<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 975/97
ECLI:SI:VDSS:1999:PDP.975.97

Evidenčna številka:VDS00318
Datum odločbe:26.02.1999
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:pasivna legitimacija - pravno nasledstvo - banke - UZITUL - prenehanje delovnega razmerja - trajno presežni delavci - merila - delovna uspešnost

Jedro

Podana je pasivna legitimacija KBM d.d., čeprav je po določbah Ustavnega zakona o dopolnitvah Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur. l. RS, št. 45/I/94) NOVA KBM d.d. prevzela poleg ostalih tudi vse obveznosti do zaposlovanja delavcev v prejšnji KBM d.d., saj je prvotožena KBM izdala tožniku izpodbijane sklepe o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov in je zato pasivno legitimirana v tem individualnem delovnem sporu poleg NOVE KBM d.d..

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov prvotožene stranke z dne 1.7.1993 in 30.8.1993 na podlagi katerih je bil tožnik spoznan za trajno presežnega delavca in, da sta toženi stranki dolžni pozvati tožnika nazaj na delo, mu izplačati plačo za čas od 1.9.1993 dalje do ponovnega sprejema na delo, skupno s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 353. čl. ZPP. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo, kaj je tožniku rekel predpostavljeni delavec A. glede pritožbe v zvezi z oceno delovne uspešnosti. Tožnik navaja, da mu je le-ta povedal, da se lahko pritoži na sindikat, če se z oceno ne strinja, kar pa je v nasprotju z določbami Metodologije za ocenjevanje delovne uspešnosti, ki določa, da lahko delavec, v kolikor ima na oceno pripombe oz. z njo ne soglaša, v roku 8 dni od dneva seznanitve z oceno, zahteva pri direktorju organizacijske enote, ki je nadrejena ocenjevalcu, preizkus ocene v pisni obliki, z navedbo konkretnih izpodbojnih razlogov. Direktor po opravljenem preizkusu oceno spremeni ali potrdi. Tožnik šteje, da ima napačen pravni pouk posledice, ki jih določa 102. a čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih in sicer, odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca. Po splošnih načelih Zakona o obligacijskih razmerjih pa mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to povrniti, razen če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. V konkretnem primeru je predpostavljeni delavec dal tožniku napačen pravni pouk in zato za ta napačen pravni pouk odgovarja tožena stranka. Tožnik se pri uveljavljanju svojih pravic ne spušča v utemeljenost ali neutemeljenost, pravilnost ali nepravilnost ocene njegovega dela, temveč trdi, da je tožena stranka odgovorna za napačen pravni pouk in je torej tista, ki mu mora povrniti vso škodo zaradi napačnega pravnega pouka. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo odločilna dejstva in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek tožnika zavrnilo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka.

Napačen je sicer zaključek sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka v tem sporu ni pasivno legitimirana, ker je po določbah Ustavnega zakona o dopolnitvi Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 45/I/94) prevzela vse odgovornosti zanjo novo ustanovljena Nova Kreditna banka Maribor d.d. in s tem tudi vse obveznosti do delavcev v prejšnji Kreditni banki Maribor d.d..

Prvotožena stranka Kreditna banka Maribor d.d. je namreč izdala tožniku izpodbijane sklepe in je zato tudi pasivno legitimirana v tem individualnem delovnem sporu. Vendar napačno razlogovanje sodišča prve stopnje na samo zakonitost odločitve ni vplivala.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kaj je predpostavljeni delavec tožniku povedal v zvezi z ugovorom zoper oceno delovne uspešnosti. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni nikjer predpisano, da bi morala ocena delovne uspešnosti vsebovati pravni pouk. Ocena delovne uspešnosti je namreč le del postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev in je po veljavni delovnopravni zakonodaji zagotovljeno le varstvo pravic zoper sklep, s katerim je delavec spoznan za trajno presežnega delavca in ne varstvo v vmesnih fazah tega postopka.

Tožena stranka pa je imela v svojem aktu (Metodologijo za ocenjevanje delovne uspešnosti) opredeljeno, da mora biti delavec osebno seznanjen z oceno uspešnosti, kar potrdi s podpisom na obrazcu zapis razgovora in v kolikor ima na oceno pripombe, lahko v roku 8 dni od dneva seznanitve z oceno zahteva pri direktorju organizacijske enote, ki je nadrejen ocenjevalcu, v pisni obliki, z navedbo konkretnih izpodbojnih razlogov, preizkus ocene, direktor pa lahko po opravljenem preizkusu oceno spremeni ali potrdi. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik z oceno delovne uspešnosti seznanjen (priloga A 7) in sicer dne 21.12.1992. Tožnik ne zatrjuje, da bi na navedeno oceno dal pripombe, temveč le, da mu je nadrejeni delavec dal napačen pravni pouk, da se lahko pritoži na sindikat, kar pa ne more biti razlog, da ocena delovne uspešnosti ni upoštevna. Postopek v zvezi s pripombami je opredeljen v aktu tožene stranke z naslovom Metodologija za ocenjevanje delovne uspešnosti in bi torej tožnik moral podati pripombe na svojo oceno v roku 8 dni direktorju organizacijske enote. Tožnik pa ni podal pripomb ne direktorju organizacijske enote, niti ne sindikatu. Njegovo sklicevanje, da je bil z napačnim pravnim poukom ocenjevalca A. zaveden, ni upoštevno. Kakšno sredstvo ima delavec zoper oceno delovne uspešnosti je namreč določeno v splošnem aktu tožene stranke.

V kolikor tožnik ni ravnal po teh določbah, nosi posledice sam. Z opustitvijo pisnih pripomb zoper oceno delovne uspešnosti, pa tako ali tako ni bil prekludiran pri uveljavljanju svojih pravic glede prenehanja delovnega razmerja na podlagi te ocene. Vendar tožnik ni izpodbijal ocene delovne uspešnosti po vsebini, niti v postopku varstva pravic zoper sklep, s katerim je bil spoznan za trajno presežnega delavca pri toženi stranki, niti kasneje pred sodiščem. V pritožbi izrecno navaja, da ocene delovne uspešnosti po vsebini ne izpodbija.

Pravno naziranje tožnika, da so sklepi o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežnemu delavcu nezakoniti iz razloga, ker ne temeljijo na dokončnem aktu o oceni delovne uspešnosti, je pravno zmotno. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90-71/93) določa postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev v členih od 33 do 36 i. 36. b člen ZDR določa, katere kriterije se upošteva pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno.

Podrobnejše določbe vsebujeta Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo in za konkretni primer Kolektivna pogodba dejavnosti poslovnih bank v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 3/91), ki v 23. čl. določa, da je temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost. Zakon ne določa posebnega postopka v zvezi z oceno delovne uspešnosti v smislu možnosti posebne pritožbe, ki je bilo temeljno merilo za ohranitev zaposlitve. Delovna uspešnost je torej le merilo za ohranitev zaposlitve, na podlagi česar se delavci rangirajo in ohranijo zaposlitev tisti, ki imajo boljšo oceno delovne uspešnosti (tako določa tudi 3. in 4. odst. Pravilnika o kriterijih za ugotavljanje trajno presežnih delavcev). Tožnik ne zatrjuje, da bi bil na podlagi navedenega merila napačno uvrščen med trajno presežne delavce in da so delo obdržali delavci s slabšo oceno, temveč, da naj bi bila ocena delovne uspešnosti nedokončna in iz tega razloga sklepi o prenehanju delovnega razmerja nezakoniti. Tak ugovor pa je brez pravne podlage, saj je to le merilo za ugotavljanje trajno presežnih delavcev in lahko delavec izpodbija sklep, s katerim je določen za trajno presežnega delavca in v okviru tega nepravilno oceno delovne uspešnosti.

Glede na vse navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).


Zveza:

ZDR člen 33, 34, 35, 36, 36a, 36b, 36c, 36d, 36e, 36f, 36g, 36i. Kolektivna pogodba dejavnosti poslovnih bank v Republiki Sloveniji člen 23.
Datum zadnje spremembe:
19.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4ODc0