<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep I Cp 2089/99
ECLI:SI:VSLJ:2001:I.CP.2089.99

Evidenčna številka:VSL44930
Datum odločbe:14.03.2001
Področje:pravo intelektualne lastnine
Institut:avtorski honorar - javno predvajanje avtorskih glasbenih del

Jedro

Tožeča stranka, kot organizacija avtorjev za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic, ima za uveljavljanje avtorskih pravic za javno predvajanje neodrskih glasbenih del pri toženi stranki pravno podlago v pogodbi s toženo stranko, ki temelji na Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) in Pravilniku o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del (Ur. l. RS, št. 65/93). Slednji se uporablja tudi po uveljavitvi ZASP po izrecni določbi 2. odstavka 189. člena ZASP.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. Ig 97/01221-4 z dne 22.10.1997 v 1. in 3. točki izreka v celoti v veljavi in da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 77.163,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Toženi stranki je torej naloženo plačilo zneska 1,746.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnih stroškov v znesku 53.179,00 SIT. Tožeči stranki kot organizaciji avtorjev za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic mora tožena stranka na podlagi medsebojne pogodbe in določb Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP, Ur. l. RS, št. 21/95) plačati za javno predvajanje neodrskih glasbenih del avtorske honorarje po sedmih računih v skupni vsoti 1,746.500,00 SIT. Zaradi zamude naroka je tožena stranka vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, češ da ni bilo upoštevano opravičilo zaradi službene odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke, ki se glavne obravnave ni mogel udeležiti in tako toženi stranki ni bila dana možnost, da bi obrazložila svoje ugovore. Prvostopno sodišče je po opravljenem naroku sprejelo sklep, da se predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrne. Proti sklepu z dne 8.10.1999 o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je tožena stranka pravočasno opravičila svojo odsotnost z glavne obravnave, razpisane za dne 7.4.1999, a prvostopno sodišče opravičila ni upoštevalo. Tožena stranka ni želela zavlačevati postopka, ampak se nanj pripraviti. V tem smislu je navedla, da je brez pooblaščenca, ki pa ga želi imeti. Vnaprej načrtovane službene poti, ki se nanaša na osnovno dejavnost tožene stranke, ni bilo mogoče prestavljati. O službeni poti so bila predložena dokazila. Vse kaže na to, da je izvedena obravnava in zaključitev zadeve kazen za toženo stranko, ker vse do glavne obravnave ni obrazložila svojih ugovornih navedb. Taka kazen je v nasprotju z določili ZPP. Tožena stranka je hkrati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje podala tudi pritožbo zoper sodbo. V predmetni pritožbi so vse navedbe, ki bi bile enake tudi v obrazložitvi ugovora, tako da bi bilo pritožbo v primeru ugoditve predloga za vrnitev v prejšnje stanje moč šteti kot pripravljalno vlogo tožene stranke in na podlagi le-te obravnavati predmet spora. Tožena stranka še vedno verjame, da je bilo opravičilo zadosten razlog za preložitev in v zadostni meri izkazana upravičenost njene odsotnosti. Pooblaščenec tožene stranke je na naroku tudi izjavil, da lahko, v primeru, da bi sodišče tako želelo, pribavi tudi izjave o resničnem bivanju zakonitega zastopnika tožene stranke v Bruslju v spornem obdobju, oziroma to lahko izpovedo tudi priče. Nenazadnje je odpadla tudi navedba sodišča, da naj bi šlo za poskus zavlačevanja tožene stranke. Sedaj ima tožena stranka pooblaščenca in tako vse težave in morebitni zadržki z vročanjem in zavlačevanjem odpadejo. Tožena stranka je vložila tudi pritožbo proti sodbi in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je v obrazložitvi sodišče navedlo, da je pravna podlaga tožbenemu zahtevku pogodba o uporabi glasbenih neodrskih del, sklenjena med tožečo in toženo stranko dne 1.6.1996. Ta pogodba se omejuje na obdobje od 1.1.1994 do 31.12.1996. Ne glede na takšno ugotovitev pa je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tudi v delu, v katerem se nanaša na obdobje izven pogodbeno dogovorjene veljavnosti, to je na račun za mesec januar 1997 v znesku 108.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1997 dalje. V tem času tožeča stranka ni imela nikakršne pravne podlage za takšno zaračunavanje obveznosti, zato je ugovor tožene stranke najmanj v tem delu utemeljen. Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah je pričel veljati 29.4.1995, z njegovo uveljavitvijo pa je odpadla pravna podlaga, na kateri je bil sprejet pravilnik v letu 1993. Od aprila leta 1995 pa vse do sprejetja Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, ki je bil sprejet na seji SAZAS dne 19.3.1998, tožeča stranka ni imela nikakršne pravne podlage za zaračunavanje avtorskih honorarjev. Tako tožeča stranka ni imela nikakršne pravne podlage za sklenitev pogodbe s toženo stranko in je zato le-ta nična. Tožeča stranka na podlagi pravilnika iz leta 1993 ni imela nikakršnih pooblastil. ZASP v 153. členu tudi določa, da SAZAS predloži splošne tarife v odobritev uradu. Tožeča stranka do 19.3.1998 take tarife na podlagi veljavnega zakona sploh še ni sprejela, kaj šele, da bi jo dala v odobritev uradu, tako da ni imela veljavne tarife, na kateri bi lahko utemeljila višino svojega tožbenega zahtevka. Tožena stranka zato predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev sodbe in ponovno sojenje. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijanega sklepa z dne 8.10.1999 o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Prvostopno sodišče namreč pravilno ugotavlja, da tožena stranka vnaprejšnjega opravičila za odsotnost na glavni obravnavi dne 7.4.1999 ni ustrezno utemeljila, tako da prvostopno sodišče ni imelo razloga za preložitev obravnave. Tudi z nadaljnjimi dokazili, predloženimi med postopkom za vrnitev v prejšnje stanje, tožena stranka službene odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke kot opravičenega vzroka za odsotnost na obravnavi ni dokazala. Predložene listinske dokaze je prvostopno sodišče pravilno ocenilo kot nerelevantne. K temu je dodati le to, da tožena stranka zaradi zamude naroka ni izgubila pravice opraviti katerokoli pravdno dejanje. Da je bila sodba izdana, ne da bi bila toženi stranki dana možnost, da bi obrazložila svoje ugovore, ne drži, saj je neobrazloženi ugovor podala dne 19.11.1997 in je tako do glavne obravnave dne 7.4.1999 imela več kot eno leto in štiri mesece časa za obrazložitev svojih ugovorov. Obenem pa je vse svoje ugovore, navedbe in dokaze, lahko navedla v pritožbi zoper sodbo, kar je glede na določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, ki ga je bilo treba po prvem odstavku 498. člena ZPP/99 uporabiti v tem postopku) dovoljeno, tako da tožena stranka zaradi zamude naroka ni prikrajšana za nobeno relevantno pravdno dejanje. V pritožbi proti sklepu sama navaja, da so v njeni pritožbi proti sodbi vse navedbe, ki bi bile enake tudi v obrazložitvi ugovora. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopno sodišče zaradi odsotnosti razlogov iz 117. člena ZPP/77 v dejanskem in materialnopravnem smislu pravilno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ker tožena stranka ni uspela s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, je pritožbeno sodišče obravnavalo njeno pritožbo proti sodbi, s katero je bilo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku. Tožena stranka mora plačati 1,746.500,00 SIT (in obresti ter stroške) za avtorske pravice za javno predvajanje neodrskih glasbenih del. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da predstavlja pravno podlago za terjatev tožeče stranke pogodba o uporabi glasbenih neodrskih del v hotelih in gostinskih obratih, ki sta jo sklenili pravdni stranki dne 1.1.1996 za čas od 1.1.1994 do 31.12.1996 (A9). Podlaga za sporne pogodbe in sploh za delovanje tožeče stranke kot organizacije avtorjev za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic je v določbah ZASP, in če je razumeti pritožbene trditve tožene stranke kot nasprotovanje aktivni legitimaciji tožeče stranke, to ni utemeljeno. Tožeča stranka, ki je že pred uveljavitvijo ZASP uveljavljala avtorske pravice na podlagi prejšnjega Zakona o avtorski pravici (ZAP, Ur. l. SFRJ, št. 19/78, 24/86, 21/90), je lahko nadaljevala z delom brez dovoljenja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino po izrecni določbi prvega odstavka 189. člena ZASP. S tem pa je imela tudi pravno podlago za sklepanje pogodb, kakršno je sklenila s toženo stranko. Prvostopno sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na Pravilnik o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (Ur. l. RS, št. 65/93). Tožena stranka v pritožbi navaja, da je s sprejemom ZASP leta 1995 odpadla pravna podlaga, na kateri je bil sprejet pravilnik iz leta 1993. Zato po mnenju tožene stranke tožeča stranka ni imela pravne podlage za zaračunavanje avtorskih honorarjev, prav tako pa tožeča stranka ni sprejela splošne tarife v smislu 153. člena ZASP in je ni predložila v odobritev uradu, tako da ni imela pravno veljavne tarife, na kateri bi lahko utemeljila višino svojega zahtevka. Vse navedene pritožbene trditve so neutemeljene. Ne samo da ZASP v prehodnih in končnih določbah ni razveljavil pravilnika iz leta 1993, ampak je v drugem odstavku 189. člena dovolil njegovo uporabo tudi po uveljavitvi ZASP. Odobritev Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino po 153. členu ZASP, pa je potrebna za novo sprejete splošne tarife za uporabo avtorskih del. V obravnavanem obdobju je torej veljala prejšnja tarifa po pravilniku iz leta 1993, za kar ni bila potrebna posebna odobritev urada, kar pomeni, da gre v obravnavanem primeru za zakonito uporabo navedenega pravilnika. Pogodba med strankama je torej utemeljeno temeljila tudi na tem pravilniku, zato je prvostopno sodišče, ko se je oprlo na citirani zakon in pravilnik, pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožba pravilno opozarja, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena za obdobje od 1.1.1994 do 31.12.1996 in da se na to obdobje nanaša šest računov tožeče stranke, sedmi račun z dne 31.1.1997, ki se glasi na znesek 108.500,00 SIT pa se nanaša na mesec januar 1997, ko pogodba ni več veljala. To izrecno ugotavlja v svoji sodbi tudi prvostopno sodišče in dodaja, da tožena stranka zoper nobenega od izstavljenih računov ni ugovarjala. Prvostopno sodišče je ugotovilo zneske avtorskih pravic na podlagi tarife v pravilniku iz leta 1993 in jih v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo, čemur tožena stranka ne ugovarja in višini prisojenih avtorskih honorarjev ne nasprotuje. To velja tudi za sporni januar 1997, za katerega tožena stranka zatrjuje le odsotnost pravne podlage. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za znesek 108.500,00 SIT z obrestmi res ni podlage v poslovnem razmerju pravdnih strank. Ne glede na to pa obstoji obveznost tožene stranke tudi za mesec januar 1997 oziroma za navedeni znesek in je tudi v tem delu tožbeni zahtevek utemeljen. V 146. členu ZASP je določena vsebina kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic. Tako je v 4. točki določeno, da kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic obsega tudi pobiranje in izterjavo avtorskih honorarjev in nadomestil. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da so se pri toženi stranki izvajala neodrska glasbena dela, za katera je potrebno plačati avtorske pravice, tudi v januarju 1997, in da tožena stranka ustreznih honorarjev ni plačala, čemur tožena stranka v pritožbi ne ugovarja. Tožena stranka je zato v januarju 1997 uporabljala avtorske pravice avtorjev, ki jih zastopa tožeča stranka, v svojo korist. Po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se smiselno uporablja tudi za uporabo tuje pravice, lahko imetnik pravice v primeru, če je nekdo njegovo pravico uporabil v svojo korist, od njega zahteva nadomestilo koristi, ki jo je imel od uporabe. Z uporabo tujih avtorskih pravic je nastala toženi stranki korist, ki znaša toliko, kolikor bi za uporabo avtorskih pravic v tem času morala plačati na podlagi veljavnega pravilnika. Prvostopno sodišče je zato pravilno odločilo, da mora tožena stranka tudi za januar 1997 plačati znesek 108.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pravno gledano predstavlja nadomestilo po 219. členu ZOR. Pritožbeno sodišče zaključuje, da niso utemeljene pritožbene trditve o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava. Ker ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (368. člen ZPP).

 


Zveza:

ZASP člen 146, 153, 189, 189/1, 189/2, 146, 153, 189, 189/1, 189/2.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NTY5NQ==