<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 83/2006
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.83.2006

Evidenčna številka:VS0010978
Datum odločbe:08.05.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 1135/2004
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev škode - odgovornost države - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - služenje vojaškega roka - poškodba vojaka med vojaško vadbo - pojem nevarne dejavnosti - tek in preskakovanje čepečih soudeležencev vaje

Jedro

Aktivnost, pri kateri se je tožnik poškodoval, upoštevajoč konkretne okoliščine, ni dosegla praga pravnega standarda dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za udeležence. Izvajanje vaje, ki je obsegala tek in preskakovanje soudeležencev v čepečem položaju, je bilo sorazmerno enostavno in ni zahtevalo posebne usposobljenosti za gibanje. Tudi razmere, v katerih se je izvajala, spričo dejstev, da so bili obvezniki ustrezno opremljeni, vaje niso mogle napraviti nevarne oziroma takšne, da bi vključevala tveganje za poškodbo, katerega breme mora nositi tožena stranka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 4.550.000 SIT denarne odškodnine in ji povrniti 569.380 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2004 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ocenilo je, da sicer ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, ki pa krivdno odgovarja za nastalo škodo, ker njen delavec glede na slabe vremenske razmere in ostale okoliščine ni prekinil vaje športne vzgoje, ki so jo obvezniki izvajali na služenju vojaškega roka.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da ni podana niti krivdna odgovornost tožene stranke, saj ni obsojalo dolžnostno ravnanje njenega delavca, da prekine izvajanje vaje športne vzgoje. Smisel vojaškega usposabljanja je namreč ravno v pripravi vojaških obveznikov v različnih, tudi težjih vremenskih pogojih.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Po njenem mnenju je zaključek sodišča druge stopnje, da ni obstojalo dolžnostno ravnanje delavca tožene stranke, materialnopravno napačen. Vojaški obvezniki zaradi služenja vojaškega roka ne smejo biti izpostavljeni škodni nevarnosti. Pravno naziranje sodišča druge stopnje pomeni, da vojaški obveznik med služenjem vojaškega roka, kar je njegova zakonska dolžnost, pristane, da se bo uril v okoliščinah, v katerih lahko pride do škodnega dogodka. Upoštevati bi bilo treba, da je tožnik vajo izvajal v izredno neprimernih pogojih, po že opravljeni vaji – teku na Šmarno goro. Starešina bi moral vajo prekiniti ali pa zagotoviti njeno varnejše izvajanje. Čeprav je tožeča stranka zahtevala, naj tožena stranka sodišču predloži program usposabljanja, iz katerega bi bilo razvidno, kakšne vaje in v kakšnih pogojih morajo opraviti vojaške obvezniki, tožena stranka tega ni priložila. Sicer pa je podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago zavrnilne odločitve sodišč prve in druge stopnje, so naslednje:

– tožeča stranka se je 28.9.1999 poškodovala na služenju vojaškega roka v okviru usposabljanja za opravljanje nalog v rezervni sestavi policije; – v okviru vaje športne vzgoje so najprej tekli na Šmarno goro, nato pa nadaljevali z izvajanjem vaj na nogometnem igrišču; – sicer travnat teren je bil zaradi dežja moker, spolzek in blaten; – udeleženci so čez obleko nosili šotorska krila, obuti so bili v terenske čevlje; – vajo so izvajali tako, da je pet fantov počepnilo, vsak udeleženec pa jih je moral preskočiti in nadaljevati v šprintu; – starešina je vajo predhodno opisal, ne pa pokazal;– tožnik se je poškodoval, ko mu je spodrsnilo pri seskoku.

Pravna podlaga odškodninske odgovornosti države za protipravno ravnanje državnih organov je določba 26. člena Ustave RS, ki se navezuje na splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Ob ugotovljeni, za revizijsko sodišče zavezujoči dejanski podlagi, je materialnopravno pravilno stališče nižjih sodišč, da ni podana ne krivdna ne objektivna odgovornost tožene stranke (prvi in drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR, v zvezi z 18. členom Zakona o obrambi in zaščiti, Ur. l. RS, št. 15/91).

Odgovornost ne glede na krivdo (objektivna odgovornost) je podana le, če gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico (drugi odstavek 154. člena ZOR) in v drugih primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 154. člena ZOR). Vojaško urjenje ima svoje posebnosti glede namena in načina urjenja, pa tudi glede udeležencev in drugih okoliščin. Njegov namen je usposobiti vojaške obveznike za ustrezno ravnanje v vojni ali podobnih dogodkih, zato je premagovanje nevarnosti in prilagajanje nevarnim razmeram hkrati z izboljševanjem telesne zmogljivosti bistveni element vojaškega urjenja. Vojaški obvezniki so praviloma zdravi moški, ki so telesno sposobnejši v primerjavi z drugo populacijo. Urjenje zato obsega tudi težje in glede varnosti zahtevnejše vaje. Po teh merilih je lahko vaja, ki bi bila za telesno šibkejšo osebo lahko nevarna, za vojaškega obveznika glede na stopnjo izurjenosti in telesne pripravljenosti povsem primerna. Kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj je zato višji, kot bi bil pri presoji podobnih dejavnosti v civilnem življenju. Po oceni revizijskega sodišča aktivnost, pri kateri se je tožnik poškodoval, upoštevajoč konkretne okoliščine, ni dosegla praga pravnega standarda dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za udeležence. Izvajanje vaje, ki je obsegala tek in preskakovanje soudeležencev v čepečem položaju, je bilo sorazmerno enostavno in ni zahtevalo posebne usposobljenosti za gibanje. Tudi razmere, v katerih se je izvajala (travnat teren je bil zaradi dežja moker, spolzek in blaten), spričo dejstev, da so bili obvezniki ustrezno opremljeni, vaje niso mogle napraviti nevarne oziroma takšne, da bi vključevala tveganje za poškodbo, katerega breme mora nositi tožena stranka.

Nanizani argumenti v zvezi s posebnostmi vojaškega urjenja utemeljujejo tudi neobstoj nedopustnega ravnanja tožene stranke kot predpostavke njene krivdne (subjektivne) odškodninske odgovornosti. Dolžnostno ravnanje tožene stranke oziroma njenega delavca, da prekine urjenje vojaških obveznikov v dežju, ne izhaja ne iz posebnih predpisov ne iz običajnih norm vedenja v naši družbi. Prav ima sodišče druge stopnje, ki je poudarilo, da je smisel vojaškega usposabljanja ravno v pripravi obveznikov v različnih, tudi težjih pogojih. Pripomniti je, da tožeča stranka v zvezi s tem toženi stranki nekorektno očita, da kljub dokaznemu predlogu tožeče stranke ni predložila programa usposabljanja vojaških obveznikov. Res je sicer, da v skladu z uveljavljenim razpravnim načelom izvedbo dokaza predlagajo stranke. Vendar pa o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. in 287. člen ZPP). Ker sodišče prve stopnje dokaznega predloga tožeče stranke z dokaznim sklepom ni ne sprejelo ne zavrnilo niti ni toženi stranki naložilo, naj listino v določenem roku predloži v skladu s prvim odstavkom 227. člena ZPP tožeča stranka morebitne procesne kršitve v tej smeri v reviziji ne uveljavlja), tožena stranka programa usposabljanja ni bila dolžna predložiti.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).


Zveza:

URS člen 26.ZOR člen 154, 154/1, 154/2, 154/3.ZPP člen 213, 287.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NzE=