<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 858/2014
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.858.2014

Evidenčna številka:VSL0078865
Datum odločbe:06.08.2014
Senat, sodnik posameznik:Irena Veter (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - DAVKI
Institut:nadomestilo za uporabo avtorskih del - avtorski honorar - neupravičena obogatitev - civilna kazen - nadomestilo za DDV - predmet obdavčitve - obdavčljive transakcije

Jedro

Opustitev posredovanja podatkov o bruto honorarjih nastopajočih ne pomeni namerne ali hudo malomarne kršitve avtorske pravice na delih, ki so se uporabila. Toženec ni niti zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del in se tudi ni upiral plačilu ustreznega honorarja. Če je s tem le zamudil, to načeloma sankcionirajo drugi instituti materialnega prava.

Tožnik bi bil upravičen tudi do nadomestila DDV, če bi bil sam zavezanec za plačilo DDV. Ker pa povrnitev neupravičene obogatitve ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev, tožnik od toženca ne more zahtevati povrnitve DDV.

ZDDV-1 določa, katere transakcije so predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Predmet obdavčitve so lahko le dobave blaga (vključno z uvozom blaga) ali opravljene storitve (med njimi tudi odstop premoženjskih pravic). Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačila odškodnine, neupravičene obogatitve ali civilne kazni) niso predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost, saj plačilo ni v nobeni zvezi z morebitno novo ustvarjeno vrednostjo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se obveznost, ki je toženi stranki naložena, zniža za 42,68 EUR (na 459,42 EUR) in se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 136 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za plačilo 203,26 EUR postopek v tem delu ustavilo, razsodilo pa, da je toženec dolžan tožniku plačati 502,10 EUR ter pripadajoče zakonske zamudne obresti (I. točka izreka odločbe), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Proti sodbi se pritožujeta obe stranki, vsaka proti zanjo neugodnemu delu.

Tožeča stranka se pritožuje nominalno iz vseh predvidenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe ali pa njeno razveljavitev in novo sojenje. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Nasprotuje odločitvi glede nepriznavanja civilne kazni, češ da se je tožena stranka zavedala kršitev, saj je vse prireditve izvedla, ko med strankama ni bilo sklenjene nobene pogodbe. Meni, da se sodišče do relevantnih navedb glede tega sploh ni opredelilo, saj je tožeča stranka pravice kršila večkrat in z različnimi dejanji. Glasbo je uporabljala protipravno, brez dovoljenja. Pravilnik iz leta 1998 je za dovoljenje zahteval ne le obvestilo, pač pa popoln seznam in osnove za obračun. Nasprotuje stališču sodišča, da sporočilo bruto avtorskega honorarja nastopajočih za obračun ni bilo potrebno. Katero od osnov bi lahko tožnik uporabil, ni prepuščeno izbiri pravdnih strank, pač pa je to odvisno od objektivnih okoliščin. Tožena stranka je bila tako prisiljena uporabiti drugačen način za izračun honorarjev, kar ni pravilno in zakonito, saj če je bil bruto honorar nastopajočih višji od prihodkov od vstopnine, je treba za osnovo vzeti bruto honorar, zato mora prireditelj obvezno navesti oba podatka. Toženec, ki se ukvarja z organizacijo raznih prireditev, je s temi podatki razpolagal in se je zavestno, naklepno odločil, da tega ne posreduje. Odločitev sodišča za zavrnitev zahtevane civilne kazni po mnenju pritožbe podpira samovoljo uporabnikov in nedopustno odstopa od ustaljene sodne prakse, npr. od odločitev tega pritožbenega sodišča v zadevah II Cp 65/2012, I Cp 787/2011, 1572/2011, I Cp 1472/2011, I Cpg 890/2013.

Tudi tožena stranka se pritožuje nominalno iz vseh predvidenih razlogov po ZPP; pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe, in sicer tako, da se njeno obveznost zniža za 8,5 % DDV, upoštevajoč večji del neuspeha s tožbo pa bi morala tožeča stranka njej povrniti ustrezen del stroškov. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

Obe stranki sta vzajemno odgovorili na pritožbo druga druge in se zavzeli za njuno zavrnitev. Obe sta zaznamovali še nadaljnje pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je glede glavne stvari utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ne.

Izpodbijana sodba je v bistvenem sicer pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo (glede uporabe tarife in civilne kazni), bistvenih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb obeh strank ter za svojo odločitev podalo jasne in nenasprotujoče si razloge o odločilnih dejstvih, zato še posebej očitani kršitvi določb postopka po 8. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP nista storjeni.

Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri zahtevi za plačilo civilne kazni - povišanju honorarja za do 200%, kar je na podlagi 3. odst. 168. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) možno, če je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevano civilno kaznijo ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki sicer pravočasno prijavila glasbene prireditve, na katerih se je izvajala glasba iz repertoarja, za katerega male avtorske pravice upravlja tožeča stranka (in sicer sedem koncertov v mesecu juniju 2009), da pa ji ob tem ni posredovala podatkov o bruto honorarjih nastopajočih, kar predstavlja eno od osnov za obračun honorarja, pač pa le podatke o številu obiskovalcev, po čemer se honorar tudi lahko obračuna. Ugotovilo je še, da je tožena stranka 14. 12. 2010 tožeči stranki plačala del honorarja, in sicer obračunanega po medsebojni pogodbi iz leta 2004, ki pa jo je tožeča stranka sicer odpovedala. Jedro spora med strankama je bilo vprašanje uporabe starega ali novega Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del. Novemu, iz leta 2006, ki je uvedel višje tarife, je tožena stranka odrekala veljavnost, kar se je izkazalo za utemeljeno (1) in tako ni dvoma, da (še vedno) velja Pravilnik iz l. 1998, po katerem je bil obračunan in plačan tu sporni honorar.

Pritožbeno sodišče deli oceno prvostopenjskega, da (zgolj) opustitev posredovanja prej omenjenega podatka ne pomeni namerne ali hudo malomarne kršitve avtorske pravice na delih, ki so se uporabila. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženec ni niti zamolčal niti zanikal uporabe avtorskih del in se tudi ni upiral plačilu ustreznega honorarja. Če je s tem le zamudil, to načeloma sankcionirajo drugi instituti materialnega prava. Do drugačnega zaključka niti sklicevanje pritožbe na toženčevo strožjo odgovornost, češ da je dolžan kot organizator raznih prireditev poznati pravila in se po njih ravnati, ne more privesti. Se ve, da mora biti toženec kot organizator prireditev svoji dejavnosti ustrezno skrben. A ni mogoče prezreti, da je bilo jedro spora v vprašanju uporabe tarife, ki jo je tožnik neustrezno spremenil. (2)

Drži, da mora uporabnik poslati S. točne finančne podatke, ki so osnova za delitev avtorskega honorarja najkasneje 15 dni po izvedbi (14. čl. Pravilnika) in da mora evidentirati podatke o prihodkih, ki so osnova za obračun avtorskega honorarja na tak način, da je mogoče ugotoviti, kakšen prihodek je bil ustvarjen pri uporabi avtorskih del (15. čl. Pravilnika). Vendar Tarifa za izračun ustreznega honorarja predvideva tudi drugo metodo oz. izračun omogoča na drug način, zato plačilo avtorskega honorarja za uporabo glasbe ni bilo ogroženo. (3) Navedenih kršitev določb Pravilnika, tudi če bi bile zagrešene iz hude malomarnosti ali celo namerne, ni mogoče izenačiti s hudo malomarno ali namerno kršitvijo samih avtorskih pravic.

Tudi sklicevanje tožnika na drugačno ustaljeno sodno prakso ni utemeljeno. Od zadev, na katere se konkretno sklicuje pritožnik, gre večinoma za sklepe tukajšnjega pritožbenega, ki razveljavljajo zavrnitev plačila civilne kazni (I Cp 787/2011, 1572/2011 in II Cp 5215/2007), kar pomeni, da še ne gre za vsebinsko dokončno odločitev, izdani pa so pred odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v sporu glede nezakonitosti nove tarife (4), predvsem pa ne gre za enotno prakso, ki bi v podobnih okoliščinah tožeči stranki ali primerljivi kolektivni organizaciji priznavala civilno kazen. Več odločitev tukajšnjega sodišča je namreč drugačnih (I Cp 2774/2011, 2628/2012, 3521/2012, 1756/2012, 489/2013 in mnoge druge), pa tudi odločitev v zadevi II Cp 65/2012, na katero se pritožba sklicuje, njene teze ne podpira. Abstraktni dejanski stan pogojev za izrek civilne kazni, ki ga večinoma povzemajo odločbe, in ki naj bi bile za pritožnika ugodne, sploh ni sporen, le okoliščine tega primera ga konkretno ne izpolnjujejo.

Utemeljeno pa toženec nasprotuje temu, da je dolžan plačati ustrezen avtorski honorar, povečan za 8,5 % DDV. Tožnik bi bil upravičen tudi do nadomestila DDV, če bi bil za sporen znesek sam zavezanec za plačilo DDV. Ker pa povrnitev neupravičene obogatitve (za kar je v tej zadevi šlo) ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu 1. odst. 3. čl. Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), tožnik od toženca ne more zahtevati povrnitve DDV.

ZDDV-1 določa, katere transakcije so predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost. Predmet obdavčitve so lahko le dobave blaga (vključno z uvozom blaga) ali opravljene storitve (med njimi tudi odstop premoženjskih pravic). Transakcije iz naslova neposlovnih obveznosti (plačila odškodnine, neupravičene obogatitve ali civilne kazni) niso predmet obdavčitve z davkom na dodano vrednost, saj plačilo ni v nobeni zvezi z morebitno novo ustvarjeno vrednostjo.

Odločitev sodišča prve stopnje je bilo na podlagi obrazloženega treba delno spremeniti in s tem ugoditi pritožbi toženca (5. tč. 358. čl. ZPP), pritožbo tožnika pa je bilo treba zavrniti in sodbo v nespremenjenem delu na podlagi 353. čl. ZPP potrditi.

Toženec pa neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev, ki temelji na 2. odst. 154. čl. ZPP in po kateri krije vsaka stranka svoje stroške. Odločitev je glede na okoliščine primera (delni uspeh, delni umik, narava dela zahtevka – 200 % zahtevana civilna kazen, spor glede veljavnosti tarife) razumna in pravična.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, je pa dolžan povrniti toženčeve stroške, ki se je v bistvenem (za del glavne stvari) utemeljeno pritožil, in sicer za pritožbo 48 EUR, za sodno takso 78 EUR in 20 EUR materialnih stroškov. (Za zaznamovani DDV pa toženčev pooblaščenec ni podal (niti) izjave, da je zavezanec.)

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------- (1) Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za varstvo zakonitosti v zadevi II Ips 160/2011, s katero so odpravljene dotedanje dileme in deloma različna sodna praksa.

(2) Glej op. 1.

(3) Tarifa iz leta 1998 predvideva obračun nadomestila od osnove po točki II tarife tudi v primerih, ko iz dokumentacije, ki jo predloži uporabnik, niso razvidne osnove za obračun iz točke I, ali pa so te nerealne.

(4) Glej op. 1.


Zveza:

ZDDV člen 3, 3/1. ZASP člen 168, 168/3.
Datum zadnje spremembe:
24.10.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcxMzg4