<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sklep VIII Ips 363/2008
ECLI:SI:VSRS:2010:VIII.IPS.363.2008

Evidenčna številka:VS3004297
Datum odločbe:10.05.2010
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 980/2007
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - akt o sistemizaciji - ukinitev delovnega mesta - kriteriji za določitev presežnega delavca - primerljivi delavci - medsebojno razporejanje delavcev

Jedro

Za ugotovitev okoliščin iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR ni odločilen dan začetka veljavnosti splošnega akta delodajalca, čeprav je v posameznih primerih lahko pomemben.

Le v primeru, ko postane nepotrebno delo le nekaterih delavcev (zmanjšanje števila delavcev na določenih delovnih mestih), pride tudi v primeru individualnih odpustov v poštev uporaba kriterijev, določenih v kolektivnih pogodbah in splošnih aktih delodajalca. Vendar le v primeru, da so taki kriteriji določeni oziroma zavezujejo delodajalca in na podlagi dejanskih ugotovitev, da obstoji primerljiva kategorija delavcev, med katerimi je možna izbira presežnih delavcev.

Možnost medsebojnega razporejanja delavcev ne pomeni le možnosti razporeditve delavca, ki dela na ukinjenem delovnem mestu, na druga delovna mesta, temveč tudi možnost razporejanja drugih delavcev na delovno mesto, ki se ukinja.

Obrazložitev

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ji jo je tožena stranka podala dne 17. 10. 2006. Posledično je zavrnilo tudi ugotovitveni zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, reintegracijski zahtevek ter reparacijske zahtevke. Odločilo je tudi, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas kot pravna svetovalka uprave, tožena stranka pa je 27. 9. 2006 sprejela Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (v nadaljevanju: Pravilnik), s katerim je delovno mesto, ki ga je kot edina opravljala tožnica, ukinila ter 2. 10. 2006 z zunanjim strokovnjakom – odvetnikom sklenila pogodbo o opravljanju odvetniških storitev. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da gre za ukrep organizacijske in tudi ekonomske narave, ki predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre torej za poslovno odločitev delodajalca, razlogov zanjo pa sodišče načeloma ne more presojati. Glede na tožbene navedbe o tem, da so toženo stranko k reorganizaciji vodili diskriminatorni razlogi, je sodišče odpoved presojalo tudi v tej smeri ter ugotovilo, da odpoved tožnici ni bila podana iz takšnih razlogov, tožena stranka pa je dokazala tudi, da ni razpolagala z drugimi ustreznimi deli, na katerih bi lahko zaposlila tožnico.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, vendar je ocenilo, da je sodišče prve stopnje kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo ter toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške pritožbenega postopka. Ugotovilo je, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, in sicer zato, ker temelji na Pravilniku, ki ni bil objavljen, nadalje pa tudi zato, ker tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da bi pred odpovedjo ob uporabi kriterijev iz 24. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/97 in nadalj., v nadaljevanju: Kolektivna pogodba), tožnico primerjala z delavci na drugih primerljivih delovnih mestih.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je potrebno pred začetkom veljavnosti objaviti le tiste splošne akte, ki vsebujejo abstraktne pravne norme, Pravilnik pa slednjih ne vsebuje. Gre namreč za splošni akt organizacijske narave, ki sam konkretizira posamična pravna pravila. Tudi sicer je tožena stranka obveznost objave izpolnila. Pravilnik je bil sprejet 27. 9. 2008, v njem pa je bilo določeno, da začne veljati z dnem, ko ga sprejme generalni direktor družbe. Neposredno po sprejetju ga je v treh izvodih prejelo vodstvo sindikata, s katerim je bil dosežen dogovor, da se na oglasni deski obvesti delavce tožene stranke o tem, da je bil Pravilnik sprejet in da ga lahko dobijo v kadrovski službi tožene stranke. To je bilo tudi storjeno, tožnica pa tem navedbam ni oporekala. Načina objave pravni red ne določa, seznanitev delavcev z vsebino akta pa se lahko doseže tudi s takšnim načinom objave, ki je bil pri toženi stranki tudi običajen. Tožena stranka se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala izključno iz organizacijskih razlogov. V odpovedi je namreč jasno navedeno, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje tako iz organizacijskih kot tudi iz ekonomskih razlogov in je tako sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotavljalo tudi utemeljenost tega odpovednega razloga. V zvezi z uporabo uporabi kriterijev iz 24. člena Kolektivne pogodbe pa tožena stranka navaja, da je le-te treba upoštevati le v primerih, ko se med delavci, ki opravljajo enaka ali podobna dela, določiti tiste, ki jim bo pogodba o zaposlitvi odpovedana. To določilo predstavlja konkretizacijo določila Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), da se pri določanju in reševanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Tožnice pa kot edine delavke na delovnem mestu pravne svetovalke uprave ni bilo mogoče primerjati z nobenim drugim delavcem, saj se za nobeno od drugih pri toženi stranki sistemiziranih delovnih mest ni zahtevala takšna smer strokovne izobrazbe.

4. Tožnica je vložila odgovor na revizijo. Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ker je tožnica odgovor na revizijo vložila sama, pri tem pa ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, revizijsko sodišče pri odločanju o reviziji njenega odgovora ni upoštevalo.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožena stranka v uvodu revizije poleg zmotne uporabe materialnega prava kot revizijski razlog uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pa ta revizijski razlog v nadaljevanju utemelji zgolj s splošnimi navedbami, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter z nesubstanciranim očitkom protispisnosti. Iz revizijskih navedb ni razvidno, katera so tista odločilna dejstva, o katerih sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, niti tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi bila podana zatrjevana protispisnost. Ker zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

8. Razlogovanje sodišča druge stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita najprej zato, ker Pravilnik, na katerem temelji, ni bil objavljen in posledično ob podaji le-te tudi ni veljal, nadalje pa tudi zato, ker tožena stranka pred odpovedjo tožnice ni primerjala z delavci na drugih primerljivih delovnih mestih, je materialnopravno zmotno.

9. V 1. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) je določeno, da delodajalec lahko redno odpove pogodbe o zaposlitvi, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Kdaj dejansko pride do tega, je dejansko vprašanje, ki ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest, zato je treba v vsakega posameznem primeru posebej presoditi, kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela. ZDR daje aktu o sistemizaciji delovnih mest (splošnemu aktu delodajalca) v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na delovna mesta, torej tudi v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela, pomembno vlogo. Vendar iz dosedanje prakse tega sodišča izhaja, da za ugotovitev okoliščin iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR dan začetka veljavnosti splošnega akta delodajalca, čeprav je v posameznih primerih lahko pomemben, ni odločilen (1). Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje (na podlagi zaslišanja direktorja tožene stranke Z. Ž. in listinskih dokazov, predvsem pogodbe o opravljanju odvetniških storitev z dne 2. 10. 2006 - listina B10) izhaja, da je bilo pred izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2006 znano, da je prenehala potreba po delu, ki ga je tožnica opravljala. To pomeni, da je razlog za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal že na dan, ko je bila le-ta podana, datum objave oziroma začetka veljavnosti Pravilnika pa za presojo njene zakonitosti v tem oziru ni odločilen. Tudi če bi Pravilnik začel veljati šele po podaji izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, samo zaradi tega le-ta ne bi bila nezakonita.

10. Za presojo drugega razloga za nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je ugotovilo sodišče druge stopnje, pa so pomembne naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje: da je tožena stranka v spornem času ukinila več kot 20 delovnih mest, od katerih je bilo zasedenih le 8, da so vsi delavci na ukinjenih zasedenih delovnih mestih razen tožnice in vodje kadrovske službe uživali posebno varstvo pred odpovedjo in da je bila na ukinjenem delovnem mestu pravna svetovalka uprave tožnica zaposlena kot edina delavka. Glede na kriterije iz prvega in drugega odstavka 96. člena ZDR je šlo v konkretnem primeru za manjše število delavcev, katerih delo je zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno, oziroma za t. i. individualne odpuste. Navedeno je pomembno zaradi obveznosti izdelave programa razreševanja presežnih delavcev, ki za delodajalca velja samo, če gre res za večje število delavcev po prvem in drugem odstavku 96. člena ZDR. V takem primeru so seznam presežnih delavcev in kriteriji za njihovo določitev sestavni del programa (99. in 100. člen ZDR). V primeru t. i. individualnih odpustov pa takšnega posebnega programa delodajalcu ni potrebno izdelati in v primeru ukinitve delovnih mest, ki ima za posledico prenehanje potreb po delu vseh delavcev na takih delovnih mestih, tudi ni ne potrebe ne obveznosti po uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev (2). Le v primeru, ko postane nepotrebno delo le nekaterih delavcev (zmanjšanje števila delavcev na določenih delovnih mestih), pride tudi v primeru individualnih odpustov v poštev uporaba kriterijev, določenih v kolektivnih pogodbah in splošnih aktih delodajalca. Vendar le v primeru, da so taki kriteriji določeni oziroma zavezujejo delodajalca in na podlagi dejanskih ugotovitev, da obstoji primerljiva kategorija delavcev, med katerimi je možna izbira presežnih delavcev.

11. Kot v reviziji pravilno opozarja tožena stranka, določba 24. člena Kolektivne pogodbe, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, konkretizira določbo prvega odstavka 17. člena SKPgd, iz katere pa izhaja, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Po razlagi Komisije za razlago SKPgd (Ur. l. RS, št. 113/2002) to pomeni delavce, ki delajo na delovnih mestih in so medsebojno zamenljivi. Možnost medsebojnega razporejanja delavcev pa ne pomeni le možnosti razporeditve delavca, ki dela na ukinjenem delovnem mestu, na druga delovna mesta, temveč tudi možnost razporejanja drugih delavcev na delovno mesto, ki se ukinja (3). Ob takšnem stališču tožnice ni mogoče primerjati z nobenim drugim delavcem, saj se za nobeno od drugih pri toženi stranki sistemiziranih delovnih mest ni zahtevala takšna smer VII. stopnje strokovne izobrazbe, to je pravo, ter kot poseben pogoj tudi opravljen pravniški državni izpit. Tudi delavka N. B. na delovnem mestu samostojni komercialist, ki jo je navajala tožnica oziroma na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, tako s tožnico ni medsebojno razporedljiva. Glede na navedeno ni pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka pred odpovedjo tožnice ni primerjala z imenovano delavko. Tožena stranka utemeljeno ni oblikovala posebne kategorije primerljivih delavcev, pri katerih bi šele z uporabo kriterijev določila tistega delavca, ki mu preneha delovno razmerje, temveč je odločila, da delovno razmerje preneha tožnici.

12. Ker sta glede na zgoraj navedeno oba zaključka, s katerima je sodišče druge stopnje utemeljilo svojo odločitev o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, materialnopravno zmotna, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču druge stopnje v novo sojenje, da bo odgovorilo še na druge pritožbene očitke tožnice (drugi odstavek 380. člena ZPP).

13. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 82/2008 z dne 26. 6. 2007 in tam citirano sodno prakso.

Op. št. (2): Prim. sklep VS RS VIII Ips 425/2007 z dne 17. 11. 2008.

Op. št. (3): Prim. sodbo VS RS VIII Ips 452/2008 z dne 9. 3. 2010 in tam citirano sodno prakso.


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 96, 99, 100.
SKPgd člen 17.
Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije
člen 24.
Datum zadnje spremembe:
18.06.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQzOTcw