<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 929/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.929.2014

Evidenčna številka:VDS0012729
Datum odločbe:11.09.2014
Senat:Tatjana Prebil (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - večje število delavcev - program razreševanja presežnih delavcev - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog - obveščanje sindikata

Jedro

Ukinitev delovnega mesta je organizacijski razlog, zaradi katerega je preneha potreba po opravljanju dela delavca, ki na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravlja delo na ukinjenem delovnem mestu. Tožena stranka je ukinila delovno mesto nabavnega komercialista, na katerem je bil tožnik edini izvajalec. Zato je bil podan organizacijski razlog v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (ki določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca - poslovni razlog).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 2. 2013, podane s strani tožene stranke tožniku in za njeno razveljavitev, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2012 še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter toženi stranki naloži, da tožniku za obdobja od prenehanja zaposlitve dalje obračuna mesečno bruto plačo v pogodbi o zaposlitvi opr. št. ... z dne 7. 6. 2012, plača davke in prispevke od zneska mesečne bruto plače in nato izplača tožniku neto mesečne plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsake obračunane mesečne neto plače od 18. dne v mesecu dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam in dokaznim predlogom tožene stranke ter da je neutemeljeno zavrnilo večino dokaznih predlogov tožnika. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ocenjevalni listi za druge delavce na primerljivih delovnih mestih niso odločilnega pomena, saj je tožena stranka sama navajala, da je ocenjevala in točkovala tudi tožnika. Obenem je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage obeh strank. Ob uporabi določbe 227. člena ZPP bi sodišče prve stopnje moralo šteti za dokazane trditve tožnika, da ni bil ustrezno ocenjevan. Tožena stranka kljub nespornemu dejstvu, da navedene listine obstojijo, teh listin niti na poziv sodišča prve stopnje ni predložila. Sodišče prve stopnje pa je z zavrnitvijo dokaznega sklepa po predložitvi listin kršilo določbe ZPP. Prav tako sodišče ni pojasnilo, zakaj te listine niso odločilnega pomena. Ugotovitev sodišča prve stopnje v 21. točki obrazložitve je v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke. Ta nikoli ni navajala, da ocene za tožnika ne bi bilo potrebno izdelati, prav tako nikoli ni navajala, da v elaboratu programa ali v Pravilniku ni bilo določeno, da je za ugotovitev presežnih delavcev te potrebno razvrstiti v skupine primerljivih (zamenljivih) delovnih mest. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je imel visoko oceno po ocenjevalnih kriterijih, še posebej glede na primerljiva delovna mesta, dokaze v zvezi s tem pa bi morala predložiti tožena stranka. Sodišče prve stopnje pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ni opravilo poizvedb o sklenjenih pogodbah o zaposlitvi pri toženi stranki v obdobju od 1. 3. 2013 do 1. 3. 2014 in tudi ni pojasnilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje po eni strani navaja, da ti podatki niso bistveni za spor, hkrati pa v 25. točki obrazložitve presoja zaposlovanja v tem obdobju in na podlagi tega zaključi, da so navedbe tožnika napačne, njegov zahtevek pa neutemeljen. Z ugotovitvijo, da je tožena stranka v obdobju od 1. 3. 2011 do 1. 3. 2014 zaposlovala le na delovnih mestih, za katere tožnik ni bil primeren, je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožene stranke, ne da bi v zvezi s tem izvedlo ustrezne dokaze. Tožnik je večkrat poudaril, da mu tožena stranka ni omogočila izobraževanja z namenom ohranitve delovnega mesta. Namen določbe četrtega odstavka 33. člena Panožne kolektivne pogodbe je v tem, da se delavcu pred samo odpovedjo oziroma v okviru programa reševanja presežnih delavcev, omogoči izobraževanje, ki mu bo omogočilo ohranitev zaposlitve. Tožnik ni bil nikoli napoten na izobraževanje z namenom ohranitve delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi. Tožena stranka pred zaslišanjem priče A.A. ni podala navedb o tem, katera izobraževanja je izvedla in nikoli ni trdila, da za to ni bilo denarnih sredstev. Izpoved priče ne more nadomestiti trditvene podlage. Sicer pa priča tudi ni znala povedati, katera izobraževanja so bila izvedena. V objavljenih razpisih po prenehanju zaposlitve tožnika, je tožena stranka zahtevala le VII. stopnjo izobrazbe in delovne izkušnje, ki pa jih tožnik po 7 letih dela pri toženi stranki ima. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da zaposlitve po prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki nimajo povezave z delovnim mestom tožnika. Obrazložitev zavrnitve predlaganih dokazov je nepopolna, površna in pavšalna in ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje ter zato ogroža tudi tožnikovo pravico do pritožbe. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer na večih mestih uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem (z izjemo sklicevanja na 227. člen ZPP) ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je moralo pritožbeno sodišče na podlagi vsebine pritožbenih navedb ugotavljati, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožnik smiselno uveljavlja.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje ob uporabi določbe 227. člena ZPP moralo šteti za dokazane trditve tožnika, da v postopku ugotavljanja presežnih delavcev ni bil ustrezno ocenjen. V resnici tožnik ni zatrjeval, da ne bi bil ustrezno ocenjen, temveč nasprotno, da je bil vedno zelo dobro ocenjen. Vendar pa ob ugotovitvi, da tožnik ni bil primerljiv (to je zamenljiv) z nobenim drugim delavcem, v tem sporu sploh ne more biti odločilno dejstvo, kakšna je bila ocena tožnikove delovne uspešnosti. Tudi če bi v skladu s petim odstavkom 227. člena ZPP šteli za dokazano, da je bil tožnik po kriteriju delovne uspešnosti zelo dobro ocenjen, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v tem sporu. Tožnik je bil edini izvajalec na področju nabave, njegovo delovno mesto ni bilo primerljivo (zamenljivo) z nobenim drugim delovnim mestom, zaradi navedenega ocena delovne uspešnosti ni mogla vplivati na to, ali bo tožnik ohranil zaposlitev ali ne. Tožnik je bil med presežne delavce uvrščen zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta, to delovno mesto pa ni bilo primerljivo oziroma zamenljivo z nobenim drugim delovnim mestom.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s trditveno podlago tožene stranke ugotavljalo, da toženi stranki ni bilo potrebno izdelati ocene delovne uspešnosti tožnika, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZPP. Slednji določa, da sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale le v primeru, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Vendar pa ni res, da tožena stranka v zvezi z navedenim vprašanjem ni postavila nobenih trditev. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi, ki sta jo sodišče prve stopnje in tožena stranka prejeli šele na prvem naroku za glavno obravnavo, uveljavljal, da ni jasno, koliko točk je tožnik dobil pri posamičnem kriteriju v primerjavi z drugimi delavci in da je bil vedno zelo dobro ocenjen po glavnem kriteriju delovne uspešnosti delavca. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da v določenem roku odgovori na pripravljalno vlogo tožnika, kar je tožena stranka tudi storila s prvo pripravljalno vlogo. V njej je tožena stranka izrecno navedla, da so bili v isto kategorijo uvrščeni tisti delavci, ki delajo na delovnih mestih, ki jih je mogoče med seboj razporejati in da delovno mesto nabavnega komercialista (to pa je delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik) nima primerljivega delovnega mesta. Iz takšne trditvene podlage ob hkratnem upoštevanju predloženih dokazov, pa ob pravilni uporabi materialnega prava, izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da za tožnika v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ne bi bilo potrebno izvesti ocenjevanja njegove delovne uspešnosti. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi tožena stranka v okviru trditvenega bremena morala zatrjevati, da ji ni bilo potrebno izdelati ocene (pravilno izpolniti ocenjevalnega lista) za tožnika. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni bilo potrebno izvesti ocenjevanja delovne uspešnosti tožnika pomeni zgolj pravno sklepanje, ki izhaja iz pravočasno zatrjevanih dejstev, da tožnik ni bil zamenljiv z nobenim drugim delavcem in da je bil ob vodji edini zaposleni delavec v službi nabave. Ta dejstva pa je tožena stranka zatrjevala pravočasno.

Isto bistveno kršitev določb pravdnega postopka pritožba smiselno uveljavlja navedbo, da je glede vprašanja zagotovitve možnosti izobraževanja sodišče prve stopnje manjkajočo trditveno podlago tožene stranke nadomestilo z izpovedbo priče A.A.. Tožnik se je namreč v tožbi skliceval, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker mu tožena stranka ni omogočila izobraževanja z namenom ohranitve delovnega mesta. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo na ta očitek odgovorila z navedbo, da je bilo tožniku izobraževanje omogočeno v enakem obsegu kot ostalim sodelavcem. Prav tako je navedla, da pri toženi stranki ni bilo možnosti, da bi tožnika zaposlili pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, da ni bilo možnosti prekvalifikacije ali dokvalifikacije za drugo delo. Nadaljnje dokazovanje z zaslišanjem priče A.A. ni potekalo mimo takšne trditvene podlage. V resnici je bil tožnik tisti, ki bi moral postaviti trditev, da bi mu tožena stranka lahko omogočila izobraževanje za konkretno delo, saj tožena stranka sicer ne more dokazati negativnega dejstva, da takšne potrebe ni bilo.

Pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje, ko po eni strani uveljavlja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožnika za predložitev ocenjevalnih listov za tožnika in primerljive delavce, po drugi strani pa navaja, da je sodišče prve stopnje od tožene stranke zahtevalo predložitev teh listin, da jih ta ni hotela predložiti in da bi zato sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 227. člena ZPP moralo šteti za dokazana dejstva, ki ga je tožnik želel dokazati s temi listinami. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da tožnika ni bilo možno primerjati z nobenim drugim delavcem, toženi stranki ni mogoče očitati, da ni predložila ocenjevalnih listov za primerljive delavce, saj takšnih primerljivih delavcev ni bilo. Toženi stranki je bila predložitev ocenjevalnih listov naložena zgolj pogojno, le za primer, če je tožena stranka tožnika primerjala z drugimi primerljivimi delavci, kar pa se ni zgodilo. Zaradi navedenega ne more priti do uporabe dokaznega pravila iz petega odstavka 227. člena ZPP. Ta namreč določa, da se šteje za dokazano dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela dokazati z listino, če stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katero ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju tožnika zanika, da bi bila listina pri njej.

Pritožba po eni strani uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ocenjevalni listi niso odločilnega pomena za odločitev v tem sporu (kar je smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), po drugi strani pa, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ocenjevalni listi niso odločilni. Oboje seveda ne more biti res. Izpodbijana sodba ima povsem jasne razloge o tem, da tožena stranka glede na vsebino elaborata, programa razreševanja presežnih delavcev in Pravilnika o osnovah in merilih za ugotavljanje presežnih delavcev v družbi (v nadaljevanju Pravilnik), ni bila dolžna delavce razvrstiti v skupine medsebojno primerljivih (zamenljivih) delovnih mest in da v tožnikovem primeru sploh ne bi bilo možno govoriti o primerljivosti delovnih mest in določitvi presežnega delavca ob uporabi kriterijev, saj je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno, tožnik pa ni bil primerljiv z ostalimi delavci v komercialnem sektorju, ki so opravljali povsem druga dela. Navedeno pomeni, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Pritožbeno sodišče pa tudi soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tožnika ni bilo možno primerjati z nobenim zamenljivim delavcem in da ga zato ni bilo potrebno ocenjevati po kriterijih iz Pravilnika.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb pri Zavodu RS za zaposlovanje in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o zaposlitvah pri toženi stranki v času od 1. 3. 2013 do 1. 3. 2014. Smiselno ta očitek pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Ta določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Senat sodišča prve stopnje je to tudi storil in na glavni obravnavi sprejel sklep, da se ostali dokazi zavrnejo, ker je sodišče odločilo (pravilno ugotovilo) odločilna dejstva. V 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo, zakaj je zavrnilo posamezne dokazne predloge. Pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, zakaj šteje, da ni relevanten tožnikov predlog za pridobitev pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka sklepala v času od 1. 3. 2013 do 1. 3. 2014.

Tožnik je poizvedbe pri Zavodu RS za zaposlovanju in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije predlagal v zvezi z vprašanjem, ali je tožena stranka izpolnila obveznost iz 6. člena panožne kolektivne pogodbe. Ta določa, da je delodajalec dolžan delavca, ki mu je bila pri njemu odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pisno obvestiti na njegov zadnji naslov o objavi potreb po novem delavcu na Zavodu RS za zaposlovanje, če delodajalec v roku enega leta od prenehanja delovnega razmerja zaposluje nove delavce. Celo v primeru, če bi tožena stranka to obveznost v resnici kršila, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v tem sporu. Zaradi takšne kršitve sama odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. V kolikor pa je tožnik s tem dokaznim predlogom želel dokazovati, da potreba po njegovem delu v resnici ni prenehala (kar iz utemeljevanja dokaznega predloga sicer ne izhaja) pa je potrebno ugotoviti, da je bistveno, kakšno je bilo stanje ob odpovedi, ne pa leto dni kasneje. Pritožbeno sodišče pa soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz podatkov o zaposlovanju v obdobju od 1. 1. 2013 do 12. 5. 2013 (katerim tožnik ni substancirano ugovarjal) izhaja, da tožena stranka v tem času na področju nabave ni zaposlila nobenega novega delavca, razen tega pa so bile te zaposlitve za določen čas.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj toženi stranki ni naložilo, da predloži pogodbe o zaposlitvi in podatke o gibanju števila zaposlenih v komercialnem sektorju od 1. 10. 2012 do 31. 6. 2013 ter zakaj od tožene stranke ni zahtevalo, da predloži pogodbe o delu, avtorske pogodbe in pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jih tožena stranka sklenila v času od 1. 3. 2013 do 1. 3. 2014. Tožnik je dokazni predlog za predložitev pogodb o delu, avtorskih pogodb in pogodb o zaposlitvi za čas po odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeval s tem, da je tožena stranka v avgustu in septembru 2013 zaposlovala delavce v oddelku komercialnega sektorja, kar naj bi dokazovalo, da je obstajala potreba po delu tožnika. Navedeno je lahko relevantno v zvezi s tem, ali je tožena stranka tožniku v obdobju enega leta po odpovedi zaposlovala nove delavce in ali je pri tem upoštevala prednostno pravico tožnika do zaposlitve na podlagi 102. člena ZDR. Morebitne nove zaposlitve izvršene šest oziroma sedem mesecev po odpovedi, pa ne morejo biti relevantne glede vprašanja zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj se ta presoja po stanju ob času odpovedi in ne več kot pol leta kasneje.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu, ta pa so predvsem naslednja:

- tožnik je bil pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2012 zaposlen na delovnem mestu nabavnega komercialista;

- tožena stranka je tožniku 13. 2. 2013 vročila obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga;

- tožena stranka je tožniku 25. 2. 2013 vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 2. 2013;

- tožena stranka je ukinila delovno mesto nabavnega komercialista, na katerem je bil tudi tožnik edini izvajalec;

- tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v okviru odpovedi večjemu številu delavcev;

- tožena stranka se je predhodno posvetovala z obema sindikatoma pri toženi stranki o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev, zajetih v Pravilniku, kakor tudi o pripravi programa in možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi, predstavila pa jima je tudi možne ukrepe za preprečitev negativnih posledic;

- tožena stranka je s sindikatoma dosegla sporazum o navedenih vprašanjih, pozitivno mnenje k tem vprašanjem pa je podal tudi Svet delavcev tožene stranke;

- tožena stranka je o odpovedi večjemu številu delavcev 21. 12. 2012 obvestila tudi Zavod RS za zaposlovanje;

- tožena stranka je o kolektivnem odpustu obvestila Svet delavcev z dopisom z dne 20. 12. 2012;

- tožena stranka je 21. 12. 2012 reprezentativnima sindikatoma in Svetu delavcev vročila obvestilo o začetku postopka ugotavljanja reševanja trajno presežnih delavcev in dokument z naslovom Razlogi za prenehanje potreb po delu delavcev zaradi poslovnih razlogov v družbi B. d.d.;

- na sestanku med predstavniki delavcev in delodajalcev, ki so se ga udeležili predstavniki obeh reprezentativnih sindikatov in Sveta delavcev, so predstavniki delavcev soglašali s programom razreševanja presežnih delavcev, ki ga je sprejel predsednik uprave tožene stranke;

- program razreševanja presežnih delavcev povzema vsebino elaborata, ki navaja, da je za preživetje družbe nujno, da se kadrovsko prestrukturira, da se zmanjša število zaposlenih, predvsem v preobsežni režiji, ki predstavlja približno 34 % vseh zaposlenih;

- iz programa razreševanja presežnih delavcev izhaja, da je bilo pri toženi stranki na dan 14. 1. 2012 zaposlenih 474 delavcev, zaradi reorganizacije pa bo prenehalo delovno razmerje 25 delavcem;

- iz programa razreševanja presežnih delavcev je razvidno, da je delovno mesto nabavnega komercialista dejansko zasedeno, v prikazu optimalne zasedenosti pa to delovno mesto ni več navedeno;

- v seznamu presežnih delavcev je naveden tudi tožnik, kot razlog pa je navedena ukinitev delovnega mesta;

- v seznamu presežnih delavcev je navedenih 23 delavcev, ki jim bo delovno razmerje prenehalo, dva delavca, katerima bo prav tako odpovedana pogodba o zaposlitvi in imata zagotovljeno pravico do denarnega nadomestila do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino ter 15 delavcev, ki jim bo tožena stranka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju tožnikovega dela v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Ukinitev delovnega mesta je prav gotovo organizacijski razlog, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju dela delavca, ki na podlagi pogodbe o zaposlitvi opravlja delo na ukinjenem delovnem mestu. Na ukinitev delovnega mesta kot razlog za prenehanje potreb po opravljanju tožnikovega dela pa se je tožena stranka sklicevala tako v obvestilu o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 2. 2013, kot tudi v sami redni odpovedi dne 14. 2. 2013.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je izpolnila obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Le v primeru, če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. V postopku je bilo ugotovljeno, da takšne možnosti pri toženi stranki ni bilo.

Tožnik si povsem zgrešeno razlaga pomen določbe četrtega odstavka 33. člena panožne kolektivne pogodbe. Ta sicer res določa, da delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga, če delavcu ni omogočil izobraževanja v skladu s potrebami delovnega procesa. Ta določba je le nekoliko modificiran zapis obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR namreč ne pomeni nič drugega kot to, da delodajalec ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga, če je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali če ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Prekvalifikacija oziroma dokvalifikacija pa se opravi z izobraževanjem. Določbe četrtega odstavka 33. člena panožne kolektivne pogodbe ni mogoče razlagati drugače kot tako, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita le v primeru, če bi delavec z ustreznim izobraževanjem lahko ohranil zaposlitev na nekem drugem ali istem delovnem mestu, ki je pri delodajalcu še naprej potrebno (na slednje kaže sklicevanje panožne kolektivne pogodbe na potrebe delovnega procesa). Tožnik si očitno zmotno razlaga določbo četrtega odstavka 33. člena panožne kolektivne pogodbe, češ da ta pomeni, da delavcu sploh ni možno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma iz razloga nesposobnosti, če delavec pred tem ni bil na izobraževanju z namenom ohranitve delovnega mesta. Takšno izobraževanje ima smisel in je nujno le v primeru, če obstaja konkretna potreba po tako dodatno izobraženem delavcu. Sicer pa je tudi tožnik sam zaslišan kot stranka izpovedal, da ga je tožena stranka redno pošiljala na izobraževanja v zvezi z delom, ki ga je dejansko opravljal.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilo uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka izpolnila tudi vse obveznosti, ki jih ima delodajalec v primeru odpovedi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev. Tožena stranka je izpolnila obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom, kot je določeno v 97. členu ZDR. Tako je tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZDR oba reprezentativna sindikata pri toženi stranki obvestila o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev, o predvidenih kategorijah presežnih delavcev, o predvidenem roku, v katerem bo prenehala potreba po delu delavcu ter o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev. Tožena stranka je izpolnila tudi obveznosti iz tretjega odstavka 97. člena ZDR in kopijo teh obvestil poslala tudi Zavodu RS za zaposlovanje. Vse navedeno je namreč vsebovano v obvestilu o začetku postopka ugotavljanja reševanja trajno presežnih delavcev ter v Razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev zaradi poslovnih razlogov v družbi B. d.d., oboje je bilo predsednikoma reprezentativnih sindikatov ter predsedniku sveta delavcev tožene stranke vročeno 21. 12. 2012.

Prav tako je tožena stranka izpolnila obveznost določeno v drugem odstavku 97. člena ZDR in se je z obema reprezentativnima sindikatoma posvetovala o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev in v okviru priprave programa razreševanje presežnih delavcev tudi o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je štelo, da je tožena stranka v celoti izpolnila obveznost obveščanja Zavoda RS za zaposlovanje, kakor je določena v prvem odstavku 98. člena ZDR, kar je razvidno iz obvestila o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (priloga B9), katerega kopija je bila v skladu z drugim odstavkom 98. člena poslana tudi reprezentativnima sindikatoma. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku je tožena stranka upoštevala tudi rok iz tretjega odstavka 98. člena ZDR.

Program razreševanja presežnih delavcev vsebuje vse postavke, ki jih zahteva 99. člen ZDR. Pri določitvi kriterijev za določitev presežnih delavcev je tožena stranka ustrezno upoštevala primeroma naštete kriterije iz 100. člena ZDR. Sicer pa je že zgoraj razloženo, da v primeru tožnika, zaradi ukinitve delovnega mesta in zaradi tega, ker tožnika v postopku odpovedi ni bilo možno primerjati z nobenim primerljivih (zamenljivim) delavcem, uporaba kriterijev ne pride v poštev. Uporaba kriterijev za določitev presežnih delavcev ni namenjena sama sebi, temveč temu, da se na podlagi teh kriterijev določi, kateri od delavcev bo ohranil zaposlitev, kateri pa ne. Takšno tehtanje pa pride v poštev le, če gre za med seboj primerljive in zamenljive delavce, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/3, 97, 97/1, 97/2, 97/3, 98, 98/1, 98/2, 98/3, 99, 100, 102.
Datum zadnje spremembe:
03.11.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcxNjY1