<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 685/99
ECLI:SI:VDSS:2001:PDP.685.99

Evidenčna številka:VDS01135
Datum odločbe:25.01.2001
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - trajno presežni delavci - merila

Jedro

Delodajalec lahko naslednji kriterij za določitev presežnih delavcev uporabi samo, če na podlagi predhodnega kriterija presežnih delavcev ni mogoče določiti. Zato v primeru, ko delodajalec predhodnega kriterija strokovne izobrazbe ne uporabi pravilno, delavcu na podlagi naslednjega kriterija - delovne uspešnosti - delovno razmerje ne more zakonito prenehati. Pravilna uporaba predhodnega kriterija bi namreč lahko pomenila, da delavec ne bi bil uvrščen med presežke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožnice in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 21. 1. 1994 in dne 22. 3. 1994, na podlagi katerih je bila tožnica opredeljena kot trajno presežna delavka. Tožena stranka je dolžna tožnico nemudoma pozvati nazaj na delo ter ji za čas po 22. 12. 1994 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do izplačila nadomestila plače in skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške postopka. Prvostopenjska sodba temelji na ugotovitvi sodišča, da je tožnica dejansko delala kot skladiščnik in ji zato ni moglo prenehati delovno razmerje na delovnem mestu materialni in stroškovni knjigovodja, na katerega je bila samo formalno razporejena. Poleg tega je tožena stranka v postopku za ugotavljanje presežnih delavcev storila več napak, zaradi katerih so njeni sklepi glede tožnice nezakoniti. Število presežnih delavcev ni bilo ugotovljeno na podlagi pravilnika o notranji, organizaciji, ki ga zahteva branžna kolektivna pogodba. Kategorije presežnih delavcev so bile oblikovane nepravilno. Tožena stranka je izločitvene kriterije, na podlagi katerih so se določali presežki, uporabila nepravilno oziroma sodišču ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi lahko v celoti preverilo pravilnost njihove uporabe. Sklep o uvrstitvi tožnice med trajne presežke je nezakonit, ker je podano nasprotje med njegovim izrekom in obrazložitvijo.

Zoper takšno sodbo se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da lahko delavec postane trajni presežek samo na delovnem mestu, na katerega je razporejen z dokončno odločbo. Opozarja tudi, da akt o notranji organizaciji ni neposredna podlaga za določitev seznama presežnih delovnih mest, ampak samo podlaga za določitev nivojev ugotavljanja presežnih delavcev, poleg tega pa niti zakon niti kolektivna pogodba ne zahtevata takšnega dodatnega akta. Nadalje pritožba navaja, da pravilna uporaba kriterija izobrazbe ni bistvena, saj bi tožnica še vedno ostala ne seznamu presežnih delavcev. Končno pritožba opozarja, da zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sklepa o prenehanju, postopek ni bil bistveno kršen.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo. V njem opozarja, da je prvostopenjsko sodišče sicer res ugotovilo, da je tožnica dejansko delala kot skladiščnik in da potrebe po tem delu niso prenehale, vendar pa je v nadaljevanju presojalo zakonitost postopka ugotavljanja presežnih delavcev na delovnem mestu stroškovni in materialni knjigovodja. Tožena stranka ni dokazala podlage za določitev števila presežnih delavcev na posameznih delovnih mestih, zaradi nepravilno oblikovanih kategorij primerljivih delavcev pa pravilnosti uporabe izločitvenih kriterijev sploh ni treba ugotavljati. Prav tako ni mogoče spregledati, da o prenehanju delovnega razmerja tožnice ni odločil pristojni organ tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po takrat veljavnem 2. odstavku 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja:

Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da akt o notranji organizaciji ni neposredna podlaga za določitev seznama presežnih delavcev, ampak samo podlaga za določitev nivojev ugotavljanja teh delavcev, saj tega ne zahtevata niti zakon niti kolektivna pogodba. Po določbi 54. člena takrat veljavne kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (v nadaljevanju kolektivna pogodba, Ur. l. RS št. 1/92) lahko delodajalec ugotavlja na ravni podjetja število trajno nepotrebnih delavcev le v skladu z zakonom, to pogodbo in na podlagi akta o notranji organiziranosti vseh delov podjetja. Zato je navedena trditev tožene stranke brez pravne podlage. Tožena stranka je kot dokaz predložila pravilnik o notranji organizaciji, ne pa tudi priloge tega pravilnika z opisom dejavnosti posameznih organizacijskih enot ter na zahtevo sodišča tudi ne sistemizacije delovnih mest. Predloženi računalniški izpis delovnih mest (v prilogi spisa pod B8) je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno štelo za neverodostojen dokaz. Njegova oblika in način zapisa tako močno odstopa od oblike pravilnika objavljenega v uradni objavi slovenske železnice št. 12 z dne 1.3.1993, da ga ni mogoče šteti za njegovo prilogo.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z drugimi ugotovitvami in razlogi v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na ugotovljene nepravilnosti tožene stranke v postopku ugotavljana trajno presežnih delavcev in jih zato v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče povdarja, da tožena stranka tudi ni upoštevala določbo 2. odstavka 18. člena pravilnika o ugotavljanju presežnih delavcev. Po tej določbi se v isto kategorijo uvrstijo delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, za katere se zahteva enaka stopnja in vrsta strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pa je tožena stranka takšna delovna mesta in med temi tudi delovno mesto stroškovnega in materialnega knjigovodje uvrščala v različne skupine delavcev ter zato ni opravila primerjave med vsemi delavci na enakih delovnih mestih in s tem tudi ne na nivoju podjetja, kot je določeno v 54. členu kolektivne pogodbe. Tožena stranka je tudi kršila določbe 25. člena pravilnika glede ocenjevanja uspešnosti tožnice, saj je niso ocenjevali neposredni vodje in za delo v recepciji so ji dali oceno za obdobje krajše od treh mesecev. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da uporabe kriterija strokovne izobrazbe ni mogoče v celoti preizkusiti, ker tožena stranka ni predložila listin, iz katerih bi bila razvidna strokovna izobrazba vseh primerljivih delavcev.

Ker tožena stranka ni dokazala, da je pravilno uporabila prve tri izmed predpisanih kriterijev za določanje presežnih delavcev (55. čl. kolektivne pogodbe), tožnici tudi na podlagi kriterija skupne delovne dobe, kot četrtega kriterija po vrsti, delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati. Tožena stranka bi lahko namreč četrti kriterij uporabila le, če predhodni kriteriji ne bi zadoščali za opredelitev presežnih delavcev. Zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri uporabi prvih treh kriterijev pa dejstva, ali bi že ti kriteriji zadoščali za določitev presežkov, ni mogoče preveriti in ostaja zato tudi upravičenost uporabe čertega kriterija, na podlagi katerega je bila tožnica določena kot presežna delavka, nedokazana. Iz vsega navedenega izhaja, da je bil postopek za ugotovitev tožnice kot trajno presežne delavke v nasprotju z navedenimi pravilniki in kolektivno pogodbo ter 36. b členom ZDR, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo le v tem, da v izpodbijanem sklepu z dne 21.1.1994 glede na vsebino sklepa ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka tožene stranke. Po stališču pritožbenega sodišča v tem primeru ne gre za neskladnost med izrekom in obrazložitvijo sklepa, zaradi katere bi bil sklep nezakonit. Tožena stranka je v izreku sklepa določila tožnico kot trajno presežno delavko, v obrazložitvi pa je navedla, da ji ne more zagotoviti dela in da ji bo zato prenehalo delovno razmerje po preteku šestih mesecev po dokončnosti tega sklepa. Na ugovor tožnice je tožena stranka dokončno odločila o tem sklepu dne 22.3.1994 ter je tožnici prenehalo delovno razmerje po izteku šestmesečnega roka, kot je določal prej navedeni sklep, to je 22.12.1994 in je tožena stranka o tem tožnici izdala še ugotovitveni sklep v skladu z 36.e členom ZDR.

Pritožba ne navaja novih dejstev in dokazov na podlagi katerih bi pritožbeno sodišče lahko spremenilo izpodbijano sodbo, zato je na podlagi vsega navedenega pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP-77). Izrek o stroških temelji na določilu 2. odst. 22. čl. zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) ter 155. čl. ZPP-77. V sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka. Stroške odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo zato, ker upošteva sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov le potrebne stroške, odgovor pa ni prispeval k odločitvi o pritožbi.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).


Zveza:

Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa člen 54, 55. ZPP (1977) člen 368. ZDR člen 36b, 36e.
Datum zadnje spremembe:
19.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4ODg0