<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 3530/2010
ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.3530.2010

Evidenčna številka:VSL0062679
Datum odločbe:09.11.2011
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:avtorska pravica -nadomestilo za uporabo glasbenih del - male avtorske pravice - SAZAS - veljavnost pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del - valorizacija

Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je zavrnilo uporabo tarife Pravilnika o priobčitvi glasbenih del iz leta 2006. Ker ta ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon, ne more imeti pravne veljave.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo med drugim (v preostalem delu je sodba pravnomočna in ni predmet izpodbijanja) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 60373/2008 z dne 22. 8. 2008 in tožbeni zahtevek (za plačilo 376,87 EUR s pripadki) zavrnilo ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 370,4¸0 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper tako odločitev se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v zavrnilnem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navaja, da bi prvostopenjsko sodišče sodbo moralo opreti na tarifni del Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, UL RS 138/2006 (v nadaljevanju Pravilnik '06), in ne na tarifni del Pravilnika o priobčitvi glasbenih del, UL RS 29/1998 (v nadaljevanju Pravilnik '98). Pravilnik '98 v 11. členu določa, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno, kar pomeni, da povsem določno ureja višino tarife z rastjo cen na drobno. Vsakdo bi si lahko na podlagi besedila Pravilnika '98 in uradno objavljenih podatkov o indeksu cen na drobno izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Pravilnika '98 s strani Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) se torej nanaša tako na tarifno prilogo, kot na vse druge določbe »normativnega dela«, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom Pravilnika '98. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom ni potrebno niti soglasje URSIL niti objava. Čer bi zakonodajalec z novelo ZASP-B tarifo želel zamrzniti, bi to izrecno določil. Opozarja, na dosedanjo različno sodno prakso v tovrstnih zadevah in meni, da se prvo sodišče ni dovolj opredelilo do njegovih argumentov. Valorizacija ni spremembe tarife, pač pa le ohranja razmerja, ki se zaradi inflacije porušijo. Odločitev po njegovem mnenju krši pravico do poštenega obravnavanja in ni v korist avtorja, njegov položaj pa je varovan z Ustavo RS in mednarodnimi konvencijami. Priglaša pritožbene stroške.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo svojih pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko je zavrnilo uporabo tarife iz leta 2006 (ker ta ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvidel zakon, ne more imeti pravne veljave). V Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-UPB1, UL RS 94/2004), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika '06, je določeno, da kolektivne organizacije (v tem primeru tožnik) sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo. V prehodnih določbah ZASP-B (UL RS 43/2004) pa je določeno, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASP-B je bil v veljavi Pravilnik '98 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika '06 skupaj s tarifnim delom bi bilo tako potrebno soglasje reprezentativnih združenj, ki pa ga tožnik ni imel, pač pa je enostransko sprejel Pravilnik '06, v tarifnem delu pa občutno (upoštevajoč inflacijo) dvignil višino nadomestil za uporabo glasbe. Tožnik je to storil v nasprotju z določili veljavnega ZASP in zato takšno zvišanje tarife ni veljavno.(1).

V 11. členu Pravilnika '98 je res določeno, da se vrednost tarife letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Vendar je to normativni del pravilnika, in ta ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. ZASP-B, ki je predvidel sporazumno dogovorjeno tarifo, je pričel veljati aprila 2004, torej 6 let po uveljavitvi Pravilnika 98. Stopnja inflacije v tem obdobju je znašala 48,3 %. Tožnik je imel v tem obdobju možnost, da bi spremenil tarifo neodvisno od uporabnikov avtorskih del (z odobritvijo Urada RS za intelektualno lastnino). Če je tožnik po uveljavitvi ZASP-B poskušal doseči spremembo veljavne tarife, pa mu to zaradi nepripravljenosti organizacij uporabnikov ni uspelo, je imel možnost sprožiti postopek za presojo ustavnosti zakonske ureditve.

Po povedanem tudi ni razvidno, da bi bile kršene avtorske pravice ne v ustavnem ne v konvencijskem obsegu.

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo niti bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP), jo je na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stroškovna odločitev temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik namreč s pritožbo ni uspel, pritožbeni stroški toženke pa niso bili potrebni, saj pritožbeni odgovor ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča.

(1)Tako tudi VS RS v odločbi II Ips 160/2011.


Zveza:

ZASP -B člen 26,26/4.
Datum zadnje spremembe:
19.03.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYzMzE4