<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 263/2004
ECLI:SI:VSRS:2005:VIII.IPS.263.2004

Evidenčna številka:VS32281
Datum odločbe:19.04.2005
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - presežni delavci - kategorije primerljivih delavcev

Jedro

Zakon in kolektivne pogodbe zahtevajo v primeru ugotavljanja presežnih delavcev enakopravno obravnavanje vseh delavcev delodajalca na podlagi vnaprej določenih objektivnih kriterijev - tako pri določanju kategorij delavcev, med katerimi se ugotavljajo, kot glede meril, po katerih se ugotavljajo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevkom petih delavcev tožene stranke in razveljavilo sklepe o opredelitvi kot trajno presežnih delavcev in prenehanju delovnega razmerja. Odločilo je, da jih mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, jim vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter jim plačati vse neizplačane plače za čas od prenehanja delovnega razmerja, vključno z davki in prispevki. Po presoji sodišča je program ugotavljanja presežnih delavcev sprejel pristojni organ, vendar pri določitvi presežnih delavcev niso bili upoštevani vsi primerljivi delavci. Sodišče je ugotovilo, da vsi delavci pri toženi stranki delajo na takih delovnih mestih, da jih je možno medsebojno razporejati, saj vsi opravljajo opravila čiščenja. Zato vsi sodijo v isto primerljivo kategorijo in ne samo delavci, ki so delali na delovnih mestih čistilca v Šolskem centru V., kjer je tožena stranka prenehala opravljati storitve. Na drugačno odločitev ne more vplivati zahteva pogodbenih partnerjev, za katere je tožena stranka opravljala storitve, da delo opravljalo točno določeni delavci. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbe 44. in 45. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (Uradni list RS, št. 6/2000 - v nadaljevanju: Kolektivna pogodba).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da so vsi delavci pri toženi stranki opravljali enako delo čiščenja, za katero se je zahtevala enaka stopnja strokovne izobrazbe, znanje in zmožnosti. Zato gre za dela, na katerih je možno medsebojno prerazporejenje, ki se je tudi dejansko izvajalo, čeprav le za čas nadomeščanj. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je Šolski center V. profitni center, organizacijska enota ali zaokrožena dejavnost, na to pa ne kaže niti notranji ustroj tožene stranke, razviden iz ustanovitvenega akta oziroma statuta. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno predpostavljalo, da profitnih centrov ali zaokroženih dejavnosti, v katerih bi se lahko ugotavljali presežni delavci brez uporabe kriterijev med drugimi delavci, pri toženi stranki ni bilo. Šele v pritožbi tožena stranka prvič zatrjuje, da je bilo delovišče Šolski center V. organizacijska enota, vendar za to ne ponudi nobenega dokaza.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodbi prvo in drugostopnega sodišča nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, o odločilnih dejstvih pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožečim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in se opredeli tudi do vseh izvedenih dokazov tako, da jo je mogoče preizkusiti. Ni pa sodišču mogoče očitati, da ni ocenilo vsebine listin, ki jih tožena stranka le navaja, ni pa jih predložila kot dokaz. Sodišče ne odloča na podlagi navedb. O tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči na podlagi presoje dokazov, ki jih morajo predlagati in predložiti stranke same.

Po določbah 34. člena ZDR (1990) mora poslovodni organ oziroma delodajalec, kadar ugotovi obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavcev, določiti tudi število in kategorije nepotrebnih delavcev. Izbira presežnih delavcev med delavci iste kategorije se opravi po kriterijih, določenih v 36. b členu ZDR (1990) ter v kolektivni pogodbi in splošnem aktu. Po prvem odstavku 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. - SKPG), se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Po drugem odstavku 17. ZTPDR je delavca mogoče razporediti na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim.

Navedeno pomeni, da se presežni delavci ugotavljajo na ravni celotne organizacije in da se v isto kategorijo praviloma uvrstijo vsi delavci, ki so razporejeni na delovna mesta, za katera je ugotovljeno trajno prenehanje potreb po delu delavcev. Drugačna pravila za določanje kategorij presežnih delavcev (na primer po organizacijskih enotah ali profitnih centrih) bi lahko določala kolektivna pogodba oziroma splošni akt. Le na tak način je zagotovljena pravna varnost in enak položaj delavcev ter nepristranost oziroma objektivnost odločanja v organizaciji oziroma pri delodajalcu. Pri tem je treba poudariti, da morajo biti pravila o drugačnem določanju kategorij presežnih delavcev določena vnaprej, ne pa šele ob ugotavljanju presežnih delavcev oziroma za vsak tak primer posebej.

Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva daje podlago za ugotavljanje presežnih delavcev po profitnih centrih, vendar le ob izpolnjevanju določenih pogojev. Profitni center mora biti "dislociran", torej izven sedeža delodajalca. Dodatna zahteva, da "ni mogoče uporabiti kriterijev za razporejanje delavcev iz kraja v kraj brez njihovega soglasja" samo dodatno zoži možnost ugotavljanja presežkov tudi v dislociranih profitnih centrih: le na tiste, v katerih delavcev ni mogoče kljub vsemu razporediti v drug kraj brez njihovega soglasja (pogoje za to določa 39.člen Kolektivne pogodbe). Bistveno pa je, ali tožena stranka sploh ima profitne centre ali kakršnekoli notranje organizacijske enote, ki bi se lahko upoštevale kot take. Tožena stranka za kaj takega ni predložila nobenih dokazov, kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje pa ne ustanovitveni akt ne statut takih določb nimata. Tako ugotovitev sodišča potrjuje tudi izpoved priče N. K., nadrejene delavke tožnic, da ji ni znano, da bi bile pri toženi stranki določene organizacijske enote, delavke so bile razporejene na delovišča (zapisnik javne obravnave dne 14. 3. 2002, stran 7).

Res je, da tožena stranka v programu (in enako tudi obe zaslišani priči) uporablja tudi pojem organizacijska enota, vendar ne za neko vnaprej z akti opredeljeno organizacijsko enoto, temveč za delovišče, na katerem je opravljala isto dejavnost na podlagi konkretne komercialne pogodbe z določenim naročnikom. Tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da naj bi šlo v teh primerih vedno tudi za prevzem naročnikovih delavcev in zavezo, da bodo ti delavci in samo ti delavci še naprej delali izključno na konkretnem delovišču. Zgolj navedba, da bi se to lahko zgodilo, tega še ne dokazuje. Prav tako tudi ni ponudila nobenega dokaza za svoje navedbe, da na obstoj profitnih centrov kaže dejstvo, da se plače čistilkam plačujejo iz sredstev, ki jih plača naročnik na stroškovnem mestu oziroma delovišču, na katerem delavke delajo. Pravilno je stališče že sodišča prve stopnje, da s "pogodbenimi določili ni možno spreminjati varovalnih določb delovnopravne ureditve". Enako velja tudi za notranjo organizacijo finančnega in računovodskega poslovanja pri toženi stranki. Zakon in kolektivne pogodbe zahtevajo v primeru ugotavljanja presežnih delavcev enakopravno obravnavanje vseh delavcev delodajalca na podlagi vnaprej določenih objektivnih kriterijev - tako pri določanju kategorij delavcev, med katerimi se ugotavljajo, kot glede meril, po katerih se ugotavljajo. Ker tožena stranka tej obveznosti ni zadostila, je bilo določanje presežnih delavcev le na enem delovišču nezakonito.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).


Zveza:

ZDR (1990) člen 34, 36b.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yOTc2MA==