<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 25/95
ECLI:SI:VSRS:1995:VIII.IPS.25.95

Evidenčna številka:VS30129
Datum odločbe:07.11.1995
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:delovno razmerje pri delodajalcih - prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov

Jedro

Delavce, katerih delo naj bi postalo trajno nepotrebno, je treba tako ob upoštevanju določb 36.b člena novele zakona o delovnih razmerjih, kot tudi določb splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90), enako pa tudi iz nje izhajajočih kolektivnih pogodb panog, primerjati z drugimi delavci, da bi tako lahko po prej določenih izločilnih kriterijih prišli do tistih delavcev, ki bodo na koncu dejansko določeni kot trajni presežki.

Določbe tretjega odstavka 5. člena ZDR, ki temeljijo na konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju, jasno določajo, da sindikalnega poverjenika (zaupnika) v času trajanja njegove funkcije zaradi sindikalne dejavnosti brez soglasja sindikata ni mogoče uvrstiti med presežke delavcev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožeče stranke (predlagatelja) in razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov z dne 12.6.1992 in sklep komisije za reševanje individualnih sporov z dne 23.12.1992, s katerim je bila zavrnjena zahteva za varstvo pravice.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. V celoti je sprejelo dejanske ugotovitve nižjega sodišča in pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno odločbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče s svojo odločitvijo kršilo tako določbe zakona o delovnih razmerjih, predvsem njegova 5. in 36. b člena v njihovih tretjih odstavkih, kot tudi pravilnika o ugotavljanju presežnih delavcev in zagotavljanju njihove materialne varnosti. Postopki, na podlagi katerih je tožena stranka tožnika spoznala za presežnega delavca, so namreč potekali v skladu z veljavnimi predpisi, zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe, navajala, da je sodišče v zadevi odločilo pravilno in zato predlagala, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po določbi 386. člena ZPP po uradni dolžnosti. Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so uveljavljane z revizijo. Revizija procesne kršitve sicer zatrjuje, vendar ne pove, katere kršitve naj bi bile podane, zato je sodišče lahko samo ugotavljalo, če gre za bistvene kršitve tistih določb postopka, ki se upoštevajo že po uradni dolžnosti, ki jih pa ni ugotovilo.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi ni utemeljena. Ta presoja revizijskega sodišča se opira na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je sodišče druge stopnje pritrdilo in jih sprejelo kot podlago svoje presoje in ki je po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP v reviziji tudi ni dovoljeno izpodbijati. Pravilno je stališče obeh nižjih sodišč, da tožena stranka, ki ni z ustreznimi razporeditvenimi odločbami zagotovila, da bi dejansko stanje v naravi ustrezalo stanju v listinah, že zgolj zaradi tega ni mogla pravilno izpeljati postopka ugotavljanja presežkov. Tožnik zaradi neopredeljenega oziroma napačno opredeljenega delovnega mesta in razporeditve ni bil ocenjevan po merilih, ki se uporabljajo pri ugotavljanju presežnih delavcev. Delavce, katerih delo naj bi postalo trajno nepotrebno, je namreč treba tako ob upoštevanju določb 36.b člena novele zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91), kot tudi določb splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90), enako pa tudi iz nje izhajajočih kolektivnih pogodb panog, primerjati z drugimi delavci, da bi tako lahko po prej določenih izločilnih kriterijih prišli do tistih delavcev, ki bodo na koncu dejansko določeni kot trajni presežki. Zato tudi pravilnik tožene stranke o ugotavljanju presežnih delavcev in zagotavljanju njihove materialne varnosti, na podlagi katerega je ta pripravila svoje aktivnosti v zvezi z ugotavljanjem delavcev, katerih delo je postalo trajno nepotrebno in na katerega se tudi v reviziji sklicuje, v 3. členu določa "kriterije za identifikacijo presežnih delavcev". Po tej določbi se presežni delavci določijo s pomočjo temeljnih, izločilnih in korekcijskih kriterijev in šele uporaba vseh teh kriterijev, že po določbi samega pravilnika, zagotavlja enoten postopek in "identifikacijo" presežnih delavcev. Tako glede ugotovitve nižjih sodišč, da zato, ker postopek ni bil izveden v skladu z določbami zakona, kolektivnih pogodb in lastnega pravilnika tožene stranke, ni bilo pravne podlage za določitev tožnika kot trajno presežnega delavca, tudi revizijsko sodišče nima pomislekov.

Materialni predpis je bil pravilno uporabljen tudi v zvezi z ugotovitvijo in priznanjem zaščite, ki jo ima sindikalni zaupnik, kar je po ugotovitvah sodišča v izpodbijani odločbi, tožnik bil in so zato nasprotne revizijske trditve neupoštevne. Določbe tretjega odstavka 5. člena ZDR, ki temeljijo na konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Uradni list SFRJ, št. 14/82), jasno določajo, da sindikalnega poverjenika (zaupnika) v času trajanja njegove funkcije zaradi sindikalne dejavnosti brez soglasja sindikata ni mogoče uvrstiti med presežke delavcev. Novela ZDR pa v 36.c členu določa, da delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma delodajalcu ne preneha med drugim tudi sindikalnemu poverjeniku v času opravljanja njegove funkcije in dve leti po prenehanju opravljanja funkcije. Pravilnik tožene stranke o ugotavljanju presežnih delavcev in zagotavljanju njihove materialne varnosti, na katerega pravilno uporabo ta nakazuje tudi v reviziji, pa ima v svojem 3.4. členu za sindikalnega zaupnika še celo bolj ugodno rešitev, saj opravljanje te funkcije velja celo kot izločilen kriterij, po katerem sindikalnega zaupnika sploh ni mogoče uvrstiti med presežne delavce. Določba pravilnika je enaka določbi, ki jo je vsebovala v 12. členu tudi takrat veljavna splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo. Zato je, ob upoštevanju katerega koli od citiranih predpisov, pravilen tudi zaključek obeh nižjih sodišč, da tudi zaradi razloga zaščite sindikalnega zaupnika postopek tožene stranke pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev ni bil pravilen in zato revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni sprejemljiv. Zaradi povedanega je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določb 393. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).


Zveza:

ZDR (1990) člen 5, 5/3, 36b.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzY2NA==