<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 65/2011
ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.65.2011

Evidenčna številka:VSL0062674
Datum odločbe:16.11.2011
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - POGODBENO PRAVO
Institut:avtorska pravica - nadomestilo za uporabo glasbenih del - male avtorske pravice - SAZAS - veljavnost pravilnika o javni priobčitvi glasbenih - valorizacija

Jedro

Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 ne predstavlja pravne podlage za revalorizacijotarifnih postavk iz tarifne priloge Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64670/2009 razveljavi v 1. in 3. odst. izreka in se za 7,19 EUR s pripadki postopek zaradi umika tožbe ustavi, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrne (I. izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo na 137,82 EUR odmerjene pravdne stroške tožene stranke.

Tožeča stranka izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških. Uveljavlja vse v 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da tožbenemu zahtevku (razen v umaknjenem delu) ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da so materialnopravna naziranja prvostopenjskega sodišča neskladna s spremembami zakonodaje. Obširno razlaga in utemeljuje svoje stališče, da ni sprejela novih tarif, niti ni enostransko spreminjala skupnega sporazuma, ampak je že sprejete in s strani Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) odobrene tarife le valorizirala. Poudarja, da je avtorska pravica z Ustavo RS (60. čl.) in mednarodnimi akti zagotovljena človekova pravica, zato imajo avtorji pravico postaviti ceno za uporabo svojega dela. Namen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP) je zaščita avtorja. Pravilnik iz leta 1998 (Pravilnik-98) je bil veljavno sprejet in je v njem določena tarifa, vključno s pravilom o valorizaciji, veljavna. Pravilnik iz leta 2006 (Pravilnik-06) je po svojem bistvu identičen Pravilniku-98, v njem je uresničena le uskladitev z indeksom cen življenjskih potrebščin, ki je bila opravljena na podlagi podatkov Statističnega urada RS. Ob pravilni (teleološki in sistematični) razlagi določb 26. čl. ZASP-B je celoten Pravilnik-98 pridobil status skupnega sporazuma. Pravilo o valorizaciji iz 11. čl. Pravilnika-98 varuje avtorje s tem, ko ohranja razmerje, ki je že bilo vzpostavljeno, pa se je zaradi inflacije porušilo. Ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo 11. člena Pravilnika-98, je pomanjkljivo uporabilo materialnopravno podlago spora.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana materialnopravna stališča prvostopenjskega sodišča so pravilna. V celoti so potrjena z odločitvijo in argumenti Vrhovnega sodišča RS, ki je v sodbi II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011 obravnavalo vprašanja veljavnosti in uporabe normativnega in tarifnega dela Pravilnika-98 (Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del; Ur. list RS št. 29/98) ter tarife iz Pravilnika-06 (Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del; Ur. list RS št. 138/06). Tožeča stranka, ki je pristojna za uveljavljanje malih avtorskih pravic (kar ni sporno), je v tej in številnih drugih pravdah vtoževala plačilo nadomestila za njihovo uporabo v višini, določeni s Pravilnikom-06. Zavezanci za plačilo, med njimi tudi tožena stranka, pa so ugovarjali, da so dolžni nadomestila plačevati le v višini po tarifnem delu Pravilnika-98. Vrhovno sodišče je pritrdilo zavezancem in s tem potrdilo že do sedaj večinsko stališče sodne prakse, na katerem temelji tudi izpodbijana odločitev.

Presodilo je, da je Pravilnik-06 tožeča stranka sprejela enostransko, brez potrebnega soglasja reprezentativnih združenj, kar je bilo v nasprotju z določili ZASP, zato s Pravilnikom-06 občutno zvišane tarife ne veljajo. ZASP-B (Ur. l. RS št. 43/2004) pa je s prehodno določbo 4. odst. 26. čl. kot veljavni skupni sporazum o tarifi ohranil le tarifni del Pravilnika-98, ne pa njegov normativni del, torej tudi ne 11. člen Pravilnika-98. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo po temeljiti (teleološki in sistematični) razlogi zadevnih zakonskih določb. Torej je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno presojo višine toženkine obveznosti oprlo na tarifni del Pravilnika-98 in po ugotovitvi, da je toženka v vtoževanem obdobju tožeči stranki poravnavala obveznosti v višini, določeni s to tarifo, tožbeni zahtevek za vtoževano višje plačilo zavrnilo.

Že tekom postopka na prvi stopnji je tožeča stranka podala enake argumente kot so pritožbeni, in prvostopenjsko sodišče je na vse tudi odgovorilo z jasnimi in izčrpnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jih ob dejstvu, da iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča izhaja njihova pravilnost, v celoti povzema in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Poudarja, da je tožeča stranka z vsemi stališči in argumenti, ki potrjujejo pravilnost izpodbijane odločitve, seznanjena. Kot edina v RS pristojna kolektivna organizacija za uveljavljanje malih avtorskih pravic je prejela vse odločbe sodišč, ki obravnavajo to tematiko. Glede na pritožbena izvajanja višje sodišče dodaja le, da so tudi razlogi zakaj tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na splošna pravila obligacijskega prava o prilagoditvi pogodbenih pogojev zaradi spremenjenih okoliščin obrazloženi v odločbi II Ips 160/2011.

Tudi s trditvami o kršitvi z ustavo in mednarodnimi akti zagotovljenih pravic avtorjev ne more uspeti. Način uresničevanja pravic avtorjev je predpisan z zakonom – ZASP (prim. 2. odst. 15. čl. Ustave RS). Odločitev prvostopenjskega sodišča pa temelji ravno na tem zakonu. Ne višje sodišče, očitno pa tudi ne prvostopenjsko sodišče, ne Vrhovno sodišče ob obravnavi zadeve II Ips 160/2011, niso podvomili v ustavno skladnost sedanje zakonske ureditve, zato ni videti kršitve avtorske pravice ne v ustavnem ne v konvencijskem obsegu.

Pritožba sicer navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar pa iz njene vsebine ne izhaja, da bi nasprotovala na prvi stopnji ugotovljenemu dejanskemu stanju. Vsebinsko izpodbija zgolj materialnopravno pravilnost odločitve, ki pa je glede na obrazloženo pravilna. In ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka skladno s 1. odst. 154. čl. ZPP sama krije stroške pritožbe.


Zveza:

ZASP-B člen 26, 26/4.
Datum zadnje spremembe:
19.03.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYzMzEz