<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 259/97
ECLI:SI:VDSS:1999:PDP.259.97

Evidenčna številka:VDS00439
Datum odločbe:06.05.1999
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - trajno presežni delavci - odpravnina - znižanje plač - razlika plače

Jedro

Vsak delavec se lahko prosto odloči, ali se bo zaradi premalo izplačanih plač zadovoljil z delnicami, izdanimi na podlagi 25a. člena ZLPP, ali pa bo zahteval plačilo razlike plač v denarni obliki, če delodajalec ni zakonito izvedel postopka za znižanje plač po 62. členu Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur.l. RS, št.12/91) oziroma po 33. členu SKPG-90.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka delno spremeni tako, da se zahtevek za plačilo razlike odpravnine kot neutemeljen zavrne.

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. odstavku izreka spremeni tako, da glasi: "Tožnica je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 72.607,00 SIT, v roku 8 dni." V preostalem pa se pritožbi obeh strank zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko odpravnine v znesku 19.032,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.10.1992 dalje do plačila in nadomestilo razlike plače v skupnem znesku 48.159,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov za čas od meseca marca do septembra 1992, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče zavrnilo. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 17.975,00 SIT, na drugi strani pa, da je tožnica dolžna povrniti takšne stroške v znesku 105.723,00 SIT, v obeh primerih z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis).

Tožena stranka navaja, da je glede znižanja plač do izhodiščnih izvajala postopek po določilu 62. člena Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/91 - v nadaljevanju: KP dejavnosti).

Sodišče je tožnici prisodilo višje zneske plače, saj ni upoštevalo znižanja plač v skladu s KP dejavnosti. Ne strinja se z zaključkom v sodbi, da ima tisti, ki ne sodeluje v lastninjenju podjetja, pravico zahtevati še denarno izplačilo zmanjšanega dela plače, kar je v nasprotju z veljavno lastninsko zakonodajo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne.

Tožnica v pritožbi navaja, da se ni prostovoljno odločila, da postane trajno presežna delavka. Z direktorjem tožene stranke je v času celotne zaposlitve govorila le dvakrat. Rečeno ji je bilo, da naj se s prenehanjem delovnega razmerja strinja, saj bo le tako dobila plačano odpravnino. Ni ji znan razlog, zakaj je postala nenadomestljivi presežek. Tožena stranka je poleg tega, da je skonstruirala način prenehanja njenega dela, tudi v nadaljevanju pripravila podatke za izračun plače zadnjega tromesečja dela samo za potrebe postopka. Meni, da bi moralo sodišče pri izračunu povprečja upoštevati podatke, ki jih je tožena stranka sporočila pristojnemu zavodu za zaposlovanje in k takšnemu izračunu prišteti tudi akontacijo za dohodnino. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnice navaja, da tožnico ni nihče silil v to, da bi postala presežna delavka. Vendar se je za to odločila iz razloga, da bo lahko pri naslednji reorganizaciji izgubila delo in postala presežek pod slabšimi pogoji. Podatki o tožničini povprečni plači, sporočeni na zavod za zaposlovanje, ne morejo biti podlaga za izračun odpravnine, saj se nanašajo na drugo časovno obdobje v primerjavi z obdobjem, po katerem je dobila dejansko obračunano odpravnino. Po njenem tožnica ne upošteva sprememb, do katerih je prišlo po njenem odhodu iz podjetja, temveč hoče pridobiti vse ugodnosti na podlagi stare in nove ureditve, predčasno pokojnino in odpravnino po starem, izplačilo razlike v plači pa po novem. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožbi tožene stranke in tožnice sta delno utemeljeni.

Pri presoji obveznosti tožene stranke zaradi plačila odpravnine tožnici, je potrebno izhajati iz ugotovljenega dejstva v izpodbijani sodbi, da sta bili odločba o odpravnini z dne 13.3.1992 in odločba o prenehanju delovnega razmerja z dne 29.9.1992, iz katere izhaja navedba, da je tožnica dne 14.3.1992 prejela odločbo o trajno presežni delavki, in ki sta ji bili vročeni dne 30.9.1992, ustrezno antidatirani. Odločbi sta postali dokončni, saj tožnica zoper njiju ni uveljavljala pravnega varstva pri toženi stranki, kar kaže na očiten namen obeh strank, da je postala presežna delavka po postopku, ki ni bil izveden tako, kot to zahtevajo določila od 33. do 36. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 in 5/91) ter z nadaljnjim namenom, da se predčasno upokoji še po starih pokojninskih predpisih. Tožena stranka je tako z izvedbo takšnega fiktivnega postopka, z izigravanjem zakona in obhajanjem zakonodajalčeve volje, določila tožnico za trajno presežno delavko, čeprav predhodno niti ni bila na spisku takšnih delavcev, pri čemer ji je izplačala odpravnino v višini, ki presega minimalno obveznost po določilih ZDR. Še več, v tej zvezi je šla tožnici na roke in pristojnemu zavodu za zaposlovanje sporočila podatke o njeni višji povprečni plači, kot ji je dejansko pripadala. Nenazadnje sta odločba o odpravnini, kot tudi odločba o prenehanju delovnega razmerja, postali dokončni, očitno tudi v interesu tožnice, saj bi lahko že takrat zoper obe odločbi ugovarjala, tako glede opredelitve statusa presežne delavke, kot izplačila odpravnine. Zato kakršnokoli navajanje pritožbe, da je bila tožnica prisiljena, da postane presežna delavka in da se je glede tega vodil postopek proti njeni volji, ne more biti utemeljeno.

Ob tako ugotovljenih dejstvih je tožena stranka izplačala tožnici na račun odpravnine višji znesek, kot bi ji šel v skladu z določilom 3. odstavka 36. f člena ZDR. Po navedenem zakonskem določilu se višina odpravnine upošteva od dejanske povprečne plače v zadnjih treh mesecih dela in ne morebitna osnovna plača delavca po pogodbi o zaposlitvi, pri čemer se pri obračunu odpravnine upošteva neto plača, saj se od odpravnine ne plačujejo prispevki, ki se sicer nanašajo na plačo. V osnovo za odpravnino se nadalje ne more upoštevati nadomestilo za bolniški stalež, še manj pa podatki o plači, ki so bili v konkretnem primeru fiktivno posredovani pristojnemu zavodu za zaposlovanje. Tožena stranka je tožnici obračunala odpravnine v skladu z določili svojega akta po postopku, kot je v enakih primerih določila odpravnino ostalim presežnim delavcem. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v 1. odstavku izreka (glede plačila odpravnine) spremenilo tako, da je zahtevek tožnice v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka v spornem obdobju glede znižanja plač delavcem ni pravilno izvedla postopka v skladu z določilom 62. člena KP dejavnosti. Zato je tožnici pravilno prisodilo neizplačano razliko nadomestila plače, pri določitvi njene višine pravilno izhajalo iz podatkov po izplačilnih listih in glede tega razloge o odločilnih dejstvih ustrezno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank le še dodaja: Vsak delavec ima pravico za odločitev, ali se bo zaradi premalo izplačanih plač zadovoljil z delnicami, izdanimi na podlagi sprejetih potrdil, ali pa bo plačilo svoje terjatve uveljavljal v gotovini. Te pravice mu ne more odvzeti noben zakon in je samo v diskreciji delavca, za kakšno možnost uveljavljanja terjatve iz delovnega razmerja se bo odločil. Določilo 25. a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur. l. RS, št. 55/92 in 31/93) namreč pomeni le eno od možnosti oblik vnovčenja terjatev delavcev iz naslova premalo izplačanih plač in ne preprečuje, da teh terjatev delavec ne bi uveljavil v denarni obliki, če se z njenim vnovčenjem v postopku lastninskega preoblikovanja ne strinja. Zato iz teh razlogov v tem delu pritožbi nista utemeljeni.

Utemeljena pa je pritožba tožnice, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških zmotno uporabilo materialno pravo, saj do dne 13.5.1994, ko je začel veljati Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št.

19/94), ni odmerilo stroškov postopka v skladu s pravili za odmero stroškov pred sodišči združenega dela. Ti stroški so se namreč odmerjali tako, da se je kot osnova za odmero upošteval znesek, s katerim je tožnik (takrat predlagatelj) v sporu uspel oz. eventuelno nižji zneski zahtevkov, ki jih je tožnik tekom spora potem zviševal.

Po datumu 13.5.1994 pa je potrebno pri odmeri stroškov izhajati iz ocene uspeha v sporu. Poleg navedenega sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo vrednost točke v času izdaje izpodbijane sodbe, saj je po takrat veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 76/94) veljala vrednost točke 66,50 SIT in ne 76,50 SIT. Navedena vrednost točke je namreč začela veljati šele z dnem 25.1.1997 (Ur. l. RS, št.

3/97). Zato je pritožbeno sodišče ponovno odmerilo stroške postopka na podlagi stroškovnikov, ki sta ga predložili stranki in glede na vrednost zahtevka, s katerimi je tožnica uspela, za njo priznalo za tožbo (takrat predlog) 100 točk (tar. št. 14/1 Tarife o odvetniških storitvah - TOS, Ur. l. RS, št. 10/91), za pripravljalni spis 75 točk (tar. št. 15/2 TOS), za pristop na obravnavo dne 16.3.1994 50 točk (tar. št. 7/3 TOS) in za navzočnost na obravnavi 10 točk (13. čl.

TOS), to je skupaj 235 točk, kar ob vrednosti točke 66,50 SIT znaša 15.628,00 SIT. Nadalje je po datumu 13.5.1994 priznalo tožnici za pristop njene pooblaščenke na obravnavah dne 22.5.1996, 18.6.1996 in 10.7.1996, 3 krat po 200 točk (tar. št. 10/3 Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS, št. 7/95), za navzočnost na navedenih obravnavah skupaj 300 točk (13/1 člen OT), za dokazni predlog z dne 25.1.1995 in 29.5.1996, 2 krat po 20 točk (tar. št. 14/2 OT), za pripravljalni spis z dne 14.5.1996 in 15.8.1996, 2 krat po 300 točk (tar. št. 14/3 OT) in za prejem odločbe ter obvestilo stranki 10 točk (tar. št. 33/4 OT), to je skupno 1550 točk, kar ob vrednosti točke 66,50 SIT znaša 103.075,00 SIT. K temu znesku je priznalo tožnici še stroške za sodno takso v znesku 1620 SIT in materialne stroške v znesku 3.750,00 SIT (15/2 člen OT), to je skupno, ob že ugotovljenih stroških, 108.445,00 SIT. Ker je bila tožnica v sporu glede na postavljeni zahtevek za plačilo odpravnine in razlike v plači le delno uspešna, to je v višini 6,33 %, je glede na takšen uspeh upravičena do povračila stroškov v znesku 6.865,00 SIT oz. z upoštevanjem uspeha že priznanih stroškov do datuma 13.5.1994 (15.628,00 SIT), do zneska 22.499,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je nadalje priznalo toženi stranki za udeležbo njene pooblaščenke na obravnavah dne 22.5.1996, 18.6.1996, 10.7.1996 in 7.11.1996 4 krat po 200 točk, za navzočnost na obravnavah skupno 350 točk in za pripravljalni spis z dne 19.6.1995 300 točk, to je skupno 1450 točk, kar ob upoštevanju točke v višini 66,50 SIT znaša 96.425,00 SIT. Dodatno k temu je priznalo stroške za potovanje pooblaščenke na naroke obravnave v znesku 5.000,00 SIT, kar skupno znaša 101.425,00 SIT. Ob upoštevanju uspeha tožene stranke v sporu v višini 93,77 %, je ta upravičena do plačila stroškov v znesku 95.106,00 SIT. Po pobotanju navedenega zneska z že ugotovljenim zneskom priznanih stroškov za tožnico v višini 22.499,00 SIT, ostane znesek 72.607,00 SIT v korist tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 4. točke 373. člena ZPP v 2. in 3. odstavku izreka izpodbijane sodbe spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je tožnica dolžna plačati toženi stranki ugotovljeni znesek stroškov postopka v roku 8 dni, kot izhaja iz izreka te sodbe in tako delno ugodilo njeni pritožbi.

V preostalem pa je tako njeno pritožbo, kot pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

Kolektivna pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije člen 62. ZPP (1977) člen 353, 353/1, 373, 373-4. ZLPP člen 25a.
Datum zadnje spremembe:
19.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4ODk1