<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sklep I Cp 2982/2016
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.2982.2016

Evidenčna številka:VSL00001179
Datum odločbe:21.06.2017
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), mag. Nataša Ložina
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - nadomestilo za uporabo avtorskih varovanih del - tarifa SAZAS - višina obogatitve - civilna kazen - plačilo DDV - aktivna legitimacija - pravica radiodifuznega oddajanja - avtonomno materialno pravo

Jedro

Tarifa 2007 ni bila sprejeta po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, zato ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del. Naravo takšnega sporazuma ima tako tarifa Pravilnika 1998, ki pa je bila s strani Ustavnega sodišča delno razveljavljena, v delu, ki se nanaša na komercialne radijske postaje pa se ne more uporabiti. V konkretnem primeru je namreč mogoče izračunati prihodke toženca. Za določitev višine avtorskega honorarja je zato potrebno izhajati iz določb ZASP.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 3.901,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2012 dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, na podlagi katerega je tožeča stranka od tožene zahtevala izročitev seznamov vseh uporabljenih varovanih avtorskih del s področja glasbe v poslovnih letih 2008 in 2009. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne 3.078 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka v pritožbi kot bistveno poudarja, da odločanje o tem, katera tarifa velja, ne sodi v sodno pristojnost, temveč v pristojnost Sveta za avtorsko pravo. V skladu z določbami Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) in 13. člena ZPP so sodišča tako vezana na vse vrste tarif, saj gre za poseben predpis. Meni, da bi sodišče moralo uporabiti Tarifo Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov1 (v nadaljevanju Tarifa 2007). Razlogi, na katere se sklicuje sodišče, so nepravilni in presegajo pristojnost sodišč. V tem delu uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sprejem nove tarife je bil tožniku naložen z odločbo Ustavnega sodišča ter je v skladu z ZASP-B, česar sodišče prve stopnje ne upošteva. Gre za ustavno neskladno razlago, ki onemogoča učinkovito sodno varstvo. Sodišče tudi ne opredeli postopka, po katerem naj bi bila sprejeta veljavna tarifa. Sodišče se očitno sklicuje na postopek, ki je začel veljati šele z novelo ZASP-D in v času sprejetja Tarife 2007 ni bil zakonsko urejen. V tem delu sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določil postopka. Poudarja, da predmetna zadeva ni primerljiva s sodno prakso (II Ips 160/2011 in Cp 3232/2010), na katero sodišče opre svojo odločitev. Zadevi se nanašata na drugačno dejansko stanje, prav tako pa se opirata na ZASP-D, ki ga v konkretnem primeru ni moč uporabiti. Poudarja, da določba 26. člena ZASP-B zagotavlja kontinuiteto varstva avtorskih pravic in delovanja kolektivnih organizacij ter ne predvideva postopka za sprejem tarif. Sodišče se nadalje z odločitvijo opre na 3. člen Zakona o sodiščih ter ob tem spregleda, da so sodišča vezana na Ustavo, zakon in na mednarodne pogodbe, med njimi tudi na mednarodne standarde WIPO in CISAC. Sodišče tudi po eni strani šteje, da ne obstoji podzakonski predpis, ki bi omogočal izračun višine avtorskega honorarja, po drugi strani pa spregleda Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 1998)2 . Ker je bil slednji razveljavljen s strani Ustavnega sodišča RS, je bil tožnik primoran sprejeti Tarifo iz leta 2007. Uveljavlja kršitev načela zakonitosti, saj je sodišče z določanjem tarife poseglo v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo. Nasprotuje tudi ugotovljeni višini avtorskega nadomestila, saj ta temelji na pogodbi, ki v vtoževanem obdobju ni več veljala. Prav tako ni veljal Pravilnik 1998. Sodba nima razlogov o materialni podlagi in je kot take ni moč preizkusiti. Nasprotuje tudi odločitvi glede DDV. Trdi, da je izračun prihodkov tožene stranke napačen ter ga tudi ni moč preizkusiti, saj tožeča stranka ni imela vpogleda v izdane račune, ki jih je za svoj izračun uporabil izvedenec. Sodišče ne bi smelo revalorizirati delnih plačil tožene stranke. Vztraja na stališču, da je tožena stranka z nepredložitvijo sporedov izvedenih del grobo kršila prvi odstavek 159. člena ZASP. Ker obrazložitev v tem delu nima razlogov, sodbe ni mogoče preizkusiti. Nasprotuje tudi odmeri pravdnih stroškov. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Tožena stranka glede aktivne legitimacije navaja, da sta v določenih primerih stvarna in procesna legitimacija ločeni. Takšen primer je primer zastopanja kolektivnih organizacij, ki lahko vodijo postopke pred sodišči za uveljavljanje avtorskih pravic, vendar morajo za to predložiti račune. Gre za uveljavljanje t. i. malih avtorskih pravic, kar po svojem bistvu pomeni, da gre za prenos terjatve v izterjavo, s katero upnik pridobi procesno legitimacijo, ne pa tudi materialnopravne legitimacije. Tožeča stranka je kot mandatar procesno legitimirana za vložitev tožbe, vendar le, če bi zahtevala, da se terjatev poplača oziroma tekom postopka dokazala, da izterjana sredstva pripadejo avtorju, ki naj ga bi zastopala tožeča stranka. ZASP v drugem odstavku 151. člena jasno razmejuje med procesno in stvarno legitimacijo. Avtor ostane imetnik avtorske pravice in kolektivni organizaciji preda le možnost za njeno uveljavljanje. Gre za indirektno zastopstvo. Drugačno pojmovanje bi bilo nelogično, saj avtor na kolektivno organizacijo ne prenese avtorske pravice, kolektivni organizaciji niti ne dopusti, da z njegovo pravico razpolaga. To izhaja tudi iz 8. alineje prvega odstavka 146. člena ZASP. Tožeča stranka ni aktivno stvarno legitimirana, saj krši določila ZASP glede aktivnosti, ki jih opravlja, glede predložitve računov avtorjem (za njihovo zastopanje), kakor tudi, da ne nakazuje zbranih denarnih sredstev avtorjem glede na leto izkoriščanja malih avtorskih pravic. Izpostavlja sklep Vrhovnega sodišča RS DoR 136/2012. Dodaja, da iz dovoljenja URSIL tožniku izhaja, da tožeča stranka s tujimi organizacijami nima sklenjenih pogodb, na podlagi katerih bi zastopala tuje založnike v RS in takšnih pogodb, ki bi ji dajale možnost oziroma aktivno legitimacijo za zastopanje tujih imetnikov pravic pred slovenskimi sodišči. Tožeča stranka substancirano ni prerekala njenih tovrstnih trditev, saj je izhajala iz zmotnega stališča, da je aktivno legitimirana po samem zakonu. Stališče je v nasprotju s prakso Višjega sodišča v Ljubljani (II Cp 1661/2013). Argumentum a contrario s tem, ko naslovno sodišče niti ni preverjalo, ali ima tožeča stranka sklenjene pogodbe s tujimi kolektivnimi organizacijami, je nemogoče trditi, da je tožeča stranka avtomatično aktivno (stvarno) legitimirana. Izhajajoč iz določb ESČP, EKČP in prakse Ustavnega sodišča RS jasno izhaja, da ima vsakdo pravico do sodnega varstva, kar v konkretnem primeru pomeni ugotavljanje zakonitosti stališča toženke, da tožeča stranka ni aktivno materialnopravno legitimirana, saj de facto ne zastopa avtorjev, kot bi to morala skladno z dovoljenjem URSIL. Tožena stranka ne more plačevati nadomestila kolektivni organizaciji, če ne ve, ali ta dejansko zastopa takšne imetnike malih avtorskih pravic. Pri tem je treba upoštevati sodbo I Cp 4009/2010. Sodišče se glede trditev in dokazov glede aktivne legitimacije ni opredelilo. Sodišče bi se moralo opredeliti do dokazov, katerih izvedbo je predlagala in ki dokazujejo, da tožeča stranka ne opravlja dela skladno z dovoljenjem in kogentnimi določbami ZASP, oziroma da zbranih sredstev ne porablja za to, da bi jih razdelila med avtorje, temveč za druge nedovoljene aktivnosti.

Glede višine nadomestila citira besedilo 157. člena ZASP ter poudarja, da znaša povprečje sosednjih držav 3,33 % dohodka, če pa ne upoštevamo A., ki ima bistveno večji BDP, pa znaša povprečna tarifa 2,57 % prihodkov iz radijske dejavnosti. Izrecno je navedla, da je upoštevaje določilo 157. člena ZASP neupravičeno obogatena zgolj do 2,57 % njenih prihodkov iz radijske dejavnosti, česar tožeča stranka ni prerekala, temveč je vseskozi trdila, da je Tarifa-2007 zakonito sprejeta. Konkretno je bilo med strankama nesporno, da je tožena stranka uporabljala do 70 % avtorsko zaščitenih del v njenem programu. Višina celotnih prihodkov, ki jih je imela, je nesporna, izhaja iz AJPES, potrjena je s strani sodnega izvedenca. Tožeča stranka ni zatrjevala neke posebne zahtevnosti pri uveljavljanju pravic, kar pomeni, da je edini razlikovalni faktor primerljivost tarife (oziroma neupravičene obogatitve) s tujimi organizacijami. Glede na neprerekane trditve bi moralo naslovno sodišče odločiti, da je ta višina edino pravilno merilo za odločitev o neupravičeni obogatitvi tožene stranke. Opisuje namen posameznih sprememb ZASP ter poudarja, da je bila zakonodaja glede določanja avtorskega nadomestila pomanjkljiva. Poudarja, da Tarifa 2007 ne more imeti učinka skupnega sporazuma, saj ni bila sprejeta po vnaprej predvidenem postopku, tudi sicer pa je znatno previsoka (kar 7 % nadomestilo od prihodkov, primerjalno pa zgolj 2,57 %). Ta tarifa tudi ni skladna z odločbo C 395/87. Izpostavlja, da iz sodne poravnave, sklenjene med tožnikom in RTV, izhaja, da je javni zavod za leto 2014 plačal zgolj 1,37 % nadomestila, kar pomeni, da je takšna tudi obveznost tožene stranke. Takšno razlaga je skladna z odločbami VS RS II Ips 160/2011, C-523/07 in C 395/87. Poudarja, da ni dolžna plačati civilne kazni, saj je v letu 2008 in 2009 v celoti poravnala svoje obveznosti. Nasprotuje tudi odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih. Ob tem je sodišče spregledalo določbo 228. člena OZ, ki določa, da se najprej obračunajo stroški, obresti in šele nato glavnica. Računanje revalorizacijske vrednosti na bodoči dan obresti predstavlja napačno uporabo 293. člena OZ. Poudarja, da je sodišče pravilno uporabilo Tarifo v višini 3,85 % iz člena 8 pogodbe, ki ustreza tarifi po Pravilniku 1998. Ob tem je spregledalo, da tožena stranka uporablja zgolj 70 % glasbe ter je svoje obveznosti v celoti poravnala (manjši znesek je potrebno pobotati s preveč izplačano dohodnino). Meni, da v konkretnem primeru ne gre za neupravičeno obogatitev, saj so se plačila izvajala na podlagi pogodbe, pri čemer je tožeča stranka nakazane zneske sprejela. Prvotna pogodba je konvertirala v pogodbo za nedoločen čas, saj je tožeča stranka toženi izstavljala račune, ki so se sklicevali na pogodbo. Nasprotuje tudi odmeri pravdnih stroškov in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

Glede aktivne legitimacije

7. Obsežni pritožbeni očitki, s katerimi tožena stranka izpodbija obstoj aktivne stvarne legitimacije tožeče stranke, niso utemeljeni. Navedene očitke je sodišče prve stopnje izčrpno obravnavalo v 14., 15. in 16. točki obrazložitve ter jih kot neutemeljene pravilno zavrnilo. V drugem odstavku 22. člena ZASP je namreč določeno, da uporaba dela v netelesni obliki (priobčitev javnosti) obsega tudi pravico radiodifuznega oddajanja. Pooblastilo tožeče stranke za uveljavljanje teh pravic temelji na prvi točki prvega odstavka 147. člena ZASP, kar pomeni, da jo kot kolektivno organizacijo za uveljavljanje malih glasbenih pravic pooblašča že zakon. Enak zaključek izhaja iz drugega odstavka 151. člena ZASP. Dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu preneseno na kolektivno organizacijo, avtor teh pravic ne more osebno upravljati. Ker je tožeča stranka na podlagi zakonskega določila pooblaščena za uveljavljanje malih avtorskih pravic, se tožena, ki je nesporno uporabljala avtorska dela, plačila svoje obveznosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na nepravilnosti v notranjem mandatnem razmerju med avtorji in kolektivno organizacijo (8. točka 146. člena ZASP), torej na razmerje, v katerem ni udeležena3 . Iz enakih razlogov konkretni primer tudi ni primerljiv z zadevo I Cp 4009/2010, ki se nanaša na zastopanje etažnih lastnikov preko upravnika. Tožena stranka v pritožbi ni konkretizirano opredelila dokazov, glede katerih naj sodišče ne bi sprejelo dokaznega sklepa, zato se pritožbeno sodišče do teh pritožbenih zatrjevanj ne bo opredeljevalo.

8. Tudi zadeve, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi (Dor 136/2012 v zvezi s sodbo VSL II Cp 2435/2011in II Cp 1661/2013), s konkretnim niso primerljive. Gre namreč za primere, ki obravnavajo mehanične pravice, za katere zakon ne predvideva obveznega kolektivnega upravljanja. Navedbe tožene stranke, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za zastopanje tujih imetnikov pravic pred slovenskimi sodišči, ker s tujimi organizacijami ni sklenila pogodbe, niso utemeljene, saj njen repertoar predstavljajo vsa že objavljena glasbena neodrska dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. To pomeni, da tudi tujci uživajo varstvo avtorske pravice po določbah ZASP4 . Podlaga za takšno varstvo je v prvem in drugem odstavku 176. člena ZASP v zvezi z Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del5 , z upoštevanjem načel nacionalnega tretmaja, avtomatičnega varstva in neodvisnega varstva in Svetovno (univerzalno) konvencijo o avtorski pravici6 z uporabo načela nacionalnega tretmaja.

O temelju obveznosti

9. V konkretnem primeru tožeča stranka od tožene, ki se profesionalno in v pridobitne namene ukvarja z radiodifuznim oddajanjem avtorske glasbe (komercialni radio), zahteva plačilo avtorskega nadomestila za leti 2008 in 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama v vtoževanem obdobju ni bila sklenjena pogodba, s katero bi tožeča stranka toženi dovolila izkoriščanje avtorskih pravic. Gre za pravice do radiodifuznega oddajanja glasbenih del, ki jih Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah7 (v nadaljevanju ZASP) ureja v 30. členu. Pravica radiodifuznega oddajanja je izključna pravica, da se delo priobči javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično (vključno s satelitom) ali po žici (vključno s kablom ali mikrovalovnim sistemom). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj temelja tožbenega zahtevka - neupravičena obogatitev (198. člen OZ), saj je tožena stranka avtorsko varovana dela uporabljala brez ustrezne pogodbe, tj. brez dovoljenja tožeče stranke, zato ji dolguje nadomestilo za neupravičeno uporabo avtorsko varovanih del.

10. Pritrditi velja sodišču prve stopnje, da tožeča stranka razen splošnih navedb o tem, da je tožena stranka namerno kršila avtorsko pravico, saj je vedela oziroma bi lahko vedela, da neupravičeno uporablja avtorsko varovana dela (prvi odstavek 168. člena ZASP), višine tako nastale škode ni niti opredelila niti postavila ustreznega zahtevka. Tožbeni zahtevek tako temelji na neupravičeni obogatitvi in nima odškodninske narave.

O zahtevku za posredovanje seznamov vseh uporabljenih avtorskih del

11. Tožeča stranka trdi, da je tožena z nepredložitvijo sporedov vseh uporabljenih del, kršila prvi odstavek 159. člena ZASP. Ker tovrstne sezname potrebuje zato, da med avtorje pravilno razdeli avtorsko nadomestilo, od tožene zahteva, da jih predloži. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim očitkom tožeče stranke, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu pomanjkljiva. Pod točko 31 sodišče prve stopnje zgolj zapiše, da je tožena stranka tovrstne podatke poslala izvedencu finančne stroke. Ker iz slednjega ne izhaja, da bi bil s takšnimi podatki seznanjena tudi tožeča stranka, sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem velja pripomniti, da se izvedensko mnenje na tovrstne sezname ne opira.

O višini terjatve

12. Pri odmeri višine nadomestila za uporabo avtorskega dela je tožeča stranka izhajala iz Tarife za javno priobčitev glasbenih del za radijske postaje iz leta 2007 (v nadaljevanju: Tarifa 2007). Tožena stranka je nasprotno trdila, da je za določitev višine honorarja treba uporabiti pogodbo (priloga B 2), ki je bila sicer sklenjena za določen čas, a je z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti njeno trajanje konvertiralo v nedoločen čas. Sklicevala se je tudi na primerljive tarife tujih kolektivnih organizacij ter poudarila, da je svojo obveznost v celoti poplačala.

13. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevka oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 1998 in tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo uporabiti Tarifo 2007. V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah,8 ki je veljal v trenutku objave slednje, je določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo, za primer nesklenitve skupnega sporazuma pa je ob soglasju obeh strank predvidena odločitev arbitraže. Za prehodno obdobje do sprejema zgoraj navedenega skupnega sporazuma je ZASP-B v prehodnih določbah (26. člen) določal, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASB-B je bil v uporabi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Tarife 2007 bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, tožeča stranka pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tarifo sprejela enostransko. Ker akt, ki ga je sprejela, ni bil sprejet po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del.9 Po drugem odstavku 156. člena ZASP se do drugačne pravnomočne odločbe Sveta za avtorsko pravo šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne. V obravnavani zadevi takšna odločba Sveta za avtorsko pravo ni bila izdana. Sodišče tako ni poseglo v pristojnosti Sveta. V skladu s sedmim odstavkom 157. člena ZASP je tako sodišče vezano na veljavni skupni sporazum - v tem primeru torej na tarifo iz Pravilnika 1998.

14. Kot že navedeno, ima tarifa Pravilnika 1998 v skladu s prehodno določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B naravo veljavnega sporazuma o tarifi po določbah ZASP-B, a je bil prvi odstavek poglavja II - Javno oddajanje po pričetku uveljavitve ZASP-B, ki je začel veljati 2004, razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča. Drugi odstavek tarife Pravilnika 1998 sicer z ustavno odločbo ni bil razveljavljen, a se uporablja zgolj v primeru, če iz dokumentacije ni možno določiti prihodkov, ki se nanašajo na dejavnost radijske postaje ali so ti v nesorazmerju z običajnimi stroški radijskega programa. V konkretnem primeru je bilo prihodke tožene stranke v postopku mogoče ugotoviti (in sodišče prve stopnje jih je prek izvedenca celo ugotavljalo ter tudi ugotovilo), zato višine avtorskega nadomestila ni moč določiti na podlagi drugega odstavka 2. točke tarifnega dela Pravilnika 1998.

15. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da so prihodki tožene stranke v letu 2008 znašali 79.940,43 EUR, v letu 2009 pa 75.329,04 EUR (primerjaj točko 27 obrazložitve). Dejstvo, da so prihodki tožene stranke nastali zgolj iz ekonomsko-propagandnega programa in da tožena stranka v vtoževanem obdobju ni imela prihodkov iz naslova dotacij, naročenih izvajanj glasbe in naročnine, je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca finančne stroke. Pritožbeni očitki tožeče stranke, da bi ji moral biti omogočen vpogled v številne račune (okrog 1.400), ki jih je izvedenec pregledal pri izdelavi izvedenskega mnenja, so zato neutemeljeni. Izvedenec je namreč v zadostni meri pojasnil metodo izračuna, sodišče pa mu je kot neodvisnemu finančnemu strokovnjaku tudi utemeljeno verjelo, da je ob tem pregledal vse relevantne račune, izdane v vtoževanem obdobju.

16. Sodišče prve stopnje je višino vtoževanega avtorskega honorarja pravilno presojalo neposredno na podlagi Ustave in določb ZASP. Vendar ob tem ni pojasnilo, zakaj je kot običajno nadomestilo za javno uporabo glasbenih del uporabilo tarifo iz zadnje skupne pogodbe. Ker je po eni strani štelo, da pravdni stranki pogodbe v vtoževanem obdobju nista imeli sklenjene (veljala naj bi zgolj v letih 1998 in 1999), po drugi strani pa se je pri določanju višine avtorskega nadomestila oprlo prav (in zgolj) na to pogodbo, sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Zadnja običajna tarifa tudi ni edini kriteriji, ki jih kot podlago za izračun nadomestila določa ZASP v 156. in v 81. členu.

17. V ponovljenem sojenju bo moralo prvo sodišče znova odločiti o višini zahtevka. Ob tem bo moralo navesti jasne razloge, ali je v konkretnem primeru mogoče uporabiti avtonomno pravo (pogodbo) in zakaj. Če bo štelo, da pogodba ne velja, naj v skladu z najnovejšo sodno prakso10 upošteva, da Tarifa 2007 glede na četrti odstavek 157. člena ZASP-B lahko predstavlja obrazloženo podlago zahteve za plačilo nadomestila (in ne skupnega sporazuma), določenega s strani kolektivne organizacije, vendar zgolj ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP. Ob tem naj izhaja iz, v vtoževanem obdobju veljavnega, 156. člen ZASP-D,11 ki v tretjem odstavku določa način določitve primerne tarife za uporabo zaščitenih avtorskih del. Iz slednjega je razvidno, da je treba pri določitvi primerne tarife upoštevati zlasti celotni bruto prihodek, ki se doseže z uporabo avtorskega dela. Če to ni mogoče, je treba upoštevati celotne bruto stroške, povezane z uporabo; pomen avtorskega dela za dejavnost uporabnika; razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena; razmerje med pravicami, ki se upravljajo kolektivno ali individualno; posebno zahtevnost kolektivnega upravljanja pravic zaradi določene uporabe avtorskih del; primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij v drugih, predvsem sosednjih državah Evropske skupnosti, ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči. Ob tem naj sodišče upošteva, da se v skladu s prvim odstavkom 81. člena ZASP avtorsko nadomestilo določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.

18. Pri presoji običajnih plačil bo lahko sodišče prve stopnje (v okviru dosedanje trditvene podlage, seveda) upoštevalo, da je tožena stranka vrsto let plačevala avtorsko nadomestilo, ki je bilo nižje od pogodbeno dogovorjenega, tožeča stranka pa je takšna plačila sprejemala. Po drugi strani se bo moralo opredeliti tudi do trditev tožeče stranke, da je na podlagi standardov Mednarodne konfederacije avtorskih združenj (CISAC) in Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) splošno sprejeto, da morajo uporabniki v primeru 100 % uporabe varovanih del plačati 10 % delež prihodkov, ustvarjenih z uporabo avtorskih del, kar je bilo osnova za enostransko zvišanje nadomestil v okviru Tarife 2007. Ob tem bo treba upoštevati, da je v konkretnem primeru med strankama nesporno, da je toženec uporabljal zgolj 70 % in ne 100 % zaščitenega repertoarja.

19. Ob dejstvu, da je tožena stranka kot primerno višino nadomestila priznavala tarifo, določeno v pogodbi (primerjaj navedbe na list. št. 48), se kot neutemeljene izkažejo pritožbene trditve o povprečnih (nižjih) tarifah primerljivih evropskih kolektivnih organizacijah ter o sodni poravnavi, na podlagi katerih je bilo dogovorjeno nižje plačilo. Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s pobotnim ugovorom, ki jo je sodišče prve stopnje podalo pod točko 20 obrazložitve. Pač pa pritožba tožene stranke pravilno opozarja na napačno vračunavanje delnih vplačil in obresti. V skladu z 288. členom OZ se namreč obresti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. V ponovljenem sojenju naj sodišče upošteva tovrsten način vračunavanja. Kot že navedeno, naj poda naj tudi jasne razloge za zavrnitev zahtevka pod točko III. izreka izpodbijane sodbe, ki jih tokrat ni.

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (354. in 355. člen ZPP) pritožbama ugodilo, izpodbijano odločbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP in je posledica razveljavitve sodbe.

-------------------------------
1 Uradni list RS št. 3/2007.
2 Uradni list RS št. 29/1998, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.
3 Enako VSL sodba II Cp 2939/2015 s 3. 2. 2016 in II Cp 904/2016 s 22. 6. 2016.
4 Primerjaj odločitvi VSL II Cp 1133/2012 z 19. 12. 2012 in II Cp 1356/2012 s 24. 10. 2012.
5 Uradni list SFRJ, MP, št. 54/73.
6 Uradni list RS, MP, št. 15/92.
7 Uradni list RS, št. 21/1995, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami.
8 Uradni list RS, št. 44/2006, v nadaljevanju ZASP-B.
9 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 160/2011 s 15. 9. 2011.
10 Vrhovno sodišče RS II Ips 325/2016 z 18. 5. 2017.
11 Uradni list št. 139/2006.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 22, 30, 81, 146, 147, 147/1, 151, 151/2, 156, 157, 159
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 198, 288
Datum zadnje spremembe:
11.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwMDU2