<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS sodba VIII Ips 194/2014
ECLI:SI:VSRS:2014:VIII.IPS.194.2014

Evidenčna številka:VS3006303
Datum odločbe:08.12.2014
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 646/2014
Senat:dr. Aleksej Cvetko (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Miran Blaha, mag. Marijan Debelak, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog

Jedro

Ob koncu prvega tromesečja 2013 so bili rezultati neugodni in tudi prognoza je bila slaba, zaradi česar je tožena stranka dejansko in ne samo navidezno spremenila organizacijo dela ter zmanjšala število zaposlenih. Kasnejši dogodki, ko je 31. 5. 2013, po odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugega revizorja informacijskih sistemov, tožena stranka sprejela sklep o ukinitvi pododdelka, obstoj odpovednega razloga samo potrjujejo.

Zaposlitev delavca v eni od povezanih družb samo po sebi ne pomeni zlorabe instituta odpovedi iz poslovnega razloga.

Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje za to, da bi moral preizkus, ali je delo dveh revizorjev še potrebno, zajeti daljše časovno obdobje, ker naj bi v določenem obdobju res bilo manj dela, da pa se to nadomesti že v naslednjem obdobju. Tožena stranka je namreč imela pravico, da se je že po krajšem obdobju slabših poslovnih rezultatov in slabi prognozi odločila za spremembe in zmanjšanje števila zaposlenih. Da bi se razmere po tem izboljšale in da bi se znova izkazala potreba po zaposlitvi, ni bilo ugotovljeno, zato tudi s tega vidika zlorabe ni zaznati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in za priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo. Ugotovilo je, da je tožena stranka do aprila 2013 dosegla le 83% planiranih prihodkov za to obdobje, da ni bila dosežena pričakovana marža, slabi finančni rezultati pa so imeli za posledico odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu revizor informacijskih sistemov, saj prognoza tudi za naprej ni bila dobra, ker ni bilo naročil. Tožnikovo delo, kar ga je ostalo, je prevzel drug delavec, ki je opravljal enako delo; novih delavcev tožena stranka ni zaposlila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje neupravičeno zavrnilo pritožbeni očitek o protispisnosti, saj je v pritožbi obširno pojasnil, da so priče povedale nekaj povsem drugega, kot je navedeno v razlogih prvostopenjske sodbe. Z revizijo uveljavlja to bistveno kršitev ponovno, pri čemer se v izogib ponavljanju sklicuje na pritožbo. Nadalje meni, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. S potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje je odprlo široke možnosti odpuščanja, in sicer že na podlagi bodočih projekcij, ki so se izkazale v konkretnem primeru celo za napačne. To, da je tožena stranka tožnika odpustila, hkrati pa zaposlila za isto delo delavca v hčerinskem podjetju, po mnenju revidenta kaže na očitno zlorabo odpovedi iz poslovnega razloga. Meni tudi, da je mogoče na delovnem mestu revizorja poslovni razlog ugotavljati le na daljše časovno obdobje in da ni mogoče dopuščati odpuščanja že po polletnem obdobju. Ustrezno bi bilo vsaj enoletno obdobje, saj se revidiranje nanaša na obdobje enega leta. Da je to res, dokazuje kasnejša zaposlitev M. V. z dne 1. 9. 2013, pa pred tem T. B. Zaposlitev slednjega za določen čas bi se iztekla le kratek čas po izteku tožnikovega odpovednega roka, zato bi bilo logično, da bi tožena stranka z odpovedjo počakala in bi tožnik zaposlitev lahko ohranil.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar je v nadaljevanju ne konkretizira. Sklicuje se na navedbe v pritožbi. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, že njen značaj zahteva konkretizacijo revizijskih razlogov, samo v mejah le teh pa revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo. To pomeni, da se revident ne more uspešno sklicevati zgolj na "pritožbene navedbe".

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano izhaja, da je imel tožnik od 1. 10. 2009 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto revizor informacijskih sistemov, da poslovni plan v prvih treh mesecih leta 2013 ni bil izpolnjen, da načrtovana marža ni bila dosežena, da je bilo v tem obdobju doseženih le približno 70% planiranih prihodkov, da se je po pregledu rezultatov in potreb v marcu 2013 tožena stranka odločila zmanjšati število izvajalcev na navedenem delovnem mestu z dveh na enega, da je tožniku zato 16. 4. 2013 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na delovnem mestu pa obdržala T. B., zaposlenega od 1. 1. 2013, ki je to delo opravljal še do 31. 5. 2013, nato pa je pododdelek revizije informacijskih sistemov ukinila.

10. Glede na navedeno revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je odpovedni razlog dokazan in da ni le navidezen. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi poslovnih rezultatov konec marca 2013 ni bistveno, kaj se je dogajalo pri toženi stranki v začetku leta 2013, ko je zaposlila T. B.; navsezadnje so bili rezultati tedaj drugačni. Ob koncu prvega tromesečja 2013 pa so bili neugodni in tudi prognoza je bila slaba, zaradi česar je tožena stranka dejansko in ne samo navidezno spremenila organizacijo dela ter zmanjšala število zaposlenih. Kasnejši dogodki, ko je 31. 5. 2013, po odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugega revizorja informacijskih sistemov, tožena stranka sprejela sklep o ukinitvi pododdelka, obstoj odpovednega razloga samo potrjujejo.

11. Glede zaposlitve M. V. v eni od povezanih družb je stališče sodišča druge stopnje, da to samo po sebi ne more pomeniti zlorabe instituta odpovedi iz poslovnega razloga, pravilno; zakaj naj bi za zlorabo vendarle šlo, v reviziji ni pojasnjeno.

12. Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje za to, da bi moral preizkus, ali je delo dveh revizorjev še potrebno, zajeti daljše časovno obdobje, ker naj bi v določenem obdobju res bilo manj dela, da pa se to nadomesti že v naslednjem obdobju. Tožena stranka je namreč imela pravico, da se je že po krajšem obdobju slabših poslovnih rezultatov in slabi prognozi odločila za spremembe in zmanjšanje števila zaposlenih. Da bi se razmere po tem izboljšale in da bi se znova izkazala potreba po zaposlitvi, ni bilo ugotovljeno, zato tudi s tega vidika zlorabe ni zaznati.

13. Končno je neutemeljeno tudi revidentovo zavzemanje za to, da bi bilo smotrneje počakati na potek zaposlitve za določen čas T. B., kot pa odpustiti tožnika. V drugačnih okoliščinah bi bilo morda dejstvo, da je odpustila tožnika, namesto da bi počakala na potek določenega časa, lahko relevantno. Vendar pa v obravnavanem primeru ni. Čeprav sicer kasnejše dogajanje na zakonitost odpovedi nima ključnega vpliva, se je v tem primeru vendarle izkazalo, da je v nadaljevanju odpadla potreba po zaposlitvi tudi drugega revizorja, saj ga tožena stranka po tem, ko je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni nadomestila, ampak je pododdelek celo ukinila.

14. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

15. Tožena stranka v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.


Zveza:

ZDR-1 člen 89.
Datum zadnje spremembe:
18.02.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc1MDE5