako da je tožena stranka namesto 153.396,00 EUR tožeči stranki dolžna plačati 112.306,40 EUR).

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se odločba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo toženi stranki naložilo, da mora za kabelsko retransmisijo v televizijskih programih v 15 dneh tožeči stranki plačati 439.517,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2016 (točka A.I izreka), v preostalem delu (glede plačila 971.880,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 128.308,90 EUR od izdaje sodbe in od zneska 843.571,13 EUR od 1. 3. 2013 ter zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice pred 1. 3. 2016) pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka A.II izreka). V pridruženi zadevi (za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo v radijskih programih) je sklenilo, da se tožba v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo 89.054,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 80.959,00 EUR od 2. 3. 2013 in od zneska 8.095,90 EUR od izdaje sodbe, zavrže (točka B.III izreka); toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 153.396,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2016 (točka B.IV izreka), v preostalem delu (glede zneska 88.661,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 38.775,10 EUR od izdaje sodbe in od zneska 49.886,23 EUR od 2. 3. 2016) pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka B.V izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 5.242,72 EUR stroškov postopka tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka (točka C.VI izreka).

2. Zoper takšno odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Primarno predlagata ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev.

3. Tožnik v pritožbi nasprotuje združitvi postopkov, saj ne gre za isto vtoževano obdobje niti za isti način uporabe avtorskih del; dela so se po eni pogodbi izkoriščala preko radijskih programov (v nadaljevanju RA programov), katerih vsebina ni enaka vsebini televizijskih programov (v nadaljevanju TV programov), po drugi pogodbi pa so se izkoriščala preko TV programov.

Zavzema se za prisojo običajnega plačila, ki temelji na zadnjih toženčevih plačilih, ki so temeljila na licenčnih pogodbah (Memorandumu, dodatku) in Skupnem sporazumu.

Uveljavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izreka sodbe ni mogoče preizkusiti; prisojena sta mu bila dva različna zneska, zato ne more preizkusiti, koliko za katero vtoževano obdobje in katero vtoževano pravico, in ne, v katerem delu je bila tožba zavržena ter zakaj. Sodišče ne pojasni, v katerem delu je tožba nedopustna zaradi litispendence niti tega ne obrazloži vsebinsko; zapiše samo, da je tožnik s tem, ko je v pravdi II P 500/2016 terjal avtorsko nadomestilo za kabelsko retransmisijo TV programov, v bistvu zajel tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo RA programov in obratno v pravdi II P 520/2016, pri čemer ne pojasni identitete. Te sploh ni.

Sodišče neutemeljeno šteje navedbe o ničnosti tarife za prepozne, saj na ničnost pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti, obenem je vprašanje njene zakonitosti, tj. skladnosti s prisilnimi določbami Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), materialnopravno vprašanje.

V pretežnem delu pritožbe iz več razlogov nasprotuje uporabi minimalne tarife Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del1 (v nadaljevanju Pravilnik 1998 oziroma tarifa Pravilnika 1998). Ker se sodišče ni opredelilo do tožnikovih trditev v zvezi s toženčevimi prihodki, je zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Meni, da bi moralo sodišče tudi glede kabelske retransmisije ugotoviti obstoj pravne praznine, kot je to storilo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 325/2016 glede radiodifuznega oddajanja.

Graja odločitev sodišča, ki brez utemeljitve sledi toženčevim navedbam, da minimalni honorar zajema enotno nadomestilo tako za izkoriščanje avtorskih del preko RA kot preko TV programov. Razlog, češ da zato, ker gre pri kabelski retransmisiji za enovito pravico, ni sprejemljiv. Čeprav gre za enovito pravico, se v primeru kabelske retransmisije avtorska dela lahko izkoriščajo na dva različna načina, bodisi preko RA ali TV programov, kar se kaže že v sklenitvi različnih licenčnih pogodb za vsak način posebej, od katerih ima vsak svojo tarifo. Poleg tega vsebina avtorskih glasbenih del v RA programih ni enaka tisti v TV programih.

Sodišču očita, da je prezrlo njegove trditve o pogojih za prisojo civilne kazni in brez utemeljitve sprejelo toženčeve argumente, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Sodišču očita tudi, da je v nasprotju z lastnimi ugotovitvami (da toženec nima dovoljenja za zakonito izkoriščanje avtorskih del, da se je zavedal svoje obveznosti plačila nadomestila in ga kljub temu ni plačal) napačno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo civilne kazni, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Čeprav je sodišče večkrat ugotovilo, da je toženec uporabljal glasbena dela nezakonito in da za to ni plačal nadomestila, je napačno zaključilo, da ni nepošten, zaradi česar tožniku neutemeljeno ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od zamude oziroma od 1. 3. 2013. Na koncu uveljavlja kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom iz 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave RS (enako varstvo pravic), pravice do sodnega varstva in pravice iz ustvarjalnosti iz 60. člena Ustave RS.

4. Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je zmotno štelo, da je tožnik s tem, ko je v pravdni zadevi II P 500/2016 vtoževal nadomestilo za kabelsko retransmisijo TV programov „v bistvu zajel“ tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo RA programov in obratno, s tem ko je tožnik v zadevi II P 250/2016 vtoževal nadomestilo za kabelsko retransmisijo RA programov, „v bistvu zajel“ tudi kabelsko retransmisjo TV programov. Na ta način (ker je tožniku v pravdi, v kateri je terjal nadomestilo za kabelsko retransmisijo TV programov, prisodilo tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo RA programov in obratno v drugi pravdi) je v vsaki od pravd tožniku prisodilo nekaj drugega, kot je terjal. V pravdni zadevi II P 520/2016 mu je prisodilo celo več, kot je terjal, 0,175 EUR namesto zahtevanih 0,03 EUR mesečno na naročnika. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek, zato je v obeh pravdah podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Ker je sodišče zmotno presodilo, da tožnik v obeh pravdnih zadevah „zahteva isto“, to je nadomestilo za kabelsko retransmisijo TV in RA programov, je zmotno ugotovilo, da se tožbi za leto 2011 in obdobje od januarja do junija ter december 2012 prekrivata, ter tožbo v kasnejši zadevi II P 520/2016 zaradi litispendence glede navedenega obdobja neutemeljeno zavrglo. Moralo bi zavrniti tožbena zahtevka za to obdobje v obeh pravdah v celoti.

Sodišče je materialnopravno zmotno ugotovilo, da naj bi zahtevek imel podlago v določbah o neupravičeni obogatitvi. Tožnikove trditve glede toženčevega protipravnega ravnanja (nezakonite uporabe avtorskih del) bi lahko utemeljevale le odškodninski zahtevek, z njim pa je povezan krajši triletni zastaralni rok v skladu s 352. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Toženec bi bil dolžan tožniku znesek za izkoriščanje malih pravic plačevati mesečno, mesec pred pričetkom posameznega relevantnega mesečnega obdobja, zato je zastaranje nadomestila začelo teči prvi dan posameznega mesečnega obdobja. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo toženčev ugovor zastaranja.

V zvezi z začetkom teka zakonskih zamudnih obresti poudarja, da je sodišče nepravilno ugotovilo, kdaj sta bili vloženi tožbi.

Nasprotuje odločitvi sodišča o stroških postopka, ki je tožencu po združitvi zadev v skupno obravnavanje priznalo le enojne stroške, upoštevajoč seštevek vrednosti obeh sporov, ne pa dvojnih stroškov, kot jih je priglasil. Na ta račun mu je bilo priznanih 8.500 točk premalo.

5. Obe stranki sta pritožbi odgovorili in predlagali zavrnitev pritožb.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnik je v zadevi II P 500/2016 zahteval plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih v letu 2011, obdobju od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 in v decembru 2012, opirajoč se na dogovore iz (ne več veljavnih) vzorčnih licenčnih pogodb (prilog k Memorandumu), v višini 0,4953 EUR na naročnika mesečno. V kasneje začeti pravdi II P 520/2016 med istima pravdnima strankama je tožnik zahteval plačilo (običajnega) nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih v deloma istem obdobju, to je v letu 2011, obdobju od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 in v decembru 2012, dodatno pa še v letih 2013, 2014 ter 2015, v višini 0,03 EUR na naročnika mesečno. V obeh postopkih zahteva tudi plačilo civilne kazni.

8. Sodišče prve stopnje je združilo postopka v skupno obravnavanje. V delu A izreka izpodbijane odločbe je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo v TV programih delno (za januar 2011) zavrnilo zaradi zastaranja, delno (za preostalo vtoževano obdobje) pa mu ugodilo ob uporabi minimalne tarife iz 7. točke drugega odstavka II. poglavja Pravilnika 1998, odmerjeni znesek pa znižalo za že plačanih 1.035,31 EUR. V delu B izreka je glede istega obdobja (t. i. prekrivajočega se ali presečnega obdobja) zavrglo tožbo za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo v RA programih zaradi litispendence in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila, ki izvira iz preostalega obdobja (v letih 2013 do 2015); nadomestilo je ravno tako odmerilo na podlagi minimalne tarife iz Pravilnika 1998, dobljeni znesek znižalo za delna plačila v skupni višini 41.089,60 EUR in ga prisodilo v vtoževanem znesku, ki je bil bistveno nižji od tistega, do katerega bi bil upravičen tožnik. Izrek je kljub svoji razčlenjenosti nazoren in preverljiv ob branju obrazložitve odločbe; iz njenih razlogov namreč jasno izhaja, kolikšno nadomestilo je sodišče prisodilo za posamezno obdobje, iz 60. točke obrazložitve pa tudi, v katerem delu je zavrglo tožbo zaradi litispendence. Tožnikov pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

O združitvi postopkov

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje v tožnikovi pritožbi grajano odločitev o združitvi postopkov med istima strankama za smotrno in pravilno, saj je prispevala k pospešenemu obravnavanju in zmanjšanju stroškov (300. člen ZPP). Vtoževani obdobji iz postopkov se prekrivata v znatnem delu, kar pa niti ni pogoj za združitev pravd; bistveno za odločitev o združitvi, kot določa 300. člen ZPP, je, da teče več pravd med istimi osebami. Okoliščina, da je Vrhovno sodišče RS (kar bo natančneje obrazloženo v nadaljevanju) določilo enotno primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del tako v RA programih, kot tudi v TV programih, gre v prid združitvi postopkov. Tako je ocena (primernega) nadomestila za vsako od oblik izkoriščanja glasbenih del (in s tem razmerje med njima) bolj transparentna. Tožnik v pritožbi sicer utemeljeno opozarja, da gre za različna načina uporabe oziroma izkoriščanja avtorskih del na podlagi različnih licenčnih pogodb, a to ob že opisanih okoliščinah ni argument za drobljenje postopkov in nezdružitev postopkov.2

O litispendenci

10. Utemeljen je pritožbeni očitek obeh pravdnih strank, da litispendenca ne obstoji. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožnik s tem, ko je vtoževal v pravdi II P 500/2016-II avtorsko nadomestilo za kabelsko retransmisijo TV programov, v bistvu zajel tudi nadomestilo za kabelsko retransmisijo RA programov (in obratno v pravdi II P 520/2016) glede na to, da pripada tožniku enotno nadomestilo. Litispendenca ni podana, ker ni objektivne identitete zahtevkov. Pri vprašanju istovetnosti denarnih tožbenih zahtevkov je treba upoštevati tožbeni predlog in dejansko podlago/tožbeni temelj. Zahtevka se razlikujeta glede obeh vidikov, saj tožnik vtožuje različna zneska3 avtorskega nadomestila za različna načina izkoriščanja glasbenih del oziroma različni vrsti uporabe glasbenih del, to je kabelske retransmisije v RA in TV programih (ki se razlikujeta glede količine predvajane glasbe oziroma repertoarja glasbenih del in pomena, ki ju imata za dejavnost kabelskega operaterja, upoštevaje tožnikove trditve pa tudi glede njune cene, kar utemeljuje na ločenih pravnih podlagah - licenčnih pogodbah). Toženec sodišču prve stopnje utemeljeno očita bistveno kršitev pravdnega postopka, s tem ko je obe tožbi pretvorilo na skupni imenovalec oziroma ju obravnavalo, kot da bi tožnik vtoževal nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del za celotno obdobje. S prisojo nadomestila iz tarife Pravilnika 1998 v celoti je v postopku II P 500/2016 tožniku prisodilo več oziroma nekaj drugega, kar je zahteval – poleg nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih tudi plačilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, na kar utemeljeno opozarja toženec v pritožbi.4

O delni utemeljenosti ugovora zastaranja

11. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na določbo 198. člena OZ o neupravičeni pridobitvi, po kateri je tožnik upravičen zahtevati od toženca korist, ki jo je ta imel od nezakonite uporabe avtorskih del. Tožnikove trditve, da naj toženec ne bi imel urejenega prenosa pravice in je zaščitena dela uporabljal nezakonito, povzame celo toženec v svoji pritožbi. V tem je bila toženčeva korist in obenem tožnikovo prikrajšanje, med katerima obstaja vzročna zveza. Ne gre torej za odškodninski zahtevek, ki bi lahko utemeljil uporabo krajšega triletnega zastaralnega roka na podlagi 352. člena OZ, za kar se zavzema toženec v pritožbi.

O neuporabljivosti minimalne tarifne postavke iz tarife Pravilnika 1998

12. Tožnik nadalje v pritožbi utemeljeno nasprotuje uporabi minimalne tarife Pravilnika 1998. Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in zato ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije.5 Pritožbeno sodišče zaradi zagotovitve enotne sodne prakse odstopa od svojih dosedanjih stališč o tem vprašanju6 in stališčem Vrhovnega sodišča sledi. Obsežnih obrazložitev stališč Vrhovnega sodišča ne bo povzemalo, njihovo bistvo je, da tarifa Pravilnika 1998 z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma, ker se v praksi ni uporabljala. Na veljavnost tarife torej vpliva njena dejanska uporaba. Neživljenjsko bi bilo, da bi se ob takšnih dejanskih okoliščinah kot v tem sporu kot primerna tarifa upošteval znesek, ki je bil enostransko sprejet 13 let pred spornim obdobjem. To bi bilo tudi v nasprotju z načelom, uveljavljenim v avtorskem pravu, da mora biti avtor primerno (ne le v minimalnem obsegu) udeležen na koristih iz svojih avtorskih stvaritev. Minimalna tarifa se brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del, namen minimalne tarife pa po stališču Vrhovnega sodišča RS ni, da nadomesti splošno.7 Pri razlagi 157. člena ZASP (v različici, ki je stopila v veljavo z uveljavitvijo ZASP-D) je treba upoštevati tudi Direktivo Sveta 93/83/EGS s 27. 9. 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo, ki od držav članic terja varovanje dogovorov o retransmisiji. Memorandum z dodatki je imel velik pomen, tarifa Pravilnika 1998 pa po prenehanju njegove veljavnosti ni “oživela“, zaradi česar mora sodišče, upoštevaje načelo odplačnosti, ki velja v avtorskem pogodbenem pravu (81. člen ZASP), ob upoštevanju vseh okoliščin primera določiti (običajen) honorar. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 43/2018 in kasnejših obrazložilo, da primeren honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del znaša 0,198 EUR na naročnika mesečno.8 Ob določitvi tega zneska vprašanje dvotirnega uveljavljanja nadomestila v ločenih postopkih še ni bilo aktualno, saj je tožnik do nedavnega vtoževal nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto, zato iz določitve (najvišjega) zneska nadomestila s strani Vrhovnega sodišča RS ne gre črpati stališča, da ni mogoče določiti cene za vsako od oblik izkoriščanja glasbenih del. Do tega vprašanja se namreč doslej še ni opredelilo.

13. Tožnik torej more zahtevati nadomestilo ločeno v več sodnih postopkih, pri čemer mora sodišče vselej paziti na to, ali je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del za isto obdobje že pravnomočno odločeno9. Tožeča stranka ne more uspeti z zahtevkom (ali zahtevki) za plačilo več kot 0,198 EUR na naročnika, kolikor po oceni Vrhovnega sodišča RS znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto.

O uporabnosti Memoranduma z Dodatki, Sporazuma in vzorčnih licenčnih pogodb za toženca

14. Iz (v pritožbi neizpodbijane) ugotovitve sodišča prve stopnje izhaja, da toženec v spornem času ni bil član ZKOS, zato je štelo, da toženec „ni bil pogodbeno vezan s sklenitvijo pogodb“. Zavzelo je tudi stališče, da ima Memorandum zgolj naravo civilnega – pogodbenega pravnega razmerja, ki zavezuje le pogodbene stranke – njegove podpisnice, ne pa narave tarife kolektivne organizacije ali skupnega sporazuma v smislu 157. člena ZASP, ker ni bil objavljen v Uradnem listu RS in ni določal tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Vrhovno sodišče RS je v svojih letošnjih (že omenjenih) odločbah10 zavzelo nasprotno stališče: Memorandum je krovna pogodba, s katero je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic sporazumno vzpostavil celosten sistem plačevanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo, ki je nadomestil enostransko določen sistem iz Pravilnika 1998. Memorandum je več kot le običajna dvostranska licenčna pogodba, pravna teorija ga uvršča med sporazumne tarife oziroma na seznam skupnih sporazumov, sklenjenih v Sloveniji. Iz povzetega sledi, da je ureditev iz Memoranduma z Dodatki veljala za vse kabelske operaterje, ne glede na njihovo članstvo v ZKOS, zato je veljala tudi za toženca. Enako velja tudi za na njem temelječi Sporazum o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji s 1. 10. 2007 (priloga A 1 spisa II P 520/2016; v nadaljevanju Sporazum) in vzorčnih licenčnih pogodb (prilogi A 3 in A 4 spisa II P 500/2016). Med strankama je nesporno, da sta Memorandum z Dodatki in posledično tudi Sporazum prenehala veljati in je glede višine nadomestila za kabelsko retransmisijo obstajala pravna praznina. Toženec neprerekano trdi, da je Memorandum z Dodatki prenehal veljati v oktobru 2010, po odstopu ZKOS zaradi izdaje dovoljenja za kabelsko retransmisijo AV del Zavodu AIPA. To je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče RS v svojih odločbah.11

15. Če so Sporazum in vzorčne licenčne pogodbe nekoč veljale za toženca, je treba preveriti, ali je licenčna analogija uporabljiva. Kar zadeva višino nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih v letih 2013, 2014 in 2015, lahko pritožbeno sodišče izhaja iz Memoranduma z Dodatki in Sporazuma, saj se v njihovem primeru stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo. V RA programih se ne prenašajo avdiovizualna dela (v nadaljevanju AV dela), zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, ostal nespremenjen. Pri upravljanju avtorskih pravic tako ni prišlo do konkurence tožnika z novoustanovljeno kolektivno organizacijo ‒ Zavodom AIPA, ki je 11. 10. 2010 pridobila stalno dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Nasprotno pa se glede TV programov ne gre nasloniti na vzorčni licenčni pogodbi, saj sta temeljili na širšem obsegu pravic, ki jih je tedaj upravljal tožnik, odražali sta drugačna razmerja oziroma stanje pred letom 2010, ko je na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije vstopil Zavod AIPA. S strani tožnika zahtevani znesek 0,4953 EUR na naročnika TV programa mesečno za kabelsko retransmisijo, ki ga opre nanju, je občutno previsok, saj je višji od nadomestil, ki so jih kabelski operaterji tedaj plačevali za soavtorje AV del Zavodu AIPA,12 To velja še toliko bolj, ker je tožnik zahteval plačilo pravkar navedenega zneska le na TV naročnika mesečno in se v TV programih predvaja sorazmerno manj glasbe kot v TV in RA programih skupaj.

O višini avtorskega nadomestila za kabelsko retransmisijo v RA programih v zadevi II P 520/2016

16. Glede nadomestila za kabelsko retransmisijo v RA programih, ki izvira iz obdobja v letih 2013‒2015, je treba določiti njegovo višino, kot je bilo že nakazano v prejšnjih dveh točkah obrazložitve. V 7. členu sporazuma dogovorjeno ceno za uporabo tožnikovega glasbenega repertoarja v RA programih (za leto 2011) v višini 0,03 EUR na naročnika RA programa mesečno je po povedanem treba šteti za primerno oziroma običajno v smislu 81. člena ZASP. Dogovorjena razmerja namreč odražajo dejanska razmerja13, toženec pa v postopku ni (argumentirano) nasprotoval njegovi primernosti. Končno ni dvoma, da v 7. členu sporazuma dogovorjena cena za leto 2011 v višini 0,03 EUR na naročnika RA programov mesečno omogoča presojo utemeljenosti višine uveljavljanega tožbenega zahtevka v okviru tožnikovih trditev.

17. Ob upoštevanju neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje o številu naročnikov po posameznih mesecih (v obdobju 36 mesecev skupaj 5.368.475 naročnikov), ki se zmnoži z 0,03 EUR, bi bil toženec dolžan plačati tožniku 161.054,25 EUR. A ker je tožnik zahteval le 153.396,00 EUR nadomestila, bi bil lahko upravičen le do tega zneska. Sodišče prve stopnje je (neizpodbijano) ugotovilo, da je toženec del vtoževanega nadomestila (skupaj 41.089,60 EUR) že plačal tožniku, vendar ga ni odštelo od prisojene glavnice. Namesto tega ga je napačno odštelo od (hipotetičnega) zneska nadomestila, ki bi ga bil tožnik upravičen zahtevati ob (kot je bilo pojasnjeno materialnopravno napačni) uporabi tarife Pravilnika 1998. Po odštetju delnega plačila 41.089,60 EUR toženec dolguje tožniku 112.306,40 EUR.

18. Četudi Memorandumu z dopolnitvami in Sporazumu, ki zadeva kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih, ne priznamo splošne veljave za vse kabelske operaterje (in s tem za toženca), pritožbeno sodišče pride do enakega primernega nadomestila po poti zapolnjevanja pravne praznine z uporabo pravil, ki se nanašajo na podobne primere oziroma primerljiva razmerja med tožnikom in ostalimi kabelskimi operaterji. Če se lahko Vrhovno sodišče RS pri oceni primerne tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del sklicuje na Skupni sporazum, sklenjen med ZKOS in Zavodom AIPA, se lahko to sodišče še toliko bolj sklicuje na sporazum, sklenjen med ZKOS in tožnikom, oziroma na primerljiva razmerja med tožnikom in ostalimi kabelskimi operaterji, ki so (bili) člani ZKOS14, kar je v skladu z načelom enakega urejanja primerljivih položajev15 oziroma enakega obravnavanja uporabnikov, ki so v podobnem položaju. Da bi bil njegov položaj bistveno drugačen od položaja ostalih kabelskih operaterjev, toženec ne zatrjuje (poudarja le, da ni bil član ZKOS, kar pa, kot že pojasnjeno, ni odločilna razlikovalna okoliščina). Med strankama tudi ni sporno, da nista imeli sklenjene licenčne pogodbe (zato se tožnik opre na Sporazum), kot jih je sicer sklenil tožnik z ostalimi kabelskimi operaterji, a tudi ta okoliščina ne vpliva na drugačno odločitev.

19. Kar zadeva nadomestilo za kabelsko retransmisijo v RA programih v preostalem (prekrivajočem se) obdobju (za leto 2011 ter obdobju od januarja do junija in za december 2012), je prvostopenjsko sodišče zaradi napačnega stališča o obstoju litispendence neutemeljeno zavrglo tožbo. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o zavrženju iz točke B.III izreka in v tem delu zadevo vrnilo v nov postopek, ker kršitve določb pravdnega postopka ni moglo sámo odpraviti. Do prvega vsebinskega obravnavanja tožbenega zahtevka namreč ne sme priti šele v pritožbenem postopku.

O višini avtorskega nadomestilu za kabelsko retransmisijo v TV programih v zadevi II P 500/2016

20. Pritožbeno sodišče mora pri oceni nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del izhajati iz (enovitega) nadomestila v višini 0,198 EUR na naročnika mesečno, ki ga je, kot že pojasnjeno, Vrhovno sodišče ocenilo kot primernega za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in obsega oba načina izkoriščanja glasbenih del. Povedano drugače: nadomestilo zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožnik upravičen upravljati, to je glasbo v njeni čisti obliki in predobstoječo glasbo, ki se predvajata v RA in TV programih. Iz tega sledi, da ob znani višini primernega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del lahko ocenimo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe, ki se predvaja v TV programih tako, da od 0,198 EUR odštejemo primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo za glasbo, ki se predvaja v RA programih. Povedano drugače: navedeni znesek je treba ustrezno znižati, ker se v TV programih predvaja manj glasbe kot v TV in RA programih skupaj. Ker je primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo za glasbo, ki se predvaja v RA programih, kot že navedeno, 0,03 EUR, tarifa za kabelsko retransmisijo v TV programih v vtoževanem obdobju znaša 0,168 EUR in ne 0,1753 EUR, kot jo je materialnopravno napačno odmerilo sodišče prve stopnje.

21. Sodišče ima pri določitvi višine tarife zaradi narave stvari široko polje proste presoje, lahko uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic, itd.16 Na dlani je torej zaključek, da ni nobene ovire, da pritožbeno sodišče pri določitvi cene za kabelsko retransmisijo v TV programih za predhodno obdobje (od februarja 2011 do junija 2012 in za december 2012) ne bi izhajalo iz cene za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih v višini 0,03 EUR mesečno na radijskega naročnika iz kasnejšega obdobja. Če sme sodišče pri zapolnjevanju pravne praznine izhajati iz primerljivih razmerij, lahko še toliko bolj izhaja iz v tej zadevi ugotovljenega (ovrednotenega) razmerja med istima strankama, čeprav iz (neposredno) kasnejšega obdobja.

22. Ob upoštevanju neizpodbijane ugotovitve o skupnem številu naročnikov TV programov v vtoževanem obdobju (2.517.447) in primerne tarife na TV naročnika mesečno (0,168 EUR) bi bil toženec v obdobju, ki ne zajema zastarane terjatve (torej od februarja 2011 do junija 2012 in december 2012), za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih dolžan plačati tožniku 422.931,10 EUR. Iz neizpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja ugotovitev, da je toženec za december 2012 plačal 1.035,31 EUR, za kar se zniža toženčeva obveznost plačila. Po tem toženec dolguje tožniku še 421.895,79 EUR.

O teku zakonskih zamudnih obresti

23. Neutemeljen je tožnikov pritožbeni očitek, da mu pripadajo zakonske zamudne obresti že od 1. 3. 2013. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da te začno teči od vložitve tožbe, opirajoč se na 2. odstavek 299. člena OZ. Ob tem ni zavzelo stališča, ki ga tožnik osvetli v pritožbi, češ da toženec ni bil nepošten. Nasprotno toženec ne izpodbija odločitve o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe, temveč neutemeljeno izpostavlja (le), da je sodišče napačno ugotovilo (procesni) dejstvi o dnevu vložitve tožb v obeh postopkih; sodišče je pravilno upoštevalo, da pri priporočenem pošiljanju vloge po pošti, kot se ga je poslužil tožnik v konkretnem primeru, velja oddajna teorija, kar pomeni, da se dan oddaje na pošto šteje za dan vložitve tožbe na sodišče (2. odstavek 112. člena ZPP).

O zahtevku za plačilo civilne kazni

24. Na podlagi ugotovljenih dejstev, da je med strankama obstajal spor o tem, koliko je toženec dolžan plačati iz naslova avtorskega nadomestila, in da je toženec kljub temu plačeval tožniku nadomestilo v višini, za katerega je menil, da ga je dolžan plačevati (0,007 EUR na naročnika), je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženec ni kršil avtorskih pravic namerno ali iz hude malomarnosti, kar je narekovalo zavrnitev zahtevka za plačilo civilne kazni. Pritožbeno sodišče v tem delu ne najde s tožnikove strani zatrjevanih nasprotij med izrekom in razlogi ter med razlogi izpodbijane sodbe, zato uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, neutemeljen pa je tudi njegov pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava (3. odstavek 168. člena ZASP). Navedeni ugotovitvi tudi omogočata zaključek, da toženec ni bil nepošten, kar (tudi) na podlagi 193. člena OZ utemeljuje prisojo zakonskih zamudnih obresti šele od vložitve tožbe in ne že od prehoda koristi (neupravičene uporabe avtorskih del) na toženca.

O odmeri stroškov postopka v primeru združitve postopkov

25. Sodišče prve stopnje je po združitvi postopkov tožencu pravilno priznalo njegove stroške postopka le enkrat, upoštevajoč seštevek vrednosti spornega predmeta, ne pa dvakrat, to je za vsak postopek posebej, kot jih je priglasil toženec. Zmotno je pritožbeno stališče, da je s tem zanemarilo dejstvo, da postopka tudi po njuni združitvi ohranjata samostojnost. Temu je bilo namreč zadoščeno s tem, da je sodišče odločilo o vsaki tožbi posebej (kar izhaja iz členitve izreka na del A in del B ter obrazložitve). Namen združitve postopkov pa je, kot že pojasnjeno, ravno v pospešenem obravnavanju in zmanjšanju stroškov, ki se odrazi v tem, da se od združitve postopkov dalje opravi po eno procesno dejanje za oba postopka namesto dveh procesnih dejanj; v konkretnem primeru je sodišče izvedlo en narok namesto dveh, stranki sta vlagali po eno vlogo za oba postopka. Zato se stranki utemeljeno prizna en strošek, a v vrednosti obeh sporov. Pritožbeno sodišče le dodaja, da se uspeh strank v tej pravdi ustrezno oceni tako, da se do združitve postopkov ločeno upošteva uspeh v vsakem od njiju, od združitve dalje pa se seštevek prisojenih zneskov v obeh postopkih deli z vsoto vrednosti obeh sporov, ne pa z določitvijo uspeha v vsakem od postopkov ter izračunom njune aritmetične sredine, kot ga je za vse priznane stroške uporabilo sodišče prve stopnje.

26. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo obema pritožbama, izpodbijano odločbo (sklep) v točki B.III izreka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo v nov postopek (1. odstavek 354. člena ZPP). Zaradi delne razveljavitve izpodbijane odločbe je razveljavilo odločbo tudi v točki C.VI izreka (sklep o stroških postopka), saj bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na novo oceniti uspeh strank v pravdi, pri čemer naj upošteva razloge iz prejšnje točke obrazložitve. Pritožbeno sodišče je toženčevi pritožbi delno ugodilo tudi v delu zoper ugodilni del odločbe (sodbe), in jo spremenilo v točki A.I izreka tako, da je znesek 439.517,87 EUR znižalo za 17.622,08 EUR na 421.895,79 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v točki B.IV izreka pa tako, da je znesek 153.396,00 EUR znižalo za 41.089,60 EUR na 112.306,40 EUR. Sicer je njuni pritožbi zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP). Ostale pritožbene navedbe namreč niso utemeljene, kar velja tudi za posplošene tožnikove pritožbene očitke o kršitvah ustavnih pravic, uradoma upoštevnih procesnih kršitev ali materialnopravnih pomanjkljivosti pa pritožbeno sodišče ni našlo. Nekatere pritožbene navedbe posebnega odgovora ne terjajo, ker za odločitev niso (več) odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Po sprejetju materialnopravnega stališča o neuporabi tarife Pravilnika 1998 mednje sodijo tožnikove navedbe o njeni ničnosti.

27. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo presojati utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih za obdobje od januarja 2011 do junija 2012 in za december 2012, pri čemer se bo najprej moralo opredeliti do toženčevega ugovora zastaranja. Pri presoji višine primernega nadomestila pa bo moralo upoštevati, da je tožnik za navedeno obdobje, za katero v obravnavanih tožbah ločeno zahteva nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA in TV programih, upravičen do največ 0,198 EUR in da je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih že pravnomočno odločeno s to odločbo.

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če se vloži pritožba po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 29/1998.
2 Prim. VSL II Cp 2673/2017, I Cp 94/2018.
3 Nižji vtoževani znesek nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih ni vsebovan v višjem znesku nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih.
4 Glede na zavzeto stališče bi enako storilo tudi v drugem postopku II P 520/2016, če bi tožnik zahteval nadomestilo v višjem znesku, kot je primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo v RA programih, torej več kot 0,03 EUR. Ker je vtoževal ravno toliko, mu ni prisodilo višjega zneska in ni prekoračilo tožbenega zahtevka.
5 II Ips 43/2018 z 9. 4. 2018 (35. točka) in II Ips 219/2017 z 18. 4. 2018 (31. točka).
6 VSL II Cp 20/2017, II Cp 177/2017 in druge.
7 II Ips 43/2018 (35. točka) in II Ips 219/2017 (31. točka).
8 V zadevah II Ips 43/2018 (48. in 49. točka) in II Ips 219/2017 (43. in 44. točka) ga je določilo, v zadevi II Ips 52/2018 (36. in 37. točka) pa dodatno pojasnilo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki jih je ponovilo v kasnejših odločbah.
9 Da bo prisojeni znesek treba upoštevati v primeru, da bi za isto obdobje tožnik od iste tožene stranke zahteval še plačilo za uporabo glasbe za kabelsko retransmisijo TV programov, je to sodišče pojasnilo v odločbah VSL II Cp 2485/2017, II Cp 2673/2017, II Cp 2858/2017 in drugih.
10 Primerjaj npr. II Ips 43/2018 (37. – 41. točka), II Ips 52/2018 (28. točka).
11 O tem, da je ZKOS odstopil od Memoranduma in Dodatkov po podelitvi dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije AV del Zavodu AIPA, VS RS prvič v sodbi II Ips 43/2018 (44. točka).
12 Razlogi za nenaslonitev na dogovorjeno so (mestoma smiselno) povzeti po odločitvah VS RS v zadevah II Ips 43/2018 (47. točka), II Ips 219/2017 (42. točka), II Ips 52/2018 (34. točka) in II Ips 41/2018 (24. točka).
13 Stališče VS RS v odločbi II Ips 219/2017 (44. točka).
14 Članstvo ZKOS bi lahko bilo podlaga za popust, vendar ta po poteku veljavnosti pogodbenih dogovorov niti za (bivše) člane ZKOS-a ni več upošteven.
15 Prim. sodbo VS RS II Ips 52/2018, obrobna št. 36. Podobno obravnavanje podobnih primerov izkoriščanja avtorske in sorodnih pravic je v splošnem interesu, o čemer M. Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 90.
16 II Ips 43/2018 (45. in 46. točka) in II Ips 219/2017 (40. in 41. točka).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 299, 346, 352
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 112, 112/2, 274, 300
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 157, 168, 168/3
Datum zadnje spremembe:
18.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0NjE1