<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2858/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2858.2017

Evidenčna številka:VSL00013658
Datum odločbe:27.06.2018
Senat, sodnik posameznik:Katarina Parazajda (preds.), Irena Veter (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kabelska retransmisija avdiovizualnih del - glasbena dela - avtorsko nadomestilo - določitev višine nadomestila - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - primernost tarife - pravna praznina - deljiva terjatev - licenčna analogija - običajna cena - popust - litispendenca

Jedro

Tožnik lahko zahteva nadomestilo za kabelsko retransmisijo v televizijskih programih in nadomestilo za kabelsko retransmisijo v radijskih programih ločeno v dveh pravdah.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 3.433,50 EUR zniža za 805,16 EUR (na 2.628,34 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 99,18 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati znesek 3.433,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 12. 1. 2016 dalje do plačila (I. tč. izreka), v preostanku (za znesek 2.239,20 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi) pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (III. tč. izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe oziroma podrejeno njeno razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

Strinja se z odločitvijo sodišča, da kot podlago za določitev višine nadomestila uporabi Tarifo 1998, poudarja pa, da tožnik ni upravičen do plačila celotne tarife.

Opozarja na to, da je bil tožnik dolžan oblikovati zahtevek v skladu z materialnim pravom – Tarifo 1998, ki določa enotno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Ker je nadomestilo vtoževal ločeno za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih, je njegov zahtevek nesklepčen, kar terja njegovo zavrnitev.

Nadalje opozarja, da je bila v zadevi II P 390/2016, ki zadeva televizijske programe, že izdana sodba, s katero je sodišče za deloma isto obdobje (1. 1. 2012 – 30. 6. 2012 in 1. 12. 2012 – 31. 12. 2012) tožniku že prisodilo nadomestilo po Tarifi 1998. Zato bi moralo sodišče v tem postopku zavreči tožbo za navedeno obdobje zaradi litispendence oziroma po pravnomočnosti prve od sodb zaradi že razsojene stvari.

Sodišču očita napačno uporabo Tarife 1998, ker tarife ni sorazmerno zmanjšalo tako, da bi upoštevalo delež, ki odpade na glasbena dela. Ob pravilni uporabi ZASP, tožnikovega dovoljenja z dne 12. 3. 1998 in prej navedene tarife bi moralo ugotoviti, da je toženka že povrnila dolgovano nadomestilo – sorazmeren delež, ki odpade na kabelsko retransmisijo (le) glasbenih del (0,0065 EUR oz. 0,007 EUR na naročnika mesečno) in zahtevek v celoti zavrniti. Navaja še, da je tožnik v preteklosti zastopal stališče, da je upravičen upravljati širši obseg pravic, in tudi dejansko upravljal več pravic (vso glasbo, ki se priobči v okviru avdiovizualnih del), kot bi jih ob pravilni razlagi ZASP in navedenega dovoljenja smel upravljati. Iz širšega obsega pravic je izhajal tudi pri določitvi Tarife 1998. V zvezi s tem toženka očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (glede tožnikovega preteklega dejanskega delovanja), nepravilno uporabo materialnega prava (Tarifo 1998 in dovoljenja) in bistveno kršitev postopka (sodišče naj se ne bi opredelilo do toženkinih navedb glede tožnikovega preteklega delovanja).

Glede delnih plačil toženka poudarja, da je tožniku natančno pojasnila izvedena plačila ter priložila njihovo specifikacijo. Primarno izhaja iz dejstva, da gre za enotno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v televizijskih in radijskih programih, in navaja, da je že plačala znesek 805,16 EUR. Le podrejeno, če bi sodišče kot plačilo upoštevalo le tisti del od zneskov 0,007 EUR oz. 0,0065 EUR, ki odpade na uporabo glasbenih del v primeru retransmisije radijskih programov, uveljavlja delno plačilo v višini 177,41 EUR. Glede na to, da je sodišče izhajalo iz Tarife 1998 in enotne pravice kabelske retransmisije, meni, da bi moralo upoštevati celotno plačilo.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je v tej pravdi od toženke zahteval plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih programih od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 in v decembru 2012, v letu 2013, v letu 2014 in od 1. 1. 2015 do 30. 11. 2015, skupaj za 42 mesecev, in sicer v višini 0,03 EUR na naročnika mesečno. Zahteval je tudi plačilo 50 % civilne kazni. Sodišče prve stopnje je ob uporabi tarife iz 7. točke drugega odstavka II. poglavja Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del1 (v nadaljevanju Pravilnik 1998 oziroma tarifa Pravilnika 1998) izračunalo, da bi bil tožnik upravičen do plačila nadomestila v višini 476,88 EUR mesečno. Ker je tožnik zahteval le 81,75 EUR mesečno, je sodišče njegovemu glavnemu zahtevku v celoti ugodilo. Zahtevek za plačilo civilne kazni je zavrnilo.

6. Odločitev sodišča, ki sloni na uporabi minimalne tarife Pravilnika 1998, je materialnopravno napačna. Vrhovno sodišče je podrobno pojasnilo razloge, zakaj tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in ugotovilo obstoj pravne praznine glede kabelske retransmisije, s čimer se to sodišče strinja.2

7. Po sprejemu stališča o neuporabi (enotne) tarife Pravilnika je odpadel argument v prid zahtevi po uveljavljanju plačila enotnega nadomestila, ne glede na to, ali se glasbena dela prenašajo preko radijskih ali televizijskih programov. Dejstvo je, da oba načina izkoriščanja avtorskih del obstajata v praksi, kar nenazadnje izhaja že iz tega, da zanju obstajata različni pravni podlagi (licenčni pogodbi). Da gre po naravi za deljivo terjatev, potrjuje tudi dejstvo, da bi lahko v praksi posamezen kabelski operater kabelsko retransmisiral le na enega od obeh načinov. V tem primeru ne bi bilo dvoma, da lahko tožnik zahteva le po eni podlagi. Tožnik torej lahko zahteva nadomestilo ločeno v dveh pravdah, pri čemer je treba paziti na to, ali je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo za isto obdobje že pravnomočno odločeno. Tožnik namreč ne more uspeti z zahtevkom (ali zahtevki) za plačilo več kot 0,198 EUR, kolikor po oceni Vrhovnega sodišča znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto.3 Če se tožnik odloči za dvotirno pravdanje, mora računati tudi s stroškovnimi posledicami, saj ni nujno, da je upravičen do povrnitve stroškov v obeh postopkih. To je stvar presoje sodišča, ki mora pri odločanju o tem, kateri stroški so potrebni, skrbno presoditi vse okoliščine primera.4 Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek toženke, da je tožba (samo) zaradi ločenega uveljavljanja zahtevka za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo v radijskih programih nesklepčna. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče v delu (glede zahtevka za nadomestilo v obdobju od januarja do junija 2012 in december 2012) zavreči tožbo zaradi litispendence v zadevi II P 390/2016.5 Po vsebini namreč ne gre za ista zahtevka, saj tožnik v prej navedeni zadevi zahteva nadomestilo za kabelsko retransmisijo v televizijskih programih, v tej pravdi pa vtožuje nadomestilo za kabelsko retransmisijo v radijskih programih. V bistvu gre za enotno, a deljivo terjatev (za kabelsko retransmisijo glasbenih del), ki jo je tožnik razcepil, tako da njeno plačilo uveljavlja v dveh sodnih postopkih.

8. Vrhovno sodišče je v odločbah6 opozorilo na pomen okoliščine, da so bila razmerja med strankama več let urejena v skladu z Memorandumom in njegovimi dopolnitvami,7 posledično tudi v skladu s Sporazumom o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji (priloga A4) in v skladu z licenčno pogodbo (priloga A1)8, ki sta jo na njihovi podlagi sklenili pravdni stranki. V tej zadevi je licenčna analogija uporabljiva, saj se v primeru radijskih programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo. V radijskih programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, ostal nespremenjen. Pri upravljanju avtorskih pravic tako ni prišlo do konkurence tožnika z novoustanovljeno kolektivno organizacijo – Zavodom AIPA, ki je 11. 10. 2010 pridobil stalno dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del.

9. V 7. členu licenčne pogodbe dogovorjeno ceno za leto 2011 v višini 0,03 EUR na naročnika mesečno je torej treba šteti za običajno v smislu 81. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Ker dogovorjena razmerja odražajo dejanska9 in se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank10, je treba izhajati iz tega, da sta stranki šteli, da je sporazumno dogovorjeno nadomestilo primerno. To potrjuje tudi dejstvo, da toženka v postopku ni argumentirano nasprotovala njegovi primernosti. V odgovoru na tožbo je navedla le, da je bila po pogodbi upravičena do 10 % popusta od dogovorjene cene. Njen ugovor ni utemeljen, saj običajno nadomestilo lahko predstavlja le dogovorjena cena, popust kot tak pa (po poteku veljavnosti pogodbe) ni upošteven.11 Glede na svoje trditve (za razliko od licenčnih pogodb, ki so zadevale kabelsko retransmisijo v televizijskih programih) od licenčne pogodbe za radijske programe celo ni odstopila.

10. Pritožba pa utemeljeno opozarja na napačnost zaključka sodišča, da toženka ni dokazala zatrjevanega delnega plačila nadomestila. Pri ugotavljanju tega pravno pomembnega dejstva je pritožbeno sodišče glede spoznavnih možnosti izenačeno s sodiščem prve stopnje, saj jih je toženka dokazovala izključno z listinskimi dokazi, zato lahko ugotovi drugačno dejansko stanje brez pritožbene obravnave (prva in druga alineja 358. člena ZPP).12 Po prepričanju pritožbenega sodišča listina z naslovom Plačila T., d. d., za aktivna naročniška razmerja v obdobju jan. ‒ jun. 2012 in dec. 2012 ‒ nov. 2015 (priloga B22) in izpisi nalogov za plačilo (priloge B27 ‒ B44) dokazujejo toženkine trditve, da je tožniku mesečno plačevala nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v višini 0,0065 oziroma 0,007 EUR na naročnika mesečno, do katerega je bil po njenem mnenju upravičen tožnik. Po zmnožku pravkar omenjenih postavk s številom naročnikov in njunem seštevku za vsak posamezen mesec (priloga B22) se (z izjemo plačilnega naloga B27, ki zajema širše obdobje, torej tudi obdobje pred vtoževanim obdobjem) dobljeni zneski ujemajo z zneski, ki jih je toženka mesečno nakazovala tožniku. Nasprotno, kot to trdi tožnik, iz plačilnih nalogov nedvoumno izhaja (levo spodaj), za kateri mesec je toženka plačala nadomestilo. Seštevek zneskov v zadnjem stolpcu tabele iz priloge B22 in posebej seštevek zneskov iz izpiskov plačilnih nalogov (z utesnitvijo zneska iz plačilnega naloga – priloge B27 na ustrezen znesek nadomestila za uporabo glasbenih del le v vtoževanem obdobju) pa potrdita toženkino navedbo, da je plačala tožniku nadomestilo v višini 805,16 EUR13. Ker gre za enotno terjatev, ki se jo je tožeča stranka (brez posebnega pojasnila razlogov za takšno ravnanje) odločila uveljavljati ločeno, ni prav nobenega razloga, da bi sodišče toženkino plačilo upoštevalo le delno ali pa sploh ne.14 Glede na pravkar predstavljeno stališče so nebistvene tožnikove trditve o tem, da je šlo pri plačilih toženke za samovoljna nakazila za televizijske programe in ne za radijske programe. Odveč je tudi tožnikova zahteva po dodatni specifikaciji nakazil.

11. Po odštetju delnega plačila v višini 805,16 EUR toženka dolguje tožniku 2.628,34 EUR. Sprememba tožnikovega uspeha v pravdi, ki po novem znaša 46 %, ni narekovala spremembe odločitve o stroških postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo toženkini pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako, da je znesek 3.433,50 EUR nadomestilo z zneskom 2.628,34 EUR (1. in 2. alineja 358. člena ZPP), sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani, a nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

12. Avdiovizualna dela se ne prenašajo preko radijskih programov, zato so nerelevantne toženkine pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovim neupravičenjem upravljati s pravicami kabelske retransmisije avdiovizualnih del (s pravicami skladatelja glasbe v avdiovizualnem delu, ki ni bila ustvarjena posebej za avdiovizualno delo, in skladatelja filmske glasbe). Glede na predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, je brezpredmetna pritožbena trditev, da je tarifa Pravilnika 1998 zajemala tudi vso glasbo v avdiovizualnih delih, pa tudi pritožbeno zavzemanje za njeno sorazmerno zmanjšanje na delež, ki odpade le na glasbena dela. Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, ji je tožnik dolžan povrniti del potrebnih stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede na to, da je s pritožbo zahtevala zavrnitev zahtevka v celoti, uspela pa je glede 805,16 EUR, njen pritožbeni uspeh znaša 23 %. Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe v priglašeni višini (172,13 EUR po tar. št. 21) in pavšalni znesek materialnih stroškov (9,18 EUR na podlagi 11. člena Odvetniške tarife15), povečana za 22 % davek na dodano vrednost (39,89 EUR), in strošek za sodno takso za pritožbo (210,00 EUR), in znašajo skupaj 431,20 EUR. Tožnik ji je tako dolžan povrniti 99,18 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z 13. decembra 2006. Strošek odgovora na pritožbo, ki ga je vložil tožnik, ni bil potreben strošek.

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 29/1998.
2 II Ips 43/2018 z 9. 4. 2018 (35. točka) in II Ips 219/2017 z 18. 4. 2018 (31. točka).
3 V zadevah II Ips 43/2018 (48. in 49. točka) in II Ips 219/2017 (43. in 44. točka) ga je določilo, v zadevi II Ips 52/2018 (36. in 37. točka) pa dodatno pojasnilo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki jih je ponovilo v kasnejši odločbi II Ips 41/2018 (26. in 27. točka).
4 O tem tudi sodba VSL II Cp 2673/2017.
5 Kvečjemu bi bilo lahko govora o litispendenci, o že pravnomočno razsojeni stvari pa v nobenem primeru ne, saj je naslovno sodišče v zadevi VSL II Cp 2140/2017 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje.
6 II Ips 43/2018 (41. točka) in II Ips 219/2017 (37. točka).
7 Memorandumom o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji iz leta 1999, Aneks k Memorandumu iz leta 2002 in nato še Dodatek k Memorandumu z veljavnostjo od 1. 1. 2007.
8 Pogodba o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji z dne 1. 1. 2008.
9 Zadeva II Ips 219/2017 v 44. točki.
10 II Ips 52/2018 v 33. točki.
11 Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadnjih (že citiranih) odločbah pojasnilo, da se pri zapolnitvi pravne praznine ni oprlo na zneske, ki jih je tožnik prejemal na podlagi Memoranduma in Dodatkov, med drugim tudi zato, ker se cena licence v paketu lahko razlikuje od cene, določene zgolj za eno pravico kabelske retransmisije. Iz tega sledi, da četudi je med strankama dogovorjena ugodnejša cena (paketna cena ali njeno zmanjšanje zaradi popusta, kot v tem primeru), je ne gre šteti za običajno nadomestilo.
12 Tako npr. odločbe VS RS II Ips 37/2015 z dne 2. 6. 2016, II Ips 136/2012 z dne 18. 12. 2014 in II Ips 376/2010 z dne 26. 9. 2013. Podrobno o tem tudi J. Zobec v: L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (3. knjiga), GV Založba, Ljubljana 2009, str. 468-470.
13 Ta navedba je vsebovana v listini (prilogi B21), ki jo to sodišče šteje kot del toženkinih trditev in ne dokaz, saj v njej pojasni svoje razloge, zakaj naj bi bilo plačano nadomestilo tožniku primerno in s tem dodatno razčleni trditve o delnem plačilu iz odgovora na tožbo.
14 Enako je to sodišče odločilo v sodbi VSL II Cp 2673/2017.
15 Ur. l. RS, št. 2/15.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 31, 81, 81/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 189, 189/3
Datum zadnje spremembe:
25.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyNjAx