<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 665/2013
ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.665.2013

Evidenčna številka:VDS0010849
Datum odločbe:11.07.2013
Senat:Silva Donko (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - program razreševanja presežnih delavcev - obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikati - kriteriji za določitev presežnih delavcev - kolektivna pogodba

Jedro

Kriteriji za določitev presežnih delavcev so v 100. členu ZDR le primeroma našteti. Določba 100. člena ZDR predstavlja zgolj usmeritev za dogovarjanje o izbiri upoštevnih kriterijev za določitev presežnih delavcev in njihovo vrednotenje oziroma za morebitno ureditev v kolektivnih pogodbah. Če panožna kolektivna pogodba ne določa kriterijev, po katerih se določajo presežni delavci, je oblikovanje kriterijev za izbiro presežnih delavcev ob izpolnjenih pogojih iz 97. člena ZDR v pristojnosti delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga opr. št. ... z dne 23. 4. 2012, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen čas in za njeno razveljavitev. Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek, da se ugotovi, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 27. 11. 2012, ampak še traja, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, jo prijaviti v zavarovanje za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in ji za ta čas obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku, kot ji pripada v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ji od tako obračunanega mesečnega bruto zneska obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, navedeni mesečni bruto znesek, zmanjšan za obračunane davke in prispevke, pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec ter ji povrniti stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka spoštovala obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom, kakor je določena v 97. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) in 12. členu Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005, v nadaljevanju Panožna kolektivna pogodba). Tožena stranka je ravnala tudi v nasprotju z določbami 96. do 102. člena ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga. Sporazum iz leta 2008 ne more nadomeščati programa za reševanje presežnih delavcev, ki ga mora izdelati delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo večjega števila delavcev. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka program razreševanja presežnih delavcev morala pripraviti marca 2012. Dopolnitev programa iz leta 2008, narejena 12. 3. 2012, ne predstavlja programa v smislu določbe 96. člena ZDR. Sicer pa dopolnitev programa tudi nima vseh sestavin iz 99. člena ZDR, saj ne vsebuje seznama presežnih delavcev, ki je obligatorna sestavina programa. Razen tega program tudi ni finančno vrednoten. V sporazumu, s katerim so tožena stranka in sindikata B. in C. že v letu 2008 določili kriterije za določitev presežnih delavcev v primeru, če bi prenehala potreba po delu v nočni izmeni, je razvidno, da tožena stranka ni upoštevala niti enega od kriterijev, ki so navedeni v 1. odstavku 100. člena ZDR. Tako ni upoštevala zdravstvenega stanja tožnice, ki je bila zaradi poškodbe pri delu že dalj časa v bolniškem staležu, prav tako tudi ne njenega socialnega stanja. Sodna praksa (sodba opr. št. Pdp 1278/2006) je že zavzela stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, če delodajalec pri odpovedi na podlagi programa ni upošteval zdravstvenega in socialnega stanja delavca. Tožena stranka tudi ni upoštevala določbe 2. odstavka 100. člena ZDR o tem, da imajo ob enakih kriterijih, prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci s slabšim socialnim položajem. Za zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tudi odločilno, da je bila tožnica z odločbo ZPIZ Slovenije z dne 20. 2. 2013 uvrščena v III. kategorijo invalidnosti. Čeprav je bila tožnica v III. kategorijo invalidnosti razvrščena po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je bila že takrat dejansko invalid, kar je razvidno iz dejstva, da je bila že pred odpovedjo in nato vse do prenehanja delovnega razmerja v bolniškem staležu. Tožena stranka bi zato postopek odpovedi morala izpeljati v skladu s 116. členom ZDR. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje ugotovitve, da naj bi tožena stranka upoštevala nekatere kriterije iz 1. odstavka 100. člena ZDR. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje ugotovitve, da naj bi tožena stranka upoštevala nekatere kriterije iz 1. odstavka 100. člena ZDR, tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje sicer res ni podrobneje obrazložilo ugotovitve, da je tožena stranka pri določitvi presežnih delavcev upoštevala določene kriterije iz sporazuma s sindikati iz leta 2008 (v nadaljevanju: sporazum), vendar ne gre za pomanjkljivost, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe. Sodišče se namreč sklicuje na vsebino sporazuma, v katerem je tožena stranka kot temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve v okviru posameznih poklicev upoštevala delovne izkušnje delavcev, izražene v obliki trajanja predhodne neprekinjene zaposlitve pri delodajalcu, iz dodatka k sporazumu z dne 27. 3. 2012 pa je razvidno, da se je kot nadaljnji izločitveni kriterij upošteval nivo doseženih kompetenc. Kriterij socialnega stanja se je odražal v 3.3. točki III. člena sporazuma, po kateri se med presežne delavce ni uvrščalo obeh zakoncev in delavcev, katerih zakoncem je prenehalo delovno razmerje za določen čas v letu 2008. Glede na obrazloženo očitana kršitev ni podana. Drugih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji pritožba ne navaja, pa tudi pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da je bila podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Na podlagi 97. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) mora delodajalec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev, o predvidenih kategorijah presežnih delavcev, o predvidenem roku, v katerem bo prenehala potreba po delu ter o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev pisno čimprej obvestiti sindikate pri delodajalcu. Predhodno mora z namenom, da se doseže sporazum, izvesti posvetovanje s sindikati o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev, pri pripravi programa razreševanja presežnih delavcev pa o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic. Panožna kolektivna pogodba v 1. odstavku 12. člena določa, da se je delodajalec pri določanju in reševanju presežnih delavcev dolžan posvetovati s sindikatom pred sprejemom odločitve, ki se nanaša na takšne spremembe v strukturi in obsegu programa, proizvodnje, tehnologije in organizacije poslovanja, ko obstoji verjetnost, da bodo te spremembe privedle do poslovnih razlogov za prenehanje potreb po delu večjemu številu delavcev, v 2. odstavku navedene kolektivne pogodbe pa je določeno, da je predlog programa razreševanja presežnih delavcev treba sindikatu posredovati najkasneje 10 delovnih dni pred obravnavo pri delodajalcu.

V zvezi z obveznostjo obveščanja in posvetovanja s sindikatom je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja:

- tožena stranka je s sindikatoma B. in C. v letu 2008 podpisala sporazum (priloga B 3), v katerem so bili določeni kriteriji za določitev presežnih delavcev v primeru, če bi prenehala potreba po delu v nočni izmeni;

- stranke sporazuma so soglašale, da je sporazum po vsebini tudi program razreševanja presežnih delavcev;

- sporazum je bil dopolnjen dne 12. 3. 2012 (priloga B 4);

- o ukinitvi nočne izmene in o prenehanju potreb po delu večjega števila delavcev sta bila dne 14. 3. 2012 obveščena oba sindikata in svet delavcev (priloga B 9);

- istega dne je bilo izvedeno skupno posvetovanje (priloga B 10), posvetovanja med obema sindikatoma in svetom delavcev pa so bila izvedena še 21. 3. 2012 in 22. 3. 2012;

- dne 27. 3. 2012 je bil sklenjen dodatek k sporazumu (priloga B 5).

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev pravilno zaključilo, da je tožena stranka pred končnim sprejemom programa in pred podajo večjega števila odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, med katerimi je bila tudi sporna odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, obvestila sindikata in izvedla z njima posvetovanje v smislu navedenih določb ZDR in panožne kolektivne pogodbe, po posvetovanju je bil s sindikatoma dosežen tudi sporazum. Pri tem je že sporazum v letu 2008 z določitvijo kriterijev predstavljal izhodišče programa razreševanja presežnih delavcev. Ta je bil v začetku marca 2008 dopolnjen s seznamom presežnih delavcev (priloga B 8) in finančno ovrednoten (priloga B 12). Sporazum iz leta 2008 s kasnejšimi dopolnitvami kot celota po vsebini predstavlja program razreševanja presežnih delavcev, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi morala tožena stranka pripraviti še poseben program razreševanja presežnih delavcev v marcu 2012, ko je ugotovila potrebo po ukinitvi nočne izmene.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da dopolnitev programa nima vseh sestavin iz 99. člena ZDR. Program reševanja presežnih delavcev je bil sprejet na pravilen način. ZDR v 99. členu ZDR predpisuje minimalno vsebino programa presežnih delavcev, ne predpisuje pa njegove oblike. Zadošča torej, da je bil seznam presežnih delavcev kot del programa njihovega razreševanja izdelan in ni potrebno, da bi bil (fizično) vključen v dopolnitev sporazuma z dne 12. 3. 2012.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je tožena stranka program razreševanja presežnih delavcev zakonito sprejela. Kriteriji za določitev presežnih delavcev so v 100. členu ZDR le primeroma našteti. Določba 100. člena ZDR predstavlja zgolj usmeritev za dogovarjanje o izbiri upoštevnih kriterijev za določitev presežnih delavcev in njihovo vrednotenje oziroma za morebitno ureditev v kolektivnih pogodbah (glej sodbo in sklep opr. št. VIII Ips 170/2010 z dne 17. 10. 2011). Ker panožna kolektivna pogodba ne določa kriterijev, po katerih se določajo presežni delavci, je oblikovanje kriterijev za izbiro presežnih delavcev ob izpolnjenih pogojih iz 97. člena ZDR v pristojnosti delodajalca. Iz 5. točke obrazložitve sodbe pa je razvidno, kako je tožena stranka določene kriterije iz ZDR pri določitvi presežnih delavcev tudi upoštevala. Glede na obrazloženo ne drži očitek, da tožena stranka ni upoštevala določbe 1. odstavka 100. člena ZDR, medtem ko uporaba 2. odstavka 100. člena ZDR v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni prišlo do položaja, ko bi tožnica v primerjavi s katerim od presežnih delavcev s seznama enako izpolnjevala izločitvena kriterija (datum prehoda v zaposlitev za nedoločen čas in datum nastopa dela).

Neustrezna je pritožbena primerjava z zadevo opr. št. Pdp 278/2006. V tej zadevi je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker delodajalec pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi programa ni upošteval zdravstvenega in socialnega stanja delavca. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila nezakonita, ker delodajalec ni upošteval v programu dogovorjenih kriterijev zdravstvenega in socialnega stanja delavke. Ker v obravnavanem primeru izbira delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno, po navedenih dveh kriterijih iz 100. člena ZDR ni bila dogovorjena, zgoraj omenjeno stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča za odločitev v predmetni zadevi ni bistvenega pomena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo tudi vsa druga odločilna dejstva v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Nobene podlage ni za to, da bi tožena stranka postopek odpovedi morala izpeljati v skladu s 116. členom ZDR. Tožnica je bila ob podaji odpovedi v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu. Status invalida pridobi oseba po predpisih ali z odločbo pristojnega organa, in ne že na podlagi dejstva, da je bila že pred odpovedjo in nato vse do prenehanja delovnega razmerja v bolniškem staležu. Postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja je bil uveden 28. 12. 2012, ko je tožnici že prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi z dne 23. 4. 2012. Ker tožnica v času podaje odpovedi še ni pridobila statusa invalida, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da njena naknadna uvrstitev v III. kategorijo invalidnosti z odločbo ZPIZ Slovenije z dne 20. 2. 2013 ni vplivala na zakonitost odpovedi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.


Zveza:

ZDR člen 97, 99, 100. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije člen 12, 12/1, 12/2.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU4ODUy