<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 517/2010
ECLI:SI:VDSS:2010:PDP.517.2010

Evidenčna številka:VDS0007491
Datum odločbe:23.06.2010
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov - program razreševanja presežnih delavcev - sodelovanje sindikata - kriteriji za izbiro - diskriminacija

Jedro

Zakon uporabe kriterijev ne pogojuje s soglasjem sindikatov, ampak nalaga delodajalcu le posvetovanje s sindikatom z namenom, da se doseže sporazum in uskladijo stališča. Če do sporazuma ne pride, oziroma če stališč ni mogoče uskladiti, je končna odločitev o uporabi kriterijev, možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi in o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic prepuščena delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 28. 9. 2009 dala tožnici. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico po poteku odpovednega roka pozove nazaj na delo, ji omogoči delo na delovnem mestu skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 7. 2004 ter aneksom št. 1. z dne 15. 1. 2009, jo za čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo prijavi v socialno zavarovanje, ji prizna delovno dobo in ji za isto obdobje obračuna in izplača mesečno plačo, ki bi jo prejemala, ko bi delala, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter od bruto plače plača vse prispevke pristojnim zavodom in odvede vse potrebne davščine. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je program razreševanja presežnih delavcev zakonit. Tožena stranka je sicer povabila sindikate na skupno posvetovanje, vendar sindikati pri pripravi programa niso imeli možnosti aktivnega sodelovanja. Na skupnem posvetovanju dne 25. 8. 2009 ni bilo sprejeto niti stališče o tem, da bi se presežni delavci ugotavljali po posameznih organizacijskih enotah. Tožena stranka je tako brez soglasja sindikatov presežke ugotavljala le po posameznih organizacijskih enotah. V zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič S.Č. in M.P.. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da razlog diskriminacije nikakor ni bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ampak je to lahko le subjektiven občutek tožnice, je zmoten. Ves čas zaposlitve pri toženi stranki so jo tako nadrejeni kot sodelavci klicali zgolj „Črnogorka“ in to na žaljiv način. Razlog, da tega ni povedala vodstvu podjetja, v tem postopku ne bi smelo imeti odločilnega vpliva. Ker je skušala obdržati zaposlitev, je molčala. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče S.M. o tej bistveni okoliščini in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo preizkusiti opisno oceno – osebno oceno tožnice. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo razlogov, zakaj ni verjelo izpovedbi tožnice, da ji je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi dlje časa trajajočega bolniškega staleža. Tožena stranka je tožničino uspešnost ocenjevala v zadnjih šestih mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v tem času pa je bila tožnica večkrat v bolniškem staležu. Tožnica je bila neenakopravno obravnavana v primerjavi z ostalimi delavci, saj je bilo obdobje njenega ocenjevanja krajše od šestih mesecev. Začasno odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe pa kot neutemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje tudi 1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 203/2007). Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba; da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožena stranka pogodbe o zaposlitvi odpovedala 54-im delavcem, torej večjemu številu delavcev,med njimi tudi tožnici, ki je imela nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „pakovalec - kontrolor“ in sicer za nedoločen čas od 15. 7. 2004 dalje. Zato je morala tožena stranka v skladu s 96. členom ZDR izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Na podlagi 97. člena ZDR je bila tožena stranka dolžna o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev, o predvidenih kategorijah presežnih delavcev, o predvidenem roku, v katerem bo prenehala potreba po številu delavcev ter o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev pisno obvestiti sindikate pri delodajalcu.

Iz priloga B13 (obvestilo sindikatom z dne 20. 8. 2009) izhaja, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz 1. odstavka 97. člena ZDR in o dejstvih, navedenih v tej določbi obvestila vse tri reprezentativne sindikate pri delodajalcu. Istočasno je poslala sindikatom tudi vabila na skupno posvetovanje, ki je bilo nato izvedeno dne 25. 8. 2009. V skladu z 98. čl. ZDR je obvestila tudi Zavod za zaposlovanje. Toženi stranki ni mogoče očitati, da je opustila dolžno posvetovanje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami je potrebno poudariti tudi to, da ZDR v 1. odstavku 97. člena določa, da kriterije za določitev presežnih delavcev predlaga delodajalec. V 100. členu ZDR so kriteriji našteti le primeroma, kar pomeni, da delodajalec lahko določi tudi druge kriterije in drugačen vrstni red. Prav zato je v 2. odstavku 97. člena predviden posvet s sindikati. Enako velja za kriterije, ki jih določajo posamezne kolektivne pogodbe dejavnosti. ZDR izrecno prepušča izbiro kriterijev za določitev presežnih delavcev delodajalcu (po posvetu s sindikati) in ne napotuje na uporabo kriterijev, določenih v kolektivnih pogodbah. Tožena stranka je kriterije določila v programu razreševanja presežnih delavcev, pri tem je uporabila kriterije, kot so določeni v 16. členu Kolektivne pogodbe družbe C. d.o.o. z dne 12. 1. 2007. Presežne delavce pa je določila oz. ugotavljala po organizacijskih enotah, kot ji to dopušča 15. člen podjetniške kolektivne pogodbe. O predlogu je obvestila sindikate zaradi morebitne uskladitve stališč in ker s sindikati sporazuma ni dosegla, je tako kriterije kot presežke utemeljeno in pravilno uporabila na podlagi že citiranih aktov.

Zakon uporabe kriterijev ne pogojuje s soglasjem sindikatov, ampak nalaga delodajalcu le posvetovanje z namenom, da se doseže sporazum in uskladijo stališča. Če do sporazuma ne pride, oziroma če stališč ni mogoče uskladiti, je končna odločitev o uporabi kriterijev, možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi in o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic prepuščena delodajalcu. Pritožbene navedbe, da sindikat ni imel možnosti aktivnega sodelovanja, in da Program razreševanja presežnih delavcev ni bil sprejet po zakonitem postopku (tudi zato, ker je tožena stranka brez soglasja sindikatov presežke ugotavljala po posameznih organizacijskih enotah) so tako neutemeljene.

Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe, ki kritizirajo samo uporabo kriterijev oz. postavk, ki so bile podlaga za ugotovitev kriterija delovne uspešnosti. Sodba sodišča prve stopnje je tudi v tem delu jasno in argumentirano obrazložena in ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, kot to skuša prikazati tožnica. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje verjelo izpovedi priče M.H.Š., ki je bila podkrepljena z listinsko dokumentacijo. Priča je pojasnila, na podlagi česa je bil določen kriterij delovne uspešnosti, kako se je določilo število točk oz. kako je predhodno pri delodajalcu potekalo mesečno ocenjevanje, ki je bilo sestavljeno iz norme in korigirano z opisno oceno. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je bila tožnica, glede na doseženo število točk, zakonito uvrščena med presežne delavce v poslovni enoti Flex, v kateri sta bila s programom določena 2 presežna delavca na delovnem mestu „pakovalec - kontrolor“. Sicer pa te ugotovite (pravilno izračunano število doseženih točk) tožnica niti ne prereka, trdi le, da bi sodišče prve stopnje tudi opisno oceno, ki je bila prav tako podlaga za ugotovitev delovne uspešnosti, moralo preizkusiti.

V zvezi z omenjeno pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje preverilo, na kakšen način je bila tožnica opisno ocenjena in pri tem ni ugotovilo nepravilnosti. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je delodajalec tisti, ki na podlagi svojega subjektivnega doživljanja čimbolj objektivno oceni delavčevo delovno uspešnost oz. prispevek posameznega delavca k delovanju podjetja v posameznem ocenjevalnem obdobju. Pri tem je ocena sodišča že po naravi stvari omejena izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, če so le ti določeni v kakšnem od zavezujočih pravnih aktov. Priča M.H.Š. je pojasnila, da je opisna ocena obsegala odnos do sredstev, pripravljenost do dela in zmožnost opravljanja heterogenih nalog. Tožnica tem kriterijem ni oporekala in tudi ni zatrjevala, da so bili uporabljeni nepravilno.

Nadalje ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj ni verjelo izpovedbi tožnice, da ji je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi dlje časa trajajočega bolniškega staleža, ter da je bila tožnica neenakopravno obravnavana v primerjavi z ostalimi delavci, saj je bilo obdobje njenega ocenjevanja krajše od šestih mesecev. Sodišče prve stopnje je sprejelo razlago priče M.H.Š. o načinu izračuna točk, ki so bile podlaga za uvrstitev na listo presežnih delavcev, saj tožnica samemu načinu izračuna ni nikoli oporekala. Priča je pojasnila, da je bila tožnica ocenjevana zgolj za obdobje, ko je dejansko delala, kar velja tudi za ostale delavce, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka enak način ocenjevanja izvedla za vse delavce, da glede na način izračuna točk tožničin bolniški stalež na oceno ni vplival, in da tudi ni bila drugače obravnavana kot ostali delavci.

V 1. odstavku 6. člena ZDR je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, med drugim tudi zaradi nacionalnega porekla. Četrti odstavek 6. člena ZDR v korist delavca ureja dokazno pravilo. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije, je dokazno breme, da različno obravnavo opravičujeta vrsta in narava dela, na strani delodajalca. Glede na gornje določbe ZDR je ob navedbah tožnice v tožbi in ob upoštevanju izpovedi priče M.H.Š., ki je izpovedala, da je tožnica šele ob razgovoru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, opozorila, da jo nekateri sodelavci kličejo „Črnogorka“, pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da razlog diskriminacije iz navedenega razloga ne more obstajati. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič S.Č. in M.P.. Navedena kršitev je podana, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe ZPP ali jo uporabi nepravilno in bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Neizvedba navedenih dokazov ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj tožnica ni decidirano pojasnila, kaj bi navedeni priči lahko povedali oz. v čem bi njuno zaslišanje prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja. Pri njunem zaslišanju na zadnjem naroku tudi ni vztrajala, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno že na podlagi izvedenih dokazov.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 6, 6/1, 6/4, 96, 97/1, 97/2, 98, 100.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU5ODc4