Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek
Sodba VIII Ips 15/2004
ECLI:SI:VSRS:2004:VIII.IPS.15.2004
| Evidenčna številka: | VS32069 |
|---|---|
| Datum odločbe: | 14.09.2004 |
| Področje: | DELOVNO PRAVO |
| Institut: | trajno presežni delavci - sprememba splošnega akta v sistemizaciji določenih mest |
Jedro
Tudi morebitna retroaktivna veljavnost novega akta o sistemizaciji
delovnih mest ni vplivala na veljavnost programa presežnih delavcev
in sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici, oziroma ni mogla
biti in tudi ni bila podlaga za določitev tožnice kot trajno presežne
delavke. Njeno delovno mesto je bilo ukinjeno s spremembami akta o
sistemizaciji s 15. 5. 2000, in ker po tem datumu njenega delovnega mesta pri toženi stranki ni bilo več, ga novi akt o sistematizaciji,
ki se je uporabljal od 1. 6. 2000 dalje, ne vsebuje več.
Izrek
Revizija se zavrne.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev
sklepov tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici kot trajno
presežni delavki prenehalo delovno razmerje. Na delovnem mestu
pomočnik v dodelavi je prišlo do zmanjšanja števila potrebnih
delavcev oziroma do ukinitve delovnega mesta. Sodišče je tudi
ugotovilo, da sprejeti program presežnih delavcev ni imel formalnih
pomanjkljivosti in da je bil postopek izveden pravilno in zakonito.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno
in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega
sodišča je bil postopek za določitev presežnih delavcev pravilen in
zakonit. V zvezi z zatrjevano retroaktivno uporabo akta o
organizaciji in sistemizaciji pa se je sicer strinjalo s pritožbo, da
za sprejemanje takega akta z retroaktivno veljavo ni pravne podlage.
Vendar pa dejstvo, da je tožena stranka šele po končanem postopku
razreševanja presežnih delavcev dne 16. 10. 2000 sprejela nov akt, z
veljavnostjo od 1. 6. 2000, na zakonitost postopka in sklepov o
prenehanju delovnega razmerja tožnika, nima odločilnega vpliva.
Tožena stranka je že v programu razreševanja presežnih delavcev z dne
24. 5. 2000 sprejela odločitev o zmanjšanju števila izvajalcev na
posameznih delovnih mestih, čeprav je bila nova organiziranost
določena šele kasneje.
Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča
stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da
je bil akt o sistemizaciji, ki ga je tožena stranka sprejela 16. 10.
2000 z veljavnostjo šest mesecev za nazaj, pravna podlaga tako za
Program razreševanja presežnih delavcev, kot tudi za oba sklepa po
katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče naj bi tudi
"storilo bistveno kršitev postopka", ko je v obrazložitvi sicer
ugotovilo retroaktivno veljavnost akta o sistemizaciji, vendar pa je
štelo, da ta akt ni imel odločilnega vpliva na izdajo sklepov o
prenehanju delovnega razmerja. Takšno stališče je v nasprotju z
vrstnim redom sprejemanja aktov: najprej mora biti sprejet akt o
sistemizaciji in organizaciji, da se sploh ve, koliko delavcev je
presežnih in nato se šele izdela program in individualni sklepi.
Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena toženi stranki,
ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike
Slovenije.
Revizija ni utemeljena.
Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo
preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah
razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na
pravilno uporabo materialnega prava. Ker revizija bistvenih kršitev
določb pravdnega postopka izrecno in določno ni uveljavljala,
revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Tako kot revizija utemeljuje "bistveno kršitev postopka", gre dejansko za
nestrinjanje s pravno presojo sodišča, torej za uveljavljanje zmotne
uporabe materialnega prava.
Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo glede pravilne uporabe
materialnega prava samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji.
Tožnica v reviziji ne zatrjuje zmotne uporabe materialnega prava v
zvezi z uporabo kriterijev za določitev trajno presežnih delavcev in
ne glede kršitev pri sprejemanju programa presežnih delavcev ali
sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Njen edini ugovor je, da za
sprejem programa presežnih delavcev - in posledično nato tudi sklepov
o prenehanju delovnega razmerja - ni bilo zakonite pravne podlage v
Aktu o organizaciji in sistemizaciji. Samo v tem okviru je zato
revizijsko sodišče presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane
sodbe.
Tožnica navaja, da je tožena stranka ukinjala delovna mesta z Aktom o
sistemizaciji delovnih mest, ki je bil sprejet šele 16. 10. 2000 z
veljavnostjo za nazaj. Sodišče je ugotovilo, da je bil podlaga za
sprejem Programa razreševanja presežnih delavcev v delu, ki se nanaša
na ukinitev delovnih mest, sklep z dne 9. 5. 2000 o spremembah in
dopolnitvah akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest
(priloga B15), ne pa Akt o sistemizaciji delovnih mest z dne 16. 10.
2000. To izhaja tudi iz obrazložitve sklepa o prenehanju delovnega
razmerja tožnici z dne 25. 5. 2000: podlaga za določanje presežnih
delavcev po programu (z dne 24. 5. 2000) so bile spremembe in
dopolnitve Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest,
sprejete dne 9. 5. 2000 in uveljavljene s 15. 5. 2000.
Izpodbijana sodba ima zato prav, da tudi morebitna retroaktivna
veljavnost tega akta od 1. 6. 2000 dalje, na veljavnost programa
presežnih delavcev in sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici
ni vplivala, oziroma ni mogla biti in tudi ni bila podlaga za
določitev tožnice kot trajno presežne delavke. Njeno delovno mesto je
bilo ukinjeno s spremembami akta o sistemizaciji s 15. 5. 2000, in
ker po tem datumu tega delovnega mesta pri toženi stranki ni bilo
več, ga novi akt o sistemizaciji, ki se je uporabljal od 1. 6. 2000
dalje, tudi ne vsebuje več.
Ker je glede na ugotovljeno dejansko podlago sodbe izpodbijana sodba
materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo
kot neutemeljeno (378. člen ZPP).
Zveza:
- Datum zadnje spremembe:
- 22.08.2009
