<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep I Cp 1834/99
ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.1834.99

Evidenčna številka:VSL48637
Datum odločbe:15.11.2000
Področje:pravo intelektualne lastnine
Institut:materialna in moralna avtorska pravica - licenčna pogodba

Jedro

Zgolj dejstvo, da tarifni del Pravilnika o javnem izvajanju glasbenih del javnosti (Ur. l. RS št. 65/93) ne vsebuje postavke za izvajanje in predstavljanje neodrskih glasbenih del javnosti po radiodifuziji, ne more imeti za posledico ukinitve z zakonom predvidene materialne pravice avtorja (do honorarja) kot sestavnega dela absolutne avtorske pravice.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (2. in 3. tč. izreka prvostopne odločbe) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo na podlagi verodostojne listine izdan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18.3.1996, opr. št. IV Ig 247/96, tudi v 1. in 3. točki njegovega izreka (torej v kondemnatornem delu) in tožbeni zahtevek tožeče stranke, vključno z njegovim razširjenim delom, v celoti zavrnilo. Glede na tak izid postopka je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 941.592,60 SIT. Tako je sodišče prve stopnje odločilo, ker je štelo, da tožeča stranka ni bila v letih 1995, 1996 in 1997 upravičena zaračunavati avtorskega honorarja oz. nadomestila za javno izvajanje in predstavljanje javnosti glasbenih neodrskih del (male pravice) toženi stranki kot televizijski postaji - in to ne po določbah do 28.4.1995 veljavnega Zakona o avtorski pravici ter na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (Ur. l. RS št. 65/93), niti spričo prehodnih določb 189. člena sedaj veljavnega Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, po katerih so morale do pridobitve dovoljenja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino tarife ostati nespremenjene. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo. Izpodbija jo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka utemeljuje z očitkom, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj njen izrek nasprotuje obrazložitvi, v kateri tudi sicer niso navedeni razlogi v odločilnih dejstvih. V nadaljevanju obširnih pritožbenih navedb pa nato predvsem pojasnjuje, zakaj je po njenem mnenju zgrešeno materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje in ponuja razloge v oporo svojemu drugačnemu stališču. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Smiselno uveljavljan in tudi sicer po uradni dolžnosti upošteven pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ob izdaji prvostopne sodbe še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (ki ga je treba v tem pritožbenem postopku še uporabiti spričo prehodne določbe prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni podan, saj izrek sodbe nikakor ne nasprotuje njenim razlogom, ki so tudi sicer konsistentni - pač glede na odločitev sodišča prve stopnje, sodba pa tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Podan pa je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s prvostopnim sklepanjm o neobstoju podlage zahtevka tožeče stranke. Zmotno je namreč razlogovanje sodišča prve stopnje, po katerem naj ne bi bilo z Zakonom o avtorski pravici (ZAP), veljavnim do 28.4.1995, predvideno, da bi morale plačevati nadomestilo za uporabo avtorskih del tudi RTV organizacije in po katerem naj ne bi bila prav iz tega razloga tarifna postavka za izvajanje in predstavljanje glasbenih del javnosti po radiodifuziji vključena v tafirni del Pravilnika o javnem izvajanju in predstavljanju glasbenih del javnosti (Ur. l. RS št. 65/93; v nadaljevanju: Pravilnik). Po določbi 36. člena ZAP so organizacije za radiodifuzijo sicer res smele tudi brez avtorjevega dovoljenja oddajati dela, posneta z instrumenti za mehanično reprodukcijo, kot so: fonografski, magnetofonski, magnetoskopski in njim podobni posnetki (t.i. zakonita licenca), vendar so morale po isti izrecni zakonski določbi spoštovati vse druge avtorjeve pravice, med katere je po določbah 27. člena tedaj veljavnega ZAP spadala tudi materialna avtorska pravica do izkoriščanja dela - na primer zlasti tako, da se avtorsko delo objavlja, predeluje, reproducira, razmnožuje, obdeluje, prikazuje, izvaja, prenaša ipd. Za vsako izkoriščanje avtorskega dela po drugem pa je avtor spričo določbe četrtega odstavka 27. člena tedaj veljavnega ZAP upravičen do plačila (honorarja) - razen če ni v zakonu ali pogodbi drugače določeno. Gre torej za absolutno pravico avtorjev, ki jo je mogoče izključiti ali omejiti le po volji slednjih (v okviru dispozicije pogodbenih strank) ali po sili zakona. Nobena od obeh navedenih izjem v danem primeru ni podana, pri čemer zgolj dejstvo, da tarifni del Pravilnika ne vsebuje postavke za izvajanje in predstavljanje glasbenih del javnosti po radiodifuziji, ne more imeti za posledico ukinitev z zakonom predvidene materialne pravice avtorja kot sestavnega dela absolutne avtorske pravice. Ne gre namreč prezreti področja, ki je bilo predmet ureditve s Pravilnikom spričo določb njegovega prvega člena, po katerih je SAZAS z njim "določil pogoje, pod katerimi lahko fizična ali pravna oseba javno izvaja in predstavlja javnosti glasbena dela", pri čemer priobčitev neodrskih glasbenih del javnosti po radiodifuziji glede na že zgoraj navedeno zakonito licenco iz 36. člena ZAP ni bila pogojena z dovoljenjem avtorja oz. (v njegovem imenu) organizacije avtorjev za uveljavljanje in varstvo avtorskih pravic. S tem v zvezi je treba razumeti tudi odsotnost postavke za izvajanje in predstavljanje neodrskih glasbenih del javnosti po radiodifuziji v tarifnem delu Pravilnika, ki se nanaša (namreč tarifni del) le na višino avtorskega honorarja za "različne vrste uporabe repertoarja SAZAS" (drugi odstavek 7. člena Pravilnika), medtem ko je sicer osnova za obračun avtorskega honorarja predvidena v normativnem delu Pravilnika (8. člen). Glede materialnopravnega vprašanja utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi ni položaj tožeče stranke nič drugačen niti po uveljavnitvi Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) dne 29.4.1995, pri čemer po razlogih izpodbijane sodbe tudi sodišče prve stopnje tožeči stranki kot organizaciji avtorjev iz prehodne določbe 189. člena ZASP očitno ne odreka pravice do nadaljevanja njene dejavnosti po funkcionalni plati. Upoštevaje že zgoraj obrazloženo pa prehodna določba 2. odstavka 189. člena ZASP ne predstavlja ovire za uporabo določb 81. člena ZASP za čas od njegove uveljavitve dalje do zaključka v tej pravdi relevantnega obdobja. Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti zahtevka tožeče stranke po višini, je bilo treba izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 270. člena ZPP/77 razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo mogoče v ponovljenem postopku dokazovanje dopolniti še v tej smeri in nato v zadevi ponovno odločiti. Izrek o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

 


Zveza:

ZAP člen 27, 27/4, 36, 27, 27/4, 36. ZASP člen 81, 81/1, 189, 189/1, 189/2, 81, 81/1, 189, 189/1, 189/2.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NTA4OA==