<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 2222/2001
ECLI:SI:VDSS:2003:PDP.2222.2001

Evidenčna številka:VDS02343
Datum odločbe:13.03.2003
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - trajno presežni delavci - ugotavljanje trajno presežnih delavcev

Jedro

Ker tožena stranka zaposluje več kot 10 delavcev, je glede na določbe 35. do 36i. člena ZDR, ki ureja postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev, dolžna sprejeti program razreševanja trajno presežnih delavcev, kot to izhaja iz določbe 36i. člena ZDR. Ker tega ni storila, so sklepi o določitvi tožnika za trajno presežnega delavca nezakoniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa o ugotovitvi in določitvi tožnika za presežnega delavca in sicer sklep predsednika tožene stranke z dne 13.8.1997 in sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 29.5.1998. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu zagotoviti delo na delovnem mestu, ki ga je opravljal ali na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi izobrazbi in delovnim izkušnjam ter mu za ves čas nezakonite odsotnosti z dela vpisati delovno dobo v delovno knjižico, plačati nadomestilo plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če di delal z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter mu obračunati in plačati vse davke in prispevke iz plače in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 169.575,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka iz 14. tč. 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Meni, da je sodišče svojo odločitev oprlo na ugotovitve, ki so v nasprotju z izvedenimi dokazi in so odločilnega pomena za odločitev, obstaja pa tudi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oz. zapisnikov in o izpovedbah prič. Pri toženi stranki je bilo v okviru organizacijske enote nabava ukinjeno delovno mesto skladiščno nabavni delavec, za kar se je zahtevala V. stopnja izobrazbe ekonomske smeri in 2 leti delovnih izkušenj. Ker se v isto kategorijo presežnih delavcev uvrstijo vsi delavci, ki jih je mogoče zaradi nujnih potreb delovnega mesta razporediti na delovno mesto, na katerem delo ni več potrebno, je sodišče v nasprotju z dokazi v spisu ugotovilo, da je bi tožnik primerljiv v kritičnem času najmanj še z enim delavcem in sicer B. V. Takšna ugotovitev je zmotna, saj je imel navedeni IV. stopnjo strokovne izobrazbe in že zaradi tega ni mogel biti primerjan. V organizacijski enoti nabava, kot tudi sicer pri toženi stranki ni bilo drugih delavcev, ki bi jih bilo možno uvrstiti v isto kategorijo. Ker je bil pri toženi stranki opredeljen kot presežek le en delavec, toženi stranki tudi ni bilo potrebno sprejeti programa razreševanja presežkov delavcev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Direktor tožene stranke je podal še dopolnitev pritožbe, v kateri obsežno pojasnjuje potek postopka pri toženi stranki in dejstvo, da tožnik ni bil primerljiv z nobenim delavcev ter da je tožena stranka sprejela vse ustrezne ukrepe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost odločitve delodajalca, na podlagi katere je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnemu delavcu po določbi 36e. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni sprejela programa trajno presežnih delavcev, kot to določa 35. člen ZDR in v posledici tega tudi ni uporabila določb 36b. člena ZDR, ki določa kriterije, ki jih je potrebno upoštevati pri določitvi delavcev. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obširno in ustrezno obrazložilo in v sami obrazložitvi ni nobenega nasprotja, kot to uveljavlja pritožba. Z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja in je ne ponavlja. Glede na pritožbene navedbe pa le še pojasnjuje.

Bistveno v tem individualnem delovnem sporu je dejstvo, da tožena stranka zaposluje več kot 10 delavcev, zato je glede na določbe 35. do 36i. člena ZDR, ki ureja postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev bila dolžna sprejeti program razreševanja trajno presežnih delavcev, kot to izhaja iz določbe 36i. člena ZDR. Ker tega ni storila so sklepi o določitvi tožnika za trajno presežnega delavca nezakoniti.

Zaradi navedenega tudi ni potrebno ugotavljati ali je sploh obstajal kakšen delavec, s katerim bi tožnik lahko bil primerjan, saj programa sploh ni bilo. Šele če bi bil program razreševanja trajno presežnih delavcev sprejet, bi sodišče lahko presojalo ali je bil tožnik po navedenem programu pravilno določen kot trajno presežni delavec. Pri tem pa pritožbeno sodišče toženi stranki le še odgovarja, da ni pomembno kakšno dejansko izobrazbo imajo primerjalni delavci, temveč na katerih delih delajo. Iz predložene sistemizacije delovnih mest pa izhaja, da je pri toženi stranki obstajalo kar nekaj delovnim mest, na katerih se je zahtevala V. stopnja strokovne izobrazbe ekonomske smeri, kot na ukinjenem delovnem mestu. Kar pa, kot že rečeno, to ne more biti predmet sodne presoje, ker so sklepi nezakoniti iz razloga, ker sploh ni bilo sprejetega ustreznega programa razreševanja trajno presežnih delavcev, dokazov v zvezi s tem ni bilo potrebno izvajati.

Glede na vse navedeno so pritožbene navedbe neutemeljene in jih je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZDR (1990) člen 35, 36b, 36i.
Datum zadnje spremembe:
27.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5MTA0