<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 547/2002
ECLI:SI:VDSS:2003:PDP.547.2002

Evidenčna številka:VDS01801
Datum odločbe:10.01.2003
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - trajno presežni delavci - odpravnina - poklicna rehabilitacija - suspenz pogodbe o zaposlitvi - mirovanje pravic

Jedro

V času trajanja poklicne rehabilitacije, izvedene na podlagi 80. in drugih členov ZPIZ, ne gre za prekinitev delovnega razmerja, ampak delavcu v tem času pravice mirujejo, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da čas poklicne rehabilitacije ne pomeni prekinitve zaposlitve. Kot podlago za izračun odpravnine po 36.f členu ZDR je zato pravilno štelo poleg obdobja zaposlitve pri pravnemu predniku toženke tudi obdobje poklicne rehabilitacije. Po novem zakonu gre v takem primeru za suspenz pogodbe po 51. členu ZDR/2002.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino v višini 1.362.103,70 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.8.2000, vse v 8 dneh pod izvršbo. Kar zahteva tožnik več je sodišče zavrnilo in odločilo, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper ugodeni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter odloči o stroških pritožbe. Pritožba prvenstveno napada odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja kontinuitete zaposlitve tožnika zlasti to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo prekinitve kontinuitete delovnega razmerja v času od 30.4.1996 do 1.9.1996, ko je bil tožnik na poklicni rehabilitaciji za usposobitev za drugo ustrezno delo. Prav tako pa je odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonitih zamudnih obresti pravno zgrešena oziroma je sodišče glede tega zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi z zamudnimi obrestmi je bilo sprejeto pravno mnenje na občni seji Vrhovnega sodišča RS v juniju 2000 in sicer, da zamudne obresti niso priviligirane terjatve po 2. odst. 160. člena ZPPSL, zato se lahko po določilu 3. odst. 160. člena ZPPSL zamudne obresti od odpravnine izplačajo le pod pogoji potrjene prisilne poravnave. V konkretni zadevi je bil sklep o prisilni poravnavi izdan pri Okrožnem sodišču v M. opr.št. St 23/2000 z dne 24.7.2000 in je postal pravnomočen dne 18.8.2000, zato bi moralo sodišče zamudne obresti priznati pod pogoji prisilne poravnave.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka navedenih v tej zakonski določbi in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od navedenih bistvenih kršitev pravil postopka, prav tako pa je v skladu z napotki pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek glede načina prevzema delavcev ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodatno dodaja:

Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča ugotavljalo ali je pri tožniku podana kontinuiteta zaposlitve, upoštevajoč pogodbo o prevzemu delavcev z dne 2.11.1995 (priloga A 10). V ponovnem postopku je z vpogledom te pogodbe ugotovilo, da je med T. in A. šlo za pravno nasledstvo in da je družba A. delavcem priznala pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja delovno dobo, ki so jo ti imeli v T. Zato je sodišče prve stopnje pri tožniku utemeljeno upoštevalo ves čas zaposlitve, to je 27 let, oziroma 23 let glede na to, da je sodišče prve stopnje tožniku že pravnomočno priznalo odpravnino za čas delovne dobe pri toženi stranki za 4 leta (sodba Delovnega sodišča v Mariboru opr.št. Pd 515/2000 z dne 6.6.2001 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS opr.št. Pdp 1702/2001 z dne 23.11.2001).

Utemeljena tudi ni pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati prekinitev zaposlitve v času od dne 30.4.1996 do dne 1.9.1996, ko se je tožnik nahajal na poklicni rehabilitaciji, zaradi česar bi bil tožnik upravičen do odpravnine le za delovno dobo doseženo v času od 1.9.1996 do 18.8.2000. Poklicna rehabilitacija je bila opredeljena v 98. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur.l. RS št. 12/92, 5/94, 10/96 in 54/98), oziroma sedaj v 80. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur.l. RS št. 106/99). Poklicna rehabilitacija se izvaja na podlagi pogodbe, ki jo sklenejo zavod in delodajalec, ali zavod za zaposlovanje in zavarovanec. S pogodbo pa se določijo oblika oziroma način, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani rehabilitaciji in vse ostale medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. V času poklicne rehabilitacije ostane delovni invalid v delovnem razmerju pri delodajalcu, pri katerem je bil zaposlen in v tem času ne prejema plače, temveč nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije po 89. členu ZPIZ. Po novem zakonu je določena obveznost delodajalca, da izplačuje v svoje breme le nadomestilo iz 90. člena ZPIZ, to je začasno nadomestilo za čas od končane poklicne rehabilitacije do začetka dela na novem delovnem mestu v skladu z 2. odst. 98. člena ZPIZ. Glede na navedeno pravno ureditev poklicne rehabilitacije po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, delavcu, ki je poslan na poklicno rehabilitacijo v bistvu mirujejo pravice iz naslova delovnega razmerja. Po novi delovnopravni zakonodaji pa bo šlo v takem primeru za suspenz pogodbe o zaposlitvi (51. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). Zaradi mirovanja pravic ter obveznosti iz delovnega razmerja, pa je mogoče to dobo šteti tako po prej veljavni zakonodaji, kot tudi po določbah novega ZDR za kontinuirano zaposlitev delavca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo to dobo pri tožnikovem trajanju zaposlitve, kot temelju za priznanje odpravnine po določbi 36. f člena ZDR, saj zaradi nastopa poklicne rehabilitacije ni prišlo do prekinitve zaposlitve. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče vsled nastale prekinitve delovnega razmerja zaradi nastopa poklicne rehabilitacije priznati tožeči stranki odpravnino po 36. f členu ZDR le za delovno dobo, obračunano od 1.9.1996 do 18.8.2000.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede zmotne določitve teka zakonitih zamudnih obresti. Delodajalec je s plačilom odpravnine trajno presežnemu delavcu v zamudi, če jo ne izplača ob prenehanju delovnega razmerja (zadnji odstavek 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti - SKPGd, Ur.l. RS št. 40/97). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno priznalo zakonite zamudne obresti od 18.8.2000, saj je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepa zaradi prisilne poravnave dne 8.8.2000.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno priznalo zamudne obresti brez upoštevanja pogojev potrjene prisilne poravnave. Pritožbeno sodišče je sicer v pravnomočni sodbi v tej konkretni zadevi opr.št. Pdp 1702/2001 zavzelo drugačno stališče, saj je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izplačilo zamudnih obresti priznalo pod pogoji potrjene prisilne poravnave in se pri tem sklicevalo na mnenje sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS v juniju leta 2000. Vendar pa je bilo sklicevanje na navedeno stališče preuranjeno, zlasti še, ker se je v kasnejši sodni praski izoblikovalo stališče, da odpravnine, ki pripadajo delavcem, ki jim preneha delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca na podlagi 51. člena ZPPSL, sploh ne predstavljajo priviligirane terjatve v smislu 2. odst. 160. člena ZPPSL. V primeru priznavanja odpravnin delavcem v posledici prenehanja delovnega razmerja zaradi nesolventnosti delodajalca, odpravnina nastane kot posledica prenehanja delovnega razmerja zaradi potrjene prisilne poravnave, zato se to terjatev poplača kot strošek stečajnega postopka in ne kot priviligirano terjatev. Temu ustrezno pa seveda delijo usodo tudi zakonite zamudne obresti kot akcesorna terjatev. Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sama svoje stroške postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 36f. ZPIZ člen 98. ZDR (2002) člen 51.
Datum zadnje spremembe:
27.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5MjI5