<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 2673/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2673.2017

Evidenčna številka:VSL00013502
Datum odločbe:27.06.2018
Senat, sodnik posameznik:Irena Veter (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - javna priobčitev glasbenih del - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - določitev višine nadomestila - primernost tarife - neobstoj veljavne tarife - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - pravna praznina - civilna kazen po ZASP - res iudicata - odplačnost - nesklepčnost tožbe

Jedro

Gre za pravno praznino tudi glede kabelske retransmisije, saj tarifa Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo 47.203,72 EUR (tako da je tožena stranka namesto 176.447,88 EUR tožeči stranki dolžna plačati 129.244,16 EUR).

II. Odločitev o pravdnih stroških v III. točki izreka izpodbijane sodbe se spremeni tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške.

III. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

IV. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki plačati 176.447,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (I. točka izreka) in 2.578,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka); v preostalem delu (glede zneska 26.809,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in zneska 32.692,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe) pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožujeta obe pravdni stranki. Predlagata ustrezno spremembo sodbe, tožeča stranka podrejeno tudi njeno razveljavitev.

3. Tožeča stranka v pritožbi očita, da so v izpodbijani sodbi omenjeni tudi televizijski programi in ugotovljena dejstva v zvezi z avdiovizualnimi deli, čeprav je uveljavljala plačilo za javno priobčitev samo v radijskih programih. Sodišču ne bi bilo treba ugotavljati dejstev v zvezi z avdiovizualnimi deli, saj se v radijskih programih avdiovizualna dela ne predvajajo.

Sodišču očita, da se ni opredelilo do Sporazuma o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji. Nasprotuje uporabi minimalne tarife Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del1 (v nadaljevanju Pravilnik 1998 oziroma tarifa Pravilnika 1998), saj naj bi ta veljala zgolj za primere, ko ni mogoče določiti prihodkov uporabnika. Sodišče bi moralo tudi glede kabelske retransmisije ugotoviti obstoj pravne praznine, kot je to storilo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 325/2016 glede radiodifuznega oddajanja.

Sodišču očita, ker je v celoti priznalo plačila tudi na račun retransmisije preko televizijskih programov, čeprav tožeča stranka v tem postopku vtožuje le pravice za radijske programe.

Ne strinja se z zaključkom sodišča, da tožena stranka ni bila nepoštena, zato tožeči stranki pripadajo zamudne obresti od neupravičene uporabe dalje in ne šele od vložitve tožbe. Meni, da za zaključek o njeni nedobrovernosti zadoščajo dejstva, da tožena stranka ni plačala nadomestila, da se je zavedala svoje obveznosti plačila in je priznala, da je varovana dela uporabljala nezakonito. V nasprotju z lastnimi ugotovitvami in brez opredelitve do nezakonite uporabe avtorskih del je sodišče še neupravičeno zavrnilo zahtevek za plačilo civilne kazni, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi s tem očita nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ter nasprotje med razlogi, zaradi česar naj bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, ki jih ni mogoče preizkusiti.

Na koncu uveljavlja kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom iz 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave RS (enako varstvo pravic), pravice do sodnega varstva in pravice iz ustvarjalnosti iz 6. člena Ustave RS.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Tožena stranka se v pritožbi ne strinja z zaključkom sodišča, da postopek v zadevi II P 228/2016, ki se je začel pozneje kot ta postopek, ne vpliva na odločitev v tej zadevi. Ker je tožeča stranka ločeno zahtevala plačilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih, je njen zahtevek nesklepčen, kar terja njegovo zavrnitev.

Meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožena stranka povrnila dolgovano nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del (0,0065 EUR oz. 0,007 EUR na naročnika mesečno), zaradi česar bi moralo zahtevek v celoti zavrniti.

Vztraja, da tožeča stranka ni upravičena do nadomestila za t. i. predobstoječo glasbo, to je za glasbo, ki ni bila ustvarjena posebej za avdiovizualno delo, se pa retransmisira kot njen del. Ker je sodišče zavzelo nasprotno stališče, je nepravilno uporabilo materialno pravo (103. do 110. člen Zakona o avtroski in sorodnih pravicah; ZASP v povezavi z 12. členom ZASP).

Meni še, da je sklicevanje sodišča na Direktivo 2001/29/ES napačno, saj ne učinkuje neposredno niti ne ureja spornih vprašanj (glede avdiovizualnih del in avtorskih prispevkih k nastanku teh). Očita, da je neutemeljeno tudi sklicevanje na konvencijo WIPO, sklicuje se na komentar ZASP, ki ga deloma povzema, ne strinja se z razumevanjem sodišča glede krajših prispevkov glasbe in pojasnjuje, kaj je po njenem mnenju šteti za avtorsko delo. Ne strinja se stališčem sodišča, da se tarifa Pravilnika 1998 ne nanaša na filmsko glasbo.

Napačno je tudi stališče sodišča, da tožeča stranka v okviru licenčnih pogodb ni upravljala s pravicami skladatelja filmske glasbe, ko se ta priobči v okviru avdiovizualnih del, pri čemer se sklicuje na Prilogo 3, ki je sestavni del pogodb. Ne drži, da je tožeča stranka na podlagi Memoranduma o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju Memorandum), Dodatka in licenčnih pogodb upravljala le glasbene pravice, ne pa drugih pravic, saj je po licenčni pogodbi upravljala tudi pravice na literarnih delih (točka 5 tretjega odstavka njene Priloge 3) in pravice avtorjev glasbe, ki se priobči v okviru avdiovizualnih del. Sodišče je razlagalo pogodbe v nasprotju z njihovo vsebino in namenom, pri čemer je svojo razlago nepravilno utemeljilo s tem, da tožeča stranka niti ne bi mogla upravljati soavtorske pravice na avdiovizualnem delu za skladatelje filmske glasbe, saj za te pravice glede na stališče v zadevi X Ips 97/2012 ne moreta obstajati dve različni kolektivni organizaciji. Takšno pojasnilo sodišča je v nasprotju z dejansko prakso, ki je bila vzpostavljena v času veljavnosti pogodb.

Sodišču zaradi ugotovitve, da so bila delitvena razmerja znana, očita arbitrarnost, saj o tem niso bile podane ne navedbe ne dokazi. Sodišče se namreč v zvezi s tem sklicuje na listino (prilogo B 37), ki je ni v procesnem gradivu, s čimer bistveno krši pravila postopka (razpravno načelo in pravico do izjave) in napačno ugotovi dejansko stanje.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

7. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del izključno v radijskih programih od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 in v decembru 2012, letih 2013 ter 2014 in obdobju od 1. 1. 2015 do 30. 11. 2015, skupaj za 42 mesecev, in sicer v višini 0,03 EUR na naročnika mesečno. Zahteva tudi plačilo 20 % civilne kazni. Sodišče prve stopnje je ob uporabi tarife iz 7. točke drugega odstavka II. poglavja Pravilnika izračunalo nadomestilo v višini 975.942 EUR, ki ga je znižalo za že plačanih 37.774,33 EUR. Ker je tožeča stranka vtoževala le 176.447,88 EUR, je njenemu glavnemu zahtevku v celoti ugodilo. Zahtevek za plačilo civilne kazni je zavrnilo.

8. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje uporabi minimalne tarife Pravilnika 1998. Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in zato ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije.2 Pritožbeno sodišče zaradi zagotovitve enotne sodne prakse odstopa od svojih dosedanjih stališč o tem vprašanju3 in stališčem Vrhovnega sodišča sledi. Obsežnih obrazložitev stališč Vrhovnega sodišča ne bo povzemalo, njihovo bistvo je, da tarifa Pravilnika 1998 ni pridobila narave skupnega sporazuma. Pri razlagi 157. člena ZASP (v različici, ki je stopila v veljavo z uveljavitvijo ZASP-D) je treba upoštevati tudi Direktivo Sveta 93/83/EGS s 27. 9. 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo, ki od držav članic terja varovanje dogovorov o retransmisiji. Vrhovno sodišče je še poudarilo velik pomen Memoranduma z dodatki in zavzelo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 po prenehanju veljavnosti Memoranduma ni “oživela“, zaradi česar mora sodišče, upoštevaje načelo odplačnosti, ki velja v avtorskem pogodbenem pravu (81. člen ZASP), ob upoštevanju vseh okoliščin primera določiti (običajen) honorar. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 43/2018 in kasnejših obrazložilo, da primeren honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del znaša 0,198 EUR na naročnika mesečno.4

9. Ni nesklepčna5 tožba, s katero tožnik uveljavlja le del svoje terjatve (za kabelsko retransmisijo glasbenih del) in sama po sebi tudi ne tožba (oziroma tožbe) v kateri(h) tožnik svojo terjatev razcepi, tako da njeno plačilo uveljavlja v več sodnih postopkih6.

10. Po sprejemu stališča, da (enovita) tarifa Pravilnika 1998 ni uporabna, odpade argument v prid zahtevi po uveljavljanju plačila enotnega nadomestila, ne glede na to, ali se glasbena dela kabelsko prenašajo preko radijskih ali televizijskih programov7. Da gre po naravi za terjatev, ki jo je mogoče ločiti, potrjuje dejstvo, da bi lahko posamezen kabelski operater (posameznim odjemalcem) kabelsko retransmisiral le na enega od obeh načinov. Dejstvo je, da oba načina izkoriščanja avtorskih del obstajata v praksi, kar nenazadnje izhaja že iz tega, da zanju obstajata (oziroma sta obstajali) različni pravni podlagi (licenčni pogodbi). V 7. členu licenčne pogodbe dogovorjena cena za leto 2011 v višini 0,03 EUR8 na naročnika radijskih programov mesečno pa tudi omogoča presojo utemeljenosti višine uveljavljanega tožbenega zahtevka v okviru trditev tožeče stranke.

11. Tožeča stranka torej more zahtevati nadomestilo ločeno v več sodnih postopkih, pri čemer pa je treba vselej paziti na to, ali je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del za isto obdobje že pravnomočno odločeno9. Tožeča stranka ne more uspeti z zahtevkom (ali zahtevki) za plačilo več kot 0,198 EUR na naročnika, kolikor po oceni Vrhovnega sodišča znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celoto. Tožena stranka torej nima prav, ko meni, da je tožba zaradi ločenega uveljavljanja zahtevka za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo v radijskih programih nesklepčna. Prav tako ne v delu pritožbe, v katerem trdi, da tožba, ki jo obravnava Okrožno sodišče v Ljubljani pod opr. št. P 228/2016-II vpliva na to pravdo, saj je tam tožena druga stranka - XA, d. o. o. (prej XB, d. d.), tožena stranka v tej pravdi pa v pritožbi (in tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje) ne pojasni, v kakšnem pravnem razmerju sta oziroma ne navede ničesar, kar bi kazalo na to, da gre za zahtevek tožeče stranke zoper isto toženo stranko.

12. Vrhovno sodišče je, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, v svojih zadnjih odločbah10 opozorilo na pomen okoliščine, da so bila razmerja med strankama več let urejena z Memorandumom in njegovimi dopolnitvami, posledično tudi v skladu s Sporazumom o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji (priloga A 6) in v skladu z licenčno pogodbo (priloga A 1)11, ki sta jo na njihovi podlagi sklenili pravdni stranki. V tej zadevi je licenčna analogija uporabljiva, saj se v primeru radijskih programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo. V radijskih programih se ne prenašajo avdiovizualna dela12, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljala tožeča stranka, ostal nespremenjen. Pri upravljanju avtorskih pravic tako ni prišlo do konkurence z novoustanovljeno kolektivno organizacijo ‒ Zavodom AIPA, ki je 11. 10. 2010 pridobila stalno dovoljenje za upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del.

13. V 7. členu licenčne pogodbe dogovorjeno ceno za uporabo glasbenega repertoarja tožeče stranke v radijskih programih (za leto 2011) v višini 0,03 EUR na naročnika radijskega programa mesečno je torej treba šteti za običajno v smislu 81. člena ZASP13. Ker dogovorjena razmerja odražajo dejanska14 in se primernost tarife najlažje izrazi s soglasjem volj pogodbenih strank15, je treba izhajati iz tega, da sta stranki šteli, da je sporazumno dogovorjeno nadomestilo primerno. Da je tako, izhaja tudi iz okoliščine, da tožena stranka v postopku ni argumentirano nasprotovala njegovi primernosti. V odgovoru na tožbo je navedla le, da je bila po pogodbi upravičena do 10 % popusta od dogovorjene cene. Njen ugovor ni utemeljen, saj običajno nadomestilo lahko predstavlja le dogovorjena cena16, popust kot tak pa (po poteku veljavnosti pogodb) ni upošteven.17

14. Ob upoštevanju neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje o številu naročnikov po posameznih mesecih (v vtoževanem obdobju 42 mesecev skupaj 5.567.283 naročnikov), ki se zmnoži z 0,03 EUR, bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 167.018,49 EUR18. Sodišče prve stopnje je (neizpodbijano) ugotovilo, da je tožena stranka del vtoževanega nadomestila (37.774,33 EUR) že plačala tožeči stranki19, vendar ga ni odštelo od prisojene glavnice. Namesto tega ga je napačno odštelo od (hipotetičnega) zneska nadomestila, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zahtevati ob (kot je bilo pojasnjeno materialnopravno napačni) uporabi tarife Pravilnika 1998. Po odštetju delnega plačila 37.774,33 EUR tožena stranka dolguje tožeči stranki 129.244,16 EUR. Glede na to, da gre za enotno terjatev, ki se jo je tožeča stranka (brez posebnega pojasnila razlogov za takšno ravnanje) odločila uveljavljati ločeno, ni prav nobenega razloga, da bi sodišče toženkino plačilo upoštevalo le delno ali pa sploh ne.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da ji pripadajo zakonske zamudne obresti od nadomestila že od neupravičene uporabe dalje. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljive razloge sodišča prve stopnje20 o tem, zakaj toženi stranki ni moč očitati nepoštenosti, ki jih pritožbene navedbe ne uspejo izpodbiti. Pritožbeno stališče, da za zaključek o nedobrovernosti zadoščajo dejstva, da tožena stranka ni plačala nadomestila, da se je zavedala svoje obveznosti plačila in je priznala, da je varovana dela uporabljala nezakonito, je napačno. Tožena stranka se je obveznosti po ugotovitvah sodišča prve stopnje res zavedala, nesporni del nadomestila plačala, med pravdnima strankama (in tožečo ter operaterji nasploh) pa obstaja spor o višini primernega nadomestila. To utemeljuje začetek teka zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje (193. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Pretežno enaki razlogi so bili tudi zadostna podlaga za odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo civilne kazni. Pritožbeno sodišče v tem delu ne najde s strani tožeče stranke zatrjevanih nasprotij med izrekom in razlogi ter med razlogi izpodbijane sodbe, zato uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo (168. člen ZASP).

16. Kršitev, na katero opozarja tožena stranka v pritožbi, ker se je sodišče sklicevalo na listino (prilogo B 37), ki ni del dokaznega gradiva, pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

17. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako, da je znesek 176.447,88 EUR znižalo za 47.203,72 EUR na 129.244,16 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). Sicer je njeno pritožbo in pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP). Ostale pritožbene navedbe namreč niso utemeljene, kar velja tudi za posplošene očitke o kršitvah ustavnih pravic, uradoma upoštevnih procesnih kršitev ali materialnopravnih pomanjkljivosti pa višje sodišče ni zasledilo. Ostale pritožbene navedbe posebnega odgovora ne odgovarja, ker za odločitev niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

18. Z znižanjem nadomestila, ki ga tožena stranka po delni spremembi sodbe dolguje tožeči stranki, se je spremenil uspeh v pravdi, zato je treba spremeniti odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožeča stranka je po spremembi sodbe uspela s 54 %. Kadar stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). V obravnavani zadevi ni najti kakšnih okoliščin, ki bi terjale, da sodišče naloži eni stranki, naj povrne drugi ustrezen del stroškov; vse okoliščine (uspeh, višina stroškov, način pravdanja) so takšne, ki utemeljujejo odločitev, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške celotnega postopka (torej tudi postopka pred pritožbenim sodiščem).

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 29/1998
2 Odločbi VS RS II Ips 43/2018 z 9. 4. 2018 (35. točka) in II Ips 219/2017 z 18. 4. 2018 (31. točka).
3 VSL II Cp 20/2017, II Cp 177/2017 in druge.
4 V zadevah II Ips 43/2018 (48. in 49. točka) in II Ips 219/2017 (43. in 44. točka) ga je določilo, v zadevi II Ips 52/2018 (36. in 37. točka) pa dodatno pojasnilo razloge za njegovo uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki jih je ponovilo v kasnejši odločbi II Ips 41/2018 (26. in 27. točka).
5 Nesklepčna pomeni, da tožba ne vsebuje pravega pravnega sklepa oz. da iz tožbenih trditev ne izhaja utemeljenost zahtevka (primeri nesklepčnosti so različni - lahko iz trditev sploh ne izhaja nobena pravna posledica, lahko izhaja kakšna druga posledica, ne uveljavljanja, lahko pa izhaja posledica zoper koga drugega ali v korist koga drugega).
6 Seveda pa ima lahko odločitev za takšno razpršeno pravdanje stroškovne posledice, saj mora sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški so potrebni, skrbno presoditi vse okoliščine posameznega primera. Prim. Betetto, N. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 35.
7 Stališče, zavzeto v sklepu VSL II Cp 445/2017.
8 O tem, zakaj je to plačilo običajno, in s tem predstavlja primerno tarifo v smislu 81. člena ZASP, več v nadaljevanju.
9 Da bo prisojeni znesek treba upoštevati v primeru, da bi za isto obdobje tožnik od iste tožene stranke zahteval še plačilo za uporabo glasbe za kabelsko retransmisijo TV programov, je to sodišče pojasnilo že v odločbi VSL II Cp 2485/2017.
10 Odločbi VS RS II Ips 43/2018 (41. točka) in II Ips 219/2017 (37. točka).
11 Pogodba o neizključni licenci, ki ureja avtorske glasbene pravice, ki jih ščiti Združenje SAZAS za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji s 6. 1. 2009.
12 Zato so nerelevantne obsežne pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s pravico tožeče stranke upravljati z avtorskimi pravicami skladatelja t. i. predobstoječe glasbe (glasbe v avdiovizualnem delu, ki ni bila ustvarjena posebej za avdiovizualno delo) in filmske glasbe. Iz istega razloga in zaradi neuporabe tarife Pravilnika 1998 velja enako za pritožbeno trditev tožene stranke, da tarifa vključuje tudi odmeno za filmsko glasbo. Pritožbeno sodišče se zato do njih natančneje ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).
13 Enako je to sodišče odločilo v odločbi VSL II Cp 2485/2017.
14 Stališče VS RS v odločbi II Ips 219/2017 (44. točka).
15 Stališče VS RS v odločbi II Ips 52/2018 (33. točka).
16 Enako stališče je bilo zavzeto v odločbi II Cp 2485/2017.
17 Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadnjih (že citiranih) odločbah pojasnilo, da se pri zapolnitvi pravne praznine ni oprlo na zneske, ki jih je tožnik prejemal na podlagi Memoranduma in Dodatkov, med drugim tudi zato, ker se cena licence v paketu lahko razlikuje od cene, določene zgolj za eno pravico kabelske retransmisije. Iz tega sledi, da četudi je med strankama dogovorjena ugodnejša cena (paketna cena ali njeno zmanjšanje zaradi popusta, kot v tem primeru), je ne gre šteti za običajno nadomestilo.
18 In ne 176.447,88 EUR, kolikor je po zmnožku povprečnega števila naročnikov, ki je bilo ob vložitvi tožbe znano tožeči stranki (140.138), višini nadomestila (0,03 EUR mesečno na naročnika) in števila vtoževanih mesecev (42) zahtevala tožeča stranka.
19 Trditvam tožene stranke o rednem plačevanju nadomestila v višini, ki jo je ocenila za primerno (razen s trditvami, da gre za samovoljna nakazila za TV programe, ki pa niso odločilne glede na stališče, ki ga bo pritožbeno sodišče obrazložilo v sklepnem delu te točke obrazložitve), tožeča stranka ni nasprotovala.
20 43. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 12, 31, 81, 81/1, 103, 146, 147, 156, 156/1, 157, 157/7, 157a, 168

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo - točka 9, 30

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) - točka 1
Datum zadnje spremembe:
30.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxMzA3