<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 1006/2016
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.1006.2016

Evidenčna številka:VDS00001879
Datum odločbe:20.04.2017
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - večje število delavcev

Jedro

Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožničino delo prerazporedila med ostale (zaposlene) novinarje, ki so delo opravljali v redakciji slovenskega dopisništva, pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi morala tožena stranka svoje poslovanje racionalizirati z odpovedjo vseh sklenjenih pogodb civilnega prava. Dejstvo, da tožena stranka delo opravlja tudi preko pogodbenih sodelavcev, namreč ni vplivalo na izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja tudi sprememba organizacije dela na način, da delodajalec delovne naloge odpuščenega delavca odda zunanjemu izvajalcu.

Kdaj gre za t. i. kolektivni odpust, ZDR-1 določa v 98. členu. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v tem členu določen le en kriterij, tj. da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). V prej veljavnem ZDR sta bila za ugotavljanje večjega števila delavcev določena dva kriterija. Prvi je bil urejen v prvem odstavku 96. člena ZDR in je bil enak sedaj veljavnemu kriteriju iz 98. člena ZDR-1, v drugem odstavku 96. člena ZDR pa je bilo določeno, da je program presežnih delavcev dolžan izdelati tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Kriterij iz drugega odstavka 96. člena ZDR je bil določen kot "varovalka", ki preprečuje delodajalcu, da bi v zaporednih 30 dnevnih obdobjih odpovedoval pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšim skupinam delavcev od navedenih v prvem odstavku tega člena. ZDR-1 tovrstne "varovalke" ne vsebuje več, zato je za ugotavljanje kvote delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust ali ne, odločilno le obdobje 30 dni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 28. 1. 2016, nezakonita in se razveljavi; da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 29. 4. 2016, ampak še traja; da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 1. 2008, vključno z aneksi, ji za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo in jo prijaviti v socialna zavarovanja ter ji obračunati bruto plačo do ponovnega nastopa dela, odvesti davke in prispevke in ji plačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper I. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njena dokazna predloga, naj toženi stranki naloži predložitev podatkov o uspešnosti vseh delavcev, zaposlenih na novinarskih delovnih mestih, in predložitev podatkov o številu sklenjenih avtorskih pogodb, pogodb o delu in drugih pogodb civilnega prava. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da za odločitev ni pomembno, ali ima tožena stranka sklenjene avtorske pogodbe in pogodbe o delu, ter da sodišče ni pristojno presojati poslovne odločitve tožene stranke, da določeno delo opravljajo pogodbeni sodelavci in ne pri njej zaposleni delavci. Po tožničinem mnenju bi moral delodajalec v postopku optimizacije poslovanja najprej odpovedati vse pogodbe civilnega prava, drugačno stališče pa je v nasprotju z namenom delovnega prava, da zagotovi varstvo delavcem, ki so v delovnem razmerju delodajalcem osebno podrejeni. V zvezi s tem se sklicuje na določbo 49. člena Ustave Republike Slovenije. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da izdelava programa presežnih delavcev ni bila potrebna. Tudi iz mnenja dr. A.A., ki ga prilaga pritožbi (A12), izhaja, da je tožena stranka kršila določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) glede kolektivnega odpuščanja. Po mnenju dr. A.A. tožena stranka v dopisu z dne 2. 12. 2015 ni podala konkretnih časovnih okvirjev, v katerih bo odpustila 36 delavcev, zaradi česar bi morala najprej izvesti postopek obveščanja in posvetovanja po 99. členu ZDR-1, nato pa izdelati program presežnih delavcev. Tožnica v pritožbi nadalje navaja, da dejstvo, da je tožena stranka tik pred podajo izpodbijane odpovedi vedela, da bo odpustila 36 delavcev, kaže na zlorabo instituta kolektivnega odpuščanja. Opozarja, da pretirano odlašanje s podajo odpovedi postavlja pod vprašaj utemeljenost in resnost odpovednega razloga. Po njenem mnenju za presojo, ali bi tožena stranka morala izvesti predpisane postopke po določbah o kolektivnem odpuščanju, zadošča že ugotovitev, da je postalo nepotrebno delo 36 delavcev. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v zadevah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 14/2016 in VIII Ips 15/2016, ki ju je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo za neprimerljivi obravnavani zadevi. Dejstvo, da je tožena stranka priredila dinamiko odpuščanja na način, da v posameznih 30 dnevnih obdobjih ni bil izpolnjen kvantitativni pogoj iz 98. člena ZDR-1, je ne more razbremeniti njenih obveznosti iz 99. in 101. člena ZDR-1. Uveljavlja, da dejanske ugotovitve, da je uprava tožene stranke sprejela odločitev o spremembi poslovanja v redakciji slovenskega dopisništva, ne potrjuje noben listinski dokaz. Izpostavlja, da tožena stranka ni navedla, še manj pa dokazala, po kakšnem ključu je izbrala redakcije, v katerih je zmanjšala število zaposlenih. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da redakcija predstavlja notranjo organizacijsko enoto in da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je v postopku izbire presežnega delavca med seboj primerjala le delavce, zaposlene v redakciji slovenskega dopisništva. Po njenem mnenju so redakcije le stroškovna mesta, novinarji pa pogosto opravljajo delo za več redakcij hkrati. Izpostavlja, da je prehajanje novinarjev med posameznimi redakcijami zelo enostavno in uveljavlja, da je v postopku na prvi stopnji dokazala, da je tudi ona opravljala delo za vse redakcije. Po njenem mnenju bi morala tožena stranka opraviti primerjavo vplivov posameznih redakcij na njene prihodke, v postopku ugotavljanja presežnega delavca pa med seboj primerjati vse zaposlene novinarje. Izpostavlja, da kriterija delovne uspešnosti pri toženi stranki nihče ni jemal resno. Novinarji so po večini prejemali nadpovprečne ocene, zato nihče ni videl razloga za to, da bi se zoper oceno pritožil, še posebej ob upoštevanju dejstev, da niso bili seznanjeni z ocenami, ki so jih prejeli njihovi sodelavci, in da so jim uredniki zagotavljali, da so prejete ocene dobre. Ker tožnica od tožene stranke ni prejela nobenih informacij, na podlagi katerih bi lahko presodila, ali je bila prejeta ocena dela za leto 2015 pravilna, ta pa tudi ni imela pravnega pouka, se zoper njo ni pritožila. Izpostavlja, da je iz dokumentacije v spisu razvidno, da tožena stranka v zvezi z ocenjevanjem delavcev ni spoštovala niti minimalnih standardov obrazloženosti, oblike in vsebine individualnega pravnega akta. Navaja, da so novinarje ocenjevali uredniki posameznih redakcij, odločitev o podaji izpodbijane odpovedi pa je sprejela uprava tožene stranke brez vednosti urednika in njej predpostavljenega delavca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega dokaznega predloga, naj toženi stranki naloži predložitev podatkov o uspešnosti vseh njenih delavcev, zaposlenih na novinarskih delovnih mestih. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo kot nepotrebnega, saj ni bil namenjen dokazovanju odločilnega dejstva. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je namreč tožena stranka presežnega delavca utemeljeno izbirala le med novinarji, ki so delo opravljali v redakciji slovenskega dopisništva, zato za odločitev v zadevi ni bistveno, kakšne ocene delovne uspešnosti so prejeli novinarji, ki so delo opravljali v drugih redakcijah pri toženi stranki. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinega dokaznega predloga, naj toženi stranki naloži predložitev podatkov o številu sklenjenih avtorskih pogodb, pogodb o delu in drugih pogodb civilnega prava. Tudi ta podatek za odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni pomemben. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč v tej zadevi ni šlo za primer, ko bi tožena stranka tožničino delo oddala zunanjim sodelavcem, saj je bilo to prerazporejeno med ostale novinarje, ki so delo opravljali v redakciji slovenskega dopisništva. Poleg tega je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno navedlo, da bi šlo tudi v primeru, če bi bilo tožničino delo oddano zunanjim sodelavcem, za poslovno odločitev tožene stranke, katere utemeljenosti oz. smotrnosti sodišče ni pristojno presojati. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, zato ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici (A2). Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 2. 2008 (spremenjeni z aneksoma z dne 12. 6. 2008 in 31. 1. 2009) na delovnem mestu specializirana novinarka;

- da je tožnica od leta 2003 dalje opravljala delo v redakciji slovenskega dopisništva na lokaciji B.

- da je tožena stranka v obdobju od januarja do novembra 2015 glede na enako obdobje v letu 2014 zabeležila upad prihodkov, negativno poslovanje založniškega projekta C. (v katerega sodi tudi redakcija slovenskega dopisništva) in nižje prihodke iz naslova naklad edicij in oglasov;

- da se je tožena stranka zaradi ugotovljenega ekonomskega razloga odločila, da v redakciji slovenskega dopisništva zmanjša število delavcev, zato je tožnici 28. 1. 2016 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga;

- da v obravnavani zadevi ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga po določbi 98. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in 78/2013);

- da je tožena stranka v postopku ugotavljanja presežnega delavca med seboj primerjala le novinarje, zaposlene v redakciji slovenskega dopisništva, saj redakcija predstavlja posebno notranjo organizacijsko enoto tožene stranke.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu dokazala obstoj poslovnega (ekonomskega) razloga za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj to potrjujeta izpovedi priče D.D. in prokuristke tožene stranke E.E. ter listine pregled poslovanja tožene stranke za obdobje od januarja do novembra 2015 (B1), dopis tožene stranke predsedniku Sveta delavcev z dne 2. 12. 2015 (B5) in Izbrani kazalci bilance C. (A3). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ob nastanku odpovednega razloga ni opravila primerjave med posameznimi redakcijami in da ni preučila vplivov posameznih redakcij na prihodke. Tožena stranka tega ni bila dolžna storiti, saj je imela ob ugotovljenih nezadovoljivih poslovnih rezultatih pravico sprejeti odločitev o zmanjšanju števila delavcev v katerikoli redakciji. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, takšna odločitev predstavlja poslovno odločitev delodajalca, katere smotrnosti sodišče ni pristojno presojati. Tožena stranka zato v postopku na prvi stopnji tudi ni bila dolžna pojasnjevati, po katerem ključu je izbirala redakcije, v katerih je zmanjšala število zaposlenih delavcev, kot tudi ne, kako je zmanjšanje števila delavcev v redakciji slovenskega dopisništva vplivalo na njene poslovne rezultate, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da noben listinski dokaz ne potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je uprava tožene stranke sprejela odločitev o spremembi poslovanja (zmanjšanju števila delavcev) v redakciji slovenskega dopisništva. V skladu z določbami ZPP so namreč dokazna sredstva med seboj enakovredna, zato je tožena stranka to dejstvo lahko dokazovala (in dokazala) z izpovedjo prokuristke E.E., stališče, ki ga smiselno uveljavlja pritožba, da bi morala v ta namen predložiti listinski dokaz, pa je napačno.

9. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožničino delo prerazporedila med ostale (zaposlene) novinarje, ki so delo opravljali v redakciji slovenskega dopisništva, pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da bi morala tožena stranka svoje poslovanje racionalizirati z odpovedjo vseh sklenjenih pogodb civilnega prava. Dejstvo, da tožena stranka delo opravlja tudi preko pogodbenih sodelavcev, namreč ni vplivalo na izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, pritožba pa se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na določbo 49. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), ki ureja pravico do svobode dela. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja tudi sprememba organizacije dela na način, da delodajalec delovne naloge odpuščenega delavca odda zunanjemu izvajalcu (glej npr. sodbo opr. št. VIII Ips 132/2013 z dne 2. 9. 2013), zato so pritožbene navedbe v tej smeri tudi iz tega razloga neutemeljene.

10. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da redakcija slovenskega dopisništva predstavlja notranjo organizacijsko enoto pri toženi stranki, saj to potrjujejo izpoved priče F.F., dopis tožene stranke z dne 4. 1. 2016 (B6) in organizacijska struktura v Aktu o organizaciji in sistemizaciji tožene stranke z dne 1. 6. 2013 (B7). Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je prehajanje novinarjev med posameznimi redakcijami zelo enostavno, saj ti po ugotovitvi sodišča prve stopnje iz redakcije v redakcijo prehajajo na podlagi sklepa o prerazporeditvi na stroškovno mesto oz. dopisa o razporeditvi v oddelek in na (drugo) stroškovno mesto (B23). Neutemeljeno je tudi tožničino pritožbeno uveljavljanje, da je v postopku na prvi stopnji dokazala, da je, čeprav je bila formalno uvrščena v redakcijo slovenskega dopisništva, opravljala delo tudi za druge redakcije. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno presodilo, da tožnica tega v postopku na prvi stopnji ni niti (obrazloženo) zatrjevala niti dokazala, saj glede pavšalne tožbene navedbe, da "je opravljala delo, ki ne sodi striktno zgolj v dopisniško redakcijo", tudi v izpovedi ni pojasnila, za katere redakcije je opravljala delo in v kakšnem obsegu.

11. Kdaj gre za t. i. kolektivni odpust, ZDR-1 določa v 98. členu. Za ugotavljanje večjega števila delavcev je v tem členu določen le en kriterij, tj. da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (tak delodajalec je tožena stranka). V prejšnjem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) sta bila za ugotavljanje večjega števila delavcev določena dva kriterija. Prvi je bil urejen v prvem odstavku 96. člena ZDR in je bil enak sedaj veljavnemu kriteriju iz 98. člena ZDR-1, v drugem odstavku 96. člena ZDR pa je bilo določeno, da je program presežnih delavcev dolžan izdelati tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 3 mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je bil kriterij iz drugega odstavka 96. člena ZDR določen kot "varovalka", ki preprečuje delodajalcu, da bi v zaporednih 30 dnevnih obdobjih odpovedoval pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga manjšim skupinam delavcev od navedenih v prvem odstavku tega člena. ZDR-1 tovrstne "varovalke" ne vsebuje več, zato je za ugotavljanje kvote delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust ali ne, odločilno le obdobje 30 dni.

12. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka v dopisu predsedniku Sindikata novinarjev tožene stranke z dne 2. 12. 2015 (A8/B5) zapisala, da bo uprava tožene stranke za leto 2016 sprejela kadrovski načrt, ki bo usmerjen v zmanjšanje števila zaposlenih, ta pa se bo izvajal na način, da se bo iz poslovnega razloga število delavcev v prvi polovici leta 2016 postopno zmanjšalo predvidoma za 36, pri čemer bo dinamika (odpuščanja) odvisna od obstoja ekonomskih razlogov. Da kadrovski načrt za leto 2016 v prvi polovici leta predvideva 36 presežnih delavcev, izhaja tudi iz zapisnika 37. redne seje sveta delavcev z dne 15. 12. 2015 (B4). Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da navedene listine dokazujejo, da je tožena stranka že v decembru 2015 sprejela odločitev, da bo odpustila 36 delavcev. Sodišče prve stopnje je verjelo prokuristki tožene stranke E.E., da je bil presežek zaposlenih v navedenem številu ugotovljen le v okviru dolžnega obveščanja sveta delavcev o kadrovskem načrtu, tudi po presoji pritožbenega sodišča pa to ne pomeni, da se je tožena stranka že takrat odločila odpustiti 36 delavcev. Pravilnost te presoje potrjuje dejstvo, da tožena stranka hkrati z oceno predvidenega zmanjšanja števila zaposlenih ni sprejela odločitve o tem, katerim delavcem bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi razlogov, ki so navedeni v odpovedi tožnici. Pritožba neutemeljeno navaja, da pretirano odlašanje s podajo odpovedi postavlja pod vprašaj utemeljenost in resnost odpovednega razloga. Tožena stranka je namreč tožnici izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala manj kot dva meseca po zgoraj omenjenem dopisu predsedniku Sindikata novinarjev, zato v obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da je šlo za pretirano odlašanje s podajo odpovedi, za kar se zavzema pritožba.

13. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da je dopustilo zlorabo delovnopravne zakonodaje s strani tožene stranke, saj naj bi ta dinamiko odpuščanja priredila na način, da v posameznih 30 dnevnih obdobjih ni bil izpolnjen kvantitativni pogoj iz 98. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče je že v zadevi opr. št. Pdp 491/2016 z dne 28. 7. 2016, ki se je nanašala na podobno dejansko stanje kot obravnavana, zavzelo stališče, da glede na določbe ZDR-1 delodajalcu ni mogoče očitati zlorabe določb o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, če v zaporednih časovnih intervalih 30 ali več dni odpoveduje pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa število delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno v 30 dnevnem obdobju, ne preseže zakonsko določene kvote za kolektivni odpust. Poleg tega je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka v obravnavani zadevi v trimesečnem obdobju (od 1. 12. 2015 do 1. 3. 2016) podala le 11 odpovedi pogodb o zaposlitvi, zato tudi iz tega razloga ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je načrtno in sistematično podajala redne odpovedi v takih časovnih razmakih, da se je izognila uporabi določb ZDR-1 o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.

14. Pritožba se glede vprašanja, ali je bila tožena stranka dolžna izvesti predpisane postopke po pravilih o kolektivnem odpuščanju, sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 14/2016 z dne 23. 2. 2016 in VIII Ips 15/2016 z dne 22. 3. 2016. V navedenih zadevah se je Vrhovno sodišče RS, ob upoštevanju določb prej veljavnega ZDR, ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila tožena stranka (delodajalec) pri ugotavljanju števila delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno iz poslovnega razloga, dolžna upoštevati delavce, ki sicer niso prejeli odpovedi pogodb o zaposlitvi, vendar so jim bile ponujene v podpis nove pogodbe o zaposlitvi oziroma ustrezni aneksi za delo na drugih delovnih mestih oziroma na drugih vrstah dela in so te nove pogodbe oziroma anekse tudi podpisali. Ker sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni ugotovilo, da bi tožena stranka v času podaje izpodbijane odpovedi z določenimi delavci sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu ali za drugo vrsto dela (glej 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in ker je zakonitost izpodbijane odpovedi presojalo ob upoštevanju sedaj veljavnega ZDR-1, ne gre za primerljivi zadevi, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

15. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka kot temeljni kriterij za odločitev, kateremu delavcu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, upoštevala kriterij delovne uspešnosti, kar je skladno z določilom 17. člena Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 31/91-I s spremembami; v nadaljevanju: Kolektivna pogodba). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka postopek ocenjevanja delovne uspešnosti izvedla skladno s svojim internim aktom (tj. Pravilnikom o ugotavljanju in nagrajevanju individualne delovne uspešnosti za novinarske poklice z dne 24. 10. 2008 s prilogami - B25; v nadaljevanju: Pravilnik), tožnica pa je bila, kot to izhaja iz zapisnika letnega intervjuja z dne 15. 12. 2015 (B13), za delo v letu 2015 ocenjena s skupno oceno 4,8. Sodišče prve stopnje je na podlagi razpredelnice letnih razgovorov (B11) tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožnica med vsemi novinarji, ki so delo opravljali v redakciji slovenskega dopisništva, v letu 2015 najslabše ocenjena delavka.

16. V skladu z določilom 16. člena Kolektivne pogodbe se v isto kategorijo presežnih novinarjev uvrstijo vsi novinarji, ki delajo na delovnih mestih, za katera se zahtevata enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, znanja in zmožnosti za delo. Tožena stranka v postopku podaje izpodbijane odpovedi tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bila dolžna med seboj primerjati vseh zaposlenih novinarjev, kot to napačno uveljavlja pritožba. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (glej npr. odločbo opr. št. VIII Ips 103/2013 z dne 16. 9. 2013) mora delodajalec kriterije za izbiro posamičnih delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabiti le v primeru, da enaka dela na delovnem mestu opravlja več delavcev, preneha pa potreba po delu manjšega števila delavcev. Če gre za delo, ki se pojavlja pri delodajalcu v različnih organizacijskih enotah z določenimi specifičnostmi, pa delavci v drugih oddelkih, v katerih se potreba po njihovem delu ne spreminja, pri reševanju manjšega števila presežnih delavcev zgolj v eni organizacijski enoti ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tudi z vidika urejanja individualnih delovnih razmerij s pogodbo o zaposlitvi bi bilo nesprejemljivo, da bi bila pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedana delavcu, ki sicer opravlja delo na enakem delovnem mestu, vendar v drugi organizacijski enoti, v kateri se potreba po njegovem delu ni v ničemer spremenila. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko ob sprejemu odločitve, da bo zmanjšala število delavcev v redakciji slovenskega dopisništva, v krog primerjanih delavcev ni zajela tudi novinarjev, ki so delo opravljali v drugih redakcijah, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

17. Glede pritožbenih navedb v zvezi z oceno delovne uspešnosti je bistveno, da tožnica zoper zapisnik letnega intervjuja z dne 15. 12. 2015 (ki ga je tudi podpisala - B13) ni imela nobene pripombe in da zoper oceno dela ni uveljavljala pravnega varstva, kar v postopku na prvi stopnji niti ni bilo sporno. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da od tožene stranke ni prejela nobenih informacij, na podlagi katerih bi lahko presodila, ali je prejeta ocena pravilna, ter da tožena stranka ni spoštovala minimalnih standardov glede oblike in obrazloženosti ocene delovne uspešnosti. Vse navedeno bi namreč tožnica lahko uveljavljala v predlogu za ponovno ocenitev v skladu z 10. točko Pravilnika (ta določa, da lahko novinar, če se ne strinja z letno oceno, ki jo je določil odgovorni urednik in se razlikuje od predloga ocene, razvidne iz zapisnika, ki ga je novinar podpisal brez pripomb, v treh delovnih dneh od prejema ocene predloži svojemu nadrejenemu uredniku predlog za ponovno ocenitev z dokumentacijo, na katero se sklicuje oz. s katero dokazuje nepravilnost ocene), pa tega ni storila. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da kriterija delovne uspešnosti pri toženi stranki nihče od zaposlenih ni jemal resno, da so jim uredniki zagotavljali, da so prejete ocene dobre ter da se zoper prejeto oceno nihče ni pritožil zato, ker ni bil seznanjen z ocenami svojih kolegov. Vse navedeno tudi v primeru sodnega preizkusa pravilnosti ocene delovne uspešnosti ne bi bilo pomembno. Za odločitev v zadevi tudi ni bistveno, da je odločitev o podaji izpodbijane odpovedi sprejela uprava tožene stranke brez vednosti urednika in tožnici prvega predpostavljenega delavca, zato je ta pritožbena navedba prav tako neutemeljena.

18. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore namreč peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice, česar tožena stranka niti ni zatrjevala.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1, 98.
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 49.
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 96, 96/1, 96/2.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (1991) - člen 16, 17.
Datum zadnje spremembe:
04.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NzYy