<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 93/2001
ECLI:SI:VSRS:2002:VIII.IPS.93.2001

Evidenčna številka:VS31419
Datum odločbe:29.01.2002
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:delovno razmerje pri delodajalcih - prenehanje delovnega razmerja - trajno presežni delavci - varstvo pravic delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - sodelovanje sindikata

Jedro

Delodajalec je v postopku priprave in sprejema programa razreševanja presežkov delavcev dolžan zagotoviti sodelovanje sindikata tako, da mu omogoči dejansko posredovanje stališč, mnenj in predlogov. Če ima delavec v postopku za varstvo pravic pri delodajalcu pooblaščenca, je vabilo na sejo pritožbenega organa pravilno vročeno, če je vročeno le pooblaščencu. Ker odločanje o programu presežnih delavcev ne spada med odločitve, o katerih odločajo izključno družbeniki, lahko ta program v enoosebni družbi z enim ustanoviteljem, ki je tudi poslovodja družbe, sprejme tudi kot poslovodja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revzijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke kot trajno presežne delavke, reintegracijski zahtevek in zahtevke za priznanje delovne dobe in plačilo plače. Presodilo je, da je bilo v postopku sprejemanja programa presežnih delavcev zagotovljeno sodelovanje sindikata in da postopek tudi ni bil kršen s tem, da je bil na sejo drugostopnega organa pri toženi stranki vabljen le pooblaščenec tožeče stranke. Izbira presežnih delavcev je bila izvedena na podlagi kriterija delovne uspešnosti, tožena stranka pa v spornem obdobju ni zaposlovala novih delavcev za nedoločen čas.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Pritrdilo je stališču prvostopnega sodišča glede sodelovanja sindikata in vabljenja pooblaščenca tožeče stranke na sejo drugostopnega organa, ki je obravnaval ugovor tožeče stranke zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Štelo je, da je bil direktor tožene stranke, kot enoosebne družbe v kateri je direktor tudi edini lastnik, pristojen za sprejem programa presežnih delavcev. Soglašalo pa je s stališčem sodišča prve stopnje in tožene stranke, da zaslišanje bivše sodelavke ne bi moglo prispevati k spremembi ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z ocenjevanjem tožeče stranke.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Bistveno naj bi bil kršen postopek s tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni pa jih zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je tako neobrazloženo zavrnitev potrdilo. Sodelovanje sindikata ni bilo zagotovljeno v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR), saj je bil sindikatu poslan že sprejeti program, zaradi česar ta tudi ni odgovoril. Tožeča stranka ni upoštevala 36. a člena ZDR, saj je zaposlovala delavce za določen čas tudi na delovnih mestih, za katera bi ustrezala tožeča stranka. To naj bi kazalo, da dela dejansko ni primankovalo, temveč naj bi tožena stranka imela namen delovna razmerja za nedoločen čas spreminjati v delovna razmerja za določen čas. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno tudi zaradi neupoštevanja bistvene kršitve pravil postopka, saj tožeča stranka ni bila vabljena na sejo, na kateri se je obravnaval njen ugovor, pred tem pa ni bila seznanjena z možnimi načini reševanja svojega delovnopravnega položaja in z dejstvom, da bo ocenjevana. Nepravilna je tudi ocena njene delovne uspešnosti, kar naj bi dokazala predlagana priča. Programa presežnih delavcev ni sprejel pristojni organ, saj ga edini družbenik ne bi smel sprejeti kot direktor družbe, temveč kot ustanovitelj in upravljalec.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so po 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP-77 lahko revizijski razlog, mora revident določno in izrecno uveljaviti, česar tožeča stranka ni storila. Očitek bistvene kršitve določb postopka z zavrnitvijo tudi v pritožbi predlaganega zaslišanja priče M. G. smiselno pomeni uveljavljanje kršitve iz prvega odstavka 354. člena ZPP-77 v zvezi s 7. členom ZPP-77. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na ta pritožbeni ugovor in ga zavrnilo kot dokaz, ki ne bi mogel vplivati na odločitev o pravilnosti in zakonitosti ocenjevanja tožeče stranke. Revizijski očitek zato pomeni le posredno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar po tretjem odstavku 385. členu ZPP-77 revizije iz tega razloga ni mogoče vložiti.

Prav tako tudi ni mogoče izpodbijati ocene izvedenih dokazov, ki se nanašajo na ugotovitve o obstoju nujnih operativnih razlogov, ki so podlaga za ugotavljanje trajno presežnih delavcev. Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Med dejanske sodi tudi ugotovitev, da tožena stranka v spornem času ni zaposlovala novih delavcev za nedoločen čas. Na podlagi take dejanske ugotovitve ni mogoče sklepati, da so bili izpolnjeni pogoji za uporabo ukrepov iz 36. a člena ZDR.

ZDR v 35. členu predpisuje obveznost delodajalca, da v postopku priprave in sprejema programa razreševanja presežkov delavcev, zagotovi sodelovanje sindikata. Bistvo te obveznosti je v zagotovitvi, da sindikat lahko sodeluje pri pripravi programa s svojimi stališči, mnenji in predlogi. Praviloma bo to sindikat, organiziran pri delodajalcu, če pa tega ni, lahko tudi organ sindikatov dejavnosti (deseti odstavek 35. člena ZDR). Sindikat pa ni dolžan posredovati svojih stališč, mnenj oziroma predlogov, pri čemer za zakonitost postopka sprejemanja programa ni bistveno, zakaj jih ni. Tudi kadar jih delodajalec ne bi upošteval, ima to dejstvo na veljavnost programa posledice le, če je sindikat aktiven - če sproži arbitražni postopek - sicer se šteje, da je program sprejet (deveti odstavek 35. člena ZDR).

Res je, da bi bilo zgolj upoštevanje 12. 10. 1995 kot datuma sprejema programa, samo zase mogoče razumeti kot kršitev obveznosti iz 35. člena ZDR. Vendar je treba upoštevati celotno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov in predvem izpovedb zaslišanih prič. Sindikatu je bil posredovan program 20. 10. 1995, vendar ne kot dokončno sprejet program, temveč kot program, na katerega lahko posreduje svoje pripombe in predloge. Tožena stranka je po poteku roka za pripombe preverila pri sindikatu, ali jih bo posredoval in šele nato štela program kot dokončno sprejet - ter na njegovi podlagi izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja (13. 11. 1995). Na podlagi takega dejanskega stanja pa je pravilna materialnopravna presoja sodišča, da je bilo v postopku sprejemanja programa zagotovljeno sodelovanje sindikatov. Zato v tem delu materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po 103. členu ZDR se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih glede načina vročanja, smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred delovnimi sodišči. V sodnem postopku je torej vprašanje pravilnosti vročitve v ugovornem postopku pri delodajalcu, vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne postopkovno vprašanje. V postopku pred delovnimi sodišči se na podlagi prvega odstavka 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS, ki je v času obravnavanega postopka že veljal), glede načina vročanja uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, saj ZDSS o tem nima drugačnih določb. Drugačnih določb o načinu vročanja tudi nima Pravilnik o delovnih razmerjih tožene stranke. Pravilnik v 139. členu le napotuje na smiselno uporabo določb o načinu vročanja v disciplinskem postopku tudi v postopku odločanja o varstvu pravic. V določbah o disciplinskem postopku (členi od 78 do 106) pa ima Pravilnik pravila o vročanju za primere, ko se vabila in sklepi vročajo osebno delavcu, posebej pa v drugem odstavku 95. člena določa, da se disciplinski sklep delavcu, ki ima odvetnika, vroči le odvetniku in ne delavcu. Tudi po prvem odstavku 138. člena ZPP-77 se v primerih, ko ima stranka pooblaščenca, vročajo pisanja njemu.

Osebno stranki se vabila na narok vročijo v takih primerih le, če bo na naroku izveden dokaz z zaslišanjem stranke (prvi odstavek 268. člena ZPP-77). Z vročitvijo pooblaščencu se šteje, kot da bi bilo vabilo vročeno stranki. Ob ugotovitvi, da je bil na sejo ugovornega organa pri delodajalcu pravilno vabljen pooblaščenec-odvetnik tožeče stranke, je zato pravilna presoja sodišča prve stopnje, da pravica tožeče stranke iz drugega odstavka 81. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl - ZTPDR) ni bila kršena (revizija se sicer očitno napačno sklicuje na drugi odstavek 82. člena ZTPDR).

Program razreševanja presežkov delavcev sprejme "organ upravljanja oziroma delodajalec" (prvi odstavek 35. člena ZDR). Program razreševanja presežkov delavcev je pri toženi stranki direktor družbe. Tožena stranka je t.i. enoosebna družba, torej družba z enim ustanoviteljem, ki je obenem tudi poslovodja družbe. Revizija ima sicer prav, da gre tudi v takem primeru za različne organe oziroma različne pristojnosti. Vendar ena sama in ista oseba opravlja vse lastniške, upravljalske in poslovodne funkcije. Pri odločanju o presežnih delavcih ne gre za vprašanja, ki bi po izrecnih zakonskih določbah ali po naravi stvari spadala med odločitve o katerih lahko odloča(jo) družbenik(i) kapitalske družbe (439. člen v zvezi 459. členom Zakona o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 30/93 - ZGD). Zato ni mogoče trditi, da je edini ustanovitelj le kot družbenik pristojen za sprejem programa presežnih delavcev, saj to lahko stori tudi kot poslovodja družbe.

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, trpi sama svoje stroške tega postopka (prvi odstavek 166. člena v zvezi s 154. členom ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/91-I).


Zveza:

ZDR (1990) člen 35, 35/2, 35/3, 35/9, 35/10, 81, 81/2, 103.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yODkxMQ==