<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 7/2002
ECLI:SI:VSRS:2002:VIII.IPS.7.2002

Evidenčna številka:VS31576
Datum odločbe:15.10.2002
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje delovnega razmerja - trajno presežni delavci - postopek ugotavljanja presežnih delavcev

Jedro

Če delodajalec ne izvede postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev in v zvezi s tem tudi ne sprejme programa razreševanja presežkov, sklep o prenehanju delovnega razmerja delavcu iz tega razloga nima pravne podlage in je zato nezakonit.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe v.d. direktorja in začasnega nadzornega sveta tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Delno je ugodilo tudi denarnim zahtevkom tožnika. Tožniku naj bi delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu, vendar tožena stranka ni predložila programa razreševanja presežkov delavcev in ni izkazala, da bi postopek ugotavljanja presežnih delavcev sploh izvedla.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča bi tožena stranka morala tudi v primeru tožnika kot vodilnega delavca, izvesti predpisani postopek, če bi ugotovila, da njegovo delo ni več potrebno. Dokazno breme je bilo na njeni strani, vendar ni predložila ustreznih pisnih dokazov.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločitev sodišča temelji zgolj na premalo upoštevanih formalnih opravilih s strani tožene stranke, zanemarjeni pa so ostali vsebinski razlogi za odločitev. Pri toženi stranki so v začetku leta 1997 vladale krizne razmere, ki so ogrožale njen obstoj in socialno varnost zaposlenih. Delavci so s stavko izrazili svoje nezadovoljstvo z delom vodilne ekipe, začel se je tudi postopek prisilne poravnave. Tožnik je bil kot vodja enega od programov soodgovoren za gospodarski zlom podjetja. Program, ki ga zahteva zakon, je bil v takih razmerah po vsebini sprejet na zboru delavcev 14. 5. 1997, na katerem je prisilni upravitelj napovedal, da bo potrebno v postopku sanacije podjetja uporabiti zakonske določbe, nanašajoče se na prenehanje delovnega razmerja odvečnim delavcem. Ko se je pokazalo, da delo vodilnih delavcev ni bilo uspešno, je postalo trajno nepotrebno.

Program je nadomestila kriza podjetja. Tožena stranka meni, da ne bi smelo obveljati stališče sodišča, da je potrebno tudi v kriznih razmerah spoštovati črko zakona, ki temelji še na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev in družbeni solidarnosti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 -ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedb v reviziji je mogoče povzeti, da tožena stranka izpodbija pravnomočno sodbo le v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ne pa tudi v delu glede denarnih zahtevkov tožnika. Tožena stranka tudi ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 370.člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato navedb tožene stranke o dejanskih okoliščinah in dokazni oceni sodišča o tem, ali je bil sprejet program razreševanja presežnih delavcev ali ne, ni mogoče upoštevati.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Bistvene dejanske okoliščine, pomembne za odločitev pa so naslednje. Tožniku je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu. V obrazložitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja je navedeno, da je razlog za nastanek trajnih presežkov v zmanjšanju obsega naročil in poslovanja na področju gradbeništva in kovinske predelave na domačem in tujih trgih bivše Jugoslavije. Tožnik naj bi bil po obrazložitvi sklepa ugotovljen kot trajni presežek v postopku ugotavljanja trajnih presežkov ob upoštevanju programa razreševanja presežkov. Če bi bile take navedbe točne in resnične, bi bila odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnika kot trajno presežnega delavca lahko zakonita. Toda v sodnem postopku ni tožena stranka predložila nobenega dokaza, ki bi potrjeval resničnost zapisanega v sklepu. Tudi v reviziji se sklicuje na povsem druge razloge: odgovornost tožnika za slabo poslovanje, zgolj napovedano možnost ugotavljanja trajno presežnih delavcev, krizne razmere. Nobena od teh navedb ne more vplivati na ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni izvedla postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev in v zvezi s tem tudi ni sprejemala nobenega programa. Zato je pravilna odločitev obeh nižjih sodišč, da sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika nima pravne podlage.

Pravno zmotno in nesprejmljivo je sklicevanje tožene stranke, da lahko v "kriznih" razmerah odloča o pravicah delavcev brez upoštevanje z zakonom predpisanih pogojev in postopka. Tožena stranka ne more s sklicevanjem na domnevno krizne razmere opravičevati, da o zatrjevani (so)odgovornosti tožnika za take razmere ni odločila na ustrezen in predvsem zakonit način. Če vodilni delavec ne opravlja svojega dela uspešno, ga je seveda mogoče razrešiti, vendar le iz predpisanih razlogov in po predpisanem postopku. Ali je ob tem postalo nepotrebno tudi delovno mesto takega vodilnega delavca ter ali bo razrešenemu vodilnemu delavcu tudi prenehalo delovno razmerje, je stvar drugih postopkov - ki pa jih je tožena stranka prav tako dolžna izpeljati na zakonit način.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).


Zveza:

ZDR (1990) člen 29.ZPP člen 370, 370/3.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yOTA2OA==