<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 33/2008
ECLI:SI:VSRS:2010:VIII.IPS.33.2008

Evidenčna številka:VS3004305
Datum odločbe:26.01.2010
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1378/2006
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - trajno presežni delavci - razlika v plači - odpravnina - podjetniška kolektivna pogodba - pojem plače - denarna terjatev - uveljavljanje sodnega varstva - zastaranje - zakonske zamudne obresti - sprememba tožbe - nova dejstva in dokazi

Jedro

Sodišče je dovolilo spremembo tožbe. V tem primeru ni mogoče upoštevati omejitev iz 286. člena ZPP, po katerem mora stranka že na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in predlagati dokaze, potrebne za ugotovitev njenih navedb, ter se izjaviti o navedbah nasprotne stranke. Sodišče mora omogočiti pravdnima strankama, tudi po končanem prvem naroku za glavno obravnavo, da navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze v zvezi s spremenjenim zahtevkom.

Tožniki zahtevajo razliko med izplačano in pripadajočo odpravnino po kolektivni pogodbi, torej zahtevajo razliko v denarju. V takem primeru glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR niso bili dolžni najprej uveljavljati varstva pri toženi stranki, temveč so imeli možnost neposrednega sodnega varstva.

Pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto plačo.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnikom plača v izreku navedene zneske iz naslova odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 dalje do plačila ter v izreku navedene zneske iz naslova nadomestila plač za čas od 1. 1. 2002 do 15. 4. 2002 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za prvega, tretjega, četrtega in šestega tožnika tečejo od 1. 1. 2002 dalje do plačila, za drugega in petega tožnika pa od 5. 4. 2003 do plačila. V presežku je zavrnilo tožbena zahtevka drugega in petega tožnika glede razlike med vtoževanimi in prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na prisojena zneska glavnic iz naslova nadomestila plač (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnikom povrne stroške postopka v skupnem znesku 2.614.734,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožnike, ki so vsi bili zaposleni za nedoločen čas, določila kot trajno presežne delavce zaradi trajnega prenehanja potreb po njihovem delu. O tem jim je izdala dne 16. 10. 2001 sklepe, iz katerih izhaja, da ostajajo tožniki na delu do prenehanja delovnega razmerja, to je do 31. 12. 2001. Odločeno je bilo, da se jim delovno razmerje zaključi pred iztekom odpovednega roka, delavcem pa pripada odpravnina v višini, ki jo določa 13. člen podjetniške kolektivne pogodbe, ki bo izplačana do konca izteka odpovednega roka. Sodišče je zaključilo, da iz predloga presežnih delavcev izhaja, da se bo vsem delavcem izplačala enaka odpravnina, tožniki pa se niso izrecno odpovedali pravici do razlike odpravnine in do izplačila nadomestil plač za čas skrajšanja odpovednega roka, kar jim po ZDR/90 in po podjetniški kolektivni pogodbi pripada. Sklenili so sporazume o prenehanju delovnega razmerja pred iztekom 6 mesečnega odpovednega roka, tako da se jim je delovno razmerje zaključilo z 31. 12. 2001, čeprav so s toženo stranko sklenili pogodbe o zaposlitvi za določen čas, s katerimi jim je delovno razmerje prenehalo s 15. 4. 2002. Sodišče je tožnikom prisodilo nadomestilo plače od 1. 1. 2002 do 15. 4 .2002 in odpravnine na podlagi podjetniške kolektivne pogodbe, ki je za tožnike ugodnejša kot ZDR/90.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu tako, da je tožnikom iz naslova obresti za terjatve, pri katerih obresti tečejo od 1. 1. 2002 dalje, dosodilo le enak znesek, kot je glavnica. Tožniki so z vlogo z dne 5. 4. 2006 spremenili tožbo in zahtevali višji znesek plačil nadomestila plače za čas skrajšanja odpovednega roka. Sodišče druge stopnje je zaradi zastaranja obresti, ki so se od razlike med zvišanimi zahtevki in prvotno vtoževanimi zahtevki natekle do 1. 1. 2002 do 5. 4. 2003, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožnikom priznalo nezastarane obresti, ki se bodo natekle od 5. 4. 2003 do plačila. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je sklenilo, da se revizija zoper odločitev o zahtevku za plačilo nadomestila plač ne dopusti.

3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da tožnika Đ. in Š. v tem postopku ponovno uveljavljata plačilo odpravnine in nadomestila plače na isti pravni podlagi, le v višjem denarnem znesku, kot v pravnomočno končanem postopku Pdp 1531/2004. Izpodbijana sodba odloča o identičnem tožbenem zahtevku, odpravnina pa ni sestavljena iz bruto in neto odpravnine, ampak gre za terjatev, ki ima en pravni naslov z znano višino. Nadalje je navedla, da je podana absolutna bistvena kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je obrazložitev sodbe v nasprotju sama s seboj v delu, ko pritožbeno sodišče zavrača ugovor pravnomočno razsojene stvari in se pri tem sklicuje na okoliščino, da identiteta tožbenega zahtevka v zadevi Pd 62/2003 ni enaka z tožbenim zahtevkom v tej pravdi in da gre za drugačno dejansko podlago. Sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, ko so namesto odpravnine v neto znesku začeli iztoževati odpravnino v bruto znesku, svoj zahtevek pa so spremenili po treh opravljenih glavnih obravnavah, kar je v nasprotju s 286. členom ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede obstoja dogovora o višini odpravnine in skrajšanju odpovednega roka. Sodišče je zmotno presodilo razmerje med strankama, ker ni ugotovilo, da je bil dogovor o načinu prenehanja delovnega razmerja dogovorjen v korist tožnikov in da so se stranke zato dogovorile o višini odpravnine in odpovednem roku. Gre za zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, da je bil dogovor mogoč in dopusten, ker se je nanašal na pravice, ki se jim delavci lahko odpovedo, ker presegajo minimalni obseg pravic, ki jim gre po zakonu. Revident navaja, da ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 83. člena ZTPDR v obravnavanem primeru, ker gre za pravico, o kateri je bilo odločeno v internem pritožbenem postopku pri delodajalcu. Če se delavec odloči za varstvo pravic pri delodajalcu in je o njegovih pravicah dokončno odločeno z odločitvijo pritožbenega organa pa mora sprožiti ustrezno sodno varstvo, sicer je prekludiran. Pri tem opozarja na stališče Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 40/2001, VIII Ips 145/2004 in VIII Ips 29/2005. Sodišče je nepravilno tolmačilo določilo Kolektivne pogodbe, ker so stranke pogodbeno določilo razumele na enak način, da gre za neto plačo delavca. Nepravilen je zaključek sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka ni podala ugovora zastaranja obresti od odpravnine, ker je pooblaščenec tožene stranke tak ugovor podal na obravnavi dne 11. 5. 2006.

4. V skladu s 375. členom ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi 185. člena ZPP s sklepom dovolilo spremembo tožbe, pri čemer je to svojo odločitev utemeljilo, „da je sprememba tožbenih zahtevkov tožnikov smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankama“. Tožena stranka v reviziji v zvezi s tem uveljavlja ugovor prekluzije in sicer, da pomeni uveljavljanje odpravnin v bruto znesku navajanje novih dejstev in novih dokazov. Tak revizijski očitek je neutemeljen. Glede na to, da je sodišče spremembo tožbe dovolilo (ZPP dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 184. člena), v tem primeru ni mogoče upoštevati omejitev iz 286. člena ZPP, po katerem mora stranka že na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in predlagati dokaze, potrebne za ugotovitev njenih navedb, ter se izjaviti o navedbah nasprotne stranke. V tem primeru mora sodišče omogočiti pravdnima strankama, tudi po končanem prvem naroku za glavno obravnavo, da navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze v zvezi s spremenjenim zahtevkom (drugi odstavek 286. člena ZPP) (1). Zato ni pravilno stališče revizije, da so bili tožniki prekludirani glede navedb o bruto zneskih odpravnin. Sodišče tako mora dopustiti toženi stranki utemeljevanje spremenjene tožbe z novimi dejstvi in novimi dokazi. Dopustitev spremembe tožbe do konca glavne obravnave bi sicer izgubila smisel (2).

8. Tožena stranka uveljavlja v reviziji glede bistvenih kršitev določb postopka 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in navaja, da je obrazložitev v izpodbijani sodbi v nasprotju sama s seboj. To nasprotje v izpodbijani sodbi naj bi bilo podano glede obrazložitve pravnomočno razsojene stvari in glede dejanske podlage pri tožbah tožnikov Š. in Đ.. Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da tožnika Š. in Đ. vtožujeta razliko med že prisojeno odpravnino in odpravnino, ki bi jima šla po podjetniški kolektivni pogodbi. Pojasnilo je, zakaj je štelo, da ni identitete zahtevkov v obeh sporih in sicer, da tožnika vtožujeta razliko v denarnem znesku, ki jima gre na podlagi odpravnine, torej med tistim, kar jim je bilo dosojeno in tistim, kar jima gre po podjetniški kolektivni pogodbi. Sodišče druge stopnje je njun zahtevek štelo kot denarni zahtevek, ki ga lahko tožnika zahtevata na podlagi drugega odstavka 83. člena ZTPDR, omejena sta le glede zastaralnih rokov. Obrazložitev v sodbi torej ni v nasprotju sama s seboj. Ali je takšno stališče v izpodbijani sodbi pravilno, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

9. Sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da se tožniki niso izrecno odpovedali pravici do razlike v odpravnini in pravici do izplačila nadomestila plač za čas skrajšanega odpovednega roka. Molk tožnikov na sestanku s predstavniki tožene stranke pa ne pomeni odpovedi pravici. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano. Navedb revizije o obstoju dogovora med tožniki in toženo stranko glede višine odpravnine ni mogoče upoštevati, ker gre za izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP).

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90) v prvem odstavku 83. člena določa, da če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, ima delavec v nadaljnjih 15 dneh pravico zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. V drugem odstavku 83. člena ZTPDR določa, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve.

12. Glede ugotovljenega dejanskega stanja (na katero je revizijsko sodišče vezano) je relevantno sledeče:

tožniki so bili določeni kot presežni delavci,

tožena stranka jim je izdala sklepe z dne 16. 10. 2001, na podlagi katerih jim je prenehalo delovno razmerje

v sklepu z dne 16. 10. 2001 je bilo v četrtem odstavku določeno, da delavcu pripada odpravnina v višini kot to določa 13. člen kolektivne pogodbe tožene stranke (3), ki bo izplačana do konca izteka odpovednega roka. Odpravnina znaša za vsako leto dela v družbi eno povprečno osnovno neto plačo z dodatkom na minulo delo, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih njegovega dela.

tožnikom je bila izplačana odpravnina, ki pa je nižja od tiste določena v 13. členu PKP

tožniki so vložili zahteve za varstvo pravic pri toženi stranki, s katerimi so zahtevali izplačilo odpravnin in nadomestil plač za čas skrajšanega odpovednega roka. O teh njihovih zahtevah je odločala Komisija za pritožbe pri toženi stranki in je zahtevke tožnikov s sklepi zavrnila. Tožena stranka je o teh zahtevkih odločala 12. 3. 2002 (razen o zahtevi tožnice K. V., ki je zahtevo za varstvo umaknila).

tožniki so tožbe vložili 1. 12. 2004.

13. Neutemeljen je očitek revizije, da sta obe nižji sodišči zmotno presodili dokončnost sklepov, ki jih je izdala tožena stranka. V sklepu o prenehanju delovnega razmerja z dne 16. 10. 2001 je bila določena višina odpravnine, ki je bila tožnikom tudi izplačana. Tožena stranka ni nasprotovala izplačilu odpravnine. Vendar pa je v tem sporu sporna le višina odpravnine, ne pa sama upravičenost tožnikov do le-te. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu VIII Ips 77/2002 zavzelo stališče, da „tožniku ni bilo treba, glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR, ugovarjati zoper sklep z dne 28. 1. 1998, kot to meni tožena stranka, saj je imel za razliko, glede na določbo 36. f člena ZDR, da mu je delodajalec dolžan izplačati odpravnino v znesku, ki ustreza določbam tretjega odstavka tega člena, možnost neposrednega sodnega varstva. Sodišče druge stopnje je pri presoji štelo za odločilno, da so tožniki uveljavljali čisto denarno terjatev in da zato predhodni postopek ni pogoj. Takšno stališče je pravilno. Bistveno je, da tožniki zahtevajo razliko med izplačano in pripadajočo odpravnino po kolektivni pogodbi. To pomeni, da zahtevajo razliko v denarju. V takem primeru pa tožniki glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR niso bili dolžni najprej uveljavljati varstva pri toženi stranki, temveč imeli možnost neposrednega sodnega varstva. Tega ne spremeni niti to, da so tožniki uveljavljali varstvo pravic pri toženi stranki, ker jim tega glede na določbo drugega odstavka 83. člena ZTPDR niti ni bilo potrebno uveljavljati, zato tudi niso bili prekludirani za vložitev tožbe, kot to zmotno meni tožena stranka. Od tega stališča ne odstopajo niti v reviziji citirane odločitve Vrhovnega sodišča (VIII Ips 40/2001, VIII Ips 145/2004, VIII Ips 29/2005). Pri teh zadevah ni šlo za obravnavo denarnih terjatev delavca, temveč za uveljavljanje varstva pri delodajalcu, ker je delavcu delovno razmerje prenehalo.

14. Revizijske navedbe, da so vse stranke pogodbeno določilo 13. člena Kolektivne pogodbe razumele na enak način, ni logična. Če bi stranke na enak način razumele navedeni člen Kolektivne pogodbe, tožniki ne bi zahtevali razlike v odpravnini v tem sodnem postopku. Glede utemeljenosti zahtevka tožnikov do odpravnine v bruto zneskih pa je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi toženi stranki pravilno pojasnilo, da izraz plača pomeni bruto plačo. Glede pojma plače (pri izračunu odpravnin) je Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 328/2008 z dne 9. 2. 2009 (enako tudi VIII Ips 329/2008, VIII Ips 330/2008, VIII Ips 331/2008, VIII Ips 332/2008) navedlo: „Vrhovno sodišče je ves čas enako razlagalo določbe predpisov in kolektivnih pogodb o plači tako, da izraz plača pomeni bruto plačo, kolikor ni izrecno predpisano drugače. Določbe zakonov ali kolektivnih pogodb pri obravnavanju instituta plače v preteklosti niso bile povsem jasne, kljub temu pa je sodna praksa revizijskega sodišča (in pravna teorija) sprejela stališče, da pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto plačo“. Revizija tako nima prav, da je Vrhovno sodišče spremenilo tolmačenje glede odpravnine. Ob dejanski ugotovitvi, da ni bilo dogovora med tožniki in toženo stranko, da se pri izračunu odpravnine upošteva neto plača, je sodišče tožnikom pravilno prisodilo odpravnino v bruto zneskih.

15. Potrebno je pritrditi reviziji v delu, da je tožena stranka pravočasno uveljavljala zastaranje zamudnih obresti. Ta ugovor zastaranja je utemeljen glede zamudnih obresti odpravnin, ki so zapadle v plačilo do vključno 14. 10. 2002. Sodišče druge stopnje je spregledalo, da je tožena stranka ugovarjala zastaranju temu delu tožbenega zahtevka na naroku dne 11. 5. 2006. Na tem naroku je sodišče prve stopnje tudi dovolilo spremembo tožbe, zato je tožena stranka ta ugovor podala pravočasno. Tožnikom je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 12. 2001, terjatve tožnikov pa so zapadle 1. 1. 2002. Glede na to je potrebno uporabiti Obligacijski zakonik (OZ - Uradni list Republike Slovenije, št. 83/01), ki v 347. členu glede občasnih terjatev določa, da terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerim se črpa sama pravica. Pravilo o triletnem zastaralnem roku za zamudne obresti po prvem odstavku 347. člena OZ se uporabi samo v primeru, da ob vložitvi zahtevka za plačilo zamudnih obresti še ni potekel zastaralni rok za glavno terjatev (4). Ker v obravnavnem primeru glavna terjatev ni zastarala, niso zastarale zamudne obresti za zadnja tri leta, računajoč od spremembe tožbe, zastarale pa so zamudne obresti za čas od 1. 1. 2002 do 14. 10. 2002. Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti pri odpravninah in sicer tako, da je upoštevalo načelo „ne ultra alterum tantum“ in je tožnikom prisodilo zakonske zamudne obresti v višini glavnice, pri čemer je napačno štelo, da zamudne obresti tečejo od 1. 1. 2002 dalje.

16. Dne 22. 5. 2007 je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 40/2007, OZ-A), ki za zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum (torej te tečejo do plačila in ne le do tedaj, ko dosežejo glavnico). Glede uporabe OZ-A je Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 392/2007 z dne 8. 6. 2009 navedlo: „Za odločitev je pomemben trenutek, ko je vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico. Če je ta trenutek nastopil pred uveljavitvijo OZ-A, bi morali sodišči druge in prve stopnje pravilo ne ultra alterum tantum upoštevati, če je vsota zapadlih pa neplačanih obresti dosegla glavnico najpozneje na dan zaključka glavne obravnave. Obdobje po zaključku glavne obravnave namreč ni zaobseženo v časovnih mejah pravnomočnosti. V primeru, ko vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti doseže glavnico po zaključku glavne obravnave, pa pred uveljavitvijo OZ-A z dne 22. 5. 2007, mora pravilo, da obresti prenehajo teči, upoštevati izvršilno sodišče“.

17. Vrhovno sodišče je ob uporabi računalniškega programa, ki ga sodišča uporabljajo za izračun zakonskih zamudnih obresti, ugotovilo, da zakonske zamudne obresti od zneskov prisojenih odpravnine od 14. 10. 2002 dalje do 22. 5. 2007 (datum uveljavitve OZ-A) ne dosežejo glavnice (5). Ob upoštevanju zgoraj navedenega, bi to pomenilo, da bi Vrhovno sodišče moralo poseči v odločitev drugostopnega sodišča in prisoditi tožnikom obresti od 14. 10. 2002 dalje do plačila, ker zakonske zamudne obresti do uveljavitve OZ-A niso dosegle glavnice in bi morale teči naprej do plačila. Takšna odločitev bi bila v škodo tožene stranke, ki je edina vložila revizijo. Ob upoštevanju 383. člena ZPP v povezavi z 359. členom ZPP, revizijsko sodišče v odločitev o pravnomočno prisojenih zakonskih zamudnih obrestih ni poseglo.

18. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbo II Ips 229/2002.

Op. št. (2): Glej skupina avtorjev: Zakon o pravdnem postopku, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, stran 202 (Wedam Lukić)

Op. št. (3): 13. člen PKP tožene stranke se glasi: Delavcu, ki je v skladu z zakonom opredeljen kot trajno presežni delavec pripadajo pravice: - nadomestilo plače v času 6-mesečnega odpovednega roka v višini 100 % osnovne plače tekočega meseca, povečane za delovno dobo, - odpravnina v višini njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v podjetju, če je delavec zaposlen v podjetju najmanj 2 leti.

Op. št. (4): Glej skupina avtorjev: Obligacijski zakonik, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2003, stran 469 (V. Kranjc)

Op. št. (5): Npr. v primeru tožnika D. je bila odpravnina prisojena v višini 12.232,11 EUR, zakonske zamudne obresti pa so se v obdobju od 15. 10. 2002 do 22. 5. 2007 natekle v višini 9.634,92 EUR, v primeru tožnika Đ. je bila odpravnina prisojena v višini 14.173,24 EUR, zakonske zamudne obresti pa so se v obdobju od 15. 10. 2002 do 22. 5. 2007 natekle v višini 11.163,89 EUR, itd.


Zveza:

ZTPDR člen 83.
ZDR (1990) člen 36f.
ZPP člen 185, 286.
OZ člen 347.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ2MDQx