Sodba VIII Ips 219/2010

Jedro

Glede na dejansko ugotovitev, da so v F. Č. ostali zaposleni delavci, ki so v primerjavi s tožnikom dosegli nižje število točk tako pri uspešnosti kot pri kumulativnem številu točk po vseh treh kriterijih, revident ni uspel dokazati utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Revident niti v pisnem Programu niti v tem delovnem sporu do konca postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi kot trajno presežne delavce v zadevnem obratu predvidel le delavce na delovnem mestu, na katerem je delal tožnik, prav primerjavo med vsemi delavci pa je izpostavila vodja kadrovske službe revidenta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov z dne 3. 3. 2009. Posledično je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Tožena stranka je s 26. 1. 2009 sprejela program reševanja presežnih delavcev (v nadaljevanju Program), v katerem je določila točkovno vrednotene kriterije za oblikovanje seznama presežnih delavcev. Upoštevala je kriterije delovne uspešnosti, izobrazbe oziroma strokovne usposobljenosti in delovne dobe pri toženi stranki. Vendar pri tem ni upoštevala enotnega merila pri določitvi presežnih delavcev, čeprav je zatrjevala delovno uspešnost kot odločilen dejavnik. Zaposlitev je namreč obdržalo 5 delavcev, ki so imeli nižjo oceno delovne uspešnosti. Če pa bi tožena stranka upoštevala poleg kriterija uspešnosti tudi strokovno izobrazbo in delovno dobo, bi moral tožnik obdržati zaposlitev v primerjavi z M. Č..

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka. Navaja, da je imel tožnik na delovnem mestu brusilec in popravljalec ulitkov najnižjo oceno, na tem delovnem mestu pa sta bila nepotrebna dva delavca. Delovni mesti brusilec na visečem mestu ter brusilec in popravljalec ulitkov nista primerljivi, saj gre za različni delovni mesti. Delo brusilca na visečem stroju zahteva višjo stopnjo izobrazbe, ki jo tožnik nima. Zato sodišče ne bi smelo primerjati tožnikovih ocen z M. Č., ki dela na visečem stroju kot brusilec. Le delodajalec ve, katera delovna mesta so primerljiva, zato odločitev sodišča pomeni poseg v njegovo poslovno odločitev. Sindikat je potrdil Program in konkretne presežne delavce ter upošteval dejstvo neprimerljivosti brusilcev in popravljavcev ulitkov in brusilcev na visečem stroju. Ugotovitve sodišča o tožnikovi delovni uspešnosti in primerjava z drugimi delavci so protispisne (tožena stranka je pritožbi priložila seznam delovne uspešnosti, po katerem ima tožnik najnižjo uspešnost). Sodišči sta primerjali ocene na delovnih mestih, ki niso primerljiva.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožniku, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V prvi alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je določeno, da lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 82. člena ZDR je v primeru, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, dokazno breme na njegovi strani.

8. Tožnik je bil zaposlen za nedoločen čas kot brusilec in popravljavec ulitkov v oddelku F. Č., ko mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, in sicer ob upoštevanju kriterijev za določitev presežnih delavcev po sprejetem Programu s strani revidenta dne 26. 1. 2009 (96. in 99. člen ZDR). Revident v dokaznem postopku ni uspel dokazati utemeljenosti odpovedi, saj je bilo ugotovljeno nespoštovanje kriterijev iz Programa za določitev presežnih delavcev. Tako je bilo ugotovljeno, da so bili v Programu kot kriteriji določeni delovna uspešnost, izobrazba in delovna doba. Iz izpovedi vodje kadrovske službe revidenta izhaja, da naj bi se kot izločilni kriterij upoštevala delovna uspešnost, vendar se tega revident ni držal (1). Na podlagi izpovedi te priče je bilo tudi ugotovljeno, da je bila za podskupino, v kateri so se določali presežni delavci, določena F. Č., v tej podskupini sta bila predvidena dva delavca kot presežna; v primerjavo so bili vključeni vsi delavci razen vodje izmene. Glede na dejansko ugotovitev, da so v F. Č. ostali zaposleni delavci, ki so v primerjavi s tožnikom dosegli nižje število točk tako pri uspešnosti kot pri kumulativnem številu točk po vseh treh kriterijih, revident ni uspel dokazati utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede primerljivosti delovnih mest, upoštevanih pri določanju presežnih delavcev v obratu F. Č.. Iz dejanske ugotovitve, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je krog primerljivih delavcev obsegal vse delavce v tem obratu razen vodje izmene. Revident niti v pisnem Programu niti v tem delovnem sporu do konca postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, da bi kot trajno presežne delavce v zadevnem obratu predvidel le delavce na delovnem mestu, na katerem je delal tožnik (2), prav primerjavo med vsemi delavci pa je izpostavila vodja kadrovske službe revidenta (3). Pritožbene in revizijske navedbe o prenehanju potreb po delu znotraj obrata le na delovnem mestu, na katerem je delal tudi revident, in s tem ožjem krogu primerljivih delavcev tako predstavljajo nedovoljeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZZP), ki je že sodišče druge stopnje upravičeno ni upoštevalo in se v zvezi s tem tudi sklicevalo na izpoved vodje kadrovske službe. Breme dokazovanja (in pred tem seveda tudi trditveno breme) nepotrebnosti dela (posameznega delavca) je na delodajalcu, ki pripravi program razreševanja presežnih delavcev. Že pri sestavi programa presežnih delavcev ima delodajalec možnost in dolžnost, da določno in natančno prikaže prenehanje potreb po delu in presežke na ravni proizvodnih enot ali znotraj njih na posameznih delovnih mestih. Revident pa tega v Programu ni naredil, niti v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazoval upoštevanja kriterijev na način, kot ga smiselno zatrjuje v reviziji.

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Ker tožnikov odgovor na revizijo ne vsebuje ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člen ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): V samem programu so kriteriji sicer navedeni brez poudarjanja izločilne vloge uspešnosti.

Op. št. (2): Revident le v pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2009 navaja, da je imel tožnik najnižjo oceno ob enaki usposobljenosti od vseh zaposlenih na istem delovnem mestu oziroma na delovnem mestu, na katerem je občasno delal. V pripravljalni vlogi z dne 11. 6. 2009 pa navaja, da se je tožnika primerjalo tudi z delavci na peskalnem stroju, vendar ponovno iz navedb ni jasno, ali je bila uspešnost res izločilni kriterij.

Op. št. (3): Njeno zaslišanje pa je predlagal revident na naroku za glavno obravnavo 2. 7. 2009 ravno glede izvedbe primerjave presežnih delavcev. Med drugim je celo izpovedala, da se je glede na uporabo kriterijev izkazalo, da sta presežna delavca tista, ki imata slučajno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto brusilec in popravljalec ulitkov.

Datum zadnje spremembe:

06.03.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 134/2013
• VSRS Sodba VIII Ips 34/2017
• Sklep VIII Ips 364/2008