<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba V Cpg 712/2014
ECLI:SI:VSLJ:2015:V.CPG.712.2014

Evidenčna številka:VSL0075236
Datum odločbe:07.10.2015
Senat, sodnik posameznik:Magda Teppy (preds.), Ladislava Polončič (poroč.), dr. Marko Brus
Področje:USTAVNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODSTVO - DAVKI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - sklepčnost tožbe - kolektivna organizacija - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - dejavnost kolektivnih organizacij - obvezno kolektivno upravljanje - sorodne pravice - pravice izvajalcev - pravice proizvajalcev fonogramov - pravica do nadomestila pri javni priobčitvi fonograma - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - tarifa - skupni sporazum o višini nadomestila - pravna narava skupnega sporazuma - monopolni položaj kolektivne organizacije - civilna kazen - poročanje o priobčevanju fonogramov - omejitev pogodbene avtonomije - kontrahirna dolžnost - stroški terenskega preverjanja - enotna sodna praksa - obrazložen odstop od sodne prakse - pravdni stroški - odvetniške storitve - DDV - stopnji davka na dodano vrednost

Jedro

Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. To seveda ne pomeni, da je v njegovi sferi prosto polje razlage. Posebej, ko gre za argumentacijo odločitev, ki imajo precedenčni učinek, je potrebno upoštevati tudi njen pomen zaradi zagotavljanja pravne varnosti skozi predvidljivost sodnega odločanja.

Dokazi na presojo sklepčnosti nimajo vpliva.

V prid stališču, da je podana podlaga za izrek maksimalne zagrožene kazni, je tožeča stranka v tožbi med drugim navedla „da v pravu velja domneva, da vsakdo pozna pravo, nepoznavanje prava pa zato škodi“, da „je bil zakon, ki je za predmetno zadevo relevanten (ZASP), javno objavljen in bi se tožena stranka mogla oziroma morala seznaniti z njim oziroma s svojimi obveznostmi“, o relevantnih členih omenjenega zakona pa bi se „morala oziroma mogla seznaniti najkasneje ob terenskem ogledu“ ter „da se je o problematiki plačevanja nadomestil govorilo v širši javnosti“. S temi abstraktnimi navedbami pa tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljila tako zavržne ali trdovratne kršitve varovanih pravic, da bi bil na mestu izrek maksimalne civilne kazni.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke proti II., IV., V. in VI. točki izreka se zavrne in se prvostopenjska sodba v teh delih potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni:

- v izpodbijani III. točki izreka tako, da se zahtevek na plačilo 150,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne,

- v izpodbijani VII. točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati pravdne stroške v višini 46,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu III. točke izreka prvostopenjska sodba potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 74,14 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude pa tudi zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki iz naslova neupravičene obogatitve povrniti 163,01 EUR s pripadki (I. točka izreka), iz naslova civilne kazni pa plačati znesek 300,48 EUR s pripadki (III. točka izreka) ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 68,36 EUR s pripadki (VII. točka izreka).

Višji tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve v znesku 688,89 EUR s pripadki (II. točka izreka) in iz naslova civilne kazni v višini 1.269,84 EUR s pripadki (IV. točka izreka) pa je zavrnilo. Hkrati je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe mesečno poročati tožeči stranki o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov (V. točka izreka) in tudi zahtevek na povrnitev stroškov, nastalih zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti tožene stranke v znesku 261,84 EUR s pripadki (VI. točka izreka).

Obrazložitev izpodbijane sodbe

2. Iz sodišču vrnjene vročilnice, pripete k list. št. 12, je razvidno, da je tožena stranka tožbo s pozivom za odgovor prejela 8. septembra 2012 (sobota). Iz dohodne štampiljke na list. št. 14 pa je razvidno, da je odgovor na tožbo vložila 11. oktobra 2012 (četrtek), kar je po poteku 30 dni iz prvega odstavka 277. člena ZPP. Ker je bila v pozivu (list. št. 12) opozorjena, da bo sodišče prve stopnje, če tožena stranka v danem roku na tožbo ne bo odgovorila, izdana zamudna sodba, je sodišče prve stopnje tako sodbo tudi izdalo.

3. V tistih delih, v katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku (I. in III. točka izreka), je presodilo, da so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Presodilo je tudi, da v posameznih delih tožba ni sklepčna. Zato je v teh delih tožbeni zahtevek zavrnilo (II., IV., V. in VI. točka izreka). Povzelo je navedbe tožeče stranke, da je kolektivna organizacija, ki kot taka skladno z določilom 147. člena ZASP uveljavlja male avtorske pravice v primerih javne priobčitve komercialnih fonogramov, tožena stranka pa pri opravljanju svoje dejavnosti javno priobčuje fonograme. Avtorsko delo torej uporablja. Zato je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonogramov (130. člen ZASP). Tožena stranka s tožečo stranko ni sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Svojo odločitev o višini nadomestila, ki ga mora plačati tožena stranka, je sodišče prve stopnje oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja A. kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/06, v nadaljevanju: SS 2006). Podrobno je obrazložilo, zakaj (bistveno višja) Tarifa A. za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/05, v nadaljevanju: T 2005), ki jo je tožeča stranka predlagala za izračun nadomestila in civilne kazni, ne more biti pravna podlaga za odločitev o teh denarnih zahtevkih tožeče stranke. Zato je tožbenemu zahtevku na plačilo neupravičene obogatitve le delno ugodilo. Tožeči stranki je priznalo tudi civilno kazen, in sicer vseh zahtevanih 200% nadomestila, izračunanega po parametrih iz SS 2006. Tožbeni zahtevek na mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja do sklenitve pogodbe tožeče stranke je prepoznalo kot nesklepčen, češ da lahko sodišče tožbeni stranki naloži, naj opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost do glavne obravnave že zapadla (311. člen ZPP). Sicer pa je opustitev poročanja v ZASP sankcionirana kot prekršek. Zahtevek na plačilo stroškov za terensko preverjanje tožene stranke je zavrnilo na podlagi presoje, da so ti stroški tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem njenih rednih nalog ter na določilo 153. člena ZASP. Pravdne stroške je tožeči stranki priznalo glede na uspeh v pravdi.

Pritožbi strank in o utemeljenosti pritožb

4. Proti II., IV., V., VI. in VII. točki se je tožeča stranka pravočasno pritožila „iz vseh pritožbenih razlogov“. Pritožbenemu sodišču je primarno predlagala, naj prvostopenjsko sodbo v izpodbijanih delih spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in ji prizna višje pravdne stroške, podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pravočasno pritožbo je vložila tudi tožena stranka, ki se je pritožila zoper III. točko izreka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni, „tako da ob pravilni uporabi materialnega prava v celoti zavrne tožbeni zahtevek glede plačila civilne kazni in posledično ponovno odmeri pravdne stroške.“ Podredno je predlagala, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Tudi tožena stranka je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe tožene stranke. Tožena stranka pa na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

K ZAVRNITVI PRITOŽBE TOŽEČE STRANKE

Mesečno poročanje

8. Sodišča prve stopnje je pravilno pojasnilo, da določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne avtorske pravice, zahteva, da enkrat mesečno predložitvijo pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. To določilo ZASP sodi med tako imenovane zapovedujoče norme: od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa, terja poročanje o uporabi teh del. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev (dr. Gorazd Kušej, Uvod v pravoznanstvo, PF LJ, 1970, stran 199). Ta kršitev lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem (ibid., stran 139). Zato zapovedi iz četrtega odstavka 159. člena ZSP ni mogoče iztožiti v civilni pravdi.

9. Pritožnica sicer pravilno opozarja, da kršitev določila četrtega odstavka 159. člena ZASP ni sankcionirana kot prekršek. Določilo 2. točke prvega odstavka 185. člena ZASP, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, sankcionira le tiste uporabnike, ki kolektivnim organizacijam ne pošiljajo sporedov, to pa so lahko le prireditelji iz prvega odstavka 159. člena ali RTV organizacije iz tretjega odstavka 159. člena ZASP. Zato za toženo stranko, ki fonograme predvaja le v svojem lokalu, to določilo ne more veljati. Njena obveznost iz četrtega odstavka 159. člena ZASP torej ni sankcionirana. Vendar ta nesankcioniranost kolektivnim organizacijam ne daje civilno pravnih zahtevkov proti kršiteljem. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo na enotno sodno prakso (poleg v 7. točki izpodbijane sodbe naštetih sodb pritožbenega sodišča, vsebovano tudi npr. v: VSL I Cpg 1408/2013, VSL I Cpg 1508/2013). En primer drugačen prakse, na katero se sklicuje pritožnik (I Cp 3199/2011) ne sodi v ustaljeno sodno prakso.

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe pravilno pojasnilo, da lahko na podlagi določila prvega odstavka 311. člena ZPP toženi stranki naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave oziroma do izdaje zamudne sodbe. V določenih primerih, navedenih v drugem in tretjem odstavku tega člena lahko sodišče prisodi tožeči stranki tudi dajatve, ki še niso zapadle, vendar zahtevek tožeče stranke ne sodi med take primere. Tudi zato je zahtevek tožeče stranke v zvezi z vtoževano obveznostjo poročanja v bodoče nesklepčen. Glede na navedeno so vsi očitki prvostopnemu sodišču neutemeljeni, od tega, da je s svojo odločitvijo poseglo v lastninsko pravico uporabnikov, do tega, da mora biti kolektivna organizacija seznanjena o obsegu javnega priobčevanja že zato, ker mora med imetnike pravic deliti zbrana sredstva. Zato se z obširnimi pritožbenimi navedbami, v katerih pritožnik nasprotuje pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP), saj z nobeno od njih pritožnik ne more doseči drugačne odločitve. S pritožbenim zatrjevanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti dolžnost poročanja o uporabi fonogramov za obdobje do izteka roka za odgovor na tožbo, pa tožeča stranka ne more uspeti že iz razlogov, pojasnjenih v 7. in 8. točki te obrazložitve.

Odgovor na zatrjevano nepravilno podlago za obračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramov in civilne kazni

11. Prvostopenjsko sodišče je za izračun nadomestila in civilne kazni uporabilo SS 2006, ne pa T 2005, kot je predlagala tožeča stranka. Na uporabo T 2005 se tožeča stranka sklicuje tudi v pritožbi. Zagovarja stališče, da iz SS 2006 samega izhaja, da za toženo stranko velja T 2005, ne pa tarifa iz SS 2006 zato, ker s tožečo stranko ni sklenila pogodbe.

Izoblikovana stališča sodne prakse do zastavljenega vprašanja

12. Kot je razvidno iz številnih odločb pritožbenega sodišča v zadnjih letih(1), je podlaga za izračun nadomestila in civilne kazni SS 2006, ne pa T 2005 pravilna. Uporabo T 2005 tožeča stranka zagovarja s sklicevanjem na posamezne določbe v sklenjenih skupnih sporazumih, ki jih je tožeča stranka sklenila z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov in ki uporabo skupnega sporazuma izključujejo za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe s tožečo stranko.(2)

13. Leta 2012 je pritožbeno sodišče v dveh zadevah(3) sledilo argumentaciji tožeče stranke o uporabi določil T 2005. Vendar je v februarju 2013 spremenilo svoje stališče. Argumente za to je utemeljilo v obrazložitvi sodbe I Cpg 126/2013 z dne 14. 2. 2013. Tem argumentom (do katerih se bo pritožbeno sodišče dodatno opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve), je dosledno sledilo v vseh nadaljnjih odločbah, v katerih je obravnavalo tovrstne tipske zahtevke tožeče stranke. Na ta način se je povsem ustalila sodna praksa. To pa je eden od nosilnih stebrov zagotavljanja ustavne pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku.(4) Tako ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča je v celoti sledilo tudi prvostopenjsko sodišče,(5) ki je odmero nadomestila opiralo na določila veljavnih skupnih sporazumov in ne na T 2005. Taka enotna sodna praksa pa je bila izpodbita v revizijskem postopku z dvema odločbama in sicer III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015 (v nadaljevanju revizijski odločbi). V teh odločbah je VS RS kot materialnopravno zmotno ocenilo razlago prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča (v nadaljevanju sodišč nižjih stopenj), da je treba za izračun nadomestila uporabiti SS 2006, ne pa določb T 2005.

Vezanost sodišč nižjih stopenj na materialnopravna stališča revizijskega sodišča

14. Ob citiranih dveh revizijskih odločbah se zastavlja vprašanje vezanosti sodišč nižjih stopenj na zavzeto stališče revizijskega sodišča pri obravnavi podobnih (tipskih) primerov. Ali so torej ta sodišča strogo vezana na materialnopravno stališče, ki ga je VSRS zavzelo v drugi (po dejanski plati identični ali vsaj podobni) zadevi Pritožbeno sodišče je pri svojem odločanju le v zadevi V Cpg 43/2015 z dne 26. 3. 2015 sledilo argumentaciji VSRS s sklicevanjem na materialnopravne razloge, navedene v citiranih revizijskih odločbah VSRS, v nadaljevanju pa ne več.

Nadaljnje odločanje pritožbenega sodišča v tovrstnih tipskih zadevah

15. Pritožbeno sodišče se je v precedenčni zadevi V Cpg 2029/2014 z dne 17. 6. 2015 odločilo vztrajati pri svojem stališču, ki ga je zavzelo svojih številnih odločbah, izdanih pred objavo odločb VSRS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014. Tožeča stranka novih materialnopravnih argumentov, s katerimi je pritožbeno sodišče v precedenčni zadevi utemeljilo odstop od sodne prakse VSRS, ni izpodbijala z izrednimi pravnimi sredstvi. Zato pritožbeno sodišče nadaljuje s svojo dosedanjo ustaljeno sodno prakso. Glede na navedeno je nadaljevanju obrazložitve te sodbe v ležečem tekstu povzeta vsebina sodbe VSL V Cpg 2029/2014 dne 17. 6. 2014, ki dodatno pojasnjuje, zakaj mora biti podlaga za odmero nadomestil SS 2006 in ne T 2005.

16. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon(6). To seveda ne pomeni, da je v njegovi sferi prosto polje razlage. Posebej, ko gre za argumentacijo odločitev, ki imajo precedenčni učinek, je potrebno upoštevati tudi njen pomen zaradi zagotavljanja pravne varnosti skozi predvidljivost sodnega odločanja.(7)

17. Ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku se zagotavlja tudi skozi vlogo VSRS, da skrbi za enotno sodno prakso(8). Največji učinek v tej smeri zagotavlja z argumentacijo odločitev v konkretnih primerih, ko z odločanjem o izrednih pravnih sredstvih usmerja sodno prakso. Na ta način njegove odločitve postajajo del ustaljene sodne prakse, k spoštovanju katere je zavezano tudi samo. Vrhovno sodišče ima pri oblikovanju sodne prakse nedvomno odločilno vlogo, saj pri tem ni vezano na stališča sodne prakse, ki so se izoblikovala pred nižjimi sodišči.(9)

18. S tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to ne pomeni, da so sodišča nižjih stopenj absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.(10) Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča.

19. Takšna samovolja ni podana niti v primeru, ko se s strani nižjega sodišča izkaže kot pravilno vztrajanje pri že zavzetih materialnopravnih zaključkih, ki jih je nadrejeno sodišče v ustaljeni sodni praksi opredelilo kot zmotne, v kolikor za to ponudi dodatne argumente, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo. Nižje sodišče sicer s tem prevzema tveganje, da bo njegovo stališče, s katerim odstopa od ustaljene sodne prakse, skozi sistem (rednih ali izrednih) pravnih sredstev preizkušeno pred instančnim sodiščem. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi, vse dokler ne bo VSRS svoje stališče samo spremenilo. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami.

O podlagi za uporabo tarife tožeče stranke T 2005 in SS 2006

20. Tožeča stranka ima dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Imetniki pravic, katere upravlja tožeča stranka, imajo na zakonu utemeljeno poplačilno pravico (prvi odstavek 130. člena in 122. člen ZASP). Tako opredeljen zakonski položaj nosilcev pravic omogoča tožeči stranki, da uveljavlja v njihovo korist od vsakokratnega javnega priobčevanja fonograma primerno nadomestilo, ne more pa uveljavljati prepovednih zahtevkov.(11) Ker ZASP od uveljavitve dalje ni vseboval normativne vsebine, ki bi konkretizirala nedoločen pravni pojem primernega nadomestila, je bilo nujno vzpostaviti pravni okvir, na podlagi katerega bi bilo omogočeno na predvidljiv in jasen način ugotoviti višino odmene, ki jo mora plačati uporabnik nosilcem navedenih pravic. V naprej določljivo primerno nadomestilo je bilo v korist imetnikov pravic, kakor tudi uporabnikov.

21. T 2005 je tožeča stranka sprejela v času po uveljavitvi novele ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004), ki je v sistem vgradila določanje pogojev in načinov uporabe teh del ter višin nadomestil za njihovo uporabo preko skupnih sporazumov, ki jih kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij (prvi odstavek 156. člena ZASP-B). Hkrati pa je zakon dal pooblastilo kolektivnim organizacijam, da same sprejmejo tarifo (prvi odstavek 157. člena ZASP-B), ki veljajo do sklenitve skupnih sporazumov iz 156. člena (drugi odstavek 156. člena ZASP-B). Zakon je tako omogočil kolektivnim organizacijam, da ob upoštevanju tarife (ki jo sprejmejo v okviru lastne pristojnosti ali jo dogovorijo v okviru skupnih sporazumov z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov) s posameznimi uporabniki, ki javno priobčujejo fonograme s posnetkom izvajalčeve izvedbe, sklepajo pogodbe o neizključnem prenosu pravic uporabe teh del (prvi odstavek 158. člena ZASP). Zakon sam je torej omejil časovno veljavnost T 2005 do uveljavitve skupnega sporazuma za posamezno kategorijo uporabnikov. Tudi tožeča stranka je v drugem odstavku 1. člena T 2005 v smislu drugega odstavka 157. člena ZASP sama odkazala na veljavnost SS 2006.

22. Z uveljavitvijo novele ZASP-C (Ur. l. RS, št. 17/2006) je zakon posegel v reševanje konfliktnega razmerja v primeru sklepanja skupnih sporazumov z uveljavitvijo instituta arbitraže. Ta zakonska sprememba ni odločilna za presojo veljavnosti tarife, na katero se sklicuje tožeča stranka. V konkretnem primeru namreč ni sporno, da tožena stranka spada v kategorijo uporabnikov, za katere veljajo določila SS 2006.

23. V način določanja primernega nadomestila je zakonodajalec ponovno posegel z novelo ZASP-D (Ur. l. RS, št. 139/2006) z ureditvijo pooblastil Sveta za avtorsko pravo, da z odločbo določi tarifo, v kolikor je ni mogoče določiti s skupnim sporazumom. Tudi ta sprememba ZASP ni odločilna za presojo v tej konkretni zadevi. Je pa zgodovinski razvoj pravnih norm, ki so urejale način konkretizacije pravil za opredelitev pojma primernega nadomestila za uporabo pravic, za katere skrbi tožeča stranka, potrebno upoštevati kot dodaten argument pri razlagi pravnega položaja obeh pravdnih strank v konkretnem sporu. Po uveljavitvi novele ZASP-D je upravičenje tožeče stranke, da sama določa tarifo za primerno nadomestilo za uporabo varovanih pravic, omejeno zgolj še na prehodno obdobje za primere iz četrtega odstavka 156. člena ZASP. Določitev primernega nadomestila za posamezne kategorije uporabnikov je torej predvsem v domeni skleniteljev skupnega sporazuma ali Sveta za avtorsko pravo. Ker pa gre v konkretnem primeru za toženo stranko, ki spada v kategorijo uporabnikov, za katere veljajo določila SS 2006, je za opredelitev pravnega okvirja presoje konkretnega spora odločilno vprašanje, ali smejo uživati pravno varstvo vse določbe SS 2006, ki se nanašajo na toženo stranko in na katere se sklicuje tožeča stranka. Odločilna je torej presoja meja pogodbene avtonomije strank, ki sklepajo skupni sporazum.

Glede omejitve pogodbene svobode tožeče stranke

24. Z zakonsko uveljavitvijo določanja primernega nadomestila za uporabo fonogramov preko skupnih sporazumov je bila tožeča stranka postavljena v dvojni pogodbeni položaj, pri čemer imajo pogodbene stranke v obeh teh položajih omejeno pogodbeno avtonomijo. Pogodbeno urejanje primernega nadomestila z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov predstavlja zakonsko urejen poseg v monopolni položaj tožeče stranke. Ta monopolni položaj tožeči stranki zagotavlja sam sistem kolektivnega uveljavljanja pravic. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013 v postopku, začetem na pobudo tožeče stranke, odločilo, da niso v neskladju z Ustavo določbe drugega odstavka 156. člena, prvega odstavka 157.a člena, prvega in tretjega odstavka 157.b člena ter 1. točke prvega odstavka 157.e člena ZASP, ki določajo pooblastila Sveta za avtorsko pravo za določanje tarife brez soglasja kolektivne organizacije, oziroma ocene primernosti tarife, določene s skupnim sporazumom. Ustavno sodišče je dopustnost takšnega posega v položaj tožeče stranke utemeljilo na razumnih razlogih za omejitev monopolnega položaja kolektivne organizacije.(12) Ustavno dopustna je torej tudi omejitev pogodbene svobode pri določanju primernosti tarife (drugi odstavek 157.a člena ZASP).

Glede kontrahirne dolžnosti tožeče stranke

25. Omejitev pogodbene svobode je utemeljena tudi na učinkih, ki jih ustvarja tarifa, določena s skupnim sporazumom. Skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije, ne glede na to ali so sodelovali pri pogajanjih (šesti odstavek 157. člena ZASP). Pogodbe, ki jih sklenejo uporabniki s kolektivno organizacijo, morajo biti skladne s skupnim sporazumom. Ker pa zakon v drugem odstavku 158. člena omogoča uporabniku zakoniti prenos neizključne pravice predvajanja fonogramov tudi brez sklenitve pogodbe, določbe šestega odstavka 157. člena ZASP ni mogoče razlagati kot kontrahirno dolžnost uporabnikov. Kontrahirna dolžnost je izrecno predpisana le za tožečo stranko, saj je na zahtevo uporabnika del dolžna skleniti pogodbo o neizključnem prenosu pravic za uporabo fonogramov (prvi odstavek 158. člena ZASP).

26. Uporabnik je torej pri pogodbeni ureditvi razmerja s tožečo stranko vezan na višino primernega nadomestila za uporabo fonograma, dogovorjenega s skupnim sporazumom. Ta vezanost pa je omejena, v kolikor so sklenitelji skupnega sporazuma urejali vprašanja, ki so izven okvira prvega odstavka 156. člena ZASP. V kolikor gre za takšen primer, ne gre za vprašanje primernosti tarife, o katerem bi bil pristojen za presojo Svet za avtorsko pravo, na kar se v pritožbi sklicuje tožeča stranka. V takšnem primeru gre za vprašanje, do katere meje bo sodišče v smislu sedmega odstavka 157. člena ZASP nudilo pravno varstvo posameznim določbam skupnega sporazuma. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na izključitev sodne pristojnosti glede primernosti dogovorjene tarife.

Ponovno odkazovanje na T 2005

27. Za odločitev o tem, po kateri tarifi je tožeča stranka upravičena uveljavljati nadomestilo za uporabo fonogramov od tožene stranke, je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali imajo ustrezno zakonsko podlago tiste določbe SS 2006, s katerimi je za posamezne kategorije uporabnikov ponovno odkazana uporaba T 2005. SS 2006 ima s tem v zvezi zgolj eno izrecno določbo v drugem odstavku 4. člena, v katerem je odkazovanje na uporabo T 2005 vezano na položaj uporabnika, ki nima sklenjene individualne pogodbe pod pogoji SS 2006. Za takega uporabnika se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga tožeča stranka zaračunava s T 2005, zmanjšano za 30%. V istem odstavku je izključena veljavnost SS 2006 za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe in ki večkratno ne plačajo upravičeno zaračunanih nadomestil.

28. Iz obrazložitve obeh revizijskih odločb VSRS izhaja, da je takšno odkazovanje na uporabo T 2005 potrebno razumeti tudi iz prehodne določbe 12. člena SS 2006. Po tej določbi za uporabnike iz prvega odstavka tega člena, ki do izteka prehodne dobe do 15. 1. 2007 kljub opozorilu oziroma obvestilu tožeče stranke ne pristopijo k sklepanju individualne pogodbe, sporazum ne velja. Pritožbeno sodišče pa v tej določbi še vedno ne vidi odkazovanja na uporabo T 2005 za tovrstno skupino uporabnikov.

29. Tudi v primeru upoštevanja take razlage SS 2006, kot jo ponuja tožeča stranka, je potrebno presoditi, ali ima diferenciacija uporabnikov na (ne)sklenitvi individualne pogodbe s tožečo stranko, kot odločilni okoliščini za izračun primernega nadomestila, ustrezen temelj v določilih ZASP.

30. Po razlagi SS 2006, ki jo ponuja tožeča stranka, naj bi navedena okoliščina razvrščala uporabnike na tri kategorije:

1. uporabniki, ki s tožečo stranko sklenejo individualne pogodbe o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja tožeče stranke – zanje naj bi veljala dogovorjena tarifa s SS 2006;

2. uporabniki, ki individualne pogodbe s tožečo stranko ne sklenejo, položijo pa znesek, določen s Tarifo, zmanjšan za 30%;

3. uporabniki, ki ne sklenejo pogodbe in ne položijo zneska, določenega s T 2005, zmanjšanega za 30% - zanje naj bi veljala višina tarife po T 2005.

31. Primerjava višine tarif po T 2005 glede na SS 2006 pokaže, da je višina tarife pri primerljivih kategorijah od dva pa tudi do devetkrat višja po T 2005 glede na SS 2006.(13) Takšno neskladje je logičen odraz monopolnega položaja tožeče stranke pri določanju T 2005. V okviru pogodbenega usklajevanja SS 2006 so bila torej dogovorjena nadomestila na ustrezno nižji ravni, sprejemljivi za vse podpisnike SS 2006. V tej višini določeno nadomestilo zapolnjuje pravni standard primernega nadomestila v smislu določb ZASP.

(Ne)sklenitev pogodbe kot podlaga za razlikovanje uporabnikov

32. Ali so torej sklenitelji SS 2006 imeli zakonsko podlago za diferenciranje uporabnikov po kriteriju (ne)sklenitve individualne pogodbe s tožečo stranko? Pritožbeno sodišče vztraja pri že izraženih stališčih v številnih svojih odločbah, da takšna diferenciacija nima podlage v kogentnih določbah ZASP. Res je, da ZASP dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom z uporabo besedne zveze v začetku četrtega odstavka 157. člena ZASP: „Skupni sporazum določa najmanj: ….“, kakor tudi z odprtim kriterijem iz 3. točke istega odstavka, ki se glasi: 3. okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti. Ali ima lahko okoliščina sklenitve pogodbe s tožečo stranko tako odločilen učinek na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik?

33. Do dopustnosti razlik v višini nadomestila se je opredeljevalo tudi Sodišče ES. Razlike v višini nadomestila so možne in z vidika konkurenčnega prava neproblematične, če jih je mogoče upravičiti s sklicevanjem na objektivne in relevantne razlike,(14) kot je vpliv na znižanje operativnih stroškov kolektivne organizacije, na račun katerih so tarife za posamezne skupine uporabnikov nižje.(15) Tudi teorija poudarja, da so popusti (kot razlike v tarifah predstavlja tožeča stranke), katerih namen je zmanjšanje stroškov upravljanja, splošna praksa kolektivnih organizacij in lahko segajo do približno 20%.(16) Že ta primerjava kaže, da diferenciacija tožeče stranke prebija navedene okvirje in temelji izključno na izhodiščnem položaju monopola, ki ga je imela tožeča stranka pri oblikovanju T 2005.

34. Okoliščina (ne)sklenitve individualne pogodbe uporabnika sicer vpliva na njegov položaj v razmerju do tožeče stranke. V primeru sklenitve pogodbe je vzpostavljeno pogodbeno razmerje, ki predstavlja podlago za neizključen prenos pravic uporabe fonogramov na uporabnika, tožeča stranka pa s tem pridobi v razmerju do uporabnika pogodbeni temelj za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka na plačilo nadomestila.

35. Tudi v primeru nesklenitve pogodbe pride do prenosa pravic na uporabnika, v kolikor uporabnik položi na račun tožeče stranke, sodišča ali notarja znesek, ki ga zaračunava po tarifi tožeča stranka (drugi odstavek 158. člena ZASP). Tudi v tem primeru imajo nosilci pravic, ki jih zastopa tožeča stranka, zagotovljeno poplačilno upravičenje s samim aktivnim ravnanjem uporabnika. Po prepričanju pritožbenega sodišča je besedilo zakona „... znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija“, potrebno razumeti enoznačno v smislu nadomestila, ki bi ga tožeča stranka zaračunavala po pogodbi na podlagi tarife iz SS 2006. Ker kolektivne organizacije tovrstnim uporabnikom nadomestil ne zaračunavajo, pritožbeno sodišče ne vidi podlage, za dogovor v skupnem sporazumu o uporabi T 2005. Tako določeno nadomestilo namreč kljub priznanemu popustu (30%) glede na razlike med obema tarifama, še vedno bistveno presega višino nadomestila, ki bi jo uporabnik plačeval po pogodbi v skladu s SS 2006. Pritožbeno sodišče pojasnilo glede te kategorije uporabnikov podaja zgolj v odgovor, da naj bi bili ob drugačni razlagi uporabniki iz tretje skupine, ki nezakonito uporabljajo fonograme, v boljšem položaju kot uporabniki iz drugega odstavka 158. člena ZASP.

36. Tožeča stranka šteje kot tretjo skupino uporabnike, ki nimajo z njo sklenjene pogodbe in ne plačujejo nadomestila v smislu drugega odstavka 158. člena ZASP. Med tovrstne uporabnike je šteti glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča tudi toženo stranko.

37. Uporabnik, ki brez zakonske podlage uporablja fonograme, ima položaj kršitelja pravic, zoper katerega lahko tožeča stranka kot kolektivni upravljavec naperi zahtevke v skladu s prvim odstavkom 164. člena ZASP. Kot je bilo že pojasnjeno, ima tožeča stranka pravico uveljavljati zgolj poplačilno upravičenje, pri čemer je pritožbeno sodišče za te zahtevke dopuščalo tako odškodninsko kot obogatitveno podlago. V vsakem primeru pa je tožeča stranka glede višine zahtevka, ki ga lahko uveljavlja, omejena s kogentno določbo 168. člena ZASP. Od nezakonitega uporabnika fonogramov lahko uveljavlja le odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v višini nadomestila za zakonito uporabo te vrste. Hkrati pa lahko tožeča stranka ob predpostavkah iz tretjega odstavka 168. člena ZASP uveljavlja tudi civilno kazen do višine 200% nadomestila za zakonito uporabo. Najvišji skupni znesek, ki ga lahko uveljavi nosilec pravice od kršitelja, tako ne more preseči trikratnega zneska nadomestila za zakonito uporabo.

38. Tudi v tem primeru je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zaračunavati kršitelju (toženi stranki) v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.

39. Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006, bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, v kolikor bi imela z njim sklenjeno pogodbo.

40. V konkretnem primeru je nadomestilo, ki ga je vtoževala tožeča stranka po T 2005, znašalo 785,16 EUR, s strani prvostopenjskega sodišča priznano nadomestilo po SS 2006 pa znaša 150,24 EUR brez DDV (koeficient 5,23). Uveljavljanje pravice do civilne kazni bi tožeči stranki omogočilo celo do trikratni znesek že tako povečanega nadomestila. Položaj kršitelja bi bil ob takšni razlagi SS 2006 nesorazmerno drugačen, kot bi ga imel v primeru pogodbeno urejenega razmerja s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.

Sklepno glede pravne podlage za izračun primernega nadomestila

41. Pritožbeno sodišče zato vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir pogodbene avtonomije. Zato je takšna določila skupnega sporazuma potrebno šteti za nična, saj so v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegala v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Podporo k takšnemu stališču je najti tudi v strokovni literaturi.(17)

Plačilo stroškov, povezanih s terenskim preverjanjem, obdelavo podatkov, pozivanjem in opominjanjem

42. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode zaradi odkrivanja kršilcev ne more biti utemeljen zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP. Po tem določilu mora kolektivna organizacija prihodek od svoje dejavnosti nameniti tudi za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršiteljev avtorske pravice. To je tudi ena od obveznosti kolektivne organizacije (primerjaj prvi odstavek 146. člena ZASP).

43. Pritožbeno sodišče k temu še pripominja, da je bila v avtorskem pravu napravljena daljnosežna izjema od pravila, da lahko kolektivna organizacija izterjuje le nadomestilo za uporabo varovanih del. Če pride do kršitve varovanih del, sme zahtevati upravičenec tudi plačilo civilne kazni, ki lahko po višini doseže do 200% nadomestila (tretji odstavek 168. člena ZASP). Civilna kazen je torej izjema od pravila, uzakonjenega v 164. členu OZ.

44. Povsem enaka je tudi nemška sodna praksa. Nemški zakon, ki ureja avtorske pravice, sicer določil o civilni kazni, kakršno vsebuje naš ZASP v 168. členu, ne pozna. Ne glede na to pa nemška sodna praksa dopušča dvojno zaračunavanje nadomestil prav zato, da si kolektivne organizacije pokrijejo stroške, ki jim nastajajo v zvezi z iskanjem kršiteljev. Tako je nemško Vrhovno sodišče v odločbi(18), izdani v zvezi s tožbenim zahtevkom kolektivne organizacije C. proti kršitelju sorodnih pravic, izrecno zapisalo: "Tožnica mora vzdrževati drag in obsežen nadzorstveni aparat, da preganja kršitelje avtorske pravice. Zato je sodna praksa tožnici ob pretežnem soglasju pravne literature že zgodaj dopustila, da svoje stroške, ki ji nastajajo v zvezi z ugotavljanjem kršitev, upošteva v obliki pavšalne podvojitve pristojbin pri odmeri škode (kot škoda je tu mišljeno nadomestilo za uporabo sorodnih pravic)(19) in jih na ta način zavrača na posamezne kršitelje pravic." Drugačno pravno naziranje tožeče stranke je torej pravno zmotno.

K ODLOČITVI O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE

45. S I. točko izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo plačilo nadomestila. Zakaj je temu delu tožbenega zahtevka ugodilo, je ob sklicevanju na določilo 130. člena ZASP, katerega nespoštovanje pomeni neupravičeno uporabo fonogramov, jasno in popolno obrazložilo v 9. točki svoje sodbe. Da je s III. točko izreka toženi stranki naložilo v plačilo tudi civilno kazen na podlagi določila tretjega odstavka 168. člena ZASP, pa je pojasnilo v 14. točki svoje sodbe. Tudi če drži pritožbena navedba, da ZASP termina „neavtorizirana uporaba fonogramov“ ne pozna, pa to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo že zato, ker je uporabilo termin „neavtorizirana uporaba fonogramov“, niti da ZASP za neavtorizirano uporabo fonogramov ne predpisuje sankcije.

46. Tožba je nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Dokazi na presojo sklepčnosti nimajo vpliva. Drugačno pritožbeno stališče je pravno zmotno. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila. Zato se dejstva, ki jih je navajala tožeča stranka, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tako se šteje za priznano, da je bila pogodba toženi stranki poslana. Sodišče prve stopnje „krivde za nesklenitev pogodbe“ ni pripisalo toženi stranki. Pripisalo ji je le krivdo za kršitev 130. člena ZASP. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče v tem delu prišlo „samo s seboj v nasprotje“, ko je hkrati ugotovilo, da tožeča stranka od tožene stranke terja trikrat višje nadomestilo, kot ji pripada po pravilni pravni podlagi.

K spremembi III. točke izreka izpodbijane sodbe

47. Pritožbeno stališče, da lahko avtor zahteva plačilo honorarja ali civilne kazni, ne pa obojega, je materialnopravno zmotno. Določilo 168. člena ZASP nosi naslov „Povrnitev škode in civilna kazen.“ Zaradi lažjega dokaznega standarda v primeru tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine, je zakonodajalec v drugem odstavku 168. člena kot merilo vrednosti določil obseg civilne kazni. To merilo je dogovorjeni ali običajni honorar ali nadomestilo za zakonito uporabo te vrste. Ob pogoju, da je bila pravica iz tega zakona kršena namerno ali iz hude malomarnosti, pa lahko civilna kazen znaša največ do 200% omenjene osnove. Sama civilna kazen lahko torej znaša največ dva honorarja. Kumulaciji obeh zahtevkov (izpolnitvenega in odškodninskega – civilno kazen) pritrjujeta teorija in sodna praksa(20). Odločba pod opravilno številko, ki jo navaja pritožnik (I Cp 395/2009), se ne ukvarja z obravnavano tematiko. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je s hkratno ugoditvijo zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve in civilne kazni, prvostopenjsko sodišče odločilo v nasprotju z dosedanjo sodno prakso, kršilo materialno pravo, ustavno pravico do enakega varstva pravic in sodnega varstva.

48. V prid stališču, da je podana podlaga za izrek maksimalne zagrožene kazni, je tožeča stranka v tožbi med drugim navedla „da v pravu velja domneva, da vsakdo pozna pravo, nepoznavanje prava pa zato škodi“, da „je bil zakon, ki je za predmetno zadevo relevanten (ZASP), javno objavljen in bi se tožena stranka mogla oziroma morala seznaniti z njim oziroma s svojimi obveznostmi“, o relevantnih členih omenjenega zakona pa bi se „morala oziroma mogla seznaniti najkasneje ob terenskem ogledu“ ter „da se je o problematiki plačevanja nadomestil govorilo v širši javnosti“. S temi abstraktnimi navedbami pa tožeča stranka po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljila tako zavržne ali trdovratne kršitve varovanih pravic, da bi bil na mestu izrek maksimalne civilne kazni. Zato je v tem delu je pritožba delno utemeljena. Ker je prvostopenjsko sodišče glede na navedeno v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka delno spremenilo, tako da je zahtevek na plačilo 150,24 EUR civilne kazni zavrnilo. Tudi splošno sprejeta sodna praksa v primerljivih primerih priznava civilno kazen le v višini 100% nadomestila.

O pravdnih stroških

49. Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo delno spremenilo, je spremenilo tudi odločitev o višini stroškov tožeče in tožene stranke. Zmotno je namreč pritožbeno stališče tožeče stranke, da je upravičena do 22% stopnje DDV na odvetniške storitve. V obravnavani zadevi so bile vse odvetniške storitve opravljene pred 1. 7. 2013, ko je stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (ZIPRS1314-A, Ur. list RS, št. 46/2013). V prvem odstavku 60.a člena tega zakona je splošna stopnja DDV z 20 % dvignjena na 22 %. Obdavčljiv dohodek in s tem obveznost obračuna DDV pa nastane, ko je blago dobavljeno ali so stvari opravljene (prvi odstavek 33. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1). Zato se tudi v konkretnem primeru za odvetniške storitve, ki so bile v celoti opravljene pred 1. 7. 2013, DDV obračuna po stopnji 20 %, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 60.a člena ZIPRS1314 – A).

50. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno določilo le drugačen odstotek uspeha. Znesek priznanih stroškov tožeče stranke je 395,88 EUR, tožena stranka pa jih ni priglasila. Tožeča stranka je uspela z 11,67 % svojega zahtevka, zato je sodišče druge stopnje toženi stranki naložilo plačilo 46,20 EUR stroškov tožeče stranke.

51. Ker je tožeča stranka s pritožbo propadla, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti sorazmeren del njenih pritožbenih stroškov. Ti zajemajo nagrado za postopek (tar. št. 3210 ZOdvT), ki glede na sporno vrednost pritožbe (300,84 EUR), znašajo 48,00 EUR in ne priglašenih 168,00 EUR. Tožena stranke je upravičena do pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT) v višini 20% nagrade, torej 9,60 EUR. Skupaj z 22% DDV in 78,00 EUR sodne takse, potrebni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 148,27 EUR. Tožeča stranka je toženi stranki glede na njen 50,00% uspeh dolžna povrniti 74,14 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe (313. člen ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

-------------

Op. št. (1): Na primer: opr. št. I Cpg 126/2013 in I Cpg 149/2013, oboje z dne 14. 2. 2013, I Cpg 396/2013 z dne 28. 3. 2013, I Cpg 1430/2012 in I Cpg 726/2013, oboje z dne 29. 8. 2013, I Cpg 1115/2013 in I Cpg 1037/2013, oboje z dne 12. 9. 2013, I Cpg 1223/2013 z dne 27. 12. 2013, I Cpg 720/2013 in I Cpg 990/2013, oboje z dne 23. 1. 2014, I Cpg 1588/2013 z dne 13.2.2014, I Cpg 95/2014 z dne 29. 5. 2014, I Cpg 1265/2013, I Cpg 227/2014, I Cpg 91/2014, V Cpg 650/2014, vse z dne 10. 7. 2014 in I Cpg 231/2014 z dne 17. 7. 2014.

Op. št. (2): Na primer tretji in četrti odstavek 12. člena SS 2006 ali peti odstavek 2. člena Skupnega sporazuma o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (Ur. l. RS, št. 115/2006 z dne 10. 11. 2006).

Op. št. (3): I Cpg 1259/2012 z dne 6.12.2014 in I Cpg 1339/2012 z dne 6. 12. 2012.

Op. št. (4): Odločba Ustavnega sodišča Up 1211/96 z dne 23. 3. 2000.

Op. št. (5): Kot edino stvarno in krajevno pristojno sodišče v skladu z drugim odstavkom 103. člena Zakona o sodiščih.

Op. št. (6): Prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih.

Op. št. (7): A. Galič: (2003) „Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse“ v Revus: revija za evropsko ustavnost, let. 1, št. 1, str. 44-56, 2. točka uvoda in M. Pavčnik (1998): „Argumentacija v pravu“, Ljubljana: CZ, str. 160.

Op. št. (8): Prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih.

Op. št. (9): A. Galič, citirano delo, tč. 34.

Op. št. (10): Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002.

Op. št. (11): Glej 14. točko obrazložitve odločbe US U-I-240/10 z opombo št. 10.

Op. št. (12): 16. točka obrazložitve odločbe U-I-240/10.

Op. št. (13): Na primer: uporabnik, ki fonograme predvaja v gostinskem obratu z uporabo radia po 23.00 uri na 51 m² bo po T 2005 plačal 35,26 EUR mesečnega nadomestila, kar je 3,38-kratnik tarife po SS 2006 (10,43 EUR), za priobčevanje fonogramov na 501 m² pa bo njegovo mesečno nadomestilo znašalo 170,18 EUR, kar je 9,06-kratnik tarife iz SS 2006 (18,78 EUR).

Op. št. (14): Sodišče ES je presojalo učinek tarif kolektivne organizacije, ki so znatno višje kot tarife kolektivnih organizacij drugih držav članic in ugotovilo, da imajo značaj zlorabe prevladujočega položaja, če razlike v višini tarif niso upravičene z objektivnimi razlikami, ki se nanašajo na situacije v državah članicah (C 395-87 z dne 13. 7. 1989).

Op. št. (15): Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, v Poročevalec DZ, št. 20/04, str. 31.

Op. št. (16): Trampuž M. (2007): „Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic. Ureditev v Sloveniji in evropski skupnosti“, Ljubljana: GV Založba, str. 114.

Op. št. (17): Dr. Špelca Mežnar: „Višina nadomestila za uporabo del iz repertoarja Zavoda IPF v sodni praksi“ v Pravna praksa, let. 2015, št. 22, stran 9 – 11.

Op. št. (18): BGH I ZR 160/70 z dne 10. 3. 1972.

Op. št. (19): Opomba VSL.

Op. št. (20): Trampuž M., Oman B., Zupančič A. (1997): „Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah s komentarjem“, Ljubljana: GV Ljubljana, stran 386 do 390; odločbe gospodarskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani (npr. I Cpg 613/2013, I Cpg 49/2013, I Cpg 366/2013, I Cpg 91/2014, V Cpg 650/2014).


Zveza:

ZASP člen 122, 130, 130/1, 153, 153/1, 156, 156/1, 156/2, 156/4, 157, 157/1, 157/2, 157/4, 157/6, 157/7, 157a, 157a/2, 158, 158/1, 158/2, 159, 159/1, 159/3, 159/4, 164, 164/1, 168, 168/2, 168/3, 185, 185/1, 185/1-2. ZPP člen 311, 311/1, 318. ZS člen 3, 3/1, 109, 109/1. ZDDV-1 člen 33, 33/1. ZIPRS1314 člen 60a, 60a/1, 60a/3.
Datum zadnje spremembe:
29.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkyMjYw