<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 51/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.51.2016

Evidenčna številka:VDS0016022
Datum odločbe:10.03.2016
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta

Jedro

Toženka je novembra 2013 opravila pregled poslovanja in se odločila za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja. Ob inventuri oktobra 2013 so bili ugotovljeni visoki inventurni manki, poslovanje tožene stranke v letu 2012 – 2013 pa je bilo slabše od pričakovanega glede na opravljene investicije. Pri toženi stranki je prišlo do upada prometa na ravni celotne države glede na predhodno leto. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri toženki obstajal ekonomski oziroma poslovni razlog za izvedbo organizacijskih ukrepov. V novembru 2013 je bil pri toženki sprejet sklep o reorganizaciji in zmanjševanju števila zaposlenih. Tožnik je pri toženki opravljal delo kot prodajalec in vodja trgovine v poslovalnici F. Toženka je delovno mesto tožnika, to je delo prodajalca z dodatno funkcijo vodje trgovine v poslovalnici F., ukinila s sklepom o reorganizaciji in zmanjšanju števila zaposlenih. Delo prodajalca z dodatno funkcijo vodje trgovine v poslovalnici F pa se je preneslo delno na preostale zaposlene v poslovalnici in delno na vodjo trgovine E. , tako da je le-ta kot vodja trgovine zadolžen za obe trgovini hkrati, poleg tega pa se je v poslovalnici F. zmanjšalo število zaposlenih na delovnem mestu prodajalec za enega delavca ter so se delovne naloge prenesle na preostale zaposlene na delovnem mestu prodajalec. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in da je bil tožnik izbran za presežnega delavca na podlagi objektivnih kriterijev (uspešnost pri delu) in ne iz diskriminatornih razlogov, na katere se je skliceval (očetovstvo in izraba očetovskega dopusta). Zato so podani pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala:

- odpravo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 12. 2013,

- ugotovitev, da je delovno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko trajalo do vključno 2. 2. 2014;

- da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za čas od 2. 12. 2013 dalje do vključno 2. 2. 2014 obračunati bruto plačo (pravilno: nadomestilo plače), odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, vse zmanjšano za denarna nadomestila za brezposelnost, ki jih je tožeča stranka prejela s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (I. točka izreka);

- da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v znesku 9.585,56 EUR bruto, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno prvostopno obravnavanje.

Tožeča stranka meni, da je sodišče sicer navedlo, da je za odločitev v sporu upoštevalo tudi Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine, pri čemer je kot relevanten izpostavilo le 17. člen, ki nalaga delodajalcu pisno obvestilo delavca o nameravani odpovedi ter rok šestih mesecev od nastanka utemeljenega razloga za podajo odpovedi. Glede na stališče v odločbi VDSS opr. št. Pdp 585/2006 bi moral delodajalec opraviti objektivno izbiro delavcev, katerim bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi. V zvezi s tem bi morala tožena stranka opraviti dejansko, konkretno ter objektivno in naknadno preverljivo vsebinsko primerjavo med vsemi vodji trgovin in prodajalci skladno z veljavnimi kriteriji iz 23. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, ker ZDR-1 ne izključuje možnosti določitve primerljivih delavcev in uporabe kriterijev v primeru odpovedi manjšemu številu delavcev iz poslovnega razloga. Tožeča stranka je toženi stranki ves čas postopka namreč očitala pristransko obravnavanje glede prenehanja potreb po tožnikovem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu prodajalec in vodja trgovine, saj ni opravila objektivno preverljive izbire. Pri ugotavljanju poslovnih razlogov bi morala izhajati tudi iz določb panožne kolektivne pogodbe, s katero so opredeljeni kriteriji za ugotavljanje presežnih delavcev. Pri določanju presežnih delavcev se v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takšnih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno primerjati in prerazporejati v skladu z zakonom. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu prodajalec, z dodatno funkcijo vodja trgovine. Če se je odločila za zmanjšanje števila zaposlenih za dve vodji trgovine (odpoved sta kot vodji trgovine prejela tožnik in A.A.) in za enega prodajalca (istočasno je odpoved prejel tudi prodajalec B.B.), bi morala tožena stranka opraviti medsebojno primerjavo med vsemi vodji trgovin in tudi med vsemi prodajalci v skladu s kriteriji 23. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine ter izkazati, da je med vsemi primerljivimi delavci opravila objektivno izbiro v skladu z veljavnimi kriteriji kolektivne pogodbe.

Tožena stranka ni predložila nikakršnih podatkov o poslovanju z vidika stroškovne učinkovitosti, čeprav je tožnik poudarjal, da so pri toženi stranki kot globalni družbi ustaljena stalna preverjanja uspešnosti posameznih delavcev z merjenjem razmerja med porabljenimi delovnimi urami in ustvarjenim prometom ali s pomočjo metode C., s katero se izračuna čisti dobiček posamezne trgovine v % od ustvarjenega prometa trgovine, upoštevajoč vse prihodke (kupnine od prodanega blaga) in odhodke (stroški plač, stroški obratovanja lokala itd.) posamezne trgovine ali s pomočjo metode D.. Zato v konkretnem primeru ni moč preveriti objektivnosti izbire na podlagi nobenega izmed zgoraj opisanih načinov. Tožnikove delovne naloge na delovnem mestu vodje trgovine so se z odpovedjo prenesle na vodjo trgovine E., čeprav je trgovina E. ustvarila za 4,2 % manjši promet, tožnikova trgovina F. pa 1,3 % povečanje prometa glede na primerljivo leto. Tožena stranka je za vodjo trgovine namesto tožnika izbrala vodjo trgovine, ki je imel bistveno slabši poslovni rezultat zadnjega poslovnega leta kot tožnikova trgovina, ki je ustvarila za 1,3 % povečanje prometa. Ker je na prvem mestu kriterijev za izbiro presežnih delavcev (po panožni kolektivni pogodbi) strokovna izobrazba delavca in njegova usposobljenost za konkretno delo (to je vodje trgovine) ter potrebna dodatna znanja in zmožnosti, že navedena okoliščina sama zase kaže na neobjektivnost izbora tožene stranke.

Napotek iz 12. točke obrazložitve sklepa opr. št. Pdp 1376/2014 z dne 14. 5. 2015 je jasen: tožena stranka mora izkazati, da so bili ostali delavci, ki jim pogodba ni bila odpovedana, pri delu uspešnejši kot tožnik. Tega dokaznega bremena tožena stranka tekom celotnega postopka ni zmogla, saj listine v spisu izkazujejo, da je bil tožnik celo nadpovprečno uspešen. Če se je sklicevala, da uspešnost poslovanja posameznih trgovin ni bila edini kriterij, pa bi morala z metodama C. ali D. ali skladno s 23. členom panožne kolektivne pogodbe izkazati objektivnost svojega izbora. Izpovedbi prič G.G. in H.H., ki sta ocenjevali tudi kvaliteto dela ter odnos do dela, ni moč objektivno preveriti in podati objektivnega zaključka, da je bila odpoved tožniku zakonita in utemeljena. Ker je bil tožnik vodja trgovine, je bistven opravljen promet posamezne trgovine glede na preteklo leto, ki je izkazal, da je tožnik svoje delo vodje trgovine opravljal kvalitetno in nadpovprečno, saj je dosegel boljši rezultat, kot leto poprej oziroma mnogo boljši rezultat kot je povprečje trgovin I. v Sloveniji. Če je bila tožena stranka navkljub temu mnenja, da je tožnik svoje delo (v konkurenci in primerjavi 12 vodij trgovin) opravljal tako nekakovostno, da se je uvrstil na zadnje ali predzadnje mesto, bi morala to izkazati z objektivno preverljivimi kriteriji, sicer se ni moč izogniti sklepu, da sta navedeni priči tožnika, A.A. in B.B. izbrali na podlagi lastnih preferenc v podjetju in da sta očitno zlorabili moč in pooblastila, ko sta morali po nalogu J.J. in K.K. odpustiti nekaj delavcev.

Sodišče kljub navodilom pritožbenega sodišča ni preverilo kriterija objektivnosti in je v ponovljenem postopku izdalo sodbo, ki je sploh ni moč objektivno preveriti in preizkusiti (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP). Čeprav je tožeča stranka v ponovljenem postopku izrecno vztrajala na ponovnem zaslišanju prič G.G. in H.H., in je naslovno sodišče v zvezi s tem na glavni obravnavi dne 24. 9. 2015 že sprejelo tudi dokazni sklep o njunem ponovnem zaslišanju, sodišče na naslednji glavni obravnavi dne 26. 11. 2015 ni zaslišalo niti navedenih prič niti tožnika. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, sodba pa se vsebinsko in skladno s podanimi navodili višjega sodišča ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih (o tem, kako tožena stranka opravila objektivni izbor).

Tožena stranka je izven odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2013 širila kriterije in razloge, zaradi katerih je bil tožnik izbran kot presežni delavec. Izbor tožnika kot presežnega delavca je v pravdnem postopku pred delovnim sodiščem utemeljevala na podlagi okoliščin, da je tožnik svoje delo opravljal nekakovostno, v breme mu je štela njegovo neodzivnost na t.i. feed back kulturo, ter na kritike njegovega dela glede odpiranja trgovin v tujini in glede razporejanja delovnega časa (izmensko in popoldansko delo), kot tudi neprimeren odnos do sodelavcev, čeprav nič od navedenega ni bilo razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki kot razloge navaja reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja družbe z vidika stroškovne učinkovitosti, inventuro ob zaključku poslovnega leta iz oktobra 2013 ter s tem povezane inventurne manke ter poslovanje družbe, ki je glede na opravljene investicije slabše od pričakovanega. Priči G.G. in H.H. pa sta izpovedali o povsem drugih razlogih za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi, kot pa je te razloge pojasnjevala tožena stranka v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah. Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da sodišče preverja le tiste razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jih vsebuje sama odpoved in da ni dopustno širiti odpovednih razlogov v sodnem postopku. Tožena stranka se je (šele z izpovedbami prič) sklicevala na tožnikovo nekakovostno opravljanje dela, čeprav tega odpovednega razloga odpoved z dne 2. 12. 2013 sploh ni vsebovala, poleg tega pa je navajala tudi razloge (nezadovoljiva tožnikova pomoč pri odpiranju poslovalnic tožene stranke v L. in M. v tujini), ki izhajajo iz opravljanja delovnih nalog, za katere tožnik sploh ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Izpovedba priče G.G. glede „odnosa do ljudi“ je bila vezana na tožnikovo odpiranje trgovin v tujini in informacije s strani N.N., to je na opravila, ki sploh niso bila v delovni sferi tožnikovega delovnega mesta. Že zato so vse tovrstne navedbe neutemeljene, po vsebini pa tudi neresnične. Tožniku pa ni bila niti dana možnost, da se o tem izjavi, saj je svojo prvo izpovedbo podal pred zaslišanjem G.G. in H.H. na glavni obravnavi dne 3. 7. 2014, v ponovljenem postopku pa sodišče tožnika ni še enkrat zaslišalo, čeprav bi tožnik v zvezi s temi navedbami zagotovo podal tudi svoje stališče. Tožnik ni nikoli prejel rezultatov inventure, ki jih tožena stranka ni predložila niti v tem pravdnem postopku, čeprav je z rezultati inventure očitno razpolagala. Ker se je odpoved izrecno sklicevala na rezultate inventure, bi jih morala tožena stranka tekom tega postopka predložiti.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba, ki se sklicuje zlasti na bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi, zlasti trditev, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki jo tožeča stranka izpostavlja v povezavi s trditvijo, da sodišče prve stopnje kljub navodilom pritožbenega sodišča ni preverilo kriterija objektivnosti (izbire tožnika za presežnega delavca), saj kljub tožnikovemu predlogu ni ponovno zaslišalo prič (G.G. in H.H.) in tožnika. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze, ponovno dodatno zaslišanje prič in tožnika pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo potrebno, ker so bili tožnik in obe priči podrobno zaslišani že v prvem postopku, ravnalo pa je tudi v skladu z določbo tretjega odstavka 302. člena ZPP (kar je ustrezno obrazložilo v 4. točki obrazložitve sodbe). Niti v pripravljalni vlogi, podani v novem sojenju, niti na narokih za glavno obravnavo tožnik ni navedel nobenih konkretnih razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno ponovno zaslišanje navedenih prič in tožnika, razen splošne trditve, da naj bi bilo po oceni tožeče stranke in glede na stališče VDSS v sodbi potrebno ponovno zaslišati vse navedene osebe zaradi popolne razjasnitve relevantnega dejanskega stanja v tej pravdni zadevi.

Pri tem ni pomembno dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, da je sodišče prve stopnje najprej sprejelo dokazni sklep o ponovnem zaslišanju prič in tožnika, ki ga je na naslednjem naroku spremenilo in nadomestilo z drugačno odločitvijo (da se ponovno zaslišanje ne izvede, ampak se preberejo zapisniki o zaslišanjih z dosedanjih obravnav). Sodišče prve stopnje namreč na sklepe procesnega vodstva ni vezano in lahko svoje odločitve med postopkom tudi spremeni (298. člen ZPP). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, zlasti ker je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju dokazno oceno v izpodbijani sodbi logično, natančno in prepričljivo obrazložilo in navedlo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih (tudi glede vprašanja, kako je tožena stranka opravila objektivno izbiro tožnika kot presežnega delavca).

Sicer pa je dejstvo, da tožeča stranka navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe ne strinja, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi, nejasni oziroma v nasprotju. V takšnem primeru sploh ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

8. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo določbo prvega odstavka 362. člena ZPP ter opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem razveljavitvenem sklepu. Ugotovilo je vsa odločilna dejstva, ki so zlasti naslednja:

- Tožniku je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2013 podala G.G., ki je za takšno odločitev imela veljavno pooblastilo (z dne 2. 5. 2013).

- V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navedla, da je novembra 2013 opravila pregled poslovanja in se odločila za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja. Ob inventuri oktobra 2013 so bili namreč ugotovljeni visoki inventurni manki, poslovanje tožene stranke v letu 2012 – 2013 pa je bilo slabše od pričakovanega glede na opravljene investicije.

- Negativne inventurne rezultate potrjuje elektronsko sporočilo z dne 26. 11. 2013, to pa sta potrdili tudi priči G.G. (področni vodja) in H.H. (odgovorna za kadre v Sloveniji), ki sta tudi izpovedali, da je pri toženki prišlo do upada prometa na ravni celotne države glede na predhodno leto (kar potrjuje tudi elektronsko sporočilo z dne 13. 2. 2014), kar vse dokazuje, da je pri toženki obstajal ekonomski oziroma poslovni razlog za izvedbo organizacijskih ukrepov.

- J.J. in K.K. sta sprejela odločitev o reorganizaciji, v naslednji fazi pa sta bili za izvedbo konkretne reorganizacije pooblaščeni G.G. in H.H., ki sta opravili objektivni izbor presežnih delavcev.

- V novembru 2013 (28. 11. 2013) je bil sprejet sklep o reorganizaciji in zmanjševanju števila zaposlenih. G.G. je izpovedala, da so od decembra 2013 do februarja 2014 odpustili 19 zaposlenih, na področju celotne Slovenije, kar je potrdila tudi priča H.H.. To izhaja tudi iz predloženih listin, zlasti iz izjave glede števila zaposlenih na dan 30. 11. 2013, 31. 12. 2013 in 1. 1. 2014 ter predloženih odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki so bile podane osmim delavcem v januarju in februarju 2014.

- Toženka je zmanjševala tudi število zaposlenih, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj je podala obvestila o izteku pogodbe petim delavcem v decembru 2013 in trem v januarju in februarju 2014, novih delavcev pa ni na novo zaposlovala, pri objavi prostega delovnega mesta „store manager“ pa je šlo za interno objavo, ki ni imela za posledico zviševanja števila zaposlenih.

- Tožnik je opravljal delo kot prodajalec in vodja trgovine v poslovalnici na F.. Delovno mesto tožnika, to je delo prodajalca z dodatno funkcijo vodje trgovine v poslovalnici F., je bilo ukinjeno s sklepom o reorganizaciji in zmanjšanju števila zaposlenih z dne 28. 11. 2013, iz katerega izhaja, da se je delo prodajalca z dodatno funkcijo vodje trgovine v poslovalnici F. preneslo delno na preostale zaposlene v poslovalnici in delno na vodjo trgovine E., tako da je le-ta kot vodja trgovine zadolžen za obe trgovini hkrati (E. in F.), poleg tega pa se je v poslovalnici F. zmanjšalo število zaposlenih na delovnem mestu prodajalec za enega delavca ter so se preostale delovne naloge prenesle na preostale zaposlene na delovnem mestu prodajalec.

- Poslovalnica F. je bila med uspešnejšimi, saj je dosegala pozitivno rast v letu 2013 v višini 1,3% glede na predhodno leto, na ravni celotne Republike Slovenije pa so ugotovili upad prometa v višini -2,5%.

- Priča G.G. je pojasnila, da so odločitve o tem, kateremu delavcu bodo podali odpoved pogodbe o zaposlitvi, sprejemali neodvisno od tega, ali je bil promet v posamezni poslovalnici dober. Upoštevali so tudi, kako posamezni zaposleni opravlja svoje delo, to je kvaliteto njegovega dela ter odnos do dela, kar je potrdila tudi priča H.H.. Iz izpovedi G.G. tudi izhaja, da očetovstvo oziroma izraba očetovskega dopusta nista v ničemer vplivala na odločitev o tem, komu bodo podali odpoved, ne pri tožniku ne pri drugih delavcih, ki jim je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, ZDR-1), ki v 1. alinei prvega odstavka 89. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, to je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v drugem odstavku istega člena tega zakona pa določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev zlasti ob upoštevanju listinskih dokazov in izpovedb zaslišanih prič in tožnika. Na tej podlagi je pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so za odločitev o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistvena. Po oceni izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru dokazan utemeljen poslovni – organizacijski oziroma ekonomski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, da je bil tožnik izbran za presežnega delavca na podlagi objektivnih kriterijev in ne iz diskriminatornih razlogov, na katere se je skliceval ter da so podani pogoji za zakonito odpoved iz citiranega drugega odstavka istega člena ZDR-1.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca, ki predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ter da potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca. Takšno je tudi enotno stališče sodne prakse (npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 175/2011 z dne 17. 9. 2012 in druge – baza Ius Info, spletna stran VS RS). Sodišče v poslovne odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na racionalizacijo delovnega procesa in spremembe v organizaciji dela delodajalca, ne more posegati niti preverjati njihove potrebnosti in smotrnosti. V okviru spora o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga lahko preverja le, ali niso spremembe v organizaciji družbe morda le navidezne. Prav iz tega razloga, ker presoja smotrnosti odločitev delodajalca o reorganizaciji kot poslovnih odločitev v sodnem postopku ni dopustna, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, ki oporeka pravilnosti odločitve tožene stranke o reorganizaciji, kolikor se nanaša na tožnika, to je odločitve o ukinitvi delovnega mesta prodajalca - vodje poslovalnice F. in prenosu nalog vodje te poslovalnice na vodjo trgovine E., čeprav je imela poslovalnica F. boljše rezultate in je presegala plan za 1,3%, poslovalnica v E. pa je ustvarila za 4,2 % manjši promet in imela bistveno slabši poslovni rezultat zadnjega poslovnega leta kot poslovalnica, v kateri je bil vodja tožnik. Reorganizacija je bila tudi dejansko izvedena, zato ni nikakršne podlage za zaključek, da naj bi bila le navidezna. Izvedeni dokazi pa potrjujejo tudi pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz diskriminatornih razlogov. Dokazano je namreč, da očetovstvo in izraba očetovskega dopusta nista vplivala na odpoved tožniku. Tožena stranka je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi nekaterim drugim delavcem, ki so enako kot tožnik v tem obdobju postali starši in je torej vse delavce enako obravnavala, pri čemer je za izbiro vseh 19 presežnih delavcev uporabila isti objektivni kriterij uspešnosti – kvalitete dela oziroma odnosa do dela.

11. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je ob obstoječem ekonomskem razlogu za izvedbo organizacijskih ukrepov tožena stranka lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi komurkoli od zaposlenih na istem delovnem mestu ter da je bila v sodnem postopku dolžna dokazati, da tožniku ni bila podana odpoved iz diskriminatornih razlogov, kar je – kot je že navedeno – tudi dokazala. Ukinitev delovnega mesta tožnika (vodje poslovalnice in prodajalca v poslovalnici F.), o kateri je tožena stranka odločila s sklepom o reorganizaciji in zmanjševanju zaposlenih z dne 28. 11. 2013, utemeljuje odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker pa je tožnik poleg dela vodje poslovalnice opravljal tudi delo prodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali je bil kot prodajalec izbran za presežnega delavca na podlagi objektivnih kriterijev. Zlasti iz izpovedi zaslišanih prič G.G. in H.H. izhaja, da se je pri izbiri presežnih delavcev, tudi tožnika upoštevala kvaliteta dela, odnos do dela, pa tudi „feed back“ delavcev, pri čemer doseženi promet v posameznih poslovalnicah za izbiro ni bil odločilen. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil tožnik za presežnega delavca določen na podlagi objektivnega kriterija – uspešnosti pri delu, saj je tožena stranka kriterij kvalitete in odnosa delavcev do dela (po oceni nadrejenih delavcev, to je G.G. in H.H., ki sta določili konkretne presežne delavce) upoštevala pri izbiri vseh presežnih delavcev. S tem v zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka uspešnost posameznih delavcev in tudi tožnika kot vodje poslovalnice ugotavljati glede na njihovo stroškovno učinkovitost, ki se ugotavlja s metodo C. oziroma z metodo D., saj je delodajalec tisti, ki določa kriterije za izbiro presežnih delavcev in se za ugotavljanje stroškovne učinkovitosti po teh metodah ni odločil. Zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka uporabiti kriterije iz 23. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, opraviti primerjavo med vsemi vodji trgovine in vsemi prodajalci in na tej podlagi opraviti objektivno izbiro v skladu z navedenimi kriteriji. Uporaba kriterijev iz 23. člena KPDT je določena le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev, to je pri kolektivnih odpustih, ni pa obligatorna v primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, če gre za individualne odpovedi ali manjše število delavcev, zato v obravnavanem primeru tožena stranka kriterijev iz navedene panožne kolektivne pogodbe ni bila dolžna uporabiti.

12. Tožnik neutemeljeno izpostavlja problem inventurnih rezultatov oziroma s tem v zvezi dejstvo, da z njimi ni bil seznanjen. Kot izhaja že iz same odpovedi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, je poslovodstvo pri svoji odločitvi o reorganizaciji poslovanja upoštevalo kot spremljajoče okoliščine tudi inventuro ob zaključku finančnega leta, opravljeno oktobra 2013, ob kateri so bili ugotovljeni visoki inventurni manki. Da so ekonomski in organizacijski razlogi, zaradi katerih je bilo potrebno zmanjšati število zaposlenih, dejansko obstajali in da je dokazan utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno. Zato ni bilo nobene potrebe za natančnejše raziskovanje poslovanja tožene stranke. Iz tega razloga tudi dejstvo, da tožnik z inventurnimi rezultati oziroma zapisniki o opravljeni inventuri v letu 2013 ni bil seznanjen, oziroma da niso bili predloženi sodišču, ni bistvenega pomena za odločitev o zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Neutemeljen pa je tudi očitek, da naj bi tožena stranka izven odpovedi pogodbe o zaposlitvi širila kriterije in razloge, zaradi katerih je bil tožnik izbran kot presežni delavec, s tem da je svojo odločitev utemeljevala z dejstvom, da je tožnik svoje delo opravljal nekakovostno, pri čemer mu je v breme štela njegovo neodzivnost na t.i. feed back kulturo ter kritike njegovega dela glede odpiranja trgovin v tujini, razporejanja delovnega časa ter neprimernega odnosa do sodelavcev, čeprav tega odpovednega razloga odpoved ni vsebovala. Pisna odpoved vsebuje ustrezno obrazložitev odpovednega razloga. Glede na tožnikove ugovore pa je imela tožena stranka v sodnem postopku pravico in obveznost dodatno obrazložiti kriterije za izbiro presežnih delavcev izmed več izvajalcev, kar je vse povezano z zakonitim odpovednim razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu iz poslovnega razloga. Zato ne gre za primer širjenja odpovednih razlogov. Pri ocenjevanju kakovosti opravljenega dela oziroma odnosa do dela tožnika je tožena stranka lahko upoštevala tudi naloge, ki jih je tožnik opravljal v zvezi z odpiranjem poslovalnic tožene stranke v L. in M. v tujini. Tožena stranka mu je kot delodajalec te naloge lahko odredila, ker so nedvomno povezane z delovnim mestom vodje trgovine, pri čemer ni odločilnega pomena, da v pogodbi o zaposlitvi oziroma opisu njegovega delovnega mesta niso izrecno zapisane. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. To pa velja tudi glede očitka, da sodišče prve stopnje tožniku ni omogočilo, da bi se o izpovedih prič G.G. in H.H. (v zvezi z oceno kakovosti tožnikovega dela in njegovim odnosom do dela) izjavil, ker ni bil ponovno zaslišan, oziroma ker je svojo prvo izpoved podal pred zaslišanjem prič na glavni obravnavi 3. 7. 2014. Tožnik je imel, kot izhaja iz podatkov v spisu, v postopku pred sodiščem, ki je v obravnavani zadevi izpeljalo natančen dokazni postopek, dovolj možnosti, da poda svoja stališča in nasprotovanja izpovedim prič (kar je tudi storil), ne glede na to, da v novem sojenju sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovega predloga za ponovno zaslišanje prič in tožnika. Če pa se tožnik z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede navedenih izpovedi prič in tožnika, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezna in prepričljiva, ne strinja, to še ne pomeni, da je bila kršena njegova pravica do izjave.

14. Tožena stranka je tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijski zahtevek, pa tudi podredni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).


Zveza:

ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. KPDT člen 23.
Datum zadnje spremembe:
15.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5ODMx