<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 431/2018
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.431.2018

Evidenčna številka:VDS00018887
Datum odločbe:07.11.2018
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Marko Hafner (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - kriteriji za razreševanje presežnih delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - predhodno vprašanje

Jedro

Tožena stranka je s tem, ko kljub temu, da je v decembru 2016 predvidela zmanjšanje števila zaposlenih za 36 delavcev, načrtovanih odpovedi ni podala hkrati oziroma naenkrat, temveč jih je raztegnila na obdobje daljše od 30 dni, to je na prvo polovico leta 2016, dejansko obšla določbe ZDR-1 o dolžnostnem ravnanju v primeru t. i. kolektivnega odpusta, to je zlasti obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom (99. člen ZDR-1) in sprejem programa razreševanja presežnih delavcev (101. člen ZDR-1). Tožena stranka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za več odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne izpodbija, neutemeljeno pa vztraja na stališču, da je za presojo, ali gre za t. i. kolektivni odpust, bistveno zgolj število dejanskih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki pa v obravnavanem primeru, ob ugotovitvi, da je tožena stranka že v decembru 2015 predvidela odpust 36 delavcev iz poslovnega razloga, ni bistveno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2016 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka); da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 11. 1. 2018 (II. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 7. 2016, ampak je trajalo od 1. 7. 2016 do 7. 8. 2017 za polni delovni čas ter od 8. 8. 2017 do 19. 11. 2017 za krajši delovni čas 8 ur tedensko (III. točka izreka); da se tožniku prizna delovna doba za polni delovni čas od 1. 7. 2016 do 7. 8. 2017 ter za krajši delovni čas 8 ur tedensko od 8. 8. 2017 do 19. 11. 2017 (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2016 do 7. 8. 2017 za polni delovni čas ter za obdobje od 8. 8. 2017 do 19. 11. 2017 za krajši delovni čas 8 ur tedensko (V. točka izreka). V VI. točki izreka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku: za čas od 1. 7. 2016 do 7. 8. 2017 obračunati plače v pripadajočih mesečnih bruto zneskih, ki bi jih prejel, če bi delal pri toženi stranki, od teh bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske plače, zmanjšane za prejete neto zneske iz naslova denarnega nadomestila med brezposelnostjo pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v času od 1. 7. 2016 do 7. 8. 2017 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; za čas od 8. 8. 2017 do 19. 11. 2017 obračunati plače v pripadajočih mesečnih bruto zneskih, ki bi jih prejel, če bi delal pri toženi stranki, zmanjšane za bruto zneske, ki jih je tožnik prejel iz naslova plače pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje od 8. 8. 2017 do 19. 11. 2017, od teh bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati ustrezne neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v znesku 30.959,60 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2018 dalje do plačila (VII. točka izreka) in jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe v pripadajočem bruto znesku, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2016 dalje do plačila. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več ali drugače, to je priznanje delovnega razmerja tudi od 8. 8. 2017 do 19. 11. 2017 za krajši delovni čas 32 ur tedensko ter od 20. 11. 2017 do 11. 1. 2018 za polni delovni čas, za čas od 20. 11. 2017 do 11. 1. 2018 obračun in izplačilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov plač za 15. dan v mesecu za plače preteklega meseca, obračun in izplačilo denarnega povračila v znesku 28.441,12 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2018 dalje do plačila, plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska denarnega povračila za dne 11. 1. 2018 ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska jubilejne nagrade za dne 1. 10. 2016 (IX. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 2.140,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (X. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in da postavi predhodno vprašanje sodišču Evropske Unije. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da bi morala tožena stranka izvesti postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga in sprejeti program razreševanje presežnih delavcev, saj v obdobju 30 dni niti v celem letu 2016 ni podala več kot 29 odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga. To je dokazala z izpovedjo zakonite zastopnice A.A., B.B. in z listinskimi dokazi. Odločitve VSRS in sodišča SEU, na katerih temelji izpodbijana sodba, ne morejo biti temelj odločanja v obravnavanem sporu. Sodišče je vzelo iz konteksta izpoved C.C., ki je povedal, da poslovnih odločitev pri toženi stranki ni sprejemal. Opozarja, da ekonomski razlogi v izpodbijani odpovedi in dopisu z dne 2. 12. 2015, niso enaki, zato je obrazložitev sodišča v 13. točki izpodbijane sodbe protispisna. Izpodbijana odpoved temelji tudi na organizacijskem razlogu, ki ne izhaja iz dopisa z dne 2. 12. 2015. Sodba o tem nima razlogov. Sodišče je zmotno presodilo dopis z dne 2. 12. 2015, saj je to le obvestilo o kadrovskem načrtu za leto 2016 in iz njega ne izhaja nobena odločitev ali ugotovitev o odpustu 36 delavcev. Gre le za plan o morebitnem oziroma predvidenem zmanjšanju števila zaposlenih v obdobju šestih mesecev, vse v odvisnosti od ekonomskega položaja tožene stranke. V listini z dne 2. 12. 2015 niso navedeni razlogi za odpust tožnika. ZDR-1 in direktiva EU 98/59/ES določata obdobje, v katerem postane nepotrebno določeno število delavcev. Nezakonito je, da sodišče ne uporablja praga glede števila delavcev, ki jim preneha pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in ne časovnega okvirja, v katerem preneha potreba po opravljanju dela določenega števila zaposlenih. Tolmačenje sodišča v obravnavanem primeru pomeni poseg v gospodarsko pobudo tožene stranke, zato je odločitev v nasprotju z določbami 2. in 74. člena URS. Ker sta izpodbijana odločitev in odločitev VSRS, opr. št. VIII Ips 282/2016 v delu, kdaj nastane obveznost priprave programa razreševanja presežnih delavcev, v nasprotju z določbami 98. člena ZDR-1, s 1. členom direktive EU 98/59/ES in odločitvama SEU C-284/83 in C-188/03, je sodišče kršilo materialno pravo, ko ni postavilo predhodnega vprašanja sodišču EU. Glede na to, da je izpodbijana odpoved zakonita, je sodišče napačno uporabilo 118. člen ZDR-1 oziroma je denarno povračilo določilo v previsokem znesku. Tožnik je našel novo zaposlitev, tožena stranka pa je ravnala zakonito in v dobri veri ter zato ne more biti žrtev spremenjene sodne prakse. Opozarja na listino z dne 21. 4. 2016, iz katere izhaja, da je bilo od 1. 1. 2015 do 21. 4. 2016 podanih 36 odpovedi zaradi poslovnih razlogov, pri čemer je bilo v letu 2015 podanih 12 odpovedi, ki niso v vzročni zvezi z dopisom z dne 2. 12. 2015. Od 1. 1. 2016 do 21. 4. 2016 pa je bilo podanih 22 odpovedi. V zvezi z listino z dne 6. 4. 2017 navaja, da gre za reorganizacijo po 25. 4. 2016, ki ni v povezavi z dopisom z dne 2. 12. 2015. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo izpovedi zakonite zastopnice, ki je izpovedala, da je bilo v letu 2016 podanih 28 odpovedi. Enako izhaja iz izpovedi B.B. Sodišče je tudi zmotno tolmačilo zapisnik 37. redne seje Sveta delavcev in na njegovi podlagi sprejelo zaključek, ki ni resničen. Poudarja, da tolmačenje sodišča sporočila društva D. z dne 14. 1. 2016 zanjo predstavlja presenečenje, saj je dokazala, da ta listina nima dokazne vrednosti. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo vseh dokaznih predlogov, zlasti zaslišanja E.E. tudi v povezavi s to listino, ki bi pojasnila, kakšna je bila volja tožene stranke. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov glede listin z dne 21. 4. 2016 in 6. 4. 2017. Prav tako sodišče ni pojasnilo, zakaj ni verjelo A.A. in B.B. glede števila odpovedi. Sodišče je kršilo tudi določbo 286. člena ZPP glede pravil o prekluziji in tožniku dovoljevalo vlagati nove dokaze in podajati nove trditve po prve naroku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh trditev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako navedbe tožene stranke o relevantnih dejstvih kot tudi njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da je tožena stranka namenoma raztegnila odpovedi pogodb o zaposlitvi na obdobje, ki je daljše od 30 dni, z namenom, da bi se izognila pripravi programa razreševanja delavcev, pa ne pomeni protispisnosti, temveč nestrinjanje z dokazno oceno, kar predstavlja drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Pavšalnih pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje tožniku dovoljevalo vlagati nove dokaze in podajati nove trditve tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, zato očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 286. člena ZPP ni utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze ter utemeljeno zavrnilo dodatne dokazne predloge tožene stranke, ker izvedba dodatnih dokazov tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna, saj je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo nekaterih dokaznih predlogov tožene stranke ni kršilo načela kontradiktornosti (oziroma ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), kar velja zlasti za predlagani dokaz za zaslišanje priče E.E. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev dokaznih predlogov (v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob ugotovitvi, da je bila tožena stranka dolžna izvesti postopek odpovedi večjemu številu delavcev in sprejeti program razreševanja presežnih delavcev ter da tega ni storila, zaradi česar je izpodbijana odpoved že iz tega razloga nezakonita, natančnejše razčiščevanje okoliščin v zvezi z obstojem poslovnega razloga za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi ni potrebno. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem. Pritožbena navedba, da bi E.E. v zvezi s sestankom članov upravnega odbora društva D. z vodstvom tožene stranke pojasnila, kakšna je bila volja tožene stranke, predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

10. Tožena stranka je tožniku, ki je bil pri njej zaposlen za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2007 na delovnem mestu komentator, dne 30. 3. 2016 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla, da je v obdobju od januarja do februarja 2016 glede na enako obdobje v letu 2015 zabeležila upad prihodkov, ki so bili za 446.000,00 EUR nižji in nižje prihodke iz naslova naklad edicij. Tudi založniški projekt F., v katerega sodi redakcija G., kjer je delo opravljal tudi tožnik, je v obdobju od januarja do februarja 2016 dosegel za 207.000,00 EUR manj skupnih prihodkov kot v enakem obdobju leta 2015 in je bil tudi v tem primeru največji izpad prihodkov iz poslovanja pri nakladi. Zaradi ugotovljenega ekonomskega razloga se je odločila za zmanjšanje število delavcev v redakciji G., pri čemer je izvedla primerjavo med zaposlenimi in ob upoštevanju varstva pred odpovedjo staršev in kriterija doseganja delovne uspešnosti tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Preostala dela in naloge tožnika, ki so se zmanjšala zaradi ekonomskih razlogov, pa je razporedila med ostale zaposlene v redakciji G.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo v obravnavanem primeru za t.i. kolektivni odpust, tožena stranka pa ni ravnala skladno z določbami 98. in nadaljnjih členov ZDR-1, ki določajo postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Zato je zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožene stranke.

12. Pri presoji, ali gre v obravnavanem primeru za odpoved večjemu številu delavcev, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 98. člena ZDR-1, ki dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje nad 300 delavcev (kot tožena stranka, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno), veže na število delavcev, katerih delo zaradi poslovnih razlogov postane nepotrebno v obdobju 30 dni. Pri tem pa je za pripravo programa razreševanja presežnih delavcev pomembno, da se po drugem odstavku 99. člena ZDR-1 delodajalec predhodno, z namenom, da doseže sporazum, posvetuje s sindikati o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic odpovedi.

13. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da v obravnavanem primeru ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev in da zato ni bila dolžna ravnati skladno z določbami ZDR-1, ki določajo postopek odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi znižanja prihodkov in prodanih naklad edicij že v decembru 2015 (oz. 2. 12. 2015) predvidela spremembe v poslovanju, v okviru katerih je predvidela in načrtovala tudi odpust oziroma zmanjšanje števila zaposlenih iz poslovnih razlogov za 36 delavcev. To ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi dopisa tožene stranke z dne 2. 12. 2015, ki ga je posredovala Svetu delavcev, zapisnika 37. redne seje Sveta delavcev tožene stranke z dne 15. 12. 2015 in elektronskega sporočila tožene stranke društva D. (D.) z dne 14. 1. 2015 v zvezi z informacijami o sestanku članov upravnega odbora z vodstvom tožene stranke, iz katerih skladno izhaja, da je tožena stranka že decembra 2015 predvidela in načrtovala odpust 36 delavcev iz poslovnega razloga. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Pritožbene navedbe o zmotnem tolmačenju teh listin pa so neutemeljene. Tako je npr. v navedenem dopisu Svetu delavcev z dne 2. 12. 2015 tožena stranka navedla, da je v obdobju od januarja do oktobra 2015 glede na enako obdobje v letu 2014 dosegla nižje skupne prihodke, da je bil največji izpad v okviru prihodkov iz poslovanja pri nakladah, da se je znižala povprečna prodana naklada posameznih edicij ter da bo uprava zaradi nadaljnjega zniževanja prodanih naklad in nižjih prihodkov sprejela določene predlagane ukrepe, s katerimi želi sanirati učinek padanja prihodkov. En izmed ukrepov je bil tudi sprejem kadrovskega načrta za leto 2016, ki bo zaradi pojasnjenih razlogov usmerjen v zmanjšanje števila zaposlenih in se bo izvajal na način, da se bo iz poslovnih razlogov v prvi polovici leta 2016 število zaposlenih postopno zmanjšalo za predvidoma 36 delavcev in da bo dinamika tega zlasti odvisna od obstoja ekonomskih razlogov.

14. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je za toženo stranko tako že decembra 2015, ko je za leto 2016 predvidela odpust 36 delavcev iz poslovnega razloga (zaradi znižanja prihodkov in prodanih naklad - ki je kot poslovni razlog naveden tudi v izpodbijani odpovedi), nastala obveznost obveščanja in posvetovanja s predstavniki delavcev skladno z določbo 99. člena ZDR-1, čeprav takrat tožena stranka še ni sprejela nobene odločitve o konkretnih odpustih. Ta razlaga je namreč skladna tudi z 2. členom Direktive št. 98/59/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti, po katerem je delodajalec, kadar predvideva kolektivno odpuščanje delavcev, dolžan pravočasno pričeti posvetovanja s predstavniki delavcev. Že sodišče prve stopnje je opozorilo na odločitev SEU v zadevi Akavan Erityisalojen, C-44/08 z dne 10. 9. 2009, iz katere izhaja, da je to v fazi, ko še ni bila sprejeta nobena odločitev o konkretnih odpustih, saj za delodajalca nastane obveznost posvetovanja s predstavniki delavcev s sprejetjem strateških odločitev ali sprememb v poslovanju, s katerimi predvidi ali načrtuje kolektivne odpuste in ne šele takrat, ko iz strateških ali poslovnih odločitev izhaja nujnost kolektivnih odpustov. Posvetovanja se morajo nanašati zlasti na možnost, kako se izogniti odpustom ali jih zmanjšati. Zato posvetovanje potem, ko bi bila odločitev o nujnosti odpustov že sprejeta, ne bi zagotovilo polnega učinka Direktive. Enako stališče glede nastopa trenutka posvetovanja s predstavniki delavcev je SEU zavzelo tudi v dveh novejših odločitvah (Ciupa in drugi, C-429/2016 z dne 21. 9. 2017 ter Socha in drugi, C-149/2016 z dne 21. 9. 2017). Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da dopis z dne 2. 12. 2015 ne predstavlja odločitve o odpustu delavcev, temveč je zgolj plan o predvidenem zmanjšanju števila zaposlenih v obdobju šestih mesecev. Stališče, da bi tožena stranka ob upoštevanju vsebine dopisa z dne 2. 12. 2015 morala izdelati program razreševanja presežnih delavcev, je pritožbeno sodišče že zavzelo v podobnem individualnem delovnem sporu (opr. št. Pdp 522/2017).

15. Pritrditi je presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko kljub temu, da je v decembru 2016 predvidela zmanjšanje števila zaposlenih za 36 delavcev, načrtovanih odpovedi ni podala hkrati oziroma naenkrat, temveč jih je raztegnila na obdobje daljše od 30 dni, to je na prvo polovico leta 2016, dejansko obšla določbe ZDR-1 o dolžnostnem ravnanju v primeru t. i. kolektivnega odpusta, to je zlasti obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom (99. člen ZDR-1) in sprejem programa razreševanja presežnih delavcev (101. člen ZDR-1). Tožena stranka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo za več odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne izpodbija, neutemeljeno pa vztraja na stališču, da je za presojo, ali gre za t. i. kolektivni odpust, bistveno zgolj število dejanskih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki pa v obravnavanem primeru, ob ugotovitvi, da je tožena stranka že v decembru 2015 predvidela odpust 36 delavcev iz poslovnega razloga, ni bistveno. Glede na to se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do predložene listinske dokumentacije in izpovedi prič A.A. in B.B. glede dejanskega števila odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker to ni bistveno za odločitev v tej zadevi.

16. Enako stališče je zavzelo že Vrhovno sodišče RS v podobnem individualnem delovnem sporu pri presoji vprašanja uporabe določb ZDR-1 o kolektivnem odpustu. V sklepu opr. št. VIII Ips 282/2016 z dne 6. 6. 2017 je navedlo, da se šteje, da je tožena stranka obšla zakonske določbe o odpovedi večjemu številu delavcev, če je ugotovila obstoj poslovnega razloga, nato pa v sklopu tega razloga podala odpovedi, ki jih je raztegnila na obdobje, daljše od 30 dni. Kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje je na tak način postopala tudi tožena stranka v konkretnem primeru. Pri tem pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na pojasnilo D. v elektronskem sporočilu z dne 14. 1. 2016 o sestanku upravnega odbora D. z vodstvom tožene stranke in izpoved C.C., ki ju je pravilno dokazno ocenilo. Ugotovitve sodišča, da iz elektronskega sporočila izhaja, da se tožena stranka ni odločila za sprejem seznama presežnih delavcev, ker bi bilo to najslabše za mlajše novinarje in da C.C. ni potrdil, da bi ravno 30. 3. 2016 nastal poslovni dogodek, ki bi poslabšal delovanje in poslovanje tožene stranke, predstavljajo zadostno podlago za zaključek sodišča prve stopnje, da so trditve tožene stranke, da ni imela nikakršnega namena, da bi se izognila pripravi programa razreševanja presežnih delavcev, neutemeljene. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo vsebino elektronskega sporočila in da je ta del izpovedi C.C. vzelo iz konteksta celotne izpovedi, tega dokaznega zaključka ne uspe izpodbiti.

17. Ker je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz razloga, ker tožena stranka ni ravnala skladno z določbami 98. in nadaljnjih členov ZDR-1, ki določajo postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do navedb tožene stranke v zvezi z obstojem poslovnega razloga v izpodbijani odpovedi. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem.

18. V prvem odstavku 113. člena Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.) je določeno, da lahko sodišče v primeru, kadar je odločba sodišča odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti, izda sklep, s katerim predhodno vprašanje odstopi v odločanje Sodišču Evropskih skupnosti, v skladu z mednarodno pogodbo, s katero Republika Slovenija prenaša izvrševanje dela suverenih pravic na institucije Evropske unije. V zvezi s predlogom tožene stranke v pritožbi za postavitev vprašanja za predhodno odločanje na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju EU pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zaradi jasnosti stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zgoraj citiranih zadevah, ki se nanašajo na presojo kolektivnega odpusta in so bila sprejeta tudi ob upoštevanju določb Direktive in sodne prakse Sodišča EU, za postavitev predhodnega vprašanja pred sodiščem Evropskih skupnosti ni nobenih utemeljenih razlogov. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da zavzeto stališče pomeni poseg v gospodarsko pobudo tožene stranke in s tem kršitev 2. in 74. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami).

19. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo ustrezno denarno povračilo ob upoštevanju vseh kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Sodišče je okoliščine, da je bil tožnik star 57 let, da je bil pri toženi stranki zaposlen 17 let in 6 mesecev, da je po strokovni izobrazbi univerzitetni diplomirani filozof in po poklicu novinar, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo zato, ker tožena stranka ni upoštevala določb ZDR‑1 o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga in da je bil po prenehanju delovnega razmerja upravičen do nadomestila za čas brezposelnosti, ustrezno ovrednotilo, zato pritožba neutemeljeno oporeka višini prisojenega denarnega povračila v višini 10 mesečih plač, kot so bile tožniku plačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, to je v višini 30.959,60 EUR.

20. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pri presoji višine denarnega povračila upoštevati, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku glede vprašanja kolektivnega odpusta veljala drugačna sodna praksa. Sprememba sodne prakse ni razlog, ki bi toženo stranko upravičevala do plačila nižjega denarnega povračila ob sodni razvezi tožniku. Sodišče je ustrezno ovrednotilo tudi tožnikovo izobrazbo in s tem povezane zaposlitvene možnosti. Ugotovilo je, da je tožnik aktivno iskal zaposlitev in pošiljal prošnje že v času odpovednega roka, da je pri treh medijih preveril, če obstaja možnost, da se zaposli kot novinar, vendar neuspešno, da je zaposlitev iskal tudi pri drugih delodajalcih in izven novinarstva in da je zato, da bi si izboljšal zaposlitvene možnosti, obiskoval tečaje tujega jezika ter opravil strokovni izpit iz upravnega postopka. Z 8. 8. 2017 se je zaposlil pri ZRSZ za določen čas za krajši delovni čas 32 ur na teden in od 20. 11. 2017 do 31. 1. 2018 za določen čas za polni delovni čas. Glede na te okoliščine prisojeno denarno povračilo tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja primerno in pravično povračilo, ki ustreza tudi povračilom, ki se v podobnih primerih prisojajo v sodni praksi.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1, 89, 99, 99/2, 101.
Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 113, 113/1.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti - člen 2.
Datum zadnje spremembe:
06.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1NDI2