<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL Sodba V Cpg 430/2018
ECLI:SI:VSLJ:2018:V.CPG.430.2018

Evidenčna številka:VSL00016360
Datum odločbe:04.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Ladislava Polončič (preds.), Tadeja Zima Jenull (poroč.), dr. Marko Brus
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:fonogram - javna priobčitev fonogramov - nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja zavoda ipf - veljavnost sporazuma - primerno nadomestilo

Jedro

Iz obrazloženega izhaja, da plačilo nadomestil za radiodifuzno oddajanje ob smiselni uporabi meril SS 2006 vključuje plačilo nadomestil za oddajanje radijskega programa po kateremkoli sredstvu oziroma tehničnem postopku. Iz zgoraj obrazložene računske metode za izračun nadomestil (tj. prihodki radiodifuzne organizacije x delež glasbe) je povsem jasno, da so v tako izračunanem nadomestilu zajeti vsi prihodki iz naslova morebitnega oddajanja več radijskih kanalov - ti se namreč "kumulirajo" v celotnem deležu prihodkov radiodifuzne organizacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati 451,89 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov. Od tožene stranke je zahtevala nadomestilo za uporabo radijskih glasbenih posnetkov na internetu (obdobje od januarja 2012 do oktobra 2012).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 43550/2014 z dne 1. 4. 2014 tudi v preostalem delu in je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 1.861,11 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi "napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava". Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagal njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

Zahtevek glede nadomestil za uporabo radijskih glasbenih posnetkov na internetu

6. Tožeča stranka je od tožene stranke vtoževala tudi nadomestilo za uporabo glasbe na internetu. Zatrjevala je, da je tožena stranka od januarja 2012 do oktobra 2012 svoj radijski signal oddajala tudi preko interneta, in sicer preko spletnega naslova http://www.radio... Na tem spletnem naslovu je oddajala signal devetih radijskih postaj. Višino svojega zahtevka je utemeljevala s sklicevanjem na Tarifo Zavoda IPF za uporabo glasbenih posnetkov na internetu (Ur. l. RS, št. 4/2005; v nadaljevanju T-INT). Za vsako od devetih oddajanih radijskih postaj je zahtevala enkratno nadomestilo v skladu s 3. členom T-INT.

7. Pravni temelj glede obveznosti plačila nadomestila pri javni priobčitvi fonogramov je 130. člen ZASP. V prvem odstavku tega člena je določeno, da je dolžan uporabnik vsakokrat plačati proizvajalcu fonogramov enkratno primerno nadomestilo, če se fonogram, ki je bil izdan za komercialne namene, ali njegov posnetek uporabi za radiodifuzno oddajanje ali kakšno drugo obliko javne priobčitve.

8. Tožeča stranka (kolektivna organizacija) je upravičena, da od uporabnikov fonogramov uveljavlja plačilo nadomestil za uporabo fonogramov že na podlagi zakona (prvi odstavek 146. člena ZASP). Imetniki pravic, katere upravlja tožeča stranka, imajo na zakonu utemeljeno poplačilno pravico (prvi odstavek 130. člena in 122. člen ZASP). Tako opredeljen zakonski položaj nosilcev pravic omogoča tožeči stranki, da uveljavlja v njihovo korist od vsakokratnega javnega priobčevanja fonograma primerno nadomestilo, ne more pa uveljavljati prepovednih zahtevkov.1 Ker ZASP od uveljavitve dalje ni vseboval normativne vsebine, ki bi konkretizirala nedoločen pravni pojem primernega nadomestila, je bilo nujno vzpostaviti pravni okvir, na podlagi katerega bi bilo omogočeno na predvidljiv in jasen način ugotoviti višino odmene, ki jo mora plačati uporabnik nosilcem navedenih pravic. V naprej določljivo primerno nadomestilo je bilo v korist imetnikov pravic, kakor tudi uporabnikov.

9. Novela ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) je v sistem vgradila določanje pogojev in načinov uporabe teh del ter višin nadomestil za njihovo uporabo preko skupnih sporazumov, ki jih kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij (prvi odstavek 156. člena ZASP-B). Hkrati pa je zakon dal pooblastilo kolektivnim organizacijam, da same sprejmejo tarifo (prvi odstavek 157. člena ZASP-B). Te tarife veljajo do sklenitve skupnih sporazumov iz 156. člena (drugi odstavek 157. člena ZASP-B). Zakon je torej sam omejil časovno veljavnost enostransko določenih tarif do uveljavitve skupnega sporazuma za posamezno kategorijo uporabnikov. Tožeča stranka pa je po uveljavitvi te novele enostransko sprejela Tarifo Zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov (v nadaljevanju: T 2005; Ur. l. RS, št. 53/2005). Sprejela je tudi uvodoma navedeno T-INT. V drugem odstavku 1. člena T 2005 in v drugem odstavku 1. člena T-INT je tožeča stranka v smislu drugega odstavka 157. člena ZASP sama odkazala na veljavnost skupnega sporazuma.

10. Glede na to, da je bil skupni sporazum kasneje sprejet, so lahko enostransko določene tarife veljale le do sprejema tega sporazuma. Gre za Skupni sporazum o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo (v nadaljevanju: SS 2006; Ur. l. RS, št. 83/2006). Bistveno je, ali je SS 2006 vključeval tudi nadomestilo za radijsko predvajanje glasbenih posnetkov na internetu.

11. SS 2006 je v VI. členu določal, da se šteje, da s plačilom zneska iz III. člena tega sporazuma člani združenja plačujejo nadomestilo za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo komercialno izdanih fonogramov v programu, ki ga izdajajo.

12. Pravica radiodifuznega oddajanja je izključna pravica, da se delo priobči javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično (vključno s satelitom) ali po žici (vključno s kablom ali mikrovalovnim sistemom; prvi odstavek 30. člena ZASP). Zakon torej šteje za radiodifuzno oddajanje vsako priobčitev radiodifuznih signalov javnosti, ne glede na sam tehnični postopek.2 Radiodifuzno oddajanje radijskega programa po internetu pa se od „prizemeljskega“ razlikuje le glede na tehnično sredstvo, s katerim se varovana dela dajejo na voljo javnosti. Radiodifuzno oddajanje je torej enoten pojem, ki v celoti zajema oddajanje radijskih programov ne glede na tehnično sredstvo, preko katerega se ti programi priobčijo javnosti. Zato s plačilom obveznosti v skladu s VI. členom SS 2006 radiodifuzna organizacija poravna obveznosti iz naslova radiodifuznega oddajanja in radiodifuzne retransmisije komercialno izdanih fonogramov za vsa tehnična sredstva, preko katerih varovana dela dajejo na voljo javnosti.

13. Pravilnost te razlage potrjuje tudi v III. členu SS 2006 predpisana metoda izračuna primernega nadomestila. V skladu s III. členom SS 2006 se primerno nadomestilo izračuna kot zmnožek prihodkov radiodifuzne organizacije iz naslova radijske dejavnosti in deleža glasbe v radijskem programu. Iz 1. točke III. člena SS 2006 izhaja, da dohodkovno osnovo za izračun nadomestila predstavljajo prihodki iz radijske dejavnosti, ki so razvidni iz izkaza poslovnega izida. Višina nadomestila po SS 2006 je vezana na vse prihodke iz radijske dejavnosti, torej tudi na prihodke, ki jih radiodifuzna organizacija ustvari s predvajanjem internetnega radia.

14. SS 2006 je torej vključeval nadomestilo za vse oblike radiodifuznega oddajanja, vključno z oddajanjem po internetu. Ker enostransko sprejete tarife veljajo le do sklenitve skupnih sporazumov iz 156. člena (drugi odstavek 157. člena ZASP-B), je T-INT prenehala veljati zaradi sprejema SS 2006. Tudi SS 2006 je že prenehal veljati, in sicer 31. 12. 2011 (gl. SS 2006, št. IX).

15. Očitno je, da torej po 31. 12. 2011 ni več veljal noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Zahtevek tožeče stranke je torej glede višine oprt neposredno na 1. odstavek 130. člena ZASP. Primerno nadomestilo mora določiti sodišče samo.

16. Mogoče si je predstavljati precejšnje število različnih okoliščin, na katere bi bilo mogoče vezati višino nadomestila, na primer resnični prihodek, mogoči prihodek glede na slišnost radijske postaje, dohodek kot razliko med prihodki in izdatki, itn. Dogovor o vsebini SS, in predvsem, na katere okoliščine je potrebno vezati višino nadomestila, je stvar strank. Če je nekoč že obstajal SS, to pomeni, da se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega SS strinjalo. Sodišče bo težko samo določilo boljše merilo kot je tisto, s katerim sta se nekoč obe stranki že prostovoljno strinjali. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS 2006.

17. Smiselna uporaba sicer že ne več veljavnega skupnega sporazuma ima torej prednost pred uporabo drugega skupnega sporazuma ali sploh bistveno drugačnega načina vrednotenja predvajanja komercialnih fonogramov. To velja še toliko bolj, ker je določitev odmene za uporabo fonogramov že v ZASP mišljena kot zgolj začasen ukrep. Kolektivna organizacija lahko namreč zahteva določitev primerne tarife (1. odstavek 157a. člena ZASP) pri Svetu za avtorsko pravo in tako prilagoditev predpostavk za plačilo odmene za predvajanje fonogramov okoliščinam. Drugače kot sodišče je Svet strokovni organ. Je tudi neodvisen in nepristranski, sestavljen je paritetno iz predstavnikov kolektivnih organizacij in združenj uporabnikov, in ima poleg tega tudi od obeh neodvisnega predsednika (157e. in 157f. člen ZASP).

18. Iz obrazloženega izhaja, da plačilo nadomestil za radiodifuzno oddajanje ob smiselni uporabi meril SS 2006 vključuje plačilo nadomestil za oddajanje radijskega programa po kateremkoli sredstvu oziroma tehničnem postopku. Iz zgoraj obrazložene računske metode za izračun nadomestil (tj. prihodki radiodifuzne organizacije x delež glasbe) je povsem jasno, da so v tako izračunanem nadomestilu zajeti vsi prihodki iz naslova morebitnega oddajanja več radijskih kanalov - ti se namreč "kumulirajo" v celotnem deležu prihodkov radiodifuzne organizacije.

19. V obravnavanem postopku je tožeča stranka vtoževala nadomestila za uporabo radijskih glasbenih posnetkov na internetu v obdobju od januarja 2012 do oktobra 2012. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki za leto 2012 že plačala skupno 1.247,99 EUR nadomestil. Sodišče prve stopnje je izračunalo, da bi ob smiselni uporabi meril SS 2006 znašalo dolgovano nadomestilo tožene stranke za vtoževano obdobje 923,82 EUR.3 Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožeči stranki že poravnala vtoževane obveznosti, pravilna. Tožbeni zahtevek je utemeljeno zavrnilo.

20. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

21. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri presoji se je pritožbeno sodišče osredotočilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 451,89 EUR. Odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika v spisu (l. št. 146).

-------------------------------
1 Glej 14. točko obrazložitve odločbe US U-I-240/10 z opombo št. 10.
2 Prim. M. Trampuž, B. Oman in A. Zupančič, Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 106.
3 Celotno nadomestilo, ki ga je za leto za leto 2012 tožena stranka dolgovala tožeči stranki , je znašalo 1.108,59 EUR (52.790 EUR x 0,021).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 30, 30/1, 130, 130/1
Datum zadnje spremembe:
22.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1ODMy