<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba in sklep III Ips 111/2011
ECLI:SI:VSRS:2014:III.IPS.111.2011

Evidenčna številka:VS4002478
Datum odločbe:25.02.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 1473/2010
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Mile Dolenc (poroč.), Brigita Domjan Pavlin, dr. Miodrag Đorđevič, Janez Vlaj
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE
Institut:zloraba prevladujočega položaja - povrnitev premoženjske škode - izgubljeni dobiček - višina škode

Jedro

Iz Bele knjige ne izhaja, da v primeru kršitve protimonopolnih pravil tožniku ni treba izkazati škode, temveč zgolj, da je lahko v primeru, če se strogo izvaja načelo točnega izračuna škode, določitev obsega škode izredno težka ali praktično nemogoča. Trditve tožeče stranke pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo temu tako tudi v obravnavani zadevi. Tožeča stranka je namreč podala zelo konkretne trditve o potencialnih prihodkih, vendar pa tega izračuna niti po ugovorih tožene stranke ni pojasnila.

Izrek

Revizija zoper sklep o stroških se zavrže.

Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te odločbe toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 2.230,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve te odločbe do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala naj tožena stranka novemu upniku A. A., plača znesek 354.440,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je zahtevek utemeljevala na odškodninski podlagi, kot plačilo izgubljenega dobička, ki naj bi ga utrpela njena pravna prednica zaradi dejanj zlorabe prevladujočega položaja na trgu (tožena stranka naj bi s trga izrinila tožničino storitev E.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja škode kot predpostavke odškodninskega zahtevka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Trditve o škodi, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, je štelo za nedokazane (9. točka obrazložitve). Presodilo je, da trditve o ocenjeni izgubi prihodka zaradi prehoda strank na storitev B., ki jih je tožeča stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2005, ne utemeljujejo izgubljenega dobička, ki je lahko le razlika med prihodki in odhodki (10. točka obrazložitve). Ugotovilo je, da je tožeča stranka s trditvami v pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2008 o razliki med prihodki, ki bi jih imela ob normalnem teku stvari in ob posebnih okoliščinah, in odhodki, ki bi jih imela tako z obstoječimi strankami kot tudi z novimi strankami, ki bi jih pridobila ob normalnem teku stvari, razširila trditveno podlago v smislu izgubljenega dobička, ki naj bi izhajal iz predvidenega poslovanja z novimi strankami, te trditve pa so ostale na nekonkretizirani ravni (11. in 12. točka obrazložitve). V zvezi s predloženim mnenjem izvedenca mag. C. C., ki ga je obravnavalo kot del tožničine trditvene podlage, je ugotovilo, da predloženi izračuni temeljijo deloma na bilančnih podatkih tožeče stranke, ki jih je ta utemeljevala s splošno dostopnimi podatki poslovnih izkazov, deloma pa na drugih knjigovodskih podatkih družbe T., d. o. o. (potencialni prihodek in prihodek novih naročnikov), ki jih tožnica mestoma ni konkretizirala, za nobenega od teh podatkov pa ni predložila dokaznih listin (15. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 2.679,95 EUR stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje iz razloga po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sklep sodišča druge stopnje o stroških pa iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovi pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka uveljavlja povrnitev priglašenih stroškov revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) revizijo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo priglašenih stroškov revizijskega postopka tožene stranke, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

Relevantne dejanske ugotovitve

6. Iz sodbe sodišča prve in druge stopnje izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je v letih od 2000 do 2003 utrpela izgubo v skupni višini 84.938.100,00 SIT ter v dokazne namene predložila fotokopijo prikaza ocene škode, ki je enostranska listina tožeče stranke.

- V pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2005 je navedla, da je zaradi prehoda strank, navedenih v prilogi A2, na storitev B., utrpela izgubljeni dobiček v vtoževani višini.

- V pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2008 je tožeča stranka deloma spremenila trditveno podlago glede izgubljenega dobička, in sicer je škodo utemeljevala v obdobju od leta 2000 do 2004, kot razliko med prihodki, ki bi jih imela ob normalnem teku stvari in ob posebnih okoliščinah, ter odhodki, ki bi jih imela tako z obstoječimi strankami kot tudi z novimi strankami, ki bi jih pridobila ob normalnem teku stvari.

- V pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2008 se je tožeča stranka sklicevala na predloženo mnenje izvedenca mag. C. C., ki je bilo upoštevano kot njena trditvena podlaga. Predloženi izračun škode deloma temelji na bilančnih podatkih tožeče stranke, ki jih ta dokazuje s splošno dostopnimi podatki svojih poslovnih izkazov, deloma (6. točka izračuna) pa na drugih knjigovodskih podatkih pravne prednice tožeče stranke (družbe F., d. o. o.). Ključni podatek, iz katerega izhaja ponujeni izračun, je potencialni prihodek, ki bi ga podjetje realiziralo z obstoječimi naročniki in temelji na prometu z naročniki v letu 1998; pri postavki „prihodkov novih naročnikov“ se izračun kot osnovo sklicuje na prihodke iz telefonskih storitev, realiziranih v letu 1998.

Razlogi za zavrnitev revizije

7. Uvodoma (od 2. do 16. strani revizije) revidentka dobesedno prepiše svojo pritožbo. Na te navedbe je odgovorilo že sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, zato Vrhovno sodišče ne odgovarja na revizijske navedbe, ki se ne soočajo z razlogi pritožbenega sodišča.

8. Revidentka pritožbenemu sodišču očita, da je zavrnilo njeno pritožbo s pavšalno navedbo, da ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, pri tem pa ni konkretno navedlo, katerih trditev ni navedla, pa bi jih morala, in katerih dokazov ni navedla oziroma predlagala, pa bi jih morala. Revidentka izrecno izpostavlja obrazložitev pritožbenega sodišča glede trditev o izgubljenem dobičku v pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2005, izpodbijani sodbi pa očita, da je brez razlogov in samovoljna.

9. To pa ne drži. Pritožbeno sodišče je res zaključilo, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede škode, vendar pa je glede vsakega sklopa trditev navedlo, v čem je bila trditvena ali dokazna podlaga nezadostna (9., 10., 11. in 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede trditev v pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2005 o izgubljenem dobičku, ki naj bi ga tožnica utrpela v posledici prehoda strank, navedenih v prilogi A2, na storitev B., je pritožbeno sodišče v 10. točki obrazložitve sodbe navedlo, kaj konkretno bi tožeča stranka morala zatrjevati. Pod predpostavko, „da je tožeča stranka utemeljevala izgubljeni dobiček kot prikrajšanje iz posameznih izgubljenih poslov s pogodbenimi partnerji, ki naj bi prešli na storitev tožene stranke“, bi morala tožeča stranka za utemeljitev izgubljenega dobička pojasniti, „kako naj bi se to prikrajšanje v vtoževanem obdobju kazalo glede na sklenjene pogodbe s temi partnerji,“ in presodilo, da „tožeča stranka ni ponudila trditev in dokazov o vsebini pogodbenih razmerij s pogodbenimi partnerji, ki naj bi prekinili pogodbe s tožečo stranko.“ To obrazložitev revidentka označuje kot pavšalno. Po presoji Vrhovnega sodišča temu ni tako. To, da tožeča stranka ne sprejema v drugostopenjski sodbi navedenih razlogov, namreč ne pomeni, da je obrazložitev pavšalna.

10. Revizija izpodbija zaključek pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opozoriti tožečo stranko na pomanjkljivost trditvene in dokazne podlage. Navaja, da je to v očitnem nasprotju z določbo 285. člena ZPP in s stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavnega sodišča) v zadevi Up-312/03, kjer je Ustavno sodišče navedlo, da je sodišče, če oceni, da stranka ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev ali ni ponudila ustreznih dokazov zanje, dolžno stranko na to opozoriti. Sodišču prve stopnje očita, da je molčalo, nato pa tožniku poslalo sodbo presenečenja.

11. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča. Slednje namreč gradi na ugotovitvi v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila tožeča stranka na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago večkrat opozorjena z jasnimi ugovori tožene stranke že od vložitve odgovora na tožbo dalje. Tega tožeča stranka v reviziji ne izpodbija. Materialno procesno vodstvo ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo (primerjaj sodba in sklep Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013). Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba postopati po določbi 285. člena ZPP.

12. Revidentka trdi, da je izpodbijana sodba v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 17/2003 z dne 18. 12. 2003, da je izgubljeni dobiček razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, pri čemer pa je trditveno breme glede odhodkov na toženi stranki. Izpodbijani sodbi očita, da gradi na materialnopravno zmotnem stališču, ko ji očita, da ni podala ustreznih navedb o odhodkih.

13. Revizijsko stališče glede trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z izgubljenim dobičkom ne drži. Stališče, da je na toženi stranki trditveno in dokazno breme glede odhodkov, ki nastanejo tožeči stranki v zvezi z izgubljenim dobičkom, je v novejši sodni praksi preseženo. Iz sodnih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 234/2005 z dne 10. 5. 2007, II Ips 300/2006 in II Ips 532/2007 z dne 13. 12. 2007, II Ips 102/2011 z dne 20. 10. 2011 in II Ips 107/2011 z dne 19. 9. 2013 namreč izhaja, da je na tožeči stranki trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov kot tudi odhodkov v zvezi z izgubljenim dobičkom.

14. V nadaljevanju revidentka navaja, kaj vse je v predloženem mnenju mag. C. C. zatrjevala o svojih prihodkih: da je z navedbo konkretnega zneska opredelila, koliko je znašal njen realiziran prihodek za posamezno leto, koliko bi znašal potencialni prihodek, upoštevaje obstoječe naročnike, ter koliko bi znašal prihodek, če bi pridobila nove naročnike, ki pa jih zaradi toženčeve zlorabe prevladujočega položaja ni pridobila; da je za vsako posamezno leto navedla, koliko je znašala njena izguba prihodkov zaradi toženčevega ravnanja; in da je navedla, da bi bila v tistem času rast njenih prihodkov za najmanj 50 % višja kot rast družbenega proizvoda. Tem tožbenim navedbam pa toženec z nobeno konkretno navedbo ni nasprotoval ali ugovarjal.

15. Z revizijsko navedbo o tem, da tožena stranka ni konkretizirano prerekala tožničinih navedb o prihodkih iz predloženega izvedenskega mnenja, revidentka uveljavlja revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Če bi se namreč izkazalo, da tožena stranka ni prerekala tožničinih navedb, je treba šteti te trditve za priznane.

16. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2008, s katero je med svoje trditve povzela tudi izven pravde pridobljeno mnenje izvedenca mag. C. C. (listinska št. 134), zatrjevala, koliko naj bi znašal njen potencialni prihodek, koliko je znašal njen realiziran prihodek in koliko naj bi znašala njena izguba prihodka v letih od 1999 do 2004. Navedla je, da so ti podatki pridobljeni iz knjigovodstva F.; da je potencialni tisti prihodek, ki bi ga podjetje realiziralo z obstoječimi naročniki, če ti ne bi prevzeli B.; da ima potencialni prihodek za osnovo promet z naročniki v letu 1998, povečan vsako leto za predvideno rast storitev (upoštevano: ekonomska doba centrale je 7 let, večina teh naročnikov bi v tem obdobju zamenjala centrale; povečanje števila priključkov glede na rast podjetij in drugih pravnih oseb, predvsem pa povečanja števila internetnih priključkov; realne rasti cen storitev); da je realizirani prihodek tisti prihodek, ki ga je podjetje F. realiziralo pri obstoječih naročnikih (mnenje izvedenca, stran 10, točka 6. 2). V nadaljevanju tožeča stranka navaja podatke o izgubi prihodka pri obstoječih naročnikih in potencialnih novih naročnikih.

17. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2008 ugovarjala, da „so podatki o realiziranih prihodkih nedokumentirani in nedokazani, da je način izračuna potencialnih prihodkov neznan, in da ni znano, kolikšen naj bi bil prihodek iz leta 1998 iz naslova trženja M., kakšna stopnja je upoštevana in zakaj“; navedla je tudi, da „glede na to, da se je že potencialne prihodke za obstoječe naročnike izračunalo z upoštevanjem rasti DP in cen storitev, pomeni navajanje prihodkov novih naročnikov podvajanje vrednosti“ (listinska št. 158).

18. Na podlagi trditev tožeče stranke, kot izhajajo iz priloženega mnenja, in ugovorov tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 29. 5. 2008 Vrhovno sodišče zaključuje, da ne drži revizijska navedba, da tožena stranka z nobeno konkretno navedbo ni nasprotovala ali ugovarjala trditvam tožeče stranke o prihodkih. Iz določbe drugega odstavka 214. člena ZPP izhaja, da lahko stranka učinek domneve priznanja iz prvega odstavka tega člena prepreči z izjavo, da ne pozna dejstev. To je tožena stranka tudi storila, ko je navedla, da ne pozna dejstev, na podlagi katerih je tožeča stranka izračunala realizirani in potencialni prihodek, in da zato tem tožničinim navedbam ne more konkretizirano ugovarjati.

19. V luči teh ugotovitev ni utemeljen niti revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo napotil iz Bele knjige o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES (v nadaljevanju Bele knjige). Revidentka namreč kot nepojmljiv označuje položaj, da je sodišče ugotovilo tri elemente odškodninske odgovornosti, na koncu pa zavrnilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da tožnik ni dokazal nastanka in višine škode, pri čemer pa je toženec grobo kršil temeljna načela tržnega obnašanja. Vendar pa iz Bele knjige ne izhaja, da v primeru kršitve protimonopolnih pravil tožniku ni treba izkazati škode, temveč zgolj, da je lahko v primeru, če se strogo izvaja načelo točnega izračuna škode, določitev obsega škode izredno težka ali praktično nemogoča. Trditve tožeče stranke pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo temu tako tudi v obravnavani zadevi. Tožeča stranka je namreč podala zelo konkretne trditve o potencialnih prihodkih (t. i. hipotetični scenarij iz Bele knjige, točka 2.5.), vendar pa tega izračuna niti po ugovorih tožene stranke ni pojasnila.

20. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev o reviziji. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Razlogi za zavrženje revizije

21. Revidentka izpodbija tudi odločbo, s katero ji je sodišče druge stopnje naložilo plačilo toženčevih stroškov pritožbenega postopka v višini 2.679,95 EUR. Zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj je štelo, da je odgovor na pritožbo sploh potreben, tudi sicer pa je odločitev o priznanju stroškov za odgovor na pritožbo v nasprotju s sodno prakso.

22. Odločba o stroških se v skladu s petim odstavkom 128. člena ZPP šteje za sklep. Revizija zoper sklep je dopustna, če gre za sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni tak sklep, ga z revizijo ni dovoljeno izpodbijati. Vrhovno sodišče je zato revizijo zoper sklep o stroških zavrglo (377. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

23. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za odgovor na revizijo, ki skupaj s priglašenim 20 % davkom na dodano vrednost znaša 2.230,74 EUR; ni pa ji priznalo povračila sodne takse za odgovor na revizijo, ker le-ta ni (več) taksiran. Vrhovno sodišče je tako sklenilo, kot izhaja iz III. točke izreka te odločbe.


Zveza:

ZPomK člen 10, 44. OZ člen 168. ZOR člen 189. ZPP člen 128, 128/5, 214, 214/2, 285, 384, 384/1.
Datum zadnje spremembe:
07.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzOTI4