<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba in sklep II Cp 2485/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2485.2017

Evidenčna številka:VSL00012397
Datum odločbe:06.06.2018
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Irena Veter
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivne organizacije - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - male avtorske pravice - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - televizijski program - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - tarifa, ki velja v času nastanka taksne obveznosti - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - določitev višine nadomestila - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - neobstoj veljavne tarife - pravna praznina - primernost tarife - prekoračitev tožbenega zahtevka

Jedro

Pritožnica utemeljeno opozarja, da tarifa ne ločuje kabelske retransmisije radijskih in televizijskih programov. Vendar to ne pomeni, da je odločitev napačna, ali celo, da je odločeno mimo zahtevka, pač pa le, da bo prisojeni znesek treba upoštevati v primeru, da bi za isto obdobje tožnik od toženke zahtevah še plačilo za uporabo glasbe za kabelsko retransmisijo TV programov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se delna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženka dolžna tožniku za kabelsko retransmisijo glasbenih del za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 11. 2015 plačati 12.501,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2015 dalje.

II. Za 4916,11 EUR se izpodbijana sodba razveljavi.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem, pa izpodbijanem delu (tč. I.) potrdi delna sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 17.417,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 12. 2015 dalje do plačila (I. tč. izreka). Kar je tožnik zahteval več (za 8690 EUR s pp), je sodišče zavrnilo (II. tč. izreka). O stroških še ni odločalo in je to pridržalo za končno odločbo.

2. Tožnik je v tej pravdi od toženke zahteval plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del med januarjem in junijem 2012, za december 2012, ter od 1. 1. 2013 in 30. 11. 2015 9. 2013, to je za 42 mesecev, za 60 radijskih programov po 0,03 EUR na naročnika (teh je povprečno 12.553). Zahteval je tudi plačilo civilne kazni. Sodišče prve stopnje mu je glede glavnega zahtevka ugodilo v celoti, in sicer za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 11. 2015, zato delna sodba, pri čemer je zahtevano terjatev znižalo za del že plačanega dela, zahtevano kazen pa je zavrnilo.

3. Toženka vlaga pritožbo zoper tč. I. (ugodilni del), in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njeno razveljavitev oz. spremembo ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Bistveni očitek pritožbe je, da je sodišče prisodilo plačilo za uporabo avtorskih pravic na glasbenih delih za kabelsko retransmisijo radijskih programov, čeprav je veljavna tarifa določena skupno za radijske in televizijske programe (v primeru kabelske retransmisije). Meni, da sodišče s tem tožniku ni prisodilo nekaj manj, kot to navaja, temveč nekaj drugega. Navedba, da naj bi nadomestilo za glasbo pri kabelski retransmisiji znašalo 0,03 EUR na naročnika, ne temelji na veljavni Tarifi iz l. 1998, temveč na domnevnih preteklih plačilih, pa še te naj bi tožnik prikazal napačno, trdi toženka. Očita, da o višini uporabljene tarife oz. o tem, kako je sodišče izračunalo višino zneska, v sodbi ni nobenih razlogov. Nadalje toženka očita, da je sodišče prekoračilo zahtevek, ko je tožniku priznalo plačilo nadomestila za zahtevanih 42 mesecev le za obdobje 35 mesecev (od 1. 1. 2013 do 30. 11. 2015). Glede obresti pravi, da jih dolguje kvečjemu od vložitve tožbe, saj ga tožnik ni pozival k plačilu oz. izdajal račune. Zato tudi ne dolguje procesnih obresti.

Nadalje toženka navaja, da tožnik ni upravičen do nadomestila za tim. predobstoječo glasbo, to je za glasbo, ki ni bila ustvarjena posebej za avdiovizualno (AV) delo, se pa retrasmitira kot njen del. AV dela so celovita in pravice zanje upravlja Zavod AIPA. Zato očita napačno uporabo določb ZASP (čl. od 103 do 110) in navaja, da se ZASP v tem delu tudi z novelo C, ki je implementirala Direktivo 2001/29/ES, ni spremenil. Očita tudi napačno sklicevanje sodišča na omenjeno Direktivo, ki spornih vprašanj ne ureja, niti neposredno ne velja. Graja sklicevanje sodišča na konvencijo WIPO, sklicuje se na komentar ZASP, ki ga deloma povzema in kritizira razumevanje sodišča glede krajših prispevkov glasbe in polemizira s tem, kaj se šteje za avtorsko delo. Razlaga svoje stališče glede tega, kdo ima pravice na AV avtorskem delu. Vse to v podkrepitev stališča, da tožnik ne bi smel upravljati glasbenih pravic, ki se priobčujejo v AV delih, pač pa je to Zavod AIPA, ki nima samo začasnega dovoljenja. Še zlasti ne na vsej glasbi. Pravilnik ne ločuje med filmsko in tim. predobstoječo glasbo, vendar tožnik ne more upravljati več pravic, kot mu jih daje zakon in dovoljenje Urada za intelektualno lastnino z dne 12. 3. 1998.

4. Na pritožbo je tožnik odgovoril, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje stroške v zvezi s podanim odgovorom. Opozarja, da tako pritožnica kot sodišče napačno razlagata pravo, ko se zavzemata za minimalno tarifo, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 325/2016. Navaja tudi, da se prek radia AV dela ne prenašajo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je v bistvu materialnopravno pravilna, upoštevaje večinoma nesporno, v celoti pa zadosti razjasnjeno dejansko stanje, vendar je sodišče v delu prekoračilo tožbeni zahtevek, napačno pa je prisodilo tudi zahtevane obresti.

7. Tožnik zahteva od toženke, ki je kabelska operaterka, plačilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v obdobju od januarja do junija 2112, ter od decembra 2102 do vključno novembra 2015, skupaj za 42 mesecev. V spornem obdobju je imela toženka cca. 12.553 naročnikov mesečno. Za kabelsko retransmisijo glasbe v tem obdobju je tožniku že plačala 815,22 EUR.

8. Dejanski in pravni nesporni okvir zadeve, ki sledi v točkah 9 - 14, je povzet iz sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 43/2018 z dne 9. aprila 2018 in II Ips 219/2018 z dne 18. aprila:

9. Dne 12. 3. 1998 je tožnik pridobil stalno dovoljenje Urada za intelektualno lastnino (UIL) za kolektivno upravljanje malih glasbenih pravic, med katere spada tudi pravica kabelske retransmisije glasbenih del.

10. Tožnik je sprejel Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik 1998). Prvi odstavek II. poglavja tarife iz tega pravilnika je določal: „Višina avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo se določi s pogodbo z uporabniki ali z njihovimi združenji. Pri določanju višine plačila se upoštevajo standardi, ki jih je sprejela Mednarodna konfederacija avtorskih društev (CISAC) in priporočila Svetovne organizacija za intelektualno lastnino (WIPO), in sicer: a) da je plačilo avtorskih pravic sorazmerno pomembnosti uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika; b) da se za uporabo 100% zaščitenega repertoarja plača 10% avtorskih pravic.“ V drugem odstavku II. poglavja te tarife pa je bilo zapisano: „Če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje ali so le-ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa, bo SAZAS določil plačilo avtorskega honorarja glede na vrsto postaje in področje slišnosti radijskega ali televizijskega programa oziroma razsežnost kabelskega omrežja in sicer: ... 7. Kabelska retransmisija - minimalni avtorski honorar je 42 SIT (sedaj 0,175 EUR) po naročniku. Avtorski honorar se plača mesečno ... Navedeni kriteriji se upoštevajo tudi v primeru, če razmerja med SAZAS in uporabnikom še niso pogodbeno urejena.“

11. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005 razveljavilo prvi odstavek poglavja II - Javno oddajanje - tarife Pravilnika. Utemeljilo je, da so bila v njej opredeljena merila presplošna, da bi lahko naslovnik norme na njihovi podlagi sam določil višino avtorskega honorarja za radiodifuzijo. V pravilniku ni bilo določb o tem, kateri prihodki se upoštevajo kot osnova za izračun avtorskega honorarja. Ni bilo zapisano niti kako se določa delež varovanih del v programu niti kako se upoštevata ta delež in pomembnost uporabe avtorskih del v dejavnosti uporabnika.

12. Plačevanje pravic kabelske retransmisije je bilo v praksi urejeno z leta 1999 sklenjenim Memorandumom o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe, retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju Memorandum). Na strani imetnikov pravic so pri njegovi sklenitvi nastopali tožnik in tuji zastopniki imetnikov pravic: AGICOA kot zastopnik producentov avdiovizualnih del, EBU kot zastopnik javnih televizijskih organizacij ter VPRT kot zastopnik zasebnih televizijskih organizacij. Na strani uporabnikov je sodelovalo Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS), katerega član je tudi toženka. Dne 1. 8. 2002 je bil sklenjen Aneks k Memorandumu, ki so ga z ZKOS sklenili tožnik, AGICOA, EBU in VG Media, nato pa z veljavnostjo od 1. 1. 2007 še Dodatek k Memorandumu. Tožnik je skrbel za nemoteno izvajanje teh pogodb tudi za druge imetnike pravic in sklepal licenčne pogodbe z uporabniki. Predmet licenciranja so bile avtorske pravice za glasbena in avdiovizualna dela, imetniki pravic pa so se zavezali, da jamčijo tudi za vse ostale avtorske in sorodne pravice v skladu s slovensko zakonodajo. Pravdni stranki sta na podlagi Memoranduma in njegovih dopolnitev sklenili tri licenčne pogodbe, s katerimi so bile na toženko neizključno prenesene vse pravice, ki jih ta potrebuje za kabelsko retransmisijo avtorskih del (1. odst. 74. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ZASP). Tožniku je od zbranih nadomestil pripadalo 22 %, od tega zneska pa je njegovim članom pripadalo 70 %, torej 15,40 %. Pogodbeno dogovorjeno razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli v Memorandumu je bilo 61,4 % : 38,6 %. Po njegovih trditvah mu je po Memorandumu in licenčnih pogodbah pripadalo 0,4237 EUR na naročnika.

13. Dne 11. 10. 2010 je UIL Zavodu AIPA podelil stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Posledično je razpadel sistem podeljevanja licenc za kabelsko retransmisijo po načelu vse-na-enem-mestu, ki je temeljil na Memorandumu, Aneksu in Dodatku. ZKOS je odstopil od krovnega sporazuma, toženka pa od licenčnih pogodb.

14. Med ZKOS in Zavodom AIPA je bil dne 7. 12. 2011 v zvezi s pravicami kabelske retransmisije avdiovizualnih del sklenjen skupni sporazum, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 106/11. V njem je bilo za obračunsko leto 2012 določeno mesečno nadomestilo 0,44 EUR oziroma 0,45 EUR za posamezno aktivno uporabniško razmerje. V spornem obdobju je imela toženka sklenjeno licenčno pogodbo z Zavodom AIPA in je plačala nadomestila v skladu s Skupnim sporazumom. Pravdni stranki pa nista mogli določiti sporazumne tarife za pravice kabelske retransmisije glasbenih del. ZKOS je zato dne 31. 5. 2012 pred Svetom za avtorsko pravo (SAP) vložil zahtevo za določitev primerne tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del. Predlagal je, da naj SAP za čas trajanja postopka sprejme začasno tarifo, vendar on tega ni storil.

Obseg spornih pravic

15. Najprej je treba poudariti, da tožnik v tej pravdi zahteva nadomestilo za uporabo glasbe v radijskih programih, ne TV programih. Po radijskih programih pa se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato so popolnoma brezpredmetne vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravice na avdiovizualnih delih (zlasti obsežno razglabljanje o pravici do upravljanja s predobstoječo filmsko glasbo).

Uporabljivost minimalne tarifne postavke iz tarife Pravilnika 1998

16. Glede na jasno in izrecno izraženo stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 43/2018 z dne 9. aprila 2018 (ponovljeno v zadevi II Ips 219/2018 z dne 18. aprila izrecno navedlo) je utemeljen tožnikov očitek, da je materialnopravno napačno stališče, da se pri izračunu običajnega honorarja (na njegovo višino je vezano plačilo zaradi uporabe avtorskih del) uporabi minimalna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz Pravilnika 1998.1 Minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 namreč z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma. Po stališču VS RS je bila splošna tarifa za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki je bila določena v prvem odstavku, preveč nedorečena, da bi lahko predstavljala podlago za izračun primernega nadomestila. Zato tudi pred njeno razveljavitvijo s strani Ustavnega sodišča ni bila uporabljiva. Minimalna tarifa pa se po stališču VS RS brez splošne tarife ne more uporabljati, saj predstavlja le njeno dopolnitev v skrajnih primerih. Samo splošna tarifa lahko izraža dejansko vrednost izkoriščanja avtorskih del. Po stališču VS RS ni namen minimalne tarife, da nadomesti splošno. Tako kot je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 325/2016 ugotovilo obstoj pravne praznine glede pravic radiodifuznega oddajanja glasbenih del2, velja v odnosu do minimalne tarife iz Pravilnika 1998 enako tudi za pravice kabelske retransmisije teh del.

17. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se pri reševanju tovrstnih sporov sodišče ne more sklicevati na Direktivo. VS RS je v zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/20183 sprejelo stališče, da je pri razlagi 157. člena ZASP (v različici, ki je stopila v veljavo z uveljavitvijo novele ZASP-D) treba upoštevati tudi Direktivo Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo. Po njej se lahko varovana dela retransmitira po kablu le z dovoljenjem na pogodbeni osnovi, države članice pa morajo takšne dogovore varovati. V uvodnih izjavah 9 in 30 direktive je tudi izrecno zapisano, da je treba nemoteno uporabo pogodbenih dogovorov v praksi spodbujati, kadarkoli je to le mogoče, tudi z dodatnimi ukrepi. Določb ZASP zato z vidika pravic kabelske retransmisije ni mogoče razlagati tako, da je pomen skupne sporazumne tarife za pogodbene stranke kaj manjši zaradi opustitve objave oziroma zato, ker v ZKOS niso bili vključeni vsi kabelski operaterji.

18. Okoliščina, da so bila razmerja med pravdnima strankama, tako kot med ostalimi člani ZKOS in tožnikom, več kot deset let urejena v skladu z Memorandumom in njegovimi dopolnitvami, je po mnenju VS RS v teh sporih zelo pomembna. Skrajno neživljenjsko bi bilo po mnenju VS RS, da bi se ob takšnih dejanskih okoliščinah kot v tem sporu kot primerna tarifa upošteval znesek, ki je bil enostransko sprejet pred dvajsetimi leti. To bi bilo tudi v nasprotju z načelom, uveljavljenim v avtorskem pravu, da mora biti avtor primerno (ne pa zgolj v minimalnem obsegu) udeležen na koristih iz svojih avtorskih stvaritev.4

19. Kot že omenjeno, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je tedaj glede nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del nastala pravna praznina. Ker SAP kljub zahtevi ZKOS ni določil začasne tarife, mora to praznino zapolniti sodišče. Zaradi uveljavljenega načela odplačnosti v avtorskem pravu namreč sodišče zahtevka zgolj zaradi neobstoja veljavne tarife ne sme zavrniti, temveč mora odločiti o višini tarife za konkreten primer. Pri tem ima zaradi narave stvari široko polje proste presoje, lahko uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic itd, (nikakor pa tega ne ugotavlja z izvedencem, saj gre za pravno in ne za dejansko presojo).5

20. V okviru teh meril je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo predlogu tožnika, ki je zahteval nadomestilo računajoč 0,03 EUR na naročnika, kar je utemeljeval na preteklem pogodbenem dogovoru, ki je veljal do konca leta 2011. Ne drži, da iz sodbe ne bi bilo razvidno, kako je sodišče prišlo do prisojenega zneska, saj je to preprosta matematična operacija, razvidna iz povezave navedb v tč. 1 in 30 obrazložitve (zmnožek števila naročnikov, mesečnih obdobij in tarife, znižano za že plačani del). Očitana kršitev določb pravdnega postopka (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in s tem ustavnih procesnih jamstev) zato ni utemeljena. Res gre sicer za nižji znesek, kot je določen z minimalno tarifo, res pa je, na kar pritožnica utemeljeno opozarja, da ta ne ločuje kabelske retransmisije radijskih in televizijskih programov. Vendar to ne pomeni, da je odločitev napačna, ali celo, da je odločeno mimo zahtevka, pač pa le, da bo prisojeni znesek treba upoštevati v primeru, da bi za isto obdobje tožnik od toženke zahtevah še plačilo za uporabo glasbe za kabelsko retransmisijo TV programov (tedaj bi se aktualiziralo tudi vprašanje plačevanja za tim. predobstoječo glasbo, ki se predvaja v AV delih, o čemer pa je zavzelo stališče v obeh omenjenih odločbah tudi že VS RS).

21. Očitek, da tožnik ni izkazal, da bi toženka po pretekli pogodbi plačevala tak znesek, kot ga zahteva, ni sklepčen, saj to sploh ni bilo sporno in tudi v pritožbi toženka ne prereka tega, da je bila pred spornim obdobjem uporaba glasbe za kabelsko retransmisijo pogodbeno urejena, sama pa ne navaja, koliko je bila po pogodbi za kabelsko retransmisijo glasbe (v radijskih programih) dolžna plačevati. Toženkin argument iz odgovora na tožbo, češ da je bila vedno deležna 10% popusta, ni utemeljen, saj navedene pogodbene cene ne zanika in posebej dogovorjenega popusta sodišče ni dolžno upoštevati kot običajnega. Še enkrat pa gre poudariti, da tožnik zahteva manj, kot bi mu šlo po minimalni tarifi (resda za radijske in TV programe skupaj), ki po stališču VS RS niti ni primerna.

22. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o delni prekoračitvi zahtevka. Toženka utemeljeno opozarja, da je tožnik zahteval plačilo za 42 mesecev, sodišče pa mu je - in to v izreku sodbe - prisodilo celotno terjatev, zmanjšano za že plačano, vendar le v okviru zahtevka za 35 mesecev, o ostalem pa še ni razsojalo (delna sodba). Storjeno napako je pritožbeno sodišče korigiralo: 35 x 12.553 x 0,03 znaša 13.180,65 EUR, znižano za 679,35 EUR (kar je del plačila, ki se nanaša na obdobje 35 mesecev) pa 12.501,30 EUR, kolikor je toženka še dolžna za kabelsko retransmisijo glasbe v spornem obdobju. Za 4916,11 EUR, kolikor je torej zahtevek prekoračen, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo (357. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

23. Toženka ima prav tudi glede obresti. Ker z ničemer ni izkazano, da bi tožnik toženko pozival k plačilu že pred vložitvijo tožbe, dolguje toženka obresti od dneva vložitve tožbe, kot to določa 2. odst. 299. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). V tem delu je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (5. al. 358. čl. ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. čl. ZPP).

24. Ker o stroških postopka sodišče prve stopnje še ni odločalo in jih je prepustilo za končno odločbo, bo tedaj odločilo tudi o pritožbenih stroških (1. odst. 151. ZPP).

-------------------------------
1 Tč. 35. VS RS sodbe 43/2018 oz. 31 sodbe II Ips 219/2017.
2 Dasiravno je bilo to stališče tudi kritizirano, glej npr. C. Grčar, Bitcoini kolektivnega upravljanja avtorske pravice ali kako sodišče iz nič ustvari nekaj - Komentar sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 325/2016, Pravna praksa 15. 3. 2018.
3 Tč. 40. sodbe II Ips 4372018 in 36 sodbe VS RS II Ips 219/2017.
4 Tč. 41. sodbe II Ips 4372018 in 37. sodbe VS RS II Ips 219/2017.
5 Tč. 45 in 46 sodbe II Ips 43/2018 in 40 in 41. sodbe VS RS II Ips 219/2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 74, 74/1, 103, 157
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14, 357
Datum zadnje spremembe:
07.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwNTY2