<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba I U 1789/2011
ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.1789.2011

Evidenčna številka:UL0005811
Datum odločbe:11.04.2012
Področje:DAVKI
Institut:DDV - dodatna odmera DDV - neplačujoči gospodarski subjekti - navidezni pravni posli - fiktivni računi - pravno svetovanje - raziskava tržišč - izdelava bazne postaje

Jedro

V konkretnem primeru so izdajatelji računov „neplačujoči gospodarski subjekti“, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV ne plačajo. Družbe niso imele realnih možnosti za izvedbo zaračunanih storitev in tožniku tudi niso mogle izvesti zaračunanih dobav, pa tudi ne obstojajo za to dokazi na strani teh družb niti na strani tožnika. Sporni računi niso sestavljeni v skladu s 34. členom ZDDV oz. 81. in 84. členom ZDDV-1, saj je opis poslovnega dogodka preveč splošen, niso navedene količine, vrednosti računa pa ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana za obdobje januar 2005 in junij ter julij 2007 tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) z obrestmi v skupnem znesku 20.350,17 EUR, ki mora biti plačan v roku 30 dni od prejetja odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I. izreka); tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ, pritožba ne zadrži izvršitve (točki II. in III. izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) in 26. 8. 2009 sestavljen zapisnik. Pripombe tožnika na zapisnik in odgovori nanje so razvidni na strani 15 do 22 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je leta 2005 in 2007 uveljavljal pravico od odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., za katere je bilo v DIN ugotovljeno, da gre za „neplačujoče gospodarske subjekte“ oz. „missing trader“ družbe. Sporni računi so navedeni na strani 4 obrazložitve izpodbijane odločbe. V postopku je bilo ugotovljeno, da navedene družbe niso nosilci gospodarske dejavnosti, nimajo kadrovskih in materialnih pogojev za opravljanje dejavnosti, nimajo poslovnih prostorov, odgovorna oseba ni dosegljiva, poslovna dokumentacija je nedostopna in dejavnosti ne oglašujejo. Zastopnik tožnika je navedel, da so bile storitve, ki so bile tožniku zaračunane s spornimi računi opravljene na podlagi ustnega dogovora. Vse račune je poravnal. Sporni računi niso verodostojne knjigovodske listine, kot to določajo Slovenski računovodski standardi (v nadaljevanju SRS) ker ne vsebujejo vseh potrebnih podatkov, ki jih mora vsebovati račun v skladu z določili Zakona o davku dan dodano vrednost (34. člen ZDDV oz. 81. člen in 84. člen ZDDV-1). Iz predmetnih računov ni razvidna količina oz. obseg opravljenih storitev, iz nekaterih računov pa je tudi opis storitve presplošen. V davčnem postopku je na podlagi 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dokazno breme na strani tožnika.

2. Družba A. d.o.o. v času izdaje predmetnega računa v letu 2005 ni bila registrirana za opravljanje dejavnosti pravnega svetovanja. Iz računa pa tudi ni razviden obseg opravljenih storitev. Ni razvidno kdaj in v kolikem času naj bi bile te storitve opravljene, saj je kot obdobje naveden le datum „do 28. 12. 2004“. Iz dveh računov družbe D. d.o.o. pa prav tako ni razviden obseg storitev. Naveden je zgolj datum „do 28. 12. 2004“ oz. „do 31. 12. 2004“, ni pa mogoče ugotoviti, kako naj bi bile te storitve obračunane. Zneska iz predmetnih računov ni možno preizkusiti. Zaračunano je bilo „pravno svetovanje in preučitev pogodbe o izvajanju storitev gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi motornimi vozili“. Na računu je navedeno, da je sestavni del računa stroškovnik, iz katerega pa ni razvidno, katere posamezne storitve so bile dejansko opravljene. Zato davčni organ na podlagi navedenih računov v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZDDV ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV.

3. Tožnik je v letu 2005 uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV tudi na podlagi računa družbe C. d.o.o. za „raziskavo in analizo tržišč Srbije, Črne gore, BiH, Romunije, Bolgarije in Ukrajine o možnostih prodaje rabljenih avtomobilov, rezervnih delov in rabljenih pnevmatik za osebna vozila“. Storitev naj bi bila opravljena do 31. 12. 2004 na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, sklenjene 23. 11. 2004. Tožnik v postopku ni predložil listinskega dokaza, da je storitev tudi dejansko opravil. Predložil je zgolj seznam kupcev, s katerimi naj bi prišel v stik zaradi raziskave. Pogodba na katero se račun nanaša je bila sklenjena 23. 11. 2004, račun pa je bil izdan 4. 1. 2005. Iz seznama računov kupcev je razvidno, da so bili računi izdani kupcem v tujini še preden je bil izdan sporen račun. Iz tega izhaja, da so bili računi izdani že nekaj mesecev prej, preden je bila sklenjena pogodba. Tožnik je leta 2007 uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki jih je izdala družba B. d.o.o. za izdelavo „bazne postaje na različnih lokacijah ter za odstranjevanje, odvoz in uničenje cevovoda na gradbišču CUDV - pavšal“. Iz teh računov ni razvidno, kakšen obseg storitev naj bi bil opravljen, ni razvidna količina, v okviru katere je navedeno zgolj „pavšal“. Zneska računa tako ni mogoče preizkusiti. Vsi štirje računi tudi ne izpolnjujejo pogojev po Slovenskih računovodskih standardih 21 (v nadaljevanju SRS).

4. Davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi drugega odstavka 40. člena ZDDV in 62. člena, 63. člena ter 67. člena ZDDV-1. Predmetni računi tudi niso izdani v skladu z 34. členom ZDDV oz. 81. členom in 84. členom ZDDV-1. Ugotavlja tudi, da gre za fiktivne posle in navidezne oz. fiktivne račune. Na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 fiktivni posli ne vplivajo na obdavčenje. Navaja Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977 in sodbe SEU C-400/98, C-110/94, C-32/03, C-439/04 in C-440/04 (združeni zadevi). Iz sodbe SEU C-255/02 izhaja stališče, da je odbitek vstopnega DDV uveljavljen z goljufijo oz. zlorabo, nezakonit in ni v skladu z namenom in ciljem direktive. Tožniku davčni organ ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ker mu očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje v transakciji, ki je del utaje DDV. Subjekti, ki so izdali sporne račune so „neplačujoči gospodarski subjekti“ in dejansko ne opravljajo gospodarske dejavnosti ter tudi niso davčni zavezanci. Dejavnosti oz. dobave predmetnega blaga in storitev dejansko tudi niso mogli opraviti, saj niso imeli ne kadrovskih ne materialnih pogojev.

5. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ pripombe tožnika na zapisnik obravnaval in nanje tudi odgovoril. Tožnik ni predložil drugih verodostojnih dokazil, razen prejetih spornih računov. Verodostojnih dokazov, da so promet blaga oz. storitev dejansko izvedli prav izdajatelji računov, pa tožnik ni priložil niti k pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) se sme kot dokaz uporabiti vse, kar je primerno, tudi listine, priče, izjave strank, izvedenca in oglede. Glede postavitve izvedenca gradbene stroke drugostopenjski organ meni, da konkretna situacija ni bila takšna, ki bi narekovala njegovo postavitev. Tožnik je tisti, ki mora z verodostojnimi listinami utemeljiti poslovne dogodke. Tožnik pa relevantnih dejstev ni dokazal z verodostojnimi listinami. Prvostopenjski organ je ugotavljal nekatere nelogičnosti: da naj bi tožnik posloval z izgubo, da so bili računi kupcem iz Srbije, Črne gore, BiH izdani še preden naj bi bila s C. d.o.o. sklenjena pogodba v zvezi z raziskavo in analizo teh tržišč glede možnosti prodaje rabljenih avtomobilskih rezervnih delov in rabljenih pnevmatik za osebna vozila. Tudi po mnenju pritožbenega organa tožnik ni uspel dokazati, da so predmetno blago in storitve resnično dobavile oz. opravile prav citirane družbe, izdajateljice spornih računov. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da davčni organ napačno razlaga sodbe SEU. Podlaga za uporabo virov evropske skupnosti je tretji odstavek 3.a člena Ustave RS. Šesta direktiva Sveta je bila v naš pravni red prenesena z ZDDV in jo je nato nadomestila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006. Sodna praksa SEU pa predstavlja njeno razlago.

6. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja. Davčni organ se ni opredelil do tožnikovih navedb, tožnik ni bil seznanjen z dejstvi in dokazi iz DIN pri citiranih družbah in tudi ni mogel sodelovati pri teh postopkih. Davčni organ ni izvedel nobenega od dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Obrazložitev ne vsebuje ključnih elementov. Tožniku je bila kršena pravica do pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. in 25. člena Ustave RS, kršeno je bilo načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Tožnik je predlagal dokazovanje z izvedencem, ki ga je davčni organ brez utemeljitve zavrnil. Predlagal je ogled bazne postaje, ki jo je za tožnika zgradila družba B. d.o.o., vendar je tožena stranka ta dokaz zavrnila. Tožniku se očita, da je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“, pri čemer pa že prvostopenjski organ ne zanika, da so storitve dejansko bile opravljene, le da tožniku ni uspelo dokazati, da so jih resnično opravile družbe same ali s svojimi podizvajalci, kar pa je neživljenjsko in nima nikakršne logike. Tožnik je ravnal v dobri veri in ne more razumeti, kako naj bi sploh vedel, da gre za „missing trader“ družbe. Glede računa družbe A. d.o.o. navaja, da je obseg storitev možno ugotoviti. Pravni strokovnjaki se v zameno za njihove storitve velikokrat dogovorijo za fiksne zneske. Tožena stranka pa na pripombe tožnika sploh ni odgovorila. V zvezi z računi družbe D. d.o.o. davčni organ navaja, da družba ni bila registrirana za opravljanje pravnega svetovanja in da obseg storitev ni razviden iz računa, kar ne drži. Na spornih računih je navedeno, za kakšno pravno svetovanje gre in v zvezi s katero pogodbo oz. poslom je bilo opravljeno. Sicer pa pri pravnih storitvah ni v navadi, da bi se storitve merile v količini opravljenih storitev, velikokrat se za storitve dogovarjajo v obliki pavšalov in fiksnih zneskov. V zvezi z računom družbe C. d.o.o. se račun nanaša na raziskavo, v okviru katere je izvajalec posredoval kontaktne podatke potencialnih kupcev iz tujine. Storitve so bile dejansko opravljene, seznam računov, ki jih je tožnik izstavil poslovnim partnerjem v tujini, s katerim je navezal stik preko storitev C. d.o.o. je tožnik predložil k pripombam na zapisnik. Res pa je, da so bili nekateri računi po seznamu izstavljeni že nekaj mesecev prej, preden je bila sklenjena pogodba, vendar gre za manjše število računov. Večina računov je bila izdana v letih 2005 do 2009 in ne v letu 2004. Iz seznama računov izdanih kupcem izhaja drugačna vsebina, kot jo prikazuje davčni organ. Davčni organ je tudi kršil načelo zaslišanja stranke, ker tožniku ni omogočil, da bi mu dejansko stanje pojasnil. Tožnik pa ne more vedeti, ali so navedene družbe imele podizvajalce in zaposlene delavce. Glede očitka davčnega organa v zvezi z računi B. d.o.o. tožnik navaja, da je storitve zgolj zaračunal dalje družbi E. d.o.o. Očitek kaže na nerazumevanje procesa dogovarjanja v okviru del v gradbeništvu. E. d.o.o. je v zvezi s postavitvijo baznih postaj že v okviru predračuna zahteval popolno specifikacjio storitev. Kolikor tožnik ne more sam opraviti postavitve bazne postaje, najame podizvajalce (družba B. d.o.o.). Zato se s podizvajalci ne dogovarja koliko bo stala postavitev enega kontejnerja, izdelave elektromontažne omarice, marveč se s podizvajalci pogaja za ceno, kar pa ni enostavno. Na drugi strani pa je E. d.o.o. zahteval podrobno specifikacijo računov. Podizvajalci določijo pavšal ali enotno ceno za izvedbo določene bazne postaje, kar ni nič neobičajnega. Izvedenec gradbene stroke bi lahko pregledal račune te družbe in račune E. d.o.o. in na terenu opravil poizvedbe, kako se podizvajalci dogovarjajo za cene z izvajalci baznih postaj, kot je F. d.o.o. ter bi v izvedeniškem mnenju podal strokovno naziranje, da je običajno in da se vedno za izdelavo baznih postaj s podizvajalci dogovarjajo pavšali. Tožnik ugovarja tudi napačno uporabo materialnega prava in napačno stališče glede zadev sodb SEU C-439/04 in C-440/04. Pravica do odbitka DDV se davčnemu zavezancu prizna, če ni vedel oz. mogel vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Gre za belgijsko nacionalno zakonodajo, ki je dosti bolj strogo omejevala pravico do odbitka DDV davčnim zavezancem, ki so se znašli v davčnem vrtiljaku. Šesta direktiva Sveta in sodbe SEU, ki interpretirajo to direktivo nimajo neposrednega vertikalnega učinka na posameznike in se na njih države in državni organi v postopkih zoper posameznike ne morejo sklicevati. Tožena stranka je tako svojo odločitev napačno utemeljevala. Pravno podlago da organ davčnemu zavezancu pravice do odbitka vstopnega DDV ne prizna lahko predstavlja le določba 63. člena ZDDV-1, ki jo tožnik citira. Če davčnemu zavezancu blago ali storitve, ki jih je plačal, niso bile dejansko dobavljene oz. če je šlo za navidezno transakcijo, ki ni imela ekonomskega ozadja, v tem primeru se pravica do odbitka vstopnega DDV ne prizna. V konkretnem primeru pa že iz zapisnika o DIN izhaja, da so bile vse dobave blaga in storitev, ki so bile plačane po spornih računih tudi dejansko dobavljene. Dobavile so jih prav družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. Pomembno je, da so bile dobave blaga in storitev izvršene prav s strani navedenih družb, ki so imele s tožnikom sklenjene ustne pogodbe, ki so bile tudi izpolnjene. Šele če bi Slovenija ZDDV spremenila tako, da bi v njen določila, da se pravica do odbitka DDV ne prizna, če bi davčni zavezanec na podlagi objektivnih okoliščin moral vedeti, da kupuje blago v transakciji, ki je del utaje DDV, čeprav je bila dobava blaga dejansko izvedena, potem bi mu davčni organ v tovrstni situaciji ne priznal pravice do odbitka DDV. Tožnik je ravnal pošteno in ni vedel, da sodeluje v takšnih transakcijah, zato na pravico davčnega zavezanca do odbitka DDV ne more vplivati dejstvo, da je bila nekje v verigi transakcije storjena utaja DDV. Navedeno tudi izhaja iz sodb SEU C-354/03, C-355/03 in C-484/03. Tožnik predlaga, da sodišče meritorno odloči in da izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in jo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožnik sodišču hkrati tudi predlaga da toženi stranki v vsakem primeru naj naloži tudi vračilo na podlagi izpodbijane odločbe odmerjenega DDV z obrestmi, ki jih v tožbi navaja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2009 dalje do plačila ter da v vsakem primeru tožeči stranki prisodi povračilo stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da so prav družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., ki so izstavile račune, na osnovi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, tudi dejansko tožniku dobavile material oz. opravile storitve. Tožena stranka vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z obrazložitvijo drugostopenjskega organa, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa dodaja:

10. V obravnavanem primeru je sporno, ker prvostopenjski davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki so jih izdale družbe: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. kot „neplačujoči gospodarski subjekt“ oz. „mising traderji“. Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi je po mnenju sodišča v ugotovitvi, da tožeča stranka v postopku ni izkazala, da je šlo za njej opravljene dobave blaga oz. storitev s strani izdajateljev spornih računov, zato tudi ni nastala pravica do odbitka vstopnega DDV. Tudi iz sodbe SEU C-342/87 izhaja, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

11. Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh davčnih organov, na podlagi katerih temelji pravilni zaključek, da so računi, s katerimi je tožeča stranka dokazovala pravico do odbitka vstopnega DDV, fiktivni, kar izhaja iz objektivnih okoliščin, ki jih je davčni organ natančno opisal in se z njimi strinja tudi sodišče. Iz okoliščin, ki jih navaja, prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato pravica do odbitka vstopnega DDV iz tega naslova ne pripada. Pravilno je sklepanje davčnega organa, da izdajatelji spornih računov tudi niso imeli realnih možnosti oz. potencialov za opravljanje zaračunanih dobav blaga oz. storitev, zato za tožnika tudi niso mogli opraviti zaračunanih dobav blaga oz. storitev, niti ne obstojajo o tem kakršnikoli dokazi, ne na strani izdajatelja računov, ne na strani tožnika. Sodišče ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa, da gre za fiktivne račune in navidezne posle, tožnik pa drugega tudi ni dokazal. Po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2 pa navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje.

12. Tudi po mnenju sodišča ni dvoma, da so izdajatelji računov „neplačujoči gospodarski subjekti“ oz. „missing traderji“ v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV ne plačajo. Iz podatkov razkritih v DIN pri navedenih družbah je razvidno, da niso imele zaposlenih delavcev, evidentiranih podizvajalcev, poslovnih prostorov, premoženja in opreme, ter ni dokazil o izvedbi konkretnih dobav. Pravilno je tudi sklepanje davčnega organa, da navedene družbe niso imele realnih možnosti za izvedbo zaračunanih storitev in tožniku tudi niso mogle izvesti zaračunanih dobav, pa tudi ne obstojajo za to dokazi na strani družb A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o., niti na strani tožnika.

13. V tožbi tožnik navaja, da so bila dobave blaga in storitve opravljene in da je sporne račune tudi poravnal, kar pa tudi sicer v zadevi ni sporno in na odločitev ne vpliva. Sporno v zadevi je ali so sporne dobave opravili prav izdajatelji predmetnih računov, česar pa tudi po mnenju sodišča tožnik ni verodostojno dokazal. Na odločitev davčnega organa je vplivalo zlasti dejstvo, da sporni računi niso sestavljeni v skladu s 34. člena ZDDV oz. 81. členom in 84. členom ZDD-1, saj je opis poslovnega dogodka preveč splošen, niso navedene količine, vrednosti računa ni možno preizkusiti. Kot je pravilno navedel že davčni organ iz računa družbe A. d.o.o. ni razviden obseg opravljenih storitev (pravno svetovanje). Ni razvidno, kdaj naj bi bile te storitve opravljene, saj je kot obdobje naveden le datum „do 28. 12. 2004“. Iz dveh računov družbe D. d.o.o. pa prav tako ni razviden obseg storitev. Naveden je zgolj datum „do 28. 12. 2004“ oz. „do 31. 12. 2004“, ni pa mogoče ugotoviti, kako so bile te storitve obračunane. Zneskov iz predmetnih računov tudi po presoji sodišča ni možno preizkusiti. Iz predloženih računov ni razvidna vrsta in obseg opravljenih storitev. Kot količina je navedeno: „1“ ali „pavšal“, nekateri računi so se sklicevali na pogodbo, ki ni predložena, ni predložene specifikacije z natančnim opisom izvedenih storitev. Tožnik bi moral ob vsebinsko popolnih računih razpolagati tudi z drugimi listinami kot so: ponudbe, predračuni, pisne pogodbe, naročilnice, dobavnice, potrdila o prevzemu itd. Iz računa družbe B. d.o.o. glede odstranjevanja, odvoza in uničenja cevovoda tudi ni razvidno, na katero deponijo naj bi bil odvoz odpadnega gradbenega materiala opravljen, prav tako ni razvidno, kako je bila upoštevana določba 7. člena Pravilnika o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, kot je to tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ. Z računom, ki ga je izdala družba C. d.o.o. je bila zaračunana raziskava in analiza tržišč, pisnega izdelka s tem v zvezi pa tožnik v postopku ni predložil. Iz navedenega računa tudi ni razviden obseg storitev. Račun mora vsebovati dovolj podroben opis opravljenih storitev in njeno količino, da je možen njegov preizkus.

14. Sodišče se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega organa, ki ugotavlja določene neskladnosti, ki jih tožnik v tožbi po mnenju sodišča ne pojasni na način, ki bi pripeljal do drugačne odločitve. Dokazno breme v davčnem postopku pa je v skladu z določbo 76. člena ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca. Glede na specifičnost davčnega postopka so dokazna sredstva v davčnem postopku omejena. Dokazuje se lahko z verodostojnimi listinami, ki so sestavljene v skladu z veljavnimi SRS (SRS 21) in brez dvomov izkazujejo naravo poslovnih dogodkov (77. člen ZDavP-2). Postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi izdelal mnenje in ogled predmetnih objektov pa ne more nadomestiti verodostojnih listin. Tožnik je tisti, ki mora dokazati, da so bile dobave opravljene prav s strani družb, ki so mu izdale sporne račune, saj tožnik na podlagi teh računov uveljavlja davčne ugodnosti (pravico do odbitka vstopnega DDV). Ni vseeno kdo dejansko tožniku opravi določeno storitev, saj je to lahko tudi oseba, ki ni davčni zavezanec.

15. Presoja tožnikove dobrovernosti po povedanem po mnenju sodišča na pravilnost odločitve ne more imeti vpliva. Davčni organ je podrobno pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni uspel dokazati, da so sporne dobave zanj resnično opravile družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. Davčni organ je poleg spornih računov upošteval vso dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik, kot tudi ugotovitve, do katerih je prišel v DIN pri navedenih družbah. Po presoji sodišča tožniku utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 40. člena ZDDV in 62. člena, 63. člena ter 67. člena ZDDV-1, saj tožnik ni izkazal njemu opravljen promet s strani izdajateljev spornih računov.

16. Relevantne okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Izpodbijana odločba je obrazložena v skladu z 214. členom ZUP, davčni organ je tudi odgovoril na tožnikove ugovore. Pavšalen je ugovor tožnika, da tožena stranka ni odgovorila na tožnikove pripombe na zapisnik in ugovore. Davčna organa sta navedla razloge za odločitev, s katerimi se strinja tudi sodišče. Pravilno in obsežno je davčni organ razložil svojo presojo dokazov. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika o kršitvi načela zaslišanja strank. V predmetnem davčnem postopku je bil sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku vročen, tožnik pa je nanj tudi podal pripombe. Ves čas postopka je bila tožniku dana možnost, da predlaga dokaze. V davčnem postopku je v skladu s 76. členom in 77. členom ZDavP-2 dokazno breme na strani davčnega zavezanca, ki svoje trditve dokazuje z dokazi, kot so zlasti poslovne knjige in verodostojne listine.

17. Oba davčna organa sta uporabila pravilne določbe ZDDV in ZDDV-1 in se pri tem utemeljeno sklicevala na sodno prakso SEU. Podlaga za uporabo pravnih virov ES v Republiki Sloveniji je določena v tretjem odstavku 3.a člena Ustave RS, ki določa, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru ES, v Republiki Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo EU, neposredno. SEU s svojimi sodbami razlaga predpis EU in so zavezujoče za vse, ki ta predpis uporabljajo oz. se na njega sklicujejo, tako za sodišča, kot tudi za vse upravne organe držav članic. Le tako se tudi lahko zagotovi enotna uporaba predpisov EU vseh držav članic na celotnem območju EU. Neutemeljen je ugovor tožnika, da Šesta direktiva Sveta in sodbe SEU, ki interpretirajo to direktivo, nimajo neposrednega vertikalnega učinka na posameznike in se na njih države ter državni organi v postopkih zoper posameznike ne morejo sklicevati.

18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije (meritorno odločanje) sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, navedeni v določbi 65. člena ZUS-1, v danem primeru niso podani.

19. V skladu z navedenim je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

ZDDV člen 34, 40.
ZDDV-1 člen 62, 63, 81, 84.
Datum zadnje spremembe:
06.09.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2Nzcx