<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 1256/2003
ECLI:SI:VDSS:2003:PDP.1256.2003

Evidenčna številka:VDS02025
Datum odločbe:24.07.2003
Področje:DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - opozorilo delodajalca - zagovor delavca - obrazložitev odločbe - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - nedenarna terjatev - ZDR 2002

Jedro

V primeru izpodbijanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi gre za sodno uveljavljanje nedenarnih terjatev, zato mora sodišče pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe izhajati iz 272. člena ZIZ.

Za vprašanje obstoja verjetnosti tožničine nedenarne terjatve je pomembno, ali je delodajalec spoštoval postopek pred odpovedjo, opredeljen v 83. členu ZDR (2002) in ali sta obstajala kumulativno določena pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 110. člena ZDR (2002). Ker 2. odstavek 83. člena ZDR (2002) uzakonja pravico do zagovora v postopku pred odpovedjo, istočasno pa odkazuje na smiselno uporabo določbe 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR (2002), to pomeni, da je tudi v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in razloga nesposobnosti ter pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, potrebna neka "pisna obdolžitev" delavca oziroma pisno obvestilo, v katerem bodo navedena vsa relevantna dejstva, ki bodo vsebinsko opredeljevala odpoved. Ta pisna obdolžitev mora biti delavcu vročena na način, kot ga določa 2. odstavek 180. člena ZDR (2002), tj. osebno, praviloma v prostorih delodajalca oz. na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. To mora upoštevati delodajalec tako v disciplinskem postopku kot v postopku pred odpovedjo, sicer bo odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni ustrezno utemeljena, saj niso izkazani pogoji po 110. členu ZDR in sicer obstoj razloga za izredno odpoved, (v odpovedi je citirana le 1. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR), prav tako pa niso navedene okoliščine, zaradi katerih ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kar je bistvena značilnost izredne odpovedi. Zato je podana verjetnost obstoja nedenarne terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe po izplačilu nadomestila plače za čas delovnega spora v višini minimalne plače 103.643,00 SIT od 10.6.2003 dalje ter na prepoved toženi stranki zaposliti delavca oz. delavko za nedoločen čas, ki bo opravljal delo na delovnem mestu arhivarja, ki ga je do sedaj opravljala tožeča stranka.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka in sicer iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnica se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede tega, da ji nenadomestljiva škoda ne bo nastala. Zatrjevala je oba razloga za izdajo začasne odredbe, preprečitev sile in nenadomestljive škode. Tožena stranka se ni držala nobenega postopkovnega pravila pri izdaji izredne odpovedi, zato je po mnenju tožene stranke tožeča stranka ravnala tudi samovoljno. Ker je namen delovnega razmerja za delavca prejemanje plačila, delovno mesto tožeče stranke in višina plače pa pri tožeči stranki dokazujeta, da si s plačo resnično zagotavlja le sredstva za preživljanje, sila obstaja skozi učinkovanje nezakonite odpovedi, nenadomestljiva škoda pa v tem, da je tožeča stranka brez sredstev za preživljanje. Uporaba sile in nenadomestljiva škoda se lahko preprečita le tako, da tožeča stranka do končne odločitve prejema znesek, ki ga minimalno potrebuje za preživljanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe v individualnem delovnem sporu je podana v 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94), ki v 1. odstavku pooblašča sodišče, da lahko med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku z namenom, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Citirana zakonska določba izrecno pooblašča sodišče, da lahko izda začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti in ne samo na predlog, kot to določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98 in 75/2002). Po tej določbi se začasne odredbe v individualnih delovnih sporih izdajo samo zaradi preprečitve samovolje delodajalca ali zaradi odklonitve nenadomestljive škode. V kolikor pa stranka predlaga izdajo začasne odredbe, tako kot je to v konkretnem primeru, pa mora sodišče po 2. odstavku 19. člena ZDSS o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v 3 dneh, pri tem pa presoditi, ali obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ.

V primeru izpodbijanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (bodisi redne ali izredne) in drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi v individualnih delovnih sporih gre za sodno uveljavljanje nedenarnih terjatev, zato mora sodišče pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe izhajati iz 272. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev. Predpogoj za začasno odredbo je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazana terjatev (če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala - 1. odstavek 272. člena ZIZ). To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve le, če upnik poleg obstoja verjetnosti terjatve izkaže vsaj še enega od nadaljnjih alternativno določenih pogojev, predpisanih v 2. odstavku istega člena, to so:

- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nenadomestljive škode, - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Tožnica meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev, saj ji je tožena stranka nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002).

Sodišče prve stopnje je na podlagi sklepa o izredni odpovedi (A8) ugotovilo, da je tožena stranka kršila 2. odstavek 83. člena ZDR, zato je verjetnost obstoja terjatve izkazana, vendar je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zato, ker ni izpolnjena nobena izmed predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka v dosedanjem postopku verjetno izkazala, da naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kar pomeni, da je verjetnost terjatve izkazana. Tožena stranka je po oceni pritožbenega sodišča ravnala nepravilno, ko je tožnici izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po določbah novega ZDR preneha pogodba o zaposlitvi le z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (redno ali izredno), ki mora biti izražena v pisni obliki, kot to določa 1. odstavek 86. člena ZDR. Po novem ZDR delodajalec ne izdaja več sklepov o prenehanju delovnega razmerja ali sklepov o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak v odpovedi le navede odpovedni razlog (v konkretnem primeru je ta razlog opredeljen v 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR), ga pisno obrazloži, delavca pa tudi opozori na pravno varstvo in na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožena stranka je izdala izredno odpoved delovnega razmerja v obliki sklepa, kar ni pravilno, vendar pa tudi, če je odpoved pogodbe o zaposlitvi dana v obliki sklepa, to še ne pomeni nezakonitosti dane odpovedi. Zato je za vprašanje obstoja verjetnosti tožničine nedenarne terjatve pomembno zlasti, ali je delodajalec pri dani izredni odpovedi spoštoval postopek pred odpovedjo, opredeljen v 83. členu ZDR in ali sta obstajala kumulativno določena pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 110. člena ZDR.

Tožena stranka bi prvenstveno morala upoštevati 2. odstavek 83. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in krivdnega razloga in tudi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR. S tako opredelitvijo je zakonodajalec postopek pred odpovedjo v teh primerih povsem približal disciplinskemu postopku. Po 1. odstavku 177. člena ZDR mora delodajalec v disciplinskem postopku delavcu omogočiti pravico do zagovora in mu vročiti tudi pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, kjer bo lahko delavec podal svoj zagovor. Če taka strogo formalna ureditev velja za disciplinski postopek, v katerem ni več mogoče izrekati disciplinskih sankcij, ki bi lahko trajno spremenile delovnopravni položaj delavca, mora to še toliko bolj veljati za postopek pred odpovedjo. Ker 2. odstavek 83. člena ZDR uzakonja pravico do zagovora v postopku pred odpovedjo, istočasno pa odkazuje na smiselno uporabo določbe 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR, je potrebno to določbo interpretirati v tem smislu, da je tudi v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in razloga nesposobnosti ter pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, potrebna neka "pisna obdolžitev" delavca oziroma pisno obvestilo, v katerem bodo navedena vsa relevantna dejstva, ki bodo vsebinsko opredeljevala odpoved. Ta pisna obdolžitev mora biti delavcu vročena na način, kot ga določa 2. odstavek 180. člena ZDR, to je osebno, praviloma v prostorih delodajalca oz. na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo. Vse te zakonsko opredeljene obveznosti, ki jih mora upoštevati delodajalec ne samo v disciplinskem postopku, ampak tudi v postopku pred odpovedjo, bodo v praksi sicer onemogočale ali vsaj otežile izpeljavo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v 15 dnevnem prekluzivnem roku, vendar pa, če bo do kršitev teh določb prišlo, bo to pomenilo takšno kršitev, zaradi katere bo delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Tožena stranka pa v obravnavanem primeru tudi ni v zadostni meri obrazložila izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti pa ni izkazala obstoja kumulativno določenih pogojev po 110. členu ZDR in sicer obstoja razloga za izredno odpoved, saj je v odpovedi le citirala 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR, prav tako pa ni navedla okoliščin, zaradi katerih ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kar je bistvena značilnost izredne odpovedi. Ker v konkretnem primeru vsega opisanega tožena stranka ni storila, je tudi po zaključku pritožbenega sodišča verjetnost obstoja nedenarne terjatve v obravnavanem primeru podana.

Niso pa podani tudi drugi pogoji za izdajo začasne odredbe, opredeljeni v 2. odstavku 272. člena ZIZ. Tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena kot tudi, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjuje le, da ji nastaja nenadomestljiva škoda, saj bo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostala brez vsakršnih sredstev za preživljanje. Razlog za izdajo začasne odredbe je namreč le preprečitev nastanka nenadomestljive škode. Takšne škode pa tožeča stranka ni zatrjevala, še manj pa izkazala. Možno je sicer, da tožeči stranki dnevno nastaja škoda, saj zaradi izredne odpovedi nima sredstev za preživljanje, vendar pa je takšno škodo možno nadomestiti, seveda, če se bo tožbeni zahtevek izkazal za utemeljenega. Tožnica ni uveljavljala obstoja predpostavke, določene v 3. alinei 2. odstavka 272. člena ZIZ in sicer, da dolžnik ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, če bi se tekom postopka izkazala izdana začasna odredba za neutemeljeno.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sicer niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, opredeljeni v 2. odstavku 272. člena ZIZ, se tudi ni ukvarjalo z obstojem pogoja po 5. točki 1. odstavka 273. člena ZIZ in sicer, da je plačevanja nadomestila plače, dokler traja spor o nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi, potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati.

Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj niso izpolnjeni pogoji iz 272. člena ZIZ.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDR (2002) člen 83, 83/2, 110, 177, 177/1, 177/2.
Datum zadnje spremembe:
30.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgxMTI3