<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 116/2018
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.116.2018

Evidenčna številka:VS00022365
Datum odločbe:16.10.2018
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Sodba Pdp 480/2017
Datum odločbe II.stopnje:04.01.2018
Senat:Marjana Lubinič (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, mag. Irena Žagar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - nezakonitost odpovedi - kriteriji za določanje presežnih delavcev - novinar - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - reintegracija delavca

Jedro

Okoliščina, da je sodišče ugotovilo, da je bil podan v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevan poslovni razlog (upad poslovnega uspeha in prihodkov in posledično odločitev poslovodstva za zmanjšanje števila izvajalcev na določenih delovnih mestih), ne pomeni, da je zato avtomatično možna le sodna razveza pogodbe o zaposlitvi, češ da tožena stranka objektivno nima možnosti, da tožnici ponudi novo zaposlitev. Za objektivno nemožnost reintegracije delavca, kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, gre, če se delo, ki ga opravlja preseženi delavec, pri delodajalcu sploh več ne izvaja. Pri toženi stranki se še opravlja novinarsko delo in v tem okviru tudi delo specializiranega novinarja, zato ne gre za objektivni razlog, ki bi toženi stranki onemogočal, da tožnici zagotovi ustrezno delo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 8. 2015 ter toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, jo razporedi na delovno mesto specializiranega novinarja, in ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 27. 10. 2015 dalje do poziva na delo, prizna delovno dobo, jo prijavi v matično evidenco ZPIZ, ji za ta čas prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter ji obračuna mesečno nadomestilo plač v bruto znesku 1.720,40 EUR, povečano za dodatke v primerih in višini, določeni z zakonom in kolektivnimi pogodbami ter druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delala ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec. Odločitev temelji na presoji, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka pri določitvi tožnice za delavko, ki ji odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, uporabila neveljavno oceno1 in ker pri tem ni upoštevala kriterija izobrazbe, ki ga je sama določila kot izločilni kriterij v primeru, da ima več delavcev enako oceno delovne uspešnosti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo. Soglašalo je z dejanskimi in drugimi pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj šteje, da si je tožena stranka za kriterije odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama določila kriterije, ki izhajajo iz kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (v nadaljevanju KPPN, Ur. l. RS, št. 31/91 s spremembami). Takšna ugotovitev je v nasprotju z izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke ter zatrjevanji tožene stranke v postopku. Sodišči prve in druge stopnje sta kršili načelo materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), načelo kontradiktornosti iz 5. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in razpravno načelo iz 7. člena ZPP v povezavi z 212. členom ZPP. Mimo trditvene podlage sta sodišči sodbi utemeljili zgolj na izseku zapisnika naroka za glavno obravnavo v zadevi Pd 352/2015. Toženi stranki ni bila dana možnost, da v tem sporu pojasni izsek spornega zapisnika glede na trditveno podlago in dokaze, ki so bili predstavljeni v zadevi Pd 352/2015. V navedenem postopku je tožena stranka sicer zatrjevala, da je bil hkrati izpolnjen tudi kriterij iz 17. člena KPPN, saj je imel tožnik med vsemi zaposlenimi na istem delovnem mestu tudi najnižjo stopnjo izobrazbe, ni pa trdila, da je bil ta kriterij tudi dejansko uporabljen. Nasprotno v obeh postopkih je zatrjevala, da KPPN zanjo ne velja. Izpovedba zakonitega zastopnika je napačno povzeta, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča je v nasprotju s sodno prakso, razvidno iz odločb Vrhovnega sodišča VIII Ips 223/2016 z dne 4. 4. 2017 in VIII Ips 425/2017 z dne 17. 11. 2008 ter sklepa pritožbenega sodišča Pdp 12/2013 z dne 6. 2. 2013. Sodišče je zmotno uporabilo določbo prve alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013, saj ta ne določa kriterijev za odpoved pogodbe o zaposlitvi niti načina določitve teh kriterijev. Tožena stranka je kot kriterij upoštevala zadnjo veljavno letno oceno delavca in poročilo odgovorne urednice, ki je strokovno ocenila delo tožnice. Revizija opozarja na drugačno odločitev v sodbi sodišča druge stopnje Pdp 810/2016 z dne 5. 2. 2017 in sodbi sodišča prve stopnje Pd 350/2015 z dne 9. 2. 2016, ki se nanašata na odpovedi iz poslovnih razlogov, ki sta bili podani v istem časovnem okviru. Prav tako je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s presojo ali so izpolnjeni pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 118. člena ZDR-1. Zaradi nasprotja med dejstvi, zatrjevanimi v povezavi s porušenim zaupanjem in razlogi izpodbijane sodbe, naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožnica je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišči druge in prve stopnje nista pojasnili, zakaj štejeta, da si je tožena stranka za kriterije odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov sama določila kriterije, ki izhajajo iz 17. člena KPPN. V nadaljevanju revizija obširno navaja, s katerimi dejstvi naj bi bila takšna ugotovitev v nasprotju. Iz takšnih revizijskih navedb jasno izhaja, da v tem delu niti ne gre za uveljavljanje protispisnosti v smislu zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč za nestrinjanje z navedenim zaključkom sodišča, kar pomeni predvsem uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Razlogi v zvezi z zaključkom, da se je tožena stranka sama odločila, da bo kot izločilni kriterij upoštevala stopnjo strokovne izobrazbe, če ima več delavcev na delovnem mestu, za katerega se ugotavlja presežne delavce, enako oceno delovne uspešnosti, niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju, zato tožnica s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena.

9. Tudi ni res, da bi bilo glede upoštevanja kriterija izobrazbe nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke in zapisnikom o njegovem zaslišanju. Sodišče je povsem korektno povzelo vsebino izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke z dne 1. 2. 2016 v zadevi, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodila pod opr. št. Pd 352/2015. Navedena zadeva se sicer nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi drugemu delavcu tožene stranke, ki pa je bila dana v istem časovnem okviru kot tožnici. V navedeni zadevi je zakoniti zastopnik povsem jasno izpovedal, da so bili štirje delavci na istem delovnem mestu (šlo je za delovno mesto urednika) ocenjeni z enako oceno, zato so bili potem rangirani glede na njihovo izobrazbo in ker je imel tožnik najnižjo izobrazbo, je bil on izbran za tistega posameznika, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Prav tako ni nasprotja med zapisnikom o zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke v tem sporu in tem, kar se o njegovi izpovedbi navaja v sodbi sodišča prve stopnje. Zakoniti zastopnik je v tem sporu, potem ko mu je bila predočena njegova izpovedba v zadevi Pd 352/2015 izjavil, da se je lahko upoštevala tudi izobrazba, kar je povsem pravilno povzeto v 18. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da tožena stranka ni imela možnosti pojasniti konteksta, v katerem je zakoniti zastopnik tožene stranke podal izpoved v zadevi Pd 352/2015, zaradi česar naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Neutemeljenost očitka je razvidna že iz revizijski navedb, da je zakoniti zastopnik tožene stranke na naroku 23. 1. 2017 skušal razjasniti nejasnosti v zvezi s to izpovedbo, navedbe v zvezi s tem pa je tožena stranka podala tudi na naroku 23. 3. 2017. Sodišču torej ni možno očitati, da toženi stranki ni dalo možnosti, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke.

11. Revizija sodišču neutemeljeno očita, da je o upoštevanju izobrazbe, kot kriteriju za opredelitev preseženih delavcev, odločilo mimo trditvene podlage strank. Tožnica je navedbe in dokazila v zvezi s tem podala v vlogi z dne 4. 7. 2016, torej v roku, ki ga je sodišče prve stopnje na prvem naroku določilo tožnici za odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke, prejeto na navedenem naroku. Šele z navedeno vlogo je tožnica prejela kopijo ocen delovne uspešnosti za vse delavce na delovnem mestu specializiranega novinarja in šele na tej podlagi je tožnica lahko ugotovila, da je večje število teh delavcev prejelo enako oceno delovne uspešnosti kot ona. Na tej podlagi je potem tožnica pravočasno zatrjevala, da bi tožena stranka ob upoštevanju določb KPPN ter izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke na naroku 1. 2. 2016 v zadevi Pd 352/2015, morala uporabiti izločilni kriterij strokovne izobrazbe.

12. Povsem zgrešen je očitek o kršitvi načela materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1. Navedena določba se namreč nanaša na socialne spore, za individualne delovne spore, za kakršnega gre tudi v tej zadevi, pa ZDSS-1 ne določa načela materialne resnice, takšne določbe pa ne vsebuje niti ZPP. V delovnih sporih veljata v skladu z ZDSS-1 in ZPP razpravno načelo in načelo dispozitivnosti.

13. Odločitev sodišča ne temelji na presoji, da za toženo stranko velja KPPN, zato so odveč revizijske navedbe o nasprotnem, temveč na presoji, da se je tožena stranka sama, ne glede na določbe KPPN, odločila, da bo pri ugotavljanju preseženih delavcev upoštevala kriterij strokovne izobrazbe v primeru, če bo več primerljivih delavcev, med katerimi bo treba določiti tistega, ki mu bo delovno razmerje prenehalo iz poslovnih razlogov, imelo enako (najnižjo) oceno delovne uspešnosti. Ni bistveno, ali je tožena stranka o uporabi takšnega dopolnilnega kriterija sprejela kak splošen akt, zadošča, da je dokazano, da se je za uporabo takšnega kriterija odločila in da ga je dejansko uporabljala. Dejanska ugotovitev o tem, na katero je revizijsko sodišče vezano, temelji na izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke. Njegova izpovedba v zadevi Pd 352/2015 ne pušča nobenega dvoma, da se je poslovodstvo tožene stranke odločilo, da se med tistimi, ki so prejeli enake ocene delovne uspešnosti, presežni delavec določi po kriteriju izobrazbe. Zgolj to, da je bil v sporu, o katerem je bilo odločeno s prvostopenjsko sodbo Pd 352/2015, takšen kriterij v prid toženi stranki, saj je tožnik iz navedene zadeve imel najnižjo izobrazbo med primerljivimi delavci, ne more biti odločilno za presojo, da odločitev poslovodstva o uporabi izločilnega kriterija v primeru tožnice ne pride v poštev, ker ne da za toženo stranko enako ugodnega rezultata. Sodišče druge stopnje se je v zvezi s tem utemeljeno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 88/2017 z dne 19. 9. 2017 o tem, da kadar se delodajalec kljub temu, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev, zaradi česar ni dolžan uporabiti kriterijev za izbiro presežnega delavca, odloči za uporabo kriterijev, je te kriterije dolžan uporabiti zakonito in na enak način za vse delavce.

14. Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke na domnevni odstop od sodne prakse, ki naj bil razviden iz v reviziji citiranih sodb, saj ne gre za primerljive zadeve. Stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 223/2016 z dne 4. 4. 2017 in višjega sodišča v sklepu Pdp 12/2013 z dne 6. 2. 2013, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, poleg utemeljenosti odpovednega razloga dokazati tudi, da izbira delavca, ki mu je odpovedana pogodba, ni bila posledica diskriminacije, če jo delavec zatrjuje, ne pomeni, da delodajalec ni dolžan dokazati tudi pravilnosti uporabe izbranih kriterijev za določitev preseženega delavca, če jih delodajalec dejansko uporabi, kakor se je zgodilo v konkretnem primeru. Podobno velja za sklicevanje na sklep VIII Ips 425/2007 z dne 17. 11. 2008. Izpodbijana sodba v ničemer ne odstopa od stališča, da je delodajalec dolžan izdelati program reševanja presežnih delavcev samo, če gre za večje število delavcev po prvem in drugem odstavku 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 43/2002 s spremembami). V tem sporu ne gre za vprašanje, ali je tožena stranka bila dolžna izdelati program reševanja preseženih delavcev, temveč za vprašanje, ali je bila dolžna uporabiti kriterije, za katere se je sama odločila.

15. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba pomeni odstop od prakse sodišč druge in prve stopnje v istovrstnih sporih zoper toženo stranko, pri čemer se sklicuje na sodbi Pdp 810/2016 z dne 5. 2. 2017 in Pd 350/2015 z dne 9. 2. 2016. V navedenih zadevah je sicer prav tako šlo za spor o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar se v nobeni od njih ni postavilo vprašanje, ki je bilo odločilno v tem sporu, to je ali je tožena stranka sama določila, da bo v primeru enake delovne uspešnosti kot dodatni izločilni kriterij upoštevala delavčevo strokovno izobrazbo. Sodba Pdp 810/2016 celo temelji na zaključku, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka uporabljala kriterij uspešnosti (in tudi ne kakšen drug kriterij), sodba Delovnega sodišča v Mariboru Pd 350/2015 pa na ugotovitvi, da je tožena stranka dokazala, da je pri odločanju, komu od zaposlenih odpovedati pogodbo o zaposlitvi, upoštevala ocene delovne uspešnosti delavcev, pri čemer je bila tožnica med vsemi primerljivimi delavci najslabše ocenjena. Drugačna odločitev sodišča v tem sporu tako ni posledica različnih stališč sodišč o istem pravnem vprašanju, temveč posledica različnega pravdanja strank, saj je očitno, da se v zadevah, na katere se sklicuje revizija, nobena od strank ni sklicevala na to, da je tožena stranka kot dodatni izločilni kriterij upoštevala strokovno izobrazbo primerljivih delavcev.

16. V zvezi z odločitvijo sodišča, da ne sledi predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se izpodbijana sodba ni opredelila do navedb o izgubi zaupanja. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb obširno opredelilo v 22. točki obrazložitve, sodišče druge stopnje pa je v 15. točki obrazložitve s temi razlogi soglašalo in jih delno ponovilo. Navedena kršitev tudi ni podana zgolj zato, ker se sodišče ni posebej opredelilo do le navrženih trditev o izgubi zaupanja zaradi objav v časopisih, do katerih naj bi prišlo na podlagi podatkov, ki so lahko prišli le od oseb, ki so jim bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranke teh objav ni predložila, temveč je zapisala, da bo navedeno potrdil zakoniti zastopnik tožene stranke A.A., ki pa ob zaslišanju o tem ni izpovedal ničesar. Izpodbijana sodba tako nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti, kar je bistvo kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. V povezavi z zavrnitvijo predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi revizija tudi povsem zgrešeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedba, da je ta kršitev podana zaradi nasprotja med dejstvi, zatrjevanimi v povezavi s porušenim zaupanjem ter razlogi sodbe, kaže na nestrinjanje s stališčem sodišča o neupoštevnosti razlogov, ki jih je za izgubo zaupanja navajala tožena stranka, ne pomeni pa uveljavljanja protispisnosti v smislu določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč podana le v primeru, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se z razlogi sodbe navaja o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami zapisniki oziroma prepisi. Tožena stranka takšnega nasprotja ne zatrjuje.

18. Okoliščina, da je sodišče ugotovilo, da je bil podan v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevan poslovni razlog (upad poslovnega uspeha in prihodkov in posledično odločitev poslovodstva za zmanjšanje števila izvajalcev na določenih delovnih mestih), ne pomeni, da je zato avtomatično možna le sodna razveza pogodbe o zaposlitvi, češ da tožena stranka objektivno nima možnosti, da tožnici ponudi novo zaposlitev. Za objektivno nemožnost reintegracije delavca, kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, gre, če se delo, ki ga opravlja preseženi delavec, pri delodajalcu sploh več ne izvaja. Pri toženi stranki se še opravlja novinarsko delo in v tem okviru tudi delo specializiranega novinarja, zato ne gre za objektivni razlog, ki bi toženi stranki onemogočal, da tožnici zagotovi ustrezno delo. Sicer pa tožena stranka v ničemer ni konkretizirala revizijskih navedb o objektivni nemožnosti reintegracije tožnice. Zaradi navedenega se revizija tudi neutemeljeno sklicuje na domnevni odstop od sodne prakse, razvidne iz sodbe VIII Ips 7/2013 z dne 18. 3. 2014, saj je bilo v navedeni zadevi ugotovljeno, da za tožnico pri delodajalcu ni na razpolago ustrezne zaposlitve, prav tako pa je bilo ugotovljeno, da je bilo med strankama očitno porušeno medsebojno zaupanje, kar pomeni, da sta bila dokazana tako objektivni kot subjektivni element za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

19. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani z revizijo uveljavljani razlogi.

20. Tožena stranka z revizijo sicer ni uspela, kljub temu pa tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo. Vsebinski del revizije je razen enega odstavka, ki citira odločitev v zadevi VIII Ips 88/2017 z dne 19. 9. 2017, v celoti prepis pritožbe, zato priglašene nagrade za revizijo ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za pravdo v smislu določbe 155. člena ZPP.

-------------------------------
1 Uporabljena je bila ocena z dne 16. 3. 2014, po presoji sodišča pa bi tožena stranka na podlagi 44. člena podjetniške kolektivne pogodbe morala izdelati novo oceno.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1
Datum zadnje spremembe:
20.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4NDcx