<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1160/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.1160.2016

Evidenčna številka:VSL0086420
Datum odločbe:14.12.2016
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), Irena Veter (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:kolektivno upravljanje avtorskih pravic - kabelska retransmisija - avdiovizualna dela - nadomestilo za uporabo avtorskih del - male glasbene pravice

Jedro

Tarifa iz Pravilnika 1998 je po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča pravnoformalno pridobila naravo veljavnega skupnega sporazuma glede na prehodno določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B. Tarifa za uporabo avtorskih del določa višino in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije, pri čemer se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne, in sicer, dokler Svet za avtorsko pravo s pravnomočno odločbo ne odloči drugače.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.840,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2012 dalje do plačila, tožbeni zahtevek pa se zavrne še v delu, ki se nanaša na plačilo 1.103,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2012 dalje do plačila, v V. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki še 277,35 EUR stroškov postopka (skupaj 602,38 EUR), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora 15 dneh toženi stranki povrniti 127,10 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21118/2012 z dne 2. 1. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka ter pravdni postopek ustavilo glede zneska 3.659,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2012 dalje do plačila. Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 2.943,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 12. 2012 dalje do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo 3.731,45 EUR ter zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 1.335,00 EUR od 15. 8. 2012 do plačila, od zneska 1.335,00 EUR od 15. 9. 2012 do plačila, od zneska 1.061,45 EUR od 15. 10. 2012 do plačila, od zneska 273,55 EUR od 15. 10. 2012 do 25. 12. 2012, od zneska 1.335,00 EUR od 15. 11. 2012 do 25. 12. 2012 ter od zneska 1.335,00 EUR od 15. 12. 2012 do 25. 12. 2012. Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti toženi stranki 325,03 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlagata ustrezno spremembo in razveljavitev sodbe.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da toženi stranki, ker gre za določitev običajnega honorarja, ne pripadajo popusti, ki so ji šli na podlagi licenčnih pogodb v času, ko je svoje obveznosti izpolnjevala. Sodišče je po mnenju pritožnice spregledalo neprerekana dejstva oziroma navedbe tožeče stranke, da so bile med pravdnima strankama sklenjene tri različne pogodbe, da se tretja pogodba nanaša zgolj na javno priobčitev radijskih programov, v katerih se javno predvajajo avtorska glasbena dela z repertoarja tožnica, da je v drugi pogodbi cena določena zgolj za glasbene TV programe in v celoti pripada tožeči stranki ter da po prvi pogodbi tožeči stranki ob uporabi odstotka, ki ga je sodišče pravilno ugotovilo, pripada 549,00 EUR. Seštevek vseh zneskov predstavlja pravilno mesečno nadomestilo iz naslova kabelske retransmisije glasbenih del 1.191,01 EUR, za vseh pet vtoževanih mesecev pa 5.955,05 EUR.

4. Tožena stranka v obširni pritožbi očita sodišču bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge glede postavitve izvedenca, zaslišanja predlaganih prič (sekretarja ZKOS, direktorja tožene stranke in direktorja Zavoda AIPA) ter s tem, ko ni upoštevalo vloge tožene stranke z dne 30. 11. 2015 in tam priloženih listin. Glede vsebine pravic, ki jih tožeča stranka upravlja sedaj, je napačno stališče sodišča glede statusa glasbenih del v AVD, ki niso bila ustvarjena posebej za AVD (tako imenovana predobstoječa glasbe) in o tem, da tožeča stranka na podlagi dovoljenja iz leta 1998 upravlja tudi pravice na takšni glasbi, ki se retransmisira kot sestavni del AVD. Glede tega se, poleg nepravilne uporabe materialnega prava, sodišče napačno sklicuje na 8. člen pogodbe WIPO o avtorski pravici, na prvi odstavek 3. člena Direktive 2001/29/ES o avtorski pravici v informacijski družbi ter na komentar ZASP. Sodišče bi moralo zaključiti, da tožeča stranka ni pristojna upravljati pravic avtorjev glasbe, ki so sestavni del AVD, in sicer v vseh primerih, ko se glasba priobči v okviru AVD. Glede vsebine pravic, s katerimi je tožeča stranka upravljala v okviru Pravilnika 1998 je stališče sodišča pravno napačno, ne upošteva dejstva, da je tožeča stranka ves čas upravljala več pravic, kot jih ob pravilni razlagi ZASP in dovoljenja iz leta 1998 sme upravljati. Zastopala je stališče in v praksi delovala, kot da sme kolektivno upravljati tudi vse pravice vse glasbe v AVD. Sodišče bi moralo sprejeti stališče, da je tožeča stranka že ob sprejemu Pravilnika 1998 in v njem vsebovane tarife dejansko uveljavljala tudi pravice skladateljev za AVD posebej ustvarjene glasbe, ki se priobči v okviru AVD in da tarifa 1998 zajema tudi vso glasbo v AVD, kot je to tožena stranka navajala v postopku. Glede vsebine pravic, s katerimi je upravljala tožeča stranka v okviru Memoranduma in Dodatka k Memorandumu ter licenčnih pogodb so stališča sodišča prav tako napačna. Predvsem ne drži ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka v okviru Memoranduma in pogodb upravljala le glasbene pravice in da ni upravljala drugih pravic, na primer pravic skladatelja glasbe iz 105. člena ZASP v primerih, ko se je takšna glasba priobčila v okviru AVD. Tudi tožeča stranka dejstva, da je v okviru licenčnih pogodb ščitila vso glasbo v AVD, vključno s pravicami skladatelja za AVD posebej ustvarjena glasbe, ko se ta priobči v AVD, ni zanikala. Po 11. 10. 2010 pa pravice na AVD (vključno z glasbo v AVD) upravlja kolektivna organizacija Zavod AIPA. To pomeni, da tožeča stranka pravic v AVD ni več pristojna upravljati, kar bi moralo sodišče upoštevati pri določanju višine nadomestila. Glede veljavnosti tarife za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz Pravilnika 1998 je sodišče povsem arbitrarno odločilo, da bo namesto veljavne tarife ugotavljalo višino običajnega plačila na podlagi internega razdelilnika tožeče stranke, ki ni bil predmet dogovora z uporabniki oziroma z njihovim združenjem. Iz zakonskih pravil izhaja, da se običajno nadomestilo določi le, če avtorski honorar ni določen. Obstoj tarife 1998, ki določa nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del, že sam po sebi izključuje ugotavljanje običajnega nadomestila. Napačno je stališče sodišča, da je tožena stranka kršila avtorsko pravico. Sodišče ne upošteva okoliščin primera, da je tožena stranka imela upravičeno pričakovanje, da je plačani znesek primeren. Tožeča stranka je tarifo iz Pravilnika 1998 določila tudi za pravice na glasbi v AVD, zato je tožena stranka upravičeno tarifo zmanjšala in plačala tožeči stranki samo za uporabo avtorske glasbene pravice na glasbenih delih. Izračun odškodnine, ko je sodišče od enotnih plačil tožene stranke za september 2010 odmerilo delež na osnovi delitvenih razmerij, ki izhajajo iz dopisa Urada in dovoljenja Zavoda AIPA, je že v osnovi napačen. Poleg tega je sodišče napačno uporabilo delež 15,4 % od enotnih nadomestil, ki naj bi pripadal le avtorjem glasbenih del, saj bi moralo od tega deleža ugotoviti še nadomestilo, ki pripada avtorjem glasbe iz 105. člena ZASP. Sodišče je poleg tega spregledalo, da v konkretnem primeru ni odločalo po tarifi, temveč določalo običajno plačilo za avtorsko pravico na glasbenih delih, v takšnih primerih pa je dolžnost sodišča, da preveri tudi primernost plačil in tako prepreči zlorabo položaja s strani kolektivne organizacije.

5. Pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke ter predlagata njuno zavrnitev.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo zadostne in razumljive razloge, zato ni zagrešilo v pritožbi tožene stranke očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tudi dejansko stanje je v bistvenem pravilno ugotovilo, a je pri odločitvi deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP(1)) je za kabelsko retransmisijo avtorskih del, opredeljeno v drugem odstavku 31. člena, razen pri lastnih oddajanih RTV organizacij, predpisoval obvezno kolektivno upravljanje (4. točka 147. člena)(2). Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je pooblaščena za kolektivno upravljanje malih glasbenih avtorskih pravic in zato upravičena v svojem imenu in za račun avtorjev med ostalih izterjati plačila nadomestil in avtorskih honorarjev (6. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Tožeči stranki je bilo izdano dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe v primeru javne priobčitve neodrskih glasbenih del (male glasbene pravice), vključno s kabelsko retransmisijo(3). Tožena stranka je kabelski operater, ki v okviru opravljanja svoje dejavnosti elektronskih komunikacij svojim naročnikom med ostalim nudi tudi storitve kabelske retransmisije TV in radijskih programov. Med pravdnima strankama je sporna višina avtorskega nadomestila za obdobje od julija do novembra 2012 in obseg avtorskih del, ki jih je tožeča stranka upravičena ščititi v okviru kabelske retransmisije glasbenih del.

9. Pravdni stranki v svojih pritožbah vztrajata vsaka pri svojem nasprotnem stališču glede višine tarife oziroma nadomestila za glasbene avtorske pravice. Tožeča stranka je najprej zahtevala plačilo pa Začasni tarifi v primeru kabelske retransmisije avtorskih del, ki jo je sama sprejela v letu 2012. Kasneje je delno umaknila tožbo in namesto po začasni tarifi 2012 zahtevala plačilo običajnega honorarja za kabelsko retransmisijo glasbenih del po določbi prvega odstavka 81. člena ZASP. Pri tem predlaga, naj se upošteva Memorandum kot posebni tarifni sporazum v smislu v letu 1999 veljavnega ZASP oziroma kot izhodišče za določitev primernega nadomestila(4). Tožeča stranka trdi, da je tudi po prenehanju začasnega dovoljenja, s katerim ji je bilo dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del(5), upravičena do primernega plačila za vso avtorsko varovano glasbo, uporabljeno v avdiovizualnih delih (v nadaljevanju AVD). Po stališču tožene stranke je tožeča stranka na podlagi dovoljenja(6) upravičena do nadomestila le za glasbo, ki se kabelsko retransmisira izven AVD, a le v višini veljavne tarife, to pa je tarifa iz Pravilnika 1998(7), v okviru katere pa je tudi potrebno upoštevati in odšteti delež, ki odpade na glasbo v AVD(8).

10. Prvostopenjsko sodišče je naprej ugotavljalo, katere male glasbene pravice sme tožnik upravljati po ustanovitvi kolektivne organizacije Zavod AIPA, ki ščiti avtorske pravice na AVD ter vsebino pravic, s katerimi je upravljala v okviru Pravilnika 1998 in v obdobju veljavnosti Memoranduma in Dodatka k Memorandumu. Ugotovilo je, da skladno z določili 105. in 106. člena v zvezi z 12. členom ZASP tožnik upravlja tudi pravice na glasbenih delih, ki se retransmisirajo skupaj z AVD, pa zanj niso posebej ustvarjena. Ugotovilo je, da se tarifa iz Pravilnika 1998 nanaša samo na honorar za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ne pa tudi na honorar za kabelsko rentransmisijo AVD. Nadalje je ugotovilo, da je tožeča stranka, enako kot v okviru Pravilnika 1998, tudi v okviru Memoranduma in Dodatka k Memorandumu upravljala samo glasbene pravice, ne pa tudi pravic na AVD, čeprav je za to imela ustrezno začasno dovoljenje UIL. Glede tarife iz Pravilnika 1998 je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je formalno pravno pridobila naravo veljavnega skupnega sporazuma in da je tisti del tarife, ki se nanaša na (minimalno) tarifo v višini 0,175 EUR na naročnika mesečno dovolj določen, da lahko uporabnik sam preveri višino avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo, ki ga bo dolžan plačevati tožeči stranki. Odločitev, da tožeči stranki pripada za kabelsko retransmisijo glasbenih del običajni honorar, ki ga je izračunalo ob upoštevanju delilnih razmerij po Dodatku k Memorandumu, je oprlo na ugotovitev, da se Tarifa 1998 v delu, ki se nanaša na kabelsko retransmisijo, v praksi ni nikoli samostojno uporabljala in se je honorar v Memorandumu in Dodatku k Memorandumu izoblikoval ločeno od te tarife, pri čemer je tudi ZASP v novelah dajal pogodbeno dogovorjenim tarifam prednost pred enostransko določenimi. Poleg tega tarifa določa že v letu 1998 določen minimalni honorar, ki je nujno potreben za zaščito pravic avtorjev.

11. Pritožba tožene stranke utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča, da bo pri določanju avtorskega nadomestila namesto veljavne tarife ugotavljalo običajni honorar oziroma nadomestilo v določenem odstotku od tistih plačil, ki so bila po Dodatku k Memorandumu sporazumno dogovorjena med imetniki pravic in ZKOS kot reprezentativno organizacijo kabelskih operaterjev. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je toženka z uporabo glasbenih del brez dovoljenja neupravičeno posegla v izključno pravico kabelske retransmisije glasbenih del ter s tem kršila pravice, ki jih upravlja tožeča stranka, saj ji je plačala le znesek 457,38 EUR za celotno vtoževano obdobje. Glede na to je po določbi drugega odstavka 168. člena ZASP dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v obsegu, ki je enaka dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Zgolj v primeru, če avtorski honorar ali nadomestilo ni določeno, se na podlagi prvega odstavka 81. člena nadomestilo določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu, trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.

12. Tarifa iz Pravilnika 1998 je po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča pravnoformalno pridobila naravo veljavnega skupnega sporazuma glede na prehodno določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B. Tarifa za uporabo avtorskih del določa višino in način izračunavanja avtorskega honorarja ali nadomestila, ki ga mora posamezni uporabnik plačati kolektivni organizaciji za uporabo avtorskega dela iz repertoarja kolektivne organizacije (prvi odstavek 156. člena ZASP), pri čemer se šteje, da so tarife, določene z veljavnim skupnim sporazumom, primerne (drugi odstavek 156. člena ZASP)(9), in sicer, dokler Svet za avtorsko pravo s pravnomočno odločbo ne odloči drugače(10). Tarifa iz Pravilnika 1998 določa višino avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo v poglavju II. javno oddajanje. Res je Ustavno sodišče RS(11) razveljavilo prvi odstavek tega poglavja tarife, ker je ugotovilo, da so v njem predpisana merila za določitev višine avtorskega honorarja za javno radiodifuzijo presplošna. V ostalem delu II. poglavja (drugi in tretji odstavek) pa je tarifa ostala v veljavi, torej tudi v delu, ko določa minimalen avtorski honorar za kabelsko retransmisijo v višini 0,175 EUR po naročniku mesečno. Po oceni pritožbenega sodišča je zato potrebno za izračun avtorskega nadomestila uporabiti to tarifo kot veljavno in dovolj določno ter primerno(12). Ni odločilno, ali se je tarifa iz Pravilnika 1998 v praksi uporabljala ter ali je bila uporabljena pri sklenitvi Memoranduma in licenčnih pogodb. Prvostopenjsko sodišče je samo ocenilo kot presplošen tudi tisti del tarife iz drugega odstavka II. poglavja, v katerem se določa plačilo avtorskega honorarja glede na „razsežnost kabelskega omrežja“, kar pomeni, da se uporabi minimalna tarifa, ob upoštevanju določbe tretjega odstavka II. poglavja, po katerem se navedeni kriteriji upoštevajo tudi v primeru, če razmerja med tožečo stranko in uporabniki niso pogodbeno urejena. Sodišča so na veljavni skupni sporazum vezana (7. točka 157. člena ZASP). Po presoji pritožbenega sodišča zato ni podlage za sodno presojo primernosti višine v Tarifi 1998 določenega minimalnega avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo.

13. Tožena stranka se v pritožbi zavzema za določitev avtorskega nadomestila v spornem obdobju po veljavni tarifi iz Pravilnika 1998, vendar ocenjuje, da je tudi višina minimalne tarife iz 7. točke drugega odstavka II. poglavja previsoka v primerjavi s tarifami drugih držav EU, poleg tega pa jo je potrebno znižati za pravice na glasbi v AVD. Glede avtorskih pravic na glasbenih delih v AVD, ki niso bila ustvarjena posebej za AVD (tako imenovana predobstoječa glasba) pritožbeno sodišče sicer pritrjuje razlogom sodbe in zaključkom, da tožeča stranka upravlja tudi pravice na glasbenih delih, ki se retransmisirajo skupaj z AVD pa zanj niso bila posebej ustvarjena. Stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče od veljavne tarife 1998 odšteti tisti delež, ki odpade na vso glasbo v AVD, zato ni pravilno. Po presoji pritožbenega sodišča se tožena stranka višini minimalnega avtorskega honorarja za kabelsko retransmisijo ne more izogniti niti s sklicevanjem na določbo 2. člena Pravilnika 1998, češ da ta združuje nadomestilo za vso glasbo, vključeno v AVD. Bistveno je, da tožena stranka kabelsko retransmisira tudi glasbena dela, zato je dolžna plačati po veljavni tarifi 1998 honorar v višini, kot ga določa 7. točka in je opredeljen kot minimalni honorar, kar pomeni, da nižjega zneska nadomestila tožena stranka ne more doseči, niti sodišče primernosti tega nadomestila ne sme presojati. Zato so za odločitev v tej zadevi nerelevantne vse obširne pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija primernost nadomestila v tarifi 1998 in obseg glasbenih pravic, s katerimi je tožeča stranka upravljala oziroma sme upravljati. Prav tako so za odločitev nerelevantne pritožbene trditve tožeče stranke, ki se tičejo upoštevanja popustov pri določitvi običajnega honorarja oziroma pravilnosti izračuna običajnega honorarja.

14. Pritožbeno sodišče je pri izračunu višine avtorskega nadomestila na podlagi tarife iz Pravilnika 1998 (0,175 EUR mesečno na naročnika) upoštevalo ugotovitve sodbe o številu naročnikov v obdobju od julija do novembra 2012 (61. točka sodbe). Število naročnikov v tem obdobju (seštevek za spornih pet mesecev) je 13.131, kar znese 2.297,92 EUR. Od tega zneska je treba odšteti nesporno plačani znesek 457,38 EUR, razlika je torej 1.840,54 EUR. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo navedeni znesek, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbo tožene stranke in pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožeče stranke je nižji, glede na delni uspeh tožene stranke s pritožbo, in sicer 17,8 %. Stroški tožeče stranke, kot jih je odmerilo prvostopenjsko sodišče, se glede na uspeh postopka upoštevajo v znesku 272,59 EUR, stroški tožene stranke pa 874,97 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 602,38 EUR, torej še razliko 277,35 EUR s pripadajočimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Toženka je delno uspela s pritožbo (25 %), zato ji mora tožeča stranka v tem razmerju povrniti pritožbene stroške, ki predstavljajo sodno takso za pritožbo 195,00 EUR, nagrado za pritožbo 201,60 EUR, stroški fotokopiranja 20,00 EUR ter DDV, skupaj 508,25 EUR, 25 % pa znaša 127,10 EUR. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Stroški odgovorov na pritožbo glede na vsebino vlog so po oceni pritožbenega sodišča nepotrebni, zato jih krijeta stranki sami (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 21/1995 s spremembami in dopolnitvami.

Op. št. (2): Zakon o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic (ZKUASP), Uradni list RS, št. 63/2016, ki sedaj ureja kolektivna avtorskih in sorodnih pravic, velja in se uporablja od 22. 10. 2016.

Op. št. (3): Dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino (UIL) št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998.

Op. št. (4): Memorandum o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji (v nadaljevanju Memorandum) so v letu 1999 sklenili Združenje kabelskih operaterjev Slovenije (ZOKS) kot predstavnik kabelskih operaterjev in uporabnikov ter kot imetniki pravic poleg tožeče stranke še AGICOA, mednarodno združenje za kolektivno upravljanje avdiovizualnih del ter kabelski koordinaciji EBU in VPRT. V letu 2006 je ZKOS z istimi imetniki pravic sklenil Dodatek k Memorandumu, na njegovi podlagi pa so kabelski operaterji, med njimi tudi tožena stranka, z imetniki pravic sklenili tri pogodbe, in sicer: Pogodbo o licenci za urejanje avtorskih in povezanih pravic za sočasno nespremenjeno in neskrajšano prenašanje TV programov javnih RTV organizacij, ki jih zastopa EBU, kabelska koordinacija in VG MEDIA preko kabla v Sloveniji, Licenčno pogodbo o licenci za sočasno nespremenjeno in neskrajšano prenašanje televizijskih programov z izjemo programov EBU in VG MEDIA preko kabla v Sloveniji ter Pogodbo o neizključni licenci, ki ureja avtorske pravice, ki jih ščiti SAZAS, za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo v radijskih programih, preko kabla v Sloveniji. Memorandum z dodatkom je prenehal veljati 1. 1. 2012.

Op. št. (5): Začasno dovoljenje UIL št. 800-3/00-3 z dne 24. 1. 2001.

Op. št. (6): Dovoljenje UIL št. 800-3/96 z dne 12. 3. 1998.

Op. št. (7): Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, Uradni list RS, št. 29/1998, katerega sestavni del je tarifa za javno priobčitev glasbenih del.

Op. št. (8): UIL je dne 11. 10. 2010 izdal dovoljenje za kolektivno upravljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del Zavodu AIPA.

Op. št. (9): Sedaj enako določa drugi odstavek 45. člena ZKUASP.

Op. št. (10): V obravnavani zadevi takšna odločba Sveta za avtorsko pravo ni bila izdana.

Op. št. (11): Odločba U-I-165-18 z dne 15. 12. 2005.

Op. št. (12): Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča RS v sodbi I-U-362/2014, ki sicer obravnava veljavnost začasne tarife.


Zveza:

ZASP člen 31, 81, 146, 147, 156, 157. ZKUASP člen 45.
Datum zadnje spremembe:
03.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA1NTU4