<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 125/2000
ECLI:SI:VDSS:2000:PDP.125.2000

Evidenčna številka:VDS00940
Datum odločbe:08.06.2000
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:trajni presežni delavci - postopek ugotovitve trajno presežnih delavcev

Jedro

Če sta tožnici, ki sta bili opredeljeni za trajno presežni delavki, občasno nadomeščali delavce tudi v drugih organizacijskih enotah in opravljali dela, za katera se je zahtevala druga strokovna izobrazba, znanje in zmožnosti, bi morala tožena stranka v postopku ugotavljanja presežnih delavcev opraviti primerjavo v takšni kategoriji delavcev, kot jih je bilo mogoče medsebojno razporejati v skladu z zakonom, sicer opredelitev za trajne presežke ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 17.8. in 13.10.1994 o prenehanju delovnega razmerja tožnic pri toženi stranki iz razlogov trajno presežnih delavcev in ugotovilo, da to tožnicam dne 20.4.1994 (pravilno: 1995) pri toženi stranki ni prenehalo, zaradi česar jih je dolžna razporediti nazaj na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plače, kot tudi povrniti stroške postopka.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. tč. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je v skladu s programom razreševanja presežnih delavcev pravilno razporedila delavce v skupine, v katerih se lahko medsebojno primerjajo v skladu z strokovno izobrazbo, znanju in zmožnostim. V svojem postopku je pravilno uporabila določbo 36. b čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93), in glede tega poudarja, da se tožnica L. ni mogla primerjati z delavci v računovodstvu in komerciali. Tožnica V. se je lahko primerjala zgolj med delavci v skupini AOP, saj glede na znanje in zmožnosti vnašalca podatkov ni mogla biti uvrščena v katero drugo skupino. V skupini telefonistov je tožnico P. pravilno določila za presežno delavko, saj ima zaključeno nižjo strokovno izobrazbo kot sodelavec Č., ki je hkrati tudi invalid in varovana kategorija delavcev. Nadalje navajajo, da so zaključki sodišča v določenih delih izpodbijane sodbe v neskladju z izvedenimi dokazi, kot tudi v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne zahtevke tožnic kot neutemeljene, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi glede tožnic L. in V., da bi ju morala v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev primerjati v kategoriji delavcev, razporejenih na delovna mesta, za katera se zahteva ista stopnja izobrazbe, ne pa opraviti primerjavo zgolj med delavci posamezne organizacijske enote.

Navedeni tožnici sta lahko bili razporejeni vsaka na svoje delovno mesto v organizacijski enoti tudi v skladu z pridobljenimi znanji in zmožnostmi. Vendar je iz dosedaj izvedenih dokazov razvidno, da sta občasno nadomeščali tudi druge delavce v ostalih organizacijskih enotah ter opravljali dela, za katera se je zahtevala tudi druga strokovna izobrazba, znanje ali zmožnosti. Tako je V., sicer delavka pri avtomatski obdelavi podatkov, po svoji izpovedbi eno leto nadomeščala delavko v komerciali na administrativnih delih, na drugi strani pa je L. začasno nadomeščala glavno tajnico, delavko B., pri čemer je na delu v enoti na C. delala tudi na obračunu plač in blagajniškem poslovanju. Vsa navedena dejstva potrjujejo, da sta bili tožnici, razen del in nalog na svojem delovnem mestu, zmožni in sta tudi dejansko izvajale drugačna dela, to je opravila, ki so sicer značilna za ostale organizacijske enote. Ne glede na to pa bi tožena stranka morala v postopku ugotavljanja presežnih delavcev upoštevati in opraviti primerjavo tudi z delavkama, ki sta izvajali polovični delovni čas. Zato je glede navedenih tožnic povsem mogoča trditev, da je tožena stranka ugotavljala presežne delavce v nasprotju z določbo 1. odst. 13. čl. SKPG (Ur. l. RS, št. 39/93).

Vendar se pritožba utemeljeno sklicuje na pravilen postopek ugotovitve presežne delavke tožnice P.. Iz listinskega gradiva je namreč razvidno, da ima v primerjavi z sodelavcem Č. dejansko za eno stopnjo nižjo strokovno izobrazbo, saj se po programu strokovnega izobraževanja od enega do dveh let (v skladu z veljavnim šifrantom poklicev po SKPG) njen pridobljen poklic uvršča med srednje zahtevna dela III. stopnje. Ne glede na to pa tožnica zaradi ukinitve delovnega mesta telefonist pri toženi stranki ni mogla ostati v delovnem razmerju, četudi bi imela višjo strokovno izobrazbo od sodelavca Č., saj je ta invalid in v tem svojstvu varovana kategorija v skladu z določbo 1. odst. 36. d čl. ZDR, ki mu iz tega razloga delovno razmerje ne more prenehati. Zato ugotovitev tožene stranke o določitvi tožnice P. za trajno presežno delavko ne more biti materialno pravno nezakonita.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izreka sodbe v zvezi z odločitvijo o razveljavitvi sklepov tožene stranke ugotovilo napačne podatke glede datumov in opravilnih številk sklepov, ki se nanašajo na vsako posamezno tožnico, saj so v očitnem nasprotju z podatki sklepov iz listinskega gradiva, zaradi česar izrek sodbe ni samo nerazumljiv, temveč tudi v medsebojnem nasprotju in nenazadnje ne povsem v skladu tudi z vtoževanimi zahtevki. Zato kakršnakoli dokončna odložitev o izpodbijanih sklepih in datumu prenehanja delovnega razmerja tožnic, ni mogoča. To pa predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo že iz tega procesnega razloga in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. čl. ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v sporu ponovno razsoditi v skladu z ugotovljenimi dejstvi pritožbenega sodišča in pri odločitvi pravilno izhajati iz podatkov predloženih dokazov, kot tudi iz vsebine postavljenih zahtevkov. Ko bo dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko v zadevi ponovno razsodilo in odločilo tudi o stroških postopka, ki so pridržani za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).


Zveza:

SKPG (1993) člen 13, 13/1. ZPP člen 338, 338/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZDR člen 36d, 36d/1.
Datum zadnje spremembe:
30.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgxMTI2