<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sodba U 1/2015-28
ECLI:SI:VSRS:2017:U.1.2015.28

Evidenčna številka:VS00007527
Datum odločbe:19.12.2017
Senat:Peter Golob (preds.), Marko Prijatelj (poroč.), Borivoj Rozman
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
Institut:določitev tarife za uporabo avtorskih del - stroški postopka - pravica do izjave - trajanje postopka - obseg sodne presoje

Jedro

Izbira merila za določitev primerne tarife je prepuščena Svetu za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet), ki mu je torej podeljena diskrecija pri njegovi izbiri. V tem delu gre torej za pravila stroke, kar pomeni, da ima Svet, kot strokovni organ, odločilno vlogo pri njihovi razlagi. Sodni nadzor nad tem, uporaba katerih od več možnih možnih meril je pravilna, je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil revizijskih in računovodskih standardov. Uporaba pa mora biti ustrezno obrazložena, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi storila. Dejstvo, da bi lahko Svet uporabil tudi drugo merilo (konkretno tarife v preostalih državah EU) ne more predstavljati kršitve materialnega prava.

Izrek

I. Tožba se v delu v katerem izpodbija odločbo Sveta za avtorsko pravo, št. 31229-2/2014-40/707 z dne 23. 1. 2015, zavrne.

II. Tožbi se v delu, v katerem izpodbija sklep Sveta za avtorsko pravo, št. 31229-2/2014-42/707 z dne 13. 2. 2015, ugodi in se izpodbijani sklep odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 157.b člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) v 1. točki izreka odločila, da se Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 29/1998 z dne 10. 4. 1998, v Tarifi za javno priobčitev glasbenih del spremeni tako, da se v točki III-C Trgovska podjetja in blagovno trgovinski centri glasi: 1. Prodajalne, veleblagovnice, trgovsko blagovni centri, tržnice, bencinske črpalke ipd. Velikost prostora: do 50 m2 7,04 EUR, od 51 m2 do 100 m2 11,92 EUR, od 101 m2 do 200m2 19,27 EUR, od 201 m2 do 300 m2 28,52 EUR, od 301 m2 do 400 m2 35,63 EUR, od 401 m2 do 500 m2 43, 67 EUR, od 501 m2 do 600 m2 50,37 EUR. Če prostor presega 600 m2 potem se plača dodatni avtorski honorar, in sicer: od 601 m2 do 1000 m2 1,75 EUR za vsakih 100 m2 prostora, od 1001 m2 do 2000 m2 1,75 EUR za vsakih 200 m2 prostora, od 2001 m2 do 5000 m2 1,75 EUR za vsakih 500 m2 prostora in nad 5001 m2 0,88 EUR za vsakih 500 m2 prostora. Avtorski honorar se plača mesečno in se letno usklajuje z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen življenjskih potrebščin ali drugim ustreznim kazalcem, ki je ta indeks nadomestil. Prva uskladitev se opravi na dan 1. 1. 2016. V 2. točki izreka je tožena stranka odločila, da se o stroških postopka izda poseben sklep.

2. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi sedmega odstavka 157.c člena ZASP s 1. točko izreka sklenila, da sta tožeča stranka in stranka z interesom dolžni plačati stroške postopka pred Svetom za avtorsko pravo v višini 35.373,40 EUR, z 2. točko izreka pa, da predujem za kritje stroškov postopka ni zadoščal, zato mora vsaka stranka plačati še 2.686,70 EUR.

3. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navede, da določba 156. člena ZASP vsebuje seznam šestih kriterijev za določitev primerne tarife, vendar merilo ugotavljanja celotnega bruto prihodka ali celotnih bruto stroškov, nastalih z uporabo avtorskih del, ne nudi osnove za določitev primerne tarife. Avtorsko delo (glasba) tudi ni prvenstveno bistven del dejavnosti subjektov, ki se ukvarjajo s trgovino. Nadalje razmerje med varovanimi in nevarovanimi deli, ki so uporabljena, ter kriterij razmerja med pravicami, ki se upravljajo kolektivno ali individualno, za obravnavano zadevo tudi nista uporabna. Prvi ne pride v poštev, saj gre v obravnavani zadevi za določitev nadomestil za avtorska dela in ne za nevarovana dela, drugi pa vključuje velike avtorske pravice, ki jih obravnavani položaji (predvajanje avtorsko zavarovane glasbe) ne zajemajo. Kolektivno upravljanje avtorsko varovanih glasbenih del v primerjavi z upravljanjem drugih oblik avtorskih del tudi ni posebno zahtevno, saj gre večinoma za nezapletena administrativna opravila. Tožena stranka je zato pri odločanju o primerni tarifi uporabila podatke primerljivih tarif sosednjih držav (Italija, Avstrija, Madžarska in Hrvaška). Primerljivost s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij v sosednjih državah EU, ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči, je bilo glavno merilo za določitev primerne tarife. Tožena stranka zavrne zahtevek tožeče stranke po določitvi popustov z obrazložitvijo, da ta zahtevek ni bil podan obrazloženo s podanimi dokazi, niti niso bili podani razlogi za popuste in na kakšni podlagi sta bila določena njihova višina in razmerje med njimi.

4. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa o stroških tožena stranka navaja, da je pri določitvi višine stroškov postopka upošteval stroške za nagrado članov Sveta za avtorsko pravo (v nadaljevanju Svet) in administrativne stroške. Svet je začel z obravnavanjem zadeve meseca marca leta 2014 in jo zaključil z izdajo odločbe 23. 1. 2015. Pri določitvi višine nagrade članom in predsednici je bil upoštevan čas dejanske obravnave zadeve. Zadeva je bila obravnavana na 11. sejah (od 18. 3. 2014 do 19. 12. 2014) ter 31 korespondenčnih sejah (od 19. 3. 2014 do 17. 12. 2014). Upoštevan je bil čas, potreben za seznanitev z zadevo, pripravo na sejo Sveta, same seje, preučitev predlogov primerne tarife ter čas za pripravo sklepov in odločbe ter odločanje o njih. Ob vsem navedenem je Svet sprejel več sklepov, pozivov in odgovorov. Pri tem ne gre prezreti, da je porabljen čas za odločitev tudi posledica pomanjkljivega odgovora nasprotne stranke in ponavljajočih prošenj tožeče stranke. Postopek je ob upoštevanju dejansko porabljenega časa trajal deset mesecev.

5. Tožeča stranka v tožbi izpodbija citirano odločbo tožene stranke iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, kršitve procesnih predpisov in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se je tožena stranka, kljub jasnemu zakonskemu besedilu 156. člena ZASP, ki dopušča uporabo tudi drugih kriterijev za določitev primerne tarife, osredotočila le na ureditev v sosednjih državah EU in ne pojasni, zakaj ni upoštevala tudi ureditev drugih držav članic EU. Toženi stranki očita, da je z izpodbijano odločbo odločila izven postavljenega zahtevka, ki je predlagal 18 % znižanje glede na Tarifo iz leta 1998, poleg tega ni odločila o celotni zahtevi, saj popusti niso bili določeni. V primeru, da je tožena stranka menila, da navedbe tožeče stranke v predlogu glede popustov niso zadostne, bi jo morala v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozvati na dopolnitev. Poleg tega tožena stranka tudi ni izvedla predlaganih dokazov. Nadalje ji je bila kršena pravica do izjave v postopku, saj ji odgovor nasprotne stranke (stranske udeleženke) na zahtevo za določitev tarife ni bil vročen in tako nanj ni mogla odgovoriti. V postopku pred toženo stranko pa je sodeloval B. B., ki bi moral biti po zakonu izločen. Za člana Sveta je bil namreč imenovan na predlog kolektivnih organizacij in ima zaradi tega interes za rešitev v korist nasprotne stranke. Tožena stranka tudi ni odločila o podani zahtevi za izdajo tarife za čas postopka pred Svetom s posebno odločbo, o tem je bilo odločeno šele v glavni odločbi, kar pa ni smisel predloga po drugem odstavku 157.b člena ZASP. Očita še, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker ga tožena stranka ni ugotavljala glede vsakega kriterija iz 156. člena ZASP posebej, temveč je za večino pavšalno ocenila, da ti ne nudijo osnove za določitev primerne tarife. O tem se stranke tudi niso mogle izjasniti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu predlogu ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne Svetu v novo odločanje. Priglaša stroške postopka.

6. Tožeča stranka izpodbija sklep o stroških iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi Svet moral upravni akt praviloma izdati v roku dveh mesecev, morebitna prekoračitev roka pa mora temeljiti na obrazloženih okoliščinah. To velja zlasti v obravnavanem primeru, saj je višina stroškov odvisna od dolžine trajanja postopka. Postopek določitve primerne tarife je bil neučinkovit in malomaren, saj je do zastojev pri vodenju postopka prišlo izključno po krivdi tožene stranke. Vrhovnemu sodišču predlaga, da samo odloči o primernih stroških postopka oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi in določi toženi stranki povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

8. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo zavrača vse očitke tožeče stranke in Vrhovnemu sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne in potrdi izpodbijana odločbo in sklep o stroških.

K I. točki izreka:

9. Tožba je delno utemeljena.

10. Po v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnim ZASP se sodno varstvo proti odločbam Sveta zagotavlja v postopku, določenem s tem zakonom. ZASP določa, da se za postopek sodnega varstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor, če ni s tem zakonom določeno drugače (šesti odstavek 157.d člena ZASP). Skladno s prvim odstavkom 157.d člena ZASP v postopku sodnega varstva o tožbi odloča Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov. V upravnem sporu Vrhovno sodišče preizkusi odločbo Sveta v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka glede vprašanja, ali je bila stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izpodbijano odločbo (drugi odstavek 157.d člena ZASP). Predmet presoje v tem upravnem sporu je tako glede na določbe prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pravilnost in zakonitost odločbe Sveta, s katero je določil tarifo oziroma višino avtorskega nadomestila za uporabo glasbe v trgovinah.

Glede uporabe materialnega prava:

11. Materialnopravna podlaga za izpodbijano odločitev so takrat veljavne določbe ZASP. Po ZASP se s tarifo za uporabo avtorskih del določita višina in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije (prvi odstavek 156. člena ZASP). Tarifa se določi s skupnim sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov, če to ni mogoče, pa ZASP predvideva določitev tarife z odločbo Sveta. Če namreč po štirih mesecih od začetka pogajanj kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov ne skleneta skupnega sporazuma, lahko kolektivna organizacija ali reprezentativno združenje uporabnikov zahteva, da primerno tarifo določi Svet (prvi odstavek 157.a člena ZASP). Postopek pred Svetom se začne na pisno zahtevo, ki mora skladno s 157. členom ZASP vsebovati podatke o vložniku predloga, obrazložitev spornih vprašanj, poročilo o dotedanjem poteku pogajanj za sklenitev skupnega sporazuma, vključno z dokazilom o datumu njihovega začetka, in predlog tarife, ki naj jo določi Svet. Iz podatkov v predloženih spisih izhaja, da sporazum med tožečo stranko in nasprotno stranko ni bil dosežen in da je tožeča stranka po preteku štirih mesecev od začetka pogajanj vložila pri Svetu pisno zahtevo za določitev zadevne tarife, ki je, kot izhaja iz podatkov predloženega spisa, izpolnjevala zahteve iz tretjega odstavka 157.a člena ZASP. Glede na takšno dejansko stanje je Svet imel v navedenih določbah ZASP pravno podlago za izvedbo postopka za določitev tarife.

12. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe 157.b člena ZASP, ki med drugim določa, da Svet določi primerno tarifo z odločbo in da pravnomočna odločba Sveta nadomešča skupni sporazum, če ta ni bil sklenjen. Po ZASP mora Svet pri odločanju o primerni tarifi upoštevati merila, ki so opredeljena v tretjem odstavku 156. člena zakona. Ta določa, da se pri določanju primerne tarife upoštevajo zlasti celotni bruto prihodek, ki se doseže z uporabo avtorskega dela, ali, če to ni mogoče, celotni bruto stroški, povezani s to uporabo; pomen avtorskega dela za dejavnost uporabnika; razmerje med varovanimi in nevarovanimi avtorskimi deli, ki so uporabljena; razmerje med pravicami, ki se upravljajo kolektivno ali individualno; posebna zahtevnost kolektivnega upravljanja pravic zaradi določene uporabe avtorskih del; primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij v drugi, predvsem sosednjih, državah EU.

13. V obravnavani zadevi je Svet, glede na izpolnjene pogoje za določitev tarife pred Svetom, pravilno določil primerno tarifo z odločbo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožena stranka pri odločanju tarife upoštevala merilo iz 6. točke tretjega odstavka 156. člena ZASP. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na vsebinsko merilo primerljivosti s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij v sosednjih državah EU (Italija, Avstrija, Madžarska in Hrvaška), ob upoštevanju bruto domačega proizvoda na prebivalca v enoti kupne moči. Uporabo navedenega merila je ustrezno obrazložila in se pri tem v delu sklicevala tudi na študijo, ki jo je predložila tožeča stranka. Po presoji Vrhovnega sodišča s tem ni bilo kršeno materialno pravo.

14. Izbira merila za določitev primerne tarife je prepuščena Svetu, ki mu je torej podeljena diskrecija pri njegovi izbiri. V tem delu gre torej za pravila stroke, kar pomeni, da ima Svet, kot strokovni organ, odločilno vlogo pri njihovi razlagi. Sodni nadzor nad tem, uporaba katerih od več možnih meril je pravilna, je zato nujno zadržan (kot tudi glede same višine nadomestila) in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih meril. Uporaba pa mora biti ustrezno obrazložena, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi storila (8. in 9. str. izpodbijane odločbe). Dejstvo, da bi lahko Svet uporabil tudi drugo merilo (konkretno tarife v preostalih državah EU), ne more predstavljati kršitve materialnega prava.1

Glede zatrjevanih kršitev postopka:

15. Svet je strokovni, neodvisni in nepristranski organ, ki ima po ZASP pristojnost odločati o primerni tarifi za uporabo avtorskih del. Dejstvo, da je bil ob začetku obravnavanega postopka za določitev primerne tarife njegov član tudi B. B., ki je bil v Svet imenovan na predlog kolektivnih organizacij, ne pomeni kršitve nepristranskosti Sveta in ni razlog za razveljavitev odločbe. Sporni član Sveta je bil iz njega razrešen osem mesecev pred izdajo izpodbijane odločbe na predlog preostalih članov Sveta. Njegovo takratno članstvo v Svetu ne more okrniti videza nepristranskosti organa pri reševanju obravnavanega primera, v katerem je bila končna odločba izdana več kot pol leta kasneje. V tem primeru tudi ni bil potreben sklep o izločitvi, kot zmotno trdi tožeča stranka, saj član Sveta ni bil zgolj izločen iz odločanja v postopku, temveč je bil razrešen iz svojega položaja. Pri sprejemu odločitve torej sploh ni bil član Sveta. Poleg tega pa je sporni član po navedbah tožeče stranke v sodnih postopkih zastopal kolektivno organizacijo Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (IPF) in ne stranke z interesom (SAZAS).

16. Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da je stranka z interesom z odgovorom na njeno zahtevo za določitev primerne tarife vložila novo zahtevo. V odgovoru na predlog stranka z interesom nasprotuje izbranemu kriteriju tožeče stranke za določitev primerne tarife, očita priloženi študiji pomanjkljivosti in predstavi lastno videnje zadeve. Takšnega odgovora na zahtevo tožeče stranke ni mogoče šteti za novo zahtevo.

17. Tožena stranka tudi ni kršila tožeči stranki pravico do izjave, ker ji odgovora na zahtevo stranke z interesom ni vročila v izjasnitev. Glede na zakonsko ureditev Svet nima neposredne dolžnosti vročati predlagatelju odgovora na zahtevo. Ima pa dolžnost omogočiti vsaki stranki, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izpodbijano odločbo. V obravnavanem primeru je bil tožeči stranki ob prisotnosti odvetnika 11. 7. 2014 in 29. 8. 2014 omogočen vpogled v spis, v katerem se je nahajal tudi odgovor na zahtevo stranke z interesom. Kljub dejstvu, da ji ta ni bil vročen, se je tožeča stranka z odgovorom torej seznanila in bi lahko nanj tudi primerno reagirala. Nadalje je treba upoštevati, da Svet ni vezan na zahtevke in dokazne predloge strank in da izpodbijane odločbe ni oprl na navedbe stranke z interesom iz odgovora. Sprejel je tako kriterij za določitev primerne tarife, ki ga je predlagala tožeča stranka, in v določenem delu tudi študijo, ki jo je predložila zahtevi. Torej odgovor na zahtevo ni bil odločilnega pomena za izpodbijano odločbo, s tem pa dolžnost njegove vročitve ni nastala. Očitek tožeče stranke o kršitvi pravice do izjave je zato neutemeljen.

18. Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki, da je podana procesna kršitev, ker je tožena stranka odločila preko zahtevka, o predlogu o določitvi popustov pa ni odločila in ni izvedla vseh predlaganih dokazov. Svet na podlagi petega odstavka 157.a člena ZASP ni vezan na dokazne predloge in zahtevke strank, torej lahko odloči preko zahtevka. Dokazne predloge pa je tožena stranka, kljub temu, da nanje ni vezana, ob njihovi slabi substanciranosti (ni navedeno, kaj bi lahko priče dodatno izpovedale glede predloga tarife) obrazloženo zavrnila. Na enak način je zavrnila tudi predlog o določitvi popustov, ki ni bil zavrnjen zgolj zaradi slabe obrazložitve tožeče stranke, kot ta zmotno trdi, temveč tudi zato, ker v sosednjih državah EU, ki so bile uporabljene kot merilo za določitev primerne tarife, takih popustov ne poznajo. Tožena stranka zato ni bila dolžna pozivati tožeče stranke na dopolnitev predloga.

19. Vrhovno sodišče zavrača tudi navedbe tožeče stranke, da v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, zakaj pri površinah, večjih od 600 m2, še naprej velja tarifa iz leta 1998. Tožena stranka na 12. strani izpodbijane odločbe pojasni, da se je glede na stališča obeh strank, ki se nasprotujoče zavzemata za znižanje oziroma zvišanje tarife za navedene površine, odločila za ohranitev stare tarife tudi iz razloga, ker ima večina večjih trgovin sklenjene individualne sporazume s stranko z interesom. To pa ne pomeni, da tarifa v tem delu ni določena, kot zmotno trdi tožeča stranka. Nova tarifa v tem delu sprejema ureditev stare tarife in ni v celoti prepuščena individualnim dogovorom med uporabniki in stranko z interesom.

20. Na zakonitost izpodbije odločbe ne vpliva niti dejstvo, da je tožena stranka odločila o zahtevi za izdajo tarife za čas postopka pred Svetom šele z izpodbijano odločbo. Odločitev za izdajo tarife za čas postopka je v pristojnosti Sveta, ki je v odločbi obrazloženo zavrnil njeno izdajo iz razloga, da je pred postopkom več kot 16 let veljala stara tarifa, ki lahko velja tudi v času odločanja o novi tarifi. Iz drugega odstavka 157.b člena ZASP resnično izhaja, da Svet o takšni zahtevi odloči s posebno odločbo, saj je zanjo izrecno izključeno sodno varstvo, vendar to ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Tožeča stranka bi morala zahtevati izdajo odločbe o tarifi za čas postopka v času trajanja postopka.

Glede ugotovljenega dejanskega stanja:

21. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker tožena stranka ni ugotavljala dejanskega stanje glede vsakega izmed naštetih kriterijev za določitev primerne tarife iz 156. člena ZASP. To ne drži. Kriteriji v navedenem členu niso določeni taksativno, temveč primeroma. Svet pa ima zakonsko določeno pristojnost, da sam izbere kriterij, ki je po njegovem mnenju najbolj primeren. V obravnavani zadevi je tožena stranka temeljito obrazložila izbiro kriterija in pojasnila, zakaj ostali kriteriji ne pridejo v poštev. Zahteva, da bi Svet moral za vsak kriterij v celoti ugotavljati dejansko stanje in šele nato odločiti katerega bo izbral, bi bila za določitev primerne tarife popolnoma nesmiselna in neekonomična. Svet bi v takšnem primeru ugotavljal dejansko stanje na zalogo in presojal dejstva, ki za odločitev v obravnavani zadevi sploh niso upoštevna.

22. Zmotna je tudi trditev tožeče stranke, da tožena stranka ni ugotovila celotnega dejanskega stanja niti glede izbranega kriterija za določitev primerne tarife (primerljivost predlagane tarife s tarifami istovrstnih kolektivnih organizacij v drugih, predvsem sosednjih, državah EU) oziroma strankam ni dala možnosti, da se do njega opredelijo. Tožena stranka je v določenem delu uporabila dejstva in dokaze, ki jih je predložila sama tožeča stranka. Poleg tega pa tožeča stranka tega očitka niti ne poda obrazloženo, saj ne navaja, katera dejanska ugotovitev naj bi bila sporna oziroma se do nje ni mogla opredeliti.

23. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta (odločba) pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

24. Predmet presoje v tem delu upravnega spora je pravilnost in zakonitost sklepa Sveta, s katerim je ta odločil o stroških postopka, ki so nastali v zvezi z določanjem tarife oziroma višine avtorskega nadomestila za uporabo glasbe v trgovinah, ki se je končal z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo.

25. Materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je ZASP, ki v 157.c členu določa, da so stroški postopka pred Svetom stroški strank in stroški Sveta. Medtem ko vsaka stranka sama nosi svoje stroške, pa morata stranki po enakih delih kriti stroške Sveta, ki so našteti kot nagrada za člane Sveta, potni in drugi razumni stroški članov Sveta, stroški, potrebni za izvedbo dokazov, in administrativni stroški. V obravnavanem primeru je tožena stranka kot stroške postopka upoštevala nagrado za člane in predsednico Sveta in administrativne stroške. Višina nagrade člana Sveta je določena v šestem odstavku 157.c člena ZASP.

26. Določba 157.c člena ZASP, kljub navidezni jasnosti, zahteva določeno obrazložitev, predvsem šesti odstavek tega člena, ki določa, da višina nagrade člana Sveta znaša 1/3 osnovne mesečne plače okrožnega sodnika za vsak začeti mesec trajanja postopka, višina nagrade predsednika Sveta pa je enaka višini nagrade člana Sveta, povečana za 20 %. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba navedeno določbo razlagati restriktivno. S previsoko višino stroškov upravnega postopka namreč lahko zakonodajalec nedopustno poseže v ustavno varovane pravice iz 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave RS.

27. Vrhovno sodišče je že v svojih sodbah (U 14/2008 z dne 12. 5. 2010 in U 2/2014 z dne 4. 11. 2016) jasno navedlo, da mora Svet, ob upoštevanju roka za izdajo odločbe iz prvega odstavka 222. člena ZUP, pojasniti razloge za dolžino oziroma trajanje postopka pred izdajo odločbe, še zlasti, ker je v primerih po ZASP višina stroškov postopka odvisna od dolžine postopka (vendar ne od nepotrebne dolžine postopka).

28. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da naj bi do podaljšanja časa reševanja prišlo v veliki meri tudi iz razloga, ker je Svet pošiljal različne pozive, sklepe in odgovore strankam zaradi njihovih ravnanj v času postopka. Strankam torej smiselno očita, da je do podaljšanja časa reševanja in s tem višjih stroškov prišlo po njihovi krivdi. Takšno situacijo ureja tretji odstavek 113. člena ZUP, ki določa, da stroške, ki nastanejo po krivdi ene izmed strank, nosi ta stranka sama. Tožena stranka bi tako morala oceniti, kolikšna zamuda je nastala z ravnanjem posamezne stranke, in te stroške zaračunati tej stranki. Tega v izpodbijanem sklepu ni storila, temveč je podaljšanje časa reševanja upoštevala pri končnem izračunu in strošek enakomerno porazdelila med obe stranki.

29. Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da so bile zahteve tožeče stranke po izdaji odločbe o tarifi za čas postopka upravičene in niso pomenile podaljšanja postopka. Po drugem odstavku 157.b člena ZASP je namreč Svet dolžan o takšnem predlogu stranke izdati odločbo.

30. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), pa je to vplivalo na pravilnost odločitve. Zato je tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijani sklep pa odpravilo. Tožena stranka bo morala skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena o odmeri stroškov postopka izdati nov upravni akt v roku 30 dni od prejema tega sklepa, v smislu napotkov iz tega sklepa.

K III. točki izreka:

31. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z določbo tretjega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določata, da mora v primeru, če sodišče tožbi ugodi, tožena stranka tožniku povrniti stroške upravnega spora v pavšalni višini 285 EUR.

-------------------------------
1 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča G 18/2003, G 11/2007, G 3/2012 in I G 7/2012, X Ips 299/2014.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 156, 156/1, 157a, 157b, 157c, 157d, 157d/6
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 113
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 25, 27, 64
Datum zadnje spremembe:
06.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0OTM1