<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 2370/94
ECLI:SI:VDSS:1996:PDP.2370.94

Evidenčna številka:VDS00112
Datum odločbe:13.09.1996
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - nujni operativni razlogi - trajno presežni delavec - ugovor - bolniška odsotnost - tek rokov - dokončnost sklepa - udeležba na seji pritožbenega organa

Jedro

Nevabljenje delavca in njegovega pooblaščenca na sejo pritožbenega organa, ki odloča o ugovoru delavca zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, zaradi trajnega prenehanja potreb po delu, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Če sodišče razveljavi le sklep ugovornega organa delodajalca, ne pa tudi sklep organa prve stopnje delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavcu zaradi trajnega prenehanja potreb po delu, v skladu z 2. točko 1. odst. 24. člena ZDSS samo odloči o pravicah delavca iz delovnega razmerja. Takšnemu delavcu preneha delovno razmerje v 6 mesecih po pravnomočnosti sodbe sodišča.

Zgolj predložitev in podpis pogodbe o zaposlitvi, s katero se tudi ne spreminjajo pravice in obveznosti delavca, po tem ko je že dokončno odločeno o prenehanju delovnega razmerja delavcu zaradi trajnega prenehanja potreb po delu, vendar delovno razmerje delavcu še ni prenehalo, ker še ni potekel 6 mesečni rok po 36e členu ZDR, ne pomeni razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja.

Delavec je lahko opredeljen za trajno presežnega delavca kljub temu, da je v času sprejema sklepa o prenehanju delovnega razmerja v bolniškem staležu, vendar mu delovno razmerje preneha šele po 6 mesecih od takrat, ko se delavec vrne na delo.

Določba 33. člena Kolektivne pogodbe za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 6/91), ki določa, da med trajne presežke ni mogoče uvrstiti delavca v času, ko je odsoten z dela, zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, je v nasprotju z ZDR in je ni mogoče upoštevati.

6 mesečni rok po katerem trajno presežnemu delavcu preneha delovno razmerje začne teči za delavca, ki ima odobren najprej bolniški stalež za poln delovni čas, nato pa bolniški stalež le za 4 ure, od dneva, ko se delavec vrne na delo, to je po preteku bolniškega staleža za poln delovni čas.

Izrek

Pritožba tožene stranke x.y.se zavrne kot neutemeljena, pritožbi tožeče stranke E.P. pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se besedilo v 5. vrstici 2. točke izreka sodbe "vse do pravnomočne rešitve te sporne zadeve" nadomesti z besedilom "6 mesecev po pravnomočnosti sodbe v tem delovnem sporu".

V nespremenjenem delu se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka x.y.je dolžna povrniti tožeči E.P. stroške pritožbe v znesku 3.325,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.9.1996 dalje do plačila, v 8 dneh.

Tožena stranka x.y.nosi sama svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 10.4.1992 (točka 1 izreka sodbe), ugotovilo, da tožniku E.P. ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, temveč mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, razen obdobja delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas pri drugem delodajalcu od 1.5.1994 do prenehanja tega delovnega razmerja, vse do pravnomočne rešitve te sporne zadeve (točka 2 izreka sodbe), zavezalo toženo stranko, da povrne tožniku stroške postopka v znesku 23.585,00 tolarjev, z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od izdaje sodbe, vse v 8 dneh (točka 3 izreka sodbe), višji zahtevek tožnika pa je zavrnilo (točka 4 izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožujeta tožena in tožeča stranka.

Tožena stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da v delu v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izrek prvostopne sodbe pod točko 2 v delu "vse do pravnomočne rešitve te sporne zadeve" nadomesti z besedilom "vse do 28.10.1992", podrejeno pa "vse do 1.6.1993" oz. "vse do dneva izdaje predmetne sodbe." Meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker je izrek sodbe nerazumljiv. V izpodbijanem delu sodbe (to je v delu, v katerem je sodišče naložilo obveznost toženi stranki) so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju.

Tožena stranka ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da tožnika in njegove pooblaščenke ni obvestila o seji drugostopenjskega organa v zvezi z vloženim ugovorom, saj je tožnika v skladu z ustaljeno prakso obvestila in vabila preko oglasne deske. Navzočnost tožnika in njegove pooblaščenke na seji drugostopenjskega organa ni potrebna, nikakor pa tudi ne bi vplivala na evidentno in pravilno odločitev.

Tožnik se je vročitvam sicer tudi spretno izogibal. Tožena stranka se nadalje sklicuje na dejstvo, da je dne 28.10.1992 izdala tožniku odločbo o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi katere mu je le-to prenehalo istega dne. Te odločbe, ki jo je prejel dne 30.10.1992, tožnik ni nikoli izpodbijal, temveč je prevzel tudi izplačano odpravnino. Vkolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo tem pritožbenim navedbam, se tožena stranka izrečno protivi datumu prenehanja delovnega razmerja. Najprej predlaga spremembo odločitve prvostopnega sodišča tako, da se kot datum prenehanja delovnega razmerja določi 28.10.1992, podrejeno pa 1.6.1993. Prvostopno sodišče je namreč ugotovilo, da je bil tožniku zaključen bolniški stalež dne 30.11.1992, kar pomeni, da je v skladu z veljavno zakonodajo 1.12.1992 začel teči 6-mesečni rok, ki se je iztekel s 1.6.1993. Vkolikor tudi to ne bi bilo sprejemljivo, tožena stranka kot datum prenehanja delovnega razmerja tožniku predlaga dan izdaje prvostopne sodbe, pri čemer se sklicuje na ustaljeno sodno prakso v odškodninskih zadevah.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 353. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno s tem, ko je ugotovilo, da je sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 10.4.1992 nezakonit in ga je razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb postopka ter nato po 2. odst. 24. člena ZDSS samo meritorno odločalo o sporu. Z odločitvijo pod točko 2 izreka sodbe je tožniku prenehalo delovno razmerje na način, ki ga zakon ne predvideva, saj člen 100 ZDR ne določa primera, da delavcu preneha delovno razmerje po sodbi sodišča. Pritožba graja tudi presojo meritorne odločitve sodišča prve stopnje ter v zvezi s tem uveljavlja pritožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja. Ni resnična ugotovitev sodišča, da se tožnik zoper sklep o začasnem višku z dne 26.4.1991 ni pritožil in prilaga tudi kopijo ugovora z dne 7.5.1991. Sodišče tudi napačno zaključuje, da med strankama ni sporno, da je bilo delovno mesto vodje oddelka vzdrževanja ukinjeno. Takšen zaključek je v nasprotju z zaslišanjem tožnika na obravnavi, kjer je trdil, da K. opravlja prav takšno delo, kot ga je pred tem tožnik.

Sodišče ovrže tožnikovo trditev z izpovedjo K., nato pa izpoved preprosto primerja z opisom delovnega mesta vodje vzdrževanja, takšno enostavno zaključevanje pa po mnenju pritožbe ne zadostuje za prepričanje, da je K. prevzel le eno od nalog, ki jo je opravljal tožnik na delovnem mestu vodje vzdrževanja. Sodišče je popolnoma zaobšlo tudi dejstvo, da bi delovno mesto koordinatorja lahko opravljal tudi tožnik in da je bil K. razporejen na to delovno mesto dne 1.10.1991, tožnik pa spoznan za trajno presežnega delavca že dne 18.11.1991. To poenostavljeno pomeni, da je tožena stranka delovne naloge dodelila K., zato da je nato lahko ugotovila, da je delovno mesto vodje vzdrževanja nepotrebno in ga je ukinila. Tožena stranka je s tožnikom dne 14.6.1992 sklenila tudi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje vzdrževanja za nedoločen čas in s podpisom te pogodbe sama razveljavila svoja sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika kot presežnega delavca. Podpis pogodbe zavezuje obe stranki in ima pravne posledice, ki jih ni mogoče odpraviti z enostavno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je očitno, da je tožena stranka predložila tožniku v podpis navedeno pogodbo zaradi inšpekcijskega pregleda.

Tožena stranka poudarja, v odgovoru na pritožbo tožeče stranke, da nikomur od zaposlenih ni dodelila delovnega mesta vodja vzdrževanja, o čemer je sodišče prve stopnje povsem pravilno in objektivno odločilo. Med drugim tudi navaja, da bi se tožnik moral zavedati, da se predmetni spor nanaša le na prenehanje delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu in, da so pritožbene navedbe tožeče stranke povsem nesprejemljive ter jih zato tožena stranka v celoti zavrača.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, razen odločitve o datumu prenehanja delovnega razmerja tožnika in stališča (ki sicer za rešitev te zadeve ni pomembno) o tem, kdaj delavcu po prenehanju bolniškega staleža za polni delovni čas in nadaljevanju staleža za skrajšani delovni čas, ki mu je izdana dokončna odločba o prenehanju delovnega razmerja kot presežnemu delavcu, začne teči 6-mesečni rok, po katerem mu preneha delovno razmerje. Sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere sicer pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP).

Pritožba tožene stranke ne pove konkretno v čem naj bi bil izrek sodne odločbe nerazumljiv in v čem naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je zavzelo jasno stališča o vseh odločilnih dejstvih in pravnih zaključkih, pri čemer je zaradi bistvene kršitve določb postopka ob reševanju ugovora tožnika na drugostopenjskem organu tožene stranke pravilno odločilo tudi, da samo odloči o pravicah tožnika iz delovnega razmerja. V skladu s tem je pravilno oblikovalo izrek sodne odločbe in zaradi razveljavitve sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 10.4.1992 odločilo tudi o pravicah tožnika iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da nevabljenje tožnika in njegove pooblaščenke na sejo drugostopenjskega organa (delavskega sveta) predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. 2. odst. 81. člena ZTPDR (Ur.l. RS št. 60/89 in 42/90) določa, da ima delavec pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegova zahteva oz. ugovor in se izjaviti o dejstvih, ki so pomembna za odločitev. Tudi 1. odst. 104. člena ZDR (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) določa, da imata delavec in sindikalni poverjenik pravico biti navzoča pri uveljavljanju pravic, ko se obravnava delavčeva zahteva oz. ugovor, ter se izjaviti o dejstvih, pomembnih za odločanje. Pri tem je potrebno poudariti, da delavci individualno tudi ne sodelujejo pri sprejemu programa razreševanja presežnih delavcev in šele s prejemom odločbe o prenehanju delovnega razmerja izvedo za konkreten obseg pravic in konkretne razloge za prenehanje delovnega razmerja, zaradi česar jim je prav v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu v ugovornem postopku nujno potrebno zagotoviti navzočnost na seji organa druge stopnje. Pri tem tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, češ da je tožena stranka vabila tožnika na sejo drugostopenjskega organa po običajni poti (preko oglasne deske), saj takšno vabljenje ni pravilno. V skladu s 103. členom ZDR se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oz. pri delodajalcih za določanje rokov, način vročanja, ipd., smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Ker ZDSS vročanje pisanj in pregled spisov izrečno ne določa, je v skladu s 1. odst. 14. člena tega zakona potrebno uporabiti ZPP, ki v 138. členu določa, da se pisanja v primeru, kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca vročajo le temu, če ni v zakonu drugače določeno. 133. člen ZPP določa, da se pisanja vročajo praviloma po pošti, lahko pa se vročajo tudi po določenem delavcu sodišča, pristojnem občinskem organu ali kar pri sodišču, v skladu s 139. členom ZPP pa se vročitev odvetniku kot pooblaščencu lahko opravi tudi tako, da se pisanje izroči osebi, ki je zaposlena v njegovi odvetniški pisarni. Tudi v primeru, če delavec nima pooblaščenca, bi njegovo pravico biti navzoč na seji pritožbenega organa lahko zagotovilo le osebno vabljenje in ne le vabljenje preko oglasne deske.

Tudi pritožba tožeče stranke, ki navaja, da zaradi razveljavitve sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 10.4.1992 (zaradi navedene bistvene kršitve določb postopka), sodišče ne bi smelo samo meritorno odločati v sporu, češ da ZDR ne predvideva prenehanja delovnega razmerja s sodno odločbo, ni utemeljena. Tožniku namreč delovno razmerje ni prenehalo po sodni odločbi, temveč ta določa le posledice nezakonitosti sklepa delavskega sveta z dne 10.4.1992, ki zadevajo pravice tožnika iz delovnega razmerja, razlog prenehanja pa je določen v 12. točki 1. odst. 100. člena ZDR - če postane delo delavcev zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oz. pri delodajalcu trajno nepotrebno. Sodišče je namreč vzdržalo v veljavi prvostopenjski sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.11.1991 in v skladu z 2.tč. 1. odst. 24. člena ZDSS pravilno odločalo o pravicah tožnika iz delovnega razmerja. Gre torej za primer, ki ga ureja 2. tč. 1.odst. 24. člena ZDSS in ne za primer iz 1. točke 1. odst. 24. člena, v katerem sodišče razveljavi odločitev delodajalca in vzpostavi stanje, ki je bilo pred izdajo odločbe.

Odločitev direktorja tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku je namreč ostala v veljavi. Tožeča stranka tudi ni postavila izrečnega zahtevka le na ugotovitev nedokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb tožeče stranke o nepravilni ukinitvi delovnega mesta vodja vzdrževanja ter posledično nepravilnem postopku določanja presežnih delavcev. Tožena stranka namreč sama določa organizacijo svojega dela in spremembo te organizacije. Ukinitev delovnega mesta, na katerem je bil razporejen tožnik, izhaja tudi iz listinske dokumentacije v spisu - predlogov direktorja delavskemu svetu z dne 25.10.1991, organizacijskega predpisa z dne 11.9.1991 ter zapisnika seje delavskega sveta z dne 7.11.1991. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema razlogovanja pritožbe tožnika, da naj bi poenostavljeno povedano tožena stranka najprej dodelila delovne naloge iz ukinjenega delovnega mesta tožnikovemu sodelavcu K.K., zato da je naknadno lahko ugotovila, da je delovno mesto vodje vzdrževanja nepotrebno. Pri tem sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je K.K. od nalog, ki jih je opravljal tožnik prevzel le nalogo usklajevanja dela med posameznimi delavnicami pri opravljanju nalog oddelka, iz zaslišanja te priče pa izhaja, da je v glavnem prevzel del nalog, ki jih je prej opravljal Š.Ž., sicer pa je ocenil, da se je glede na prejšnjo razporeditev njegov obseg dela povečal samo za približno 5 %. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje tudi ni relevantno, če je bila tožniku dne 14.6.1992 predložena v podpis pogodba o zaposlitvi, saj podpis takšne pogodbe ne pomeni razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja.

Delovna zakonodaja ne določa takšnih posledic. ZDR določa sklenitev pogodbe o zaposlitvi ob sklenitvi novega delovnega razmerja, v 135. členu (med prehodnimi in končnimi določbami) pa tudi določa, da delavci, ki so že v delovnem razmerju, sklenejo pogodbo o zaposlitvi najkasneje do 1.7.1991. Sicer ZDR ne izpeljuje pogodbenega principa delovnega razmerja, temveč določa, da se o pravicah in obveznostih delavcev odloča s pisnimi sklepi organizacije oz. delodajalca, zaradi česar zgolj podpis pogodbe o zaposlitvi med trajanjem delovnega razmerja, s katero se tudi ne spreminjajo pravice in obveznosti delavca, nima pravnih posledic, ki bi obstojale v razveljavitvi prej sprejetih sklepov o prenehanju delovnega razmerja.

Zaradi ukinitve delovnega mesta z edinim izvajalcem (tožnikom) tožena stranka ni bila dolžna uporabiti z zakonom določenih kriterijev za opredeljevanje trajno presežnih delavcev, ter je bil tožnik lahko opredeljen za trajno presežnega delavca kljub temu, da je bil v času sprejema sklepa o prenehanju delovnega razmerja v bolniškem staležu, saj je potrebno 36. b člen ZDR uporabljati v povezavi z 2 odst. 36. e člena ZDR, ki med drugim določa, da 6-mesečni rok za delavca v času, ko je odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni začne teči, ko se delavec vrne na delo. Zato je tudi določba 33. člena kolektivne pogodbe za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 6/91), ki določa, da med trajne presežke ni mogoče niti uvrstiti delavca v času, ko je odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, v nasprotju z ZDR in je zato ni mogoče upoštevati.

V razlogih sodbe sodišče prve stopnje navaja tudi, da je bil tožnik v bolniškem staležu do 13.9.1992 za poln delovni čas, od 14.9.1992 do 30.11.1992 pa je lahko delal po štiri ure in bi 6-mesečni odpovedni rok, po katerem bi mu prenehalo delovno razmerje (če sodišče ne bi razveljavilo dokončnega sklepa tožene stranke) pričel teči šele 1.12.1992. Čeprav to stališče ni izrečno predmet pritožbe strank in niti ni odločilno za presojo zadeve, pritožbeno sodišče meni, da je napačno in da je sodišče prve stopnje v tem obsegu zmotno uporabilo materialno pravo. Po prenehanju bolniškega staleža za poln delovni čas in nadaljevanju staleža za 4 ure, se je delavec namreč dolžan vrniti na delo in delati skrajšani delovni čas, s posledico, da mu, zaradi neopravičene odsotnosti lahko preneha tudi delovno razmerje. V času dela za skrajšani delovni čas delavec prejema tudi plačo in ne nadomestila plače, ki mu gre le za čas zadržanosti od dela (33. člen zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - Ur.l. RS št. 9/92, 13/93). ZDR v 2. odst. 36.e člena določa, da 6-mesečni rok za delavca, ki je odsoten z dela zaradi bolezni začne teči, ko se delavec vrne na delo. Ker se je delavec, ki mu je priznana zdravstveno upravičena odsotnost z dela le za 4 ure dolžan vrniti na delo, mu tudi 6-mesečni rok po dokončnem sklepu o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu začne teči že z dnem vrnitve na delo za skrajšani delovni čas in ne šele po poteku bolniškega staleža za 4 ure. V predmetnem sporu bi torej, če ne bi nastopile posledice razveljavitve dokončne odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, tožniku začel teči 6-mesečni rok, po katerem bi mu prenehalo delovno razmerje, že s 14.9.1992 in ne šele s 1.12.1992. Kot že navedeno pa se pritožbeno sodišče tudi ne strinja s stališčem o datumu prenehanja delovnega razmerja tožniku.

Pritožba tožene stranke, v zvezi s to odločitvijo navaja, da je dne 28.10.1992 izdala tožniku odločbo o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi katere mu je le-to prenehalo istega dne, saj odločbe ni izpodbijal. To stališče ni utemeljeno, saj je odločba z dne 28.10.1992 (priloga B-35) le deklaratorne narave in se sklicuje na 33. člen ZDR ter sklep delavskega sveta z dne 10.4.1992, ki je bil izdan v zvezi s sklepom o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.11.1991. Odločba z dne 28.10.1992 torej temelji na sklepih o prenehanju delovnega razmerja, ki jih tožnik izpodbija, zaradi česar ni relevantno in nima pravnih posledic, če tožnik zoper odločbo z dne 28.10.1992 ni izrečno ugovarjal. Skladno s tem tudi pravni pouk v odločbi z dne 28.10.1992 ne določa možnosti ugovora zoper to odločbo na drugostopenjski organ tožene stranke, temveč tožnika podučuje, da svoje pravice lahko uveljavlja na Zavodu za zaposlovanje.

Tožena stranka v pritožbi predlaga več podrejenih datumov prenehanja delovnega razmerja, vendar vsi ti predlogi niso utemeljeni. Ker je sodišče razveljavilo dokončen sklep tožene stranke ter postopalo po 2. tč. 1. odst. 24. člena ZDSS in samo odločilo o pravicah, obveznostih oz. odgovornostih iz delovnega razmerja, lahko dokončnost odločbe delodajalca (od dokončnosti pa po 36. e čl. ZDR teče še 6-mesečni rok, po katerem delavcu preneha delovno razmerje) nadomesti le sodna odločba. Pri tem je mogoče upoštevati le pravnomočnost sodne odločbe, saj le-ta učinkuje in veže stranke ter sodišče šele s pravnomočnostjo. Ker zato šele pravnomočna sodna odločba lahko nadomesti dokončno odločbo delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, le-to lahko delavcu, ki mu trajno ni mogoče zagotoviti dela, preneha šele po preteku 6-ih mesecih od pravnomočne sodne odločbe. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v 5. vrstici 2. točke izreka v besedilu "vse do pravnomočne rešitve te sporne zadeve" tako, da se to pravilno glasi" 6 mesecev po pravnomočnosti sodbe v tem delovnem sporu." Pritožbeno razlogovanje tožene stranke, da bi morala njena obveznost do tožnika prenehati najkasneje ob izdaji prvostopne izpodbijane sodbe, ne more biti sprejemljivo. Postopek pred delovnimi sodišči namreč ni nadaljevanje postopka v organizaciji, temveč predstavlja presojo zakonitosti odločb delodajalca, z možnimi rešitvami in posledicami takšnih rešitev, ki izhajajo iz procesne in materialne zakonodaje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo tako, da je odločilo, da mu delovno razmerje preneha pri toženi stranki po preteku 6-ih mesecev od pravnomočne sodbe v tem delovnem sporu, v preostalem delu pa je njegovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo v skladu z 2. odst. 22. člena ZDSS, po katerem v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.

Sicer bi do takšne odločitve sodišče prišlo tudi z upoštevanjem določb ZPP, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zaradi česar ji je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 154. člena ZPP priznalo polovico stroškov za pritožbo oz. 50 točk po odvetniški tarifi, kar znese 3.325,00 tolarjev, tožena stranka pa ji je ta znesek dolžna povrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe pritožbenega sodišča.


Zveza:

ZTPDR člen 81, 81/2. ZDR člen 36c, 36e, 100, 100/1-12, 104. ZDSS člen 22, 22/2, 24, 24/1. Kolektivna pogodba za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo člen 33.
Datum zadnje spremembe:
17.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4NjQ2