<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 324/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.324.2011

Evidenčna številka:VDS0007051
Datum odločbe:16.06.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zaposlitev pod spremenjenimi pogoji - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka tožnici 2 meseca pred odpovedjo neformalno ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, ki jo je tožnica odklonila, ne pomeni, da toženi stranki ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bilo treba preveriti, ali obstajajo možnosti za zaposlitev tožnice na drugem delovnem mestu. Ker je ta možnost obstajala in ker bi šlo za ustrezno zaposlitev, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 8. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita. V drugem odstavku izreka je ugotovilo, da tožnici z dnem 16. 10. 2010 ni zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. V tretjem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico takoj pozvati nazaj na delo in ji zagotoviti ustrezno zaposlitev, v 8 dneh in pod izvršbo. V četrtem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za čas od 17. 10. 2010 do vrnitve nazaj na delo – razen za obdobje, ko je bila tožnica zavarovana kot samostojna podjetnica – priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo za to obdobje prijaviti v socialna zavarovanja in ji za čas od 17. 10. 2010 do vrnitve nazaj na delo obračunati in plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 4.268,94 EUR, za čas zavarovanja kot samostojne podjetnice zmanjšanega za bruto mesečni znesek po 734,15 EUR, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke, preostalo neto razliko pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V petem odstavku izreka, ki ni pod pritožbo, je v presežku tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. V šestem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti 1.503,00 EUR njenih pravdnih stroškov v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita zato, ker je tožena stranka kot delodajalec kršila določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR, ker naj bi tožena stranka dne 30. 8. 2010 imela prosto delovno mesto potnika na terenu in tega delovnega mesta ni formalno pravilno in pravočasno ponudila tožnici. Tožena stranka je namreč 11. 9. 2010 sklenila z I.L. s.p. pogodbo o trgovskem zastopanju za določen čas, zato bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da tožena stranka ni kršila tretjega odstavka 88. člena ZDR, ko tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni ponudila sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto trgovskega potnika na terenu. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožena stranka sklenila pogodbo o trgovskem zastopanju z I.L. s.p. za določen čas. Tožena stranka podredno še navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje, saj bi moralo (tudi v primeru, če bi ugotovilo, da je imela tožena stranka prosto delovno mesto) ugotavljati, kakšne so značilnosti takega prostega delovnega mesta oziroma, da je to prosto delovno mesto dejansko obstajalo na dan izdaje odpovedi. Sodišče prve stopnje bi torej moralo ugotavljati ustreznost zaposlitve ob upoštevanju 90. člena ZDR, upoštevaje tudi krajevno oddaljenost kraja opravljanja dela. Sporna pogodba z I.L. s.p. se je namreč sklepala za območje Primorske, kar med strankama ni bilo sporno. Tožena stranka ob koncu ugotavlja še, da je podano tudi nasprotje v 3. točki izreka izpodbijane sodbe, ker je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka tožnico takoj pozvati nazaj na delo in ji zagotoviti ustrezno zaposlitev v roku 8 dni. Časovna opredelitev obveznosti tožene stranke je sama s seboj v nasprotju, s tem pa je po stališču pritožbe podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da 3. točka izreka izpodbijane sodbe nasprotuje sami sebi oziroma da je izrek izpodbijane sodbe v tem delu nerazumljiv. S tem, ko je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe toženi stranki naložilo, da tožnico takoj pozove nazaj na delo in ji zagotovi ustrezno zaposlitev, v roku 8 dni in pod izvršbo, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Dolžnost tožene stranke po tej odločitvi prvostopenjskega sodišča namreč je, da tožnico takoj pozove nazaj na delo in ji v roku 8 dni zagotovi ustrezno zaposlitev, tako da v pritožbi zatrjevano nasprotje v tej točki izreka ni podano.

Pritožbeno sodišče sicer v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo vse odločilne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in na podlagi tega ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter posledično utemeljeno (praktično v celoti) ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. Tako med strankama ni bilo sporno, da je tožnica z delom pri toženi stranki nastopila 1. 1. 2006, da je opravljala delo komercialnega direktorja in da ji je bila s pogodbo o zaposlitvi določena plača v višini 982.942,00 SIT (zdaj 4.101,74 EUR), pri čemer je v avgustu 2010 prejela bruto plačo v višini 4.268,94 EUR. Kot nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi (do 16. 10. 2010) izplačala vse zapadle plače in odpravnino v znesku 4.348,00 EUR bruto. Nadalje je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka v letu 2010 dosegla manjši dobiček, da je bila iz tega razloga sprejeta odločitev zakonitega zastopnika tožene stranke o ukinitvi delovnega mesta komercialni direktor (za katerega je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi – A1) in da je zaradi zmanjšanja stroškov ta opravila v nadaljevanju opravljal zakoniti zastopnik tožene stranke. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je ukinitev delovnega mesta „komercialni direktor“ poslovna odločitev delodajalca, v katero sodišče prve stopnje ne more posegati, kot tudi ne more presojati ekonomske smotrnosti takšne odločitve delodajalca.

Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita zato, ker tožena stranka ni spoštovala določbe člena 88/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ta določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu ZDR. Odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove je urejena v 90. členu ZDR, ki v tretjem odstavku določa tudi pojem ustrezne zaposlitve. Iz uveljavljene sodne prakse izhaja, da je delodajalec delavcu dolžan ponuditi le ustrezno zaposlitev, torej zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Če delodajalec delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi istočasno ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, je takšna izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Po prvem odstavku 82. člena ZDR je dokazno breme na strani delodajalca tudi v primeru, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavcu. Na podlagi te določbe mora torej delodajalec v sodnem postopku dokazati, da so izpolnjeni vsi pogoji za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je odpoved vsebinsko utemeljena, torej, da je zakonita.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da bi tožena stranka tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga lahko ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „trgovski potnik na terenu“, saj je bilo to delovno mesto pri toženi stranki v času izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (torej 30. 8. 2010) prosto (kar tožena stranka ni zanikala, niti ni zatrjevala, da delavca na tem delovnem mestu dne 30. 8. 2010 ni potrebovala). Ugotovilo je, da je sicer tožena stranka tožnici to delovno mesto ponudila kakšna dva meseca pred odpovedjo (izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in tožnice), vendar pa tožnica za to delovno mesto takrat ni bila zainteresirana. Ta neformalna ponudba zaposlitve tožnici za omenjeno delovno mesto, ki je bila podana pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa ne pomeni, da je tožena stranka spoštovala svoje obveznosti iz člena 88/3 ZDR, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Na obveznost tožene stranke, da tožnici ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponudi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, nima nikakršnega vpliva s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da tožnica za novo zaposlitev ni bila zainteresirana. Delodajalec je namreč dolžan delavcu ponuditi pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev (v kolikor s takšno možnostjo razpolaga), ne glede na morebiten interes delavca za sklenitev ponujene pogodbe o zaposlitvi za takšno zaposlitev oziroma delovno mesto. Delavec ima v nadaljevanju možnost, da ponujeno pogodbo o zaposlitvi odkloni oziroma jo ne sprejme, vendar pa ima takšno njegovo ravnanje za posledico prenehanje delovnega razmerja in izgubo pravice do odpravnine po 109. členu ZDR, kar jasno izhaja iz tretjega odstavka 88. člena ZDR.

Iz dokaznega postopka izhaja (izpovedba tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke), da je tožena stranka v času, ko je podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici (torej 30. 8. 2010) razpolagala s prostim delovnim mestom „trgovski potnik na terenu“, da je delavca na tem delovnem mestu potrebovala (zakoniti zastopnik tožene stranke je tožnici že dva meseca pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponujal delo na terenu) in da je tožnica izpolnjevala pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Glede na trditve tožnice (že v tožbi zatrjevala, da bi lahko tožena stranka ponudila delovno mesto potnika za Primorsko) je bilo v skladu s členom 82/1 ZDR na toženi stranki, da predloži dokaze, da za tožnico omenjeno delovno mesto ne bi predstavljalo ustrezne zaposlitve v smislu člena 90/3 ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tega dokaznega bremena tožena stranka ni zmogla, saj (razen dejstva, da je 11. 9. 2010 sklenila pogodbo o medsebojnem poslovnem sodelovanju in svetovanju z I.L. s.p.) ni podala nikakršnih navedb ali predlagala dokazov o tem, da delovno mesto „trgovski potnik na terenu“ ne bi predstavljalo ustrezne zaposlitve za tožnico po 90/3 členu ZDR. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke razvidno tudi, da je tožena stranka v novembru oziroma decembru 2010 (poleg že sklenjene pogodbe o medsebojnem sodelovanju in svetovanju z dne 11. 9. 2010 – B1) v redno delovno razmerje sprejela tudi delavca za delovno mesto trgovskega potnika. Tudi navedeno dejstvo potrjuje ugotovitev, da je tožena stranka delo delavca na delovnem mestu trgovskega potnika potrebovala. V pristojnosti tožene stranke kot delodajalca je organizacija dela in poslovanja, v okvir katere je spadala tudi poslovna odločitev o tem, da bo delo, ki ga je tožena stranka v določenem obdobju opravljala s svojimi delavci, organizirala drugače (tudi s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z drugim gospodarskim subjektom, ki naj bi opravljal to delo). Z ozirom na to, da se pogodba o zaposlitvi praviloma sklepa za nedoločen čas, časovna omejitev pogodb o poslovnem sodelovanju pa je odvisna od različnih faktorjev in ne le od tega, če bo s potekom pogodbe o poslovnem sodelovanju za določen čas dejansko prenehala potreba po opravljanju teh opravil (v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila pogodba o medsebojnem poslovnem sodelovanju med toženo stranko in I.L. s.p. sklenjena za določen čas zato, ker bi po izteku tega časa prenehala potreba po opravljanju dogovorjenih storitev) in ker iz drugih dokazov (razen sklenjene pogodbe o medsebojnem poslovnem sodelovanju in svetovanju, ki pa je bila sklenjena v določenem obdobju po podaji izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) ne izhaja, da tožena stranka dne 30. 8. 2010 ni potrebovala dela na delovnem mestu trgovski potnik na terenu za nedoločen čas, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, ker je pravilno zaključilo, da tožena stranka pri podaji izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevala določbe člena 88/3 ZDR. Tožena stranka tožnici ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni istočasno ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „trgovski potnik na terenu“, čeprav je s tem prostim delovnim mestom, ki je bilo za tožnico ustrezno (upoštevaje kriterije iz člena 90/3 ZDR) razpolagala. Tožena stranka namreč ni dokazala, da tega delovnega mesta tožnici ni bila dolžna ponuditi. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, če bi bila ponudba pogodbe o zaposlitvi za zaposlitev tožnice na delovnem mestu „trgovski potnik na terenu“ za tožnico ustrezna zaposlitev, saj (kot je bilo že ugotovljeno) tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da to delovno mesto za tožnico ne bi predstavljalo ustrezne zaposlitve (razen s sklicevanjem, da je dne 11. 9. 2010 sklenila pogodbo o medsebojnem poslovnem sodelovanju in svetovanju za obdobje enega leta).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožničin odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.


Zveza:

ZDR člen 82, 82/1, 88, 88/1, 88/1-1, 88/3, 90, 90/3.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU2Nzc3