<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 664/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.664.2014

Evidenčna številka:VDS0013560
Datum odločbe:05.03.2015
Senat:Silva Donko (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Čeprav je tožnica že pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi dejansko opravljala enako delo kot po sprejemu nove pogodbe o zaposlitvi, to še ne pomeni, da je bil odpovedni razlog neutemeljen oz. navidezen. Reorganizacija je bila pri toženi stranki dejansko izvedena s spremembo sistemizacije, s katero je bilo ukinjeno tudi delovno mesto specialist, za katero je imela tožnica sklenjeno staro pogodbo o zaposlitvi, zato ne gre za navidezen odpovedni razlog, saj je z reorganizacijo prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz stare pogodbe o zaposlitvi.

Izbira delavca, ki mu bo ponudil novo zaposlitev, je v pristojnosti delodajalca, ki je glede ustreznosti zaposlitve omejen le z določbami 90. člena ZDR, pri čemer za presojo ustreznosti znižanje osnovne plače na ponujenem delovnem mestu ni odločilnega pomena. Ponujena zaposlitev ni neustrezna, četudi se delavcu osnovna plača bistveno zniža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici podana 11. 6. 2012 (točka I/1 izreka), za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi št. … z dne 11. 6. 2012 (točka I/2 izreka), da je tožena stranka dolžna tožnico v 8 dneh razporediti na enako delovno mesto, kot ga je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (I/3 točka izreka) ter da ji je dolžna, poleg plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 6. 2012, od 1. 4. 2013 dalje vsakomesečno obračunati bruto plačo v znesku 2.011,52 EUR, ki zapade v plačilo 7. delovni dan v mesecu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, od nje odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek (I/4 točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, v kolikšni meri je bilo delovno mesto specialista po reorganizaciji spremenjeno, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Spremembe niso bile velike, saj je novinar A.A. po reorganizaciji ostal zaposlen na delovnem mestu specialist. Tožena stranka je bila tožnici takoj po spremembi del in nalog dolžna ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, vendar tega ni storila do reorganizacije v letu 2012. Sodišče prve stopnje je brez obrazložitve zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje predstavnika sindikata B., C.C.. Tožena stranka zaposlitve za tožnico ni iskala v „horizontali“ novinarskih poklicev, temveč le na nižjih položajih, kar dokazuje, da je bila diskriminirana. Izpodbijana odpoved je bila tožnici podana izključno z namenom znižanja osnovne plače. Tudi nekateri drugi delavci tožene stranke so bili z reorganizacijo razporejeni v nižje plačne razrede, vendar se nikomur plača ni znižala v tolikšni meri kot tožnici. Tožnica je od sodišča prve stopnje zahtevala, naj toženi stranki naloži predložitev dokumentov, iz katerih bodo razvidne spremembe plač drugih delavcev, česar sodišče prve stopnje ni storilo. Namesto tega je toženi stranki naložilo, naj predloži katalog delovnih mest z dne 11. 5. 2012 in katalog delovnih mest pred tem datumom, s tem pa je tožnici onemogočilo dokazovanje diskriminacije. Znižanje delavčeve plače ni utemeljen odpovedni razlog, dokazno breme glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga pa nosi delodajalec. Ta mora dokazati tudi, da odpovedni razlog ni le navidezen, kar v obravnavanem primeru vsekakor je. Tožnica ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi ni bila premeščena v drugo organizacijsko enoto in še vedno opravlja delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2010. Delovne naloge, navedene v tej pogodbi o zaposlitvi, so zelo podobne nalogam iz opisa delovnega mesta specialist - šifra 7014. Tožnica v pritožbi priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Delovno mesto specialist - šifra 7014 je po vsebini, organizacijski opredelitvi in zahtevnosti drugačno, kot je bilo delovno mesto specialist - šifra 7013. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, v kolikšni meri je bilo delovno mesto specialista spremenjeno, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Tožena stranka je imela na delovnem mestu specialist - šifra 7014 potrebo po le dveh zaposlenih. Ker je tožnica že od leta 2010 dalje opravljala delo novinarke, je z reorganizacijo potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2010 prenehala. Pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka tožnici ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi že aprila 2010, je nedovoljena pritožbena novota. Tožnica glede zatrjevane diskriminacije ni navedla nobene osebne okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, na podlagi katere naj bi bila diskriminirana. Tudi nekaterim drugim delavcem tožene stranke se je plača po reorganizaciji znižala za toliko plačnih razredov kot tožnici. Pritožbene navedbe, da tožena stranka ni upoštevala tožničinih delovnih izkušenj in delovne dobe, so neutemeljene, saj ji je priznala dve napredovanji. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje smiselno očita kršitev načela kontradiktornosti (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje predsednika sindikata B., C.C.. Tožnica je njegovo zaslišanje predlagala v dokaz trditve, da je sindikat B. nasprotoval obravnavani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To nedvoumno izhaja že iz obvestila z dne 21. 6. 2012, ki ga je C.C. naslovil na toženo stranko (A5), poleg tega pa je v tem sporu sodno varstvo omejeno le na presojo utemeljenosti poslovnega razloga, zato je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Tožnica v pritožbi tudi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njeno zahtevo, naj toženi stranki naloži predložitev dokumentov, ki naj bi dokazovali, da je bila s strani tožene stranke neenako obravnavana. Ker izvedba tega dokaza iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, ni bila potrebna, je sodišče prve stopnje tudi ta dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben.

Pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka tožnici takoj po spremembi del in nalog (aprila 2010) ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožnica tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, poleg tega pa te navedbe za odločitev v zadevi niso pomembne.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 13. 12. 2010 za nedoločen čas na delovnem mestu specialist (A3; v nadaljevanju: stara pogodba o zaposlitvi). Družba D. d. o. o., s katero je tožnica sklenila navedeno pogodbo o zaposlitvi, se je 1. 4. 2011 pripojila k družbi E. d. o. o., ki se je nato preimenovala v družbo F., d. o. o.. Tožnica je delo opravljala v organizacijski enoti ... Tožena stranka je tožnici 11. 6. 2012 redno odpovedala staro pogodbo o zaposlitvi, s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delo na delovnem mestu novinar (A1/A16). Tožnica je ponudbo sprejela in 11. 6. 2012 s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi št. … (A6; v nadaljevanju: nova pogodba o zaposlitvi). Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve sodbe pravilno navedlo, da je presoja sodišča omejena le na utemeljenost odpovednega razloga (tretji odstavek v času izpodbijane odpovedi veljavnega 90. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), če delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi in mu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, delavec pa to sprejme. Delavec namreč s tem izjavi svojo voljo, da bo nadaljeval delo pod pogoji nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da odpovedni razlog, iz katerega ji je bila odpovedana stara pogodba o zaposlitvi, ni bil podan oziroma je bil le navidezen, ker ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana z izključnim namenom znižanja osnovne plače, s strani tožene stranke pa je bila tudi diskriminirana, ker se ji je osnovna plača z reorganizacijo znižala bistveno bolj kot drugim delavcem tožene stranke. Sodišče prve stopnje je utemeljenost poslovnega razloga presojalo zlasti v tem delu ter svojo odločitev pravilno oprlo na 6. člen, 1. alinejo prvega odstavka 88. člena, drugi in tretji odstavek 88. člena, 89. člen ter 90. člen ZDR.

Tožena stranka je tožnici odpovedala staro pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. ZDR v prvi alineji prvega odstavka 88. člena določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalec preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V obrazložitvi odpovedi je tožena stranka navedla, da je zaradi reorganizacije poslovanja družbe, spremembe procesov dela ter nove organizacije in sistemizacije sprejela nov Pravilnik o organiziranosti (A7), Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest (A8), Katalog delovnih mest z opisnimi listi (A10), Pravilnik o delovnih razmerjih in Pravilnik o plačah in drugih prejemkih (A2). Z namenom razporeditve zaposlenih na delovna mesta v skladu z novo sistemizacijo, je sprejela tudi Program reševanja presežnih delavcev, saj je zaradi sistemizacije prišlo do spremenjenih vsebin, opisov in pogojev za opravljanje dela.

Iz skladnih izpovedi G.G. (direktorica področja za poslovno podporo pri toženi stranki), H.H. (vodja organizacijske enote ... pri toženi stranki) in I.I. (zakoniti zastopnik tožene stranke) izhaja, da je direktor tožene stranke po pripojitvi družbe D. d. o. o. družbi E. d. o. o. vodjam posameznih področij naročil, naj ugotovijo, katero delo posamezen delavec v resnici opravlja. Na podlagi tako zbranih podatkov je tožena stranka na novo sistemizirala delovna mesta. Delavcem, katerih pogodbe o zaposlitvi niso bile skladne s potrebami delovnega procesa, je tožena stranka odpovedala stare pogodbe o zaposlitvi in jim ponudila v podpis sklenitev novih pogodb o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Tožena stranka je z reorganizacijo ukinila delovno mesto specialist - šifra 7013, na katerem je delo pred tem opravljala tožnica, in ustvarila novo delovno mesto specialist - šifra 7014. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve sodbe primerjalo opis delovnega mesta specialist - šifra 7013 z opisom delovnega mesta specialist - šifra 7014 ter pravilno ugotovilo, da gre za dve različni delovni mesti, zato mu pritožba neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. G.G. je izpovedala, da je imela tožena stranka na delovnem mestu specialist - šifra 7014 v organizacijski enoti ... potrebo po le dveh delavcih, zato je na to delovno mesto zaposlila delavca, ki sta delo specialista opravljala že pred reorganizacijo (J.J. in A.A.). Tožnici, ki je pred reorganizacijo opravljala delo novinarke (med strankama ni sporno, da se je tožnica aprila 2010 z direktorjem pravnega prednika tožene stranke dogovorila, da bo opravljala delo novinarke, čeprav je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo specialista, po kateri se ji je obračunavala tudi plača), pa je tožena stranka ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto novinar, kar je tožnica tudi sprejela. Čeprav je tožnica že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove dejansko opravljala enako delo kot po sprejemu nove pogodbe o zaposlitvi, to še ne pomeni, da je bil odpovedni razlog neutemeljen oz. navidezen. Reorganizacija je bila pri toženi stranki dejansko izvedena s spremembo sistemizacije, s katero je bilo ukinjeno tudi delovno mesto specialist, za katero je imela tožnica sklenjeno staro pogodbo o zaposlitvi, zato ne gre za navidezen odpovedni razlog, saj je tudi po presoji pritožbenega sodišča z reorganizacijo prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz stare pogodbe o zaposlitvi. Izbira delavca, ki mu bo ponudil novo zaposlitev, je v pristojnosti delodajalca, ki je glede ustreznosti zaposlitve omejen le z določbami 90. člena ZDR, pri čemer za presojo ustreznosti znižanje osnovne plače na ponujenem delovnem mestu ni odločilnega pomena. Ponujena zaposlitev ni neustrezna, četudi se delavcu osnovna plača bistveno zniža, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tožničine navedbe glede diskriminacije pravilno presojalo na podlagi 89. člena ZDR, ki določa neutemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bila s strani tožene stranke neenako obravnavana, ker se ji je plača po reorganizaciji znižala bistveno bolj kot drugim sodelavcem (tožnica je bila pred reorganizacijo uvrščena v 40., po reorganizaciji pa v 24. plačni razred), s čimer je toženi stranki smiselno očitala kršitev prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR. V skladu s prvim odstavkom tega člena mora delodajalec iskalcu zaposlitve pri zaposlovanju ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu z določbami ZDR, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja ter predpisi o enakih možnostih žensk in moških. V skladu s sedmim odstavkom istega člena ima kršitev prepovedi diskriminacije za posledico odškodninsko odgovornost delodajalca po splošnih pravilih civilnega prava, tožnica pa plačila odškodnine v tem individualnem delovnem sporu ni vtoževala, zato so vse pritožbene navedbe glede diskriminacije že iz tega razloga neutemeljene. Poleg tega pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica v postopku na prvi stopnji kršitve prepovedi diskriminacije tudi ni ustrezno zatrjevala, saj ni navedla nobene osebne okoliščine, zaradi katere naj bi bila s strani tožene stranke deležna neenake obravnave, zato je sodišče prve stopnje te navedbe pravilno zavrnilo kot neutemeljene.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.


Zveza:

ZDR člen 6, 88, 88/1, 88/1-1, 89, 90, 90/3.
Datum zadnje spremembe:
10.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5NDMy