<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC sodba Cp 5/2017
ECLI:SI:VSCE:2017:CP.5.2017

Evidenčna številka:VSC0004851
Datum odločbe:12.04.2017
Senat, sodnik posameznik:Karolina Pečnik (preds.), Darja Pahor (poroč.), mag. Miran Pritekelj
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - solidarna odgovornost

Jedro

Svoje obveznosti delodajalca sta dogovorno izvajala skupno v razmerju do tožnika na kraju škodnega dogodka, zato je njuna odgovornost solidarna za ugotovljeno opustitev dolžnega ravnanja, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v vzročni zvezi s posledično tožnikovo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I, III in IV izreka.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna toženka plačati tožniku 440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2015 do plačila (točka I izreka), zavrnilo je presežni tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 2.460,00 EUR s pripadki (točka II izreka), naložilo toženki dolžnost povrnitve 219,49 EUR stroškov v korist proračuna RS na račun Okrožnega sodišča v Celju v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) in toženki naložilo dolžnost povrniti tožniku 489,31 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v zanjo neugodnem prisodilnem delu, uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno pa je predlagala razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba izpostavlja trditev, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odločilo o pasivni legitimaciji toženke in ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, oziroma da ga je ugotovilo napačno. Navaja, da je dalo sodišče prve stopnje premajhno težo toženkinim trditvam in izvedenim dokazom o tem, da je tožnik opravljal svoje delo za K. d.o.o. na deponiji, da do poškodbe tožnika ni prišlo na delovnem mestu pri njegovem delodajalcu (toženkinem zavarovancu), ugotovljeno pa je bilo, da je imel v času škodnega dogodka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženkinim zavarovancem, da so delo organizirali v K. d.o.o. in tudi opravljali nadzor nad njihovim delom, delovišče je imelo v najemu K. d.o.o. od P. Vse te trditve je sodišče prve stopnje ocenilo napačno, po mnenju toženke je v skladu s sodno prakso potrebno upoštevati, kdo je dejansko tožnikov delodajalec in kdo je skrbel za dejansko varnost nad delom tožnika, za nadzor nad njegovim delom, da je treba pojma delodajalec in delavec presojati širše od okvirov delovno pravne zakonodaje, da je odločilno, kakšna je bila dejanska organizacija dela ter v čigavi sferi je bila, kdo je bil dolžan poskrbeti za možnost neoviranega in varnega izvajanja del, oziroma v korist koga je delo potekalo. Navajala je še, da ni pravnorelevantno, s kom je delavec imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kdo mu je izplačeval plačo, kdo je nakazoval akontacijo davka ter prispevke in ostalo. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženkinim zavarovancem, ta pa je bil zgolj formalni delodajalec, tožnik je delo opravljal za naročnika del, za K. d.o.o., ki je dejanski delodajalec, potrebno bi bilo izvesti dokazni postopek v smeri raziskovanja dejanskega stanja glede dejanske organizacije dela na določenem prostoru, kjer je delo izvajal tožnik, takšno stališče je sprejelo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 347/2007. Navajala je še, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati opustitve in krivdne odgovornosti, K. d.o.o. je izvajal organizacijo dela, tožnik je delo opravljal v njegovo korist in pod njegovim nadzorom, tja je bil napoten na delo, bil je dejanski delodajalec, le-temu bi se lahko očitale opustitve.

6. Na podlagi podatkov v sodnem spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bile toženkine pravočasne trditve glede neobstoja njene pasivne legitimacije naslednje:

“-” da ni sporen obstoj zavarovalnega razmerja med zavarovancem, da pa toženka ne priznava obstoja zavarovalnega jamstva v znesku odbitne franšize v višini 1.000,00 EUR in nad dogovorjeno zavarovalno vsoto 100.000,00 EUR, zato ni podana toženkina pasivna legitimacija v obsegu odbitne franšize 1.000,00 EUR in nad zavarovalno vsoto 100.000,00 EUR (navedbe v odgovoru na tožbo),

“-” da je tožnik ob škodnem dogodku opravljal delo, kot ga je opravljal že od 1. 10. 2009, ko se je zaposlil pri zavarovancu, nadzornik pri toženki (oziroma njenem zavarovancu) K. D. je narisal skico škodnega dogodka, da zavarovanec ni izvajal nadzora nad tožnikovim delom, dajal navodil, da je tožnik dejansko opravljal delo za K. d.o.o., zato ni podano zavarovalno jamstvo po polici njenega zavarovanca (toženkine navedbe na prvem naroku za glavno obravnavo).

Tožnik pa je zatrjeval, da je bil poškodovan kot delavec družbe H., torej toženkinega zavarovanca, da zavarovanec ni tožniku zagotovil varnih delovnih pogojev, ko ni poskrbel, da na tožnikovi pohodni poti ne bi bilo ovir, da je sam škodni dogodek bil obravnavan s strani zavarovanca, prerekal pa je toženkine trditve, da zavarovanec ni izvajal nadzora nad delom, dajal navodil za delo.

7. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da se je tožnik 8. 4. 2015 kot delavec zavarovanca telesno poškodoval v delovni nesreči, ki se je zgodila na deponijskem prostoru ob sortirni liniji, da je bil zaposlen pri zavarovancu, storitev pa je izvajal za K. d.o.o., da bi moral zavarovanec zagotoviti, da na pohodne površine zaposlenih ne bi izpadali predmeti pri transportu kesonov, ki posledično predstavljajo ovire na tleh, ob katere se zaposleni lahko spotaknejo in se poškodujejo. Ugotovilo je, da se je tožnik spotaknil ob na tleh ležečo objemko, ki se je nahajala na njegovi pohodni poti, te objemke pa tja ni odvrgel sam.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi 184. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih in 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je sprejelo materialnopravni zaključek, da je zavarovanec odgovoren za tožnikovo škodo zaradi opustitve svoje dolžnosti zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu, da so okolje, postopki, prostori, oprema in snovi primerni in v skladu z namenom uporabe, ki jo nalagajo delodajalcu določbe 7. in 11. člena Zakona o varstvu zdravja pri delu.

To so ugotovitve in razlogi v napadeni sodbi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo presojo o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca in s tem toženkine pasivne legitimacije na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe o zavarovanju odgovornosti zavarovanca, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba neutemeljeno trdi, da sodišče prve stopnje ni odločalo o pasivni legitimaciji in da je napadena sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po presoji pritožbenega sodišča je glede na dejanske ugotovitve delo, ki ga je opravljal tožnik, sicer potekalo v korist družbe K. d.o.o. Vendar glede na obrazloženo v nadaljevanju spodaj, to dejstvo ni odločilno za presojo o obstoju pasivne legitimacije toženke.

8. Pritožba ima prav, ko trdi, da so v obravnavani zadevi odločilna dejstva: kdo je na kraju škodnega dogodka organiziral delo, kdo je delavcem dajal navodila, kdo je bil dolžan poskrbeti za neovirano in varno izvajanje dela.

Iz točke 7 obrazložitve napadene sodbe izhaja, da je v dokaznem postopku sodišče prve stopnje vpogledalo (med drugimi listinskimi dokazi) tudi prijavo poškodbe pri delu v prilogi B3, prijavo škodnega primera iz zavarovanja civilne odgovornosti v prilogi B1, zapisnik o nesreči pri delu v prilogi B2, odklonitev odškodninskega zahtevka v prilogi B4 in pisni sporazum št. 1/2011 med H. d.o.o. in K. d.o.o. v prilogi B10. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, da teh dokaznih listin ni dokazno ocenilo. Ker pa je te dokazne listine obravnavalo in sta jih imeli možnost obravnavati tudi pravdni stranki, jih je lahko dokazno ocenilo pritožbeno sodišče (3. alineja 358. člena ZPP).

Tako listine v prilogah B1, B2, B3 in B4 dokazujejo tožnikovo trditev, ki je toženka ni prerekala, da je obravnavan škodni dogodek, kot delovno nesrečo obravnaval zavarovanec - tožnikov delodajalec in škodni primer tudi prijavil toženki v obravnavanje na podlagi njune medsebojne sklenjene pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti. Iz listine v prilogi B3 izhaja, da se je delovna nesreča zgodila na naslovu P. in da je tudi naslov sedeža zavarovanca - tožnikovega delodajalca - na tem naslovu, ter da se je zgodila na tožnikovem “običajnem delovnem mestu”. Iz priloge B4 pa izhaja, da je toženka predpravdni odškodninski zahtevek odklonila iz razloga, ker “je škodni dogodek zgolj nesrečen slučaj, nezgoda, ki ni posledica opustitve ali deliktnega ravnanja zavarovanca, tožnik se je poškodoval zaradi nepazljivosti pri hoji pri svojem delu”.

Toženka torej odškodninskega zahtevka ni odklonila zaradi na koncu prvega naroka za glavno obravnavo prvič zatrjevanega razloga, da njen zavarovanec ni bil v času škodnega dogodka tožnikov dejanski delodajalec, da je bil njegov dejanski delodajalec K. d.o.o., torej iz razloga neobstoja pasivne legitimacije.

Iz priloge B10 pa je razvidno, da že sam naslov “Pisni sporazum 1/2011 med H. d.o.o. in K. d.o.o. o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev H. d.o.o. pri gospodarjenju z odpadki” sporoča, da sta zavarovanec, kot izvajalec del po svojih delavcih in naročnik dela K. d.o.o. dogovorila skupno ukrepanje za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev zavarovanca. Iz določb 1., 3. in 6. člena citiranega sporazuma pa izhajajo podrobnejše obveznosti zavarovanca in K. d.o.o. ter imenovani odgovorni osebi zavarovanca in K. d.o.o. za izvajanje sporazuma, ter da je obveznost obeh podpisnikov sporazuma, da bo delo delavcev zavarovanca in delavcev K. d.o.o. organizirano tako, da bo preprečeno ogrožanje varnosti in zdravja delavcev …, in da sta za to zadolženi imenovani delavec zavarovanca ter imenovani delavec K. d.o.o.

Tako se pokaže, da je v nasprotju z zgoraj navedenimi dokazi, ki jih je predložila toženka sama, toženkina trditev, da je izključno K. d.o.o. izvajal organizacijo dela in nadzor nad delavci zavarovanca ter jim dajal navodila za delo, da je bil dejanski tožnikov delodajalec K. d.o.o. in ne zavarovanec, kar ponovno zatrjuje v pritožbi. Dokazne listine namreč dokazujejo najmanj to, da sta tako zavarovanec kot K. d.o.o. skupno organizirala delo in skupaj skrbela za varno delo na kraju škodnega dogodka, zato po teh pogodbeno dogovorjenih obveznostih med njima ni mogoče enoznačno zaključiti, da je zavarovanec le formalni delodajalec in da je K. d.o.o. dejanski delodajalec. Svoje obveznosti delodajalca sta dogovorno izvajala skupno v razmerju do tožnika na kraju škodnega dogodka, zato je njuna odgovornost solidarna za ugotovljeno opustitev dolžnega ravnanja, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v vzročni zvezi s posledično tožnikovo škodo (186. člen OZ). Pri obstoju solidarne odškodninske odgovornosti zavarovanca, kot izvajalca del in K. d.o.o., kot naročnika del, sta obe odgovorni pravni osebi navadna sospornika in je vsak od njiju pasivno legitimiran za celotno škodo v razmerju do tožnika. Tožnik je tako imel možnost izbire, od koga od solidarnih povzročiteljev škode bo zahteval odškodnino.

Glede na v izpodbijani sodbi ugotovljena dejstva in ob upoštevanju še dejstev, ki jih dokazujejo navedeni listinski dokazi, ki jih je dokazno ocenilo pritožbeno sodišče, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je toženka pasivno legitimirana, da je torej podano njeno zavarovalno jamstvo za tožnikovo škodo.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje preko tožnikove trditvene podlage ugotovilo, da zavarovanec ni poskrbel, da pri transportu kesonov predmetov, ki so v njih, ti ne izpadajo, zlasti ne na pohodne površine njegovih zaposlenih, ker se posledično zaradi ovir na teh lahko spotaknejo, poškodujejo.

Iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je tožnik v svoji prvi pripravljalni vlogi (listna št. 16) zatrjeval, da bi mu moral njegov delodajalec zagotoviti varnejše delovne pogoje, in sicer bi mu moral delo prilagoditi na način, da se ovire na tleh ne bi nahajale, oziroma da bi se dele ločnega podporja pospravilo na varno mesto, kjer ne bi mogli ovirati delovnega procesa, sploh glede na to, da je običajno, da se je ob opravljanju dela delavec moral napotiti po nove krajnike in je moral hoditi proti vozni enoti, ta pot pa je očitno bila polna ovir in kot taka nevarna za padce.

S takimi trditvami je po presoji pritožbenega sodišča tožnik prav gotovo smiselno zatrjeval dejstva o opustitvi dolžnega ravnanja zavarovanca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in vzročno zvezo med to opustitvijo in nastalo tožnikovo škodo, zato napadena sodba glede teh ugotovljenih odločilnih dejstev ni obremenjena s pritožbeno očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP.

10. Ugotovljenega dejstva o opustitvi dolžnega ravnanja zavarovanca pa pritožba ni uspela izpodbiti z očitkom o napačni dokazni oceni izpovedbe priče D.

Med pravdnima strankama je bilo sporno dejstvo ali je tožnik sam odložil (vrgel) objemko na tla (na pohodno pot) kakor je to trdila toženka, tožnik pa je te trditve prerekal.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče T. (viličarista), ki je z viličarjem v času škodnega dogodka prevažal posode z odpadki, ter priče D., da sta oba v svojih izpovedbah potrdila tožnikovo trditev, da pri prevozu z viličarjem večkrat kaj pade ven (na tla). Pravilno je torej ugotovilo dejstvo, da objemke, ob katero se je spotaknil tožnik in padel, tožnik ni odvrgel sam, kot je to trdila toženka.

Četudi priča D. ni videl škodnega dogodka, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v izpovedbi pojasnil, da zaradi neravnih tal in dejstva, da viličar nima nobene amortizacije, “vse leti ven”. Glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje torej toženka ni dokazala svoje trditve, da je objemko, na kateri se je tožnik spotaknil, padel in posledično poškodoval, odvrgel na pohodno pot tožnik sam. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je nepravilno uporabilo materialno pravo.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejstva, da bi tožnik, ki že nekaj let opravlja enako delo in ve, da na pot, ki jo je uporabljal pri svoji hoji pri opravljanju dela, večkrat pade kakšen predmet (odpadni material), moral biti pri svoji hoji pozoren in opazovati pohodno površino in da na tej poti ležeča objemka zanj ni mogla predstavljati povsem nepričakovane ovire. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sprejelo zaključek, da je s svojo nepazljivostjo pri hoji soprispeval k nastanku škode, saj se od njega pričakuje, da prilagodi pozornost na pohodno površino, ker se tudi od tožnika, kot delavca, zahteva skrb za lastno varnost pri delu.

Toženka v pritožbi navaja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kot so povzete zgoraj in meni, da bi moral biti tožnikov soprispevek višji od 20 %, kot je delež tožnikovega soprispevka presodilo sodišče prve stopnje. Pritožba po presoji pritožbenega sodišča tudi v tem delu ni utemeljena.

Ob dejstvu, da je glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje toženka dokazala le trditev o tožnikovi nepazljivosti, oziroma premajhni pazljivosti pri hoji pri opravljanju dela, je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilen zaključek o 20 % deležu tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in posledični škodi.

12. Pritožba ni izrecno izpodbijala višine določene odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti ter prestan strah. Uraden preizkus presoje sodišča prve stopnje v tem delu pa je pokazal, da je določena odškodnina za prestane telesne bolečine in neugodnosti v višini 1.400,00 EUR in za prestan strah v višini 400,00 EUR pravična in ustrezna namenu denarne odškodnine v skladu z določbo 179. člena OZ glede na ugotovljena dejstva o trajanju in intenzivnosti prestanih telesnih bolečin in neugodnosti ter intenzivnosti ter trajanju primarnega in sekundarnega strahu, kot je ta dejstva ugotovilo sodišče prve stopnje v točkah 19 in 20 obrazložitve napadene sodbe, na katere se pritožbeno sodišče tudi sklicuje v izogib ponavljanju. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo pogodbeno dogovorjeno odbitno franšizo in toženki naložilo dolžnost izplačati le odškodnino, ki presega 1.000,00 EUR. Tudi odločitve o stroških postopka v točkah III in IV izreka sodbe sodišča prve stopnje toženka ni izrecno izpodbijala.

Po presoji pritožbenega sodišča napadena sodba glede temelja, višine prisojene odškodnine in odločitve o stroških postopka ni obremenjena s pritožbeno očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka in tudi ne s tistimi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Glede na vse obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu z določbami prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo.


Zveza:

OZ člen 131, 186.
Datum zadnje spremembe:
02.06.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4NTQx