<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC sodba Cp 565/2013
ECLI:SI:VSCE:2014:CP.565.2013

Evidenčna številka:VSC0003764
Datum odločbe:13.02.2014
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - delo v rudniku - nepremoženjska škoda

Jedro

Delo v rudniku, zlasti na mestu, kjer prihaja do odkopa premoga in kjer je vidljivost zaradi prahu v zraku slaba, predstavlja nevarno dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. I in tč. III) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 129,17 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, sama pa mora kriti svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

V izpodbijani sodbi je sodišče razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, presežni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.300,00 EUR s pripadki pa zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 565,27 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da so zmotni zaključki sodišča, da gre v navedenem primeru za objektivno odgovornost. Navedbe, s katerimi sodišče utemeljuje objektivno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo, so splošne in pavšalne, konkretne okoliščine dogodka pa omenjene zgolj mimogrede. Tožena stranka se ne more strinjati s stališčem sodišča, da tožniku, četudi bi pred sestopom oziroma skokom lahko videl tisti kos premoga, iz razloga, ker v rudniku vladajo bistveno poslabšane delovne razmere, ne bi moglo očitati lastne nepazljivosti oziroma soodgovornosti. Iz sodbe ni razvidno, na katere dokaze je sodišče oprlo odločitev glede objektivne odgovornosti, zato je v tem delu nejasna in neobrazložena, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. Odgovornost v obravnavanem primeru je potrebno presojati glede na konkretno opravilo, pri katerem je prišlo do poškodbe. Tožnik ni opravljal nevarnega dela. Sodišče je tudi premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnik obravnavanega dne sestopal oziroma skočil z mirujočega čelnega transporterja; da se je glede na svojo usposobljenost, delovne izkušnje in poznavanje nevarnosti, povezanih z gibanjem v rudniku, ob sestopu v dostavno progo lahko in moral zavedati možnosti, da je na tleh kos premoga in posledično možnosti nastanka škodljivih posledic; da je bil za delo primerno opremljen, vključno s svetilko na čeladi, ki mu je, poleg razsvetljave, ki je prisotna na sekcijah oziroma podporju, omogočala vidljivost in vpogled v prostor, kamor je sestopal; da je dolžan upoštevati pravila varnega dela in delo opravljati tako, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih delavcev; da je ne glede na različne navedbe o tem, ali je v konkretnem primeru šlo za sestop v globino 40, 50, 70 ali 80 cm, le-tega zmožen opraviti vsak povprečen človek in ne samo za delo v jami oziroma rudniku usposobljeni rudar; ter da je bila po navedbah nadzornika G. T. delovna nezgoda zaradi nerodnega stopanja oziroma na način, kot jo je utrpel tožnik, prva tovrstna poškodba na odkopu. V predmetni zadevi je bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali je tožnik kos premoga pred sestopom lahko videl oziroma zaznal. Zatrjevana zaprašenost, ki naj bi onemogočila vidljivost v dostavno progo, ni dokazana. Pri presoji te okoliščine je še zlasti pomemben zapisnik o obravnavi nesreče pri delu z dne 14. 11. 2011, iz katerega izhaja, da na kraju dogodka obravnavanega dne ozračje ni bilo zaprašeno in je bila vidljivost dobra. Ker je bila raziskava opravljena takoj, analiza dogodka pa izvršena in zapisnik sestavljen že tretji dan po dogodku, ko je bila zadeva v spominu sodelujočih, ki vsi dobro poznajo delovno okolje in način dela, še sveža, ne more biti dvoma o tem, da navedbe v zapisniku ustrezajo dejanskemu stanju na dan škodnega dogodka. Med drugim pa je nesporno tudi, da je tožnik pred nezgodo s sodelavcem sidral steno oziroma bok proge in je skočil s čelnega transporterja po tem, ko je bil s pridobivalnim strojem (kombajnom), pri katerega delovanju se običajno praši, del proge že odrezan in se je stroj tudi že umaknil, zaradi česar je moč utemeljeno dvomiti v navedbe, da je kljub razpoložljivi razsvetljavi bila prisotna zaprašenost takšne stopnje, ki je onemogočala vidljivost kosov premoga v dostavni progi. Upoštevajoč navedeno tožena stranka vztraja, da je do poškodbe prišlo zgolj in izključno zaradi nepazljivosti oziroma premalo skrbnega ravnanja tožnika pri sestopanju v dostavno progo. Škoda je posledica izključno ravnanja tožnika, ki je kršil pravila varnega dela in ob sestopu ni bil dovolj skrben in previden. V kolikor pa bi sodišče ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, pa je tožnik iz prej naštetih razlogov k nastanku škode v bistvenem obsegu prispeval tudi sam. Tožena stranka, ki podredno izpodbija tudi višino prisojene odškodnine, meni, da je sodišče sicer pravilno povzelo ugotovitve izvedenca, a nepravilno uporabilo določilo 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in prisodilo odškodnino, ki presega sodno prakso glede višine odškodnin v primerljivih zadevah. Sodišče je premalo upoštevalo, da iz razpoložljive medicinske dokumentacije sploh ni razviden potek zdravljenja do 16. 11. 2011, da je iz izvida travmatologa 4 tedne po poškodbi razvidno, da je imobilizacije dobro prenašal, ni pa izvida prvega pregleda pri travmatologu, prav tako ni razvidno, kakšno imobilizacijo je imel tožnik nameščeno, od kdaj in koliko časa, in da je bil, upoštevajoč podatek medicinski dokumentaciji, v času od 20. 12. 2011 do 30. 12. 2011 le trikrat na ambulantni fizioterapiji. Izvedenec je bolečinska obdobja in neugodnosti zdravljenja tožnika navajal zgolj na podlagi strokovnih izkušenj s takimi poškodbami in le deloma na podlagi zelo pomanjkljive medicinske dokumentacije. Zato ni mogoče šteti za dokazano, da je tožnik v strokovnem mnenju zapisane neugodnosti tudi dejansko trpel, temveč je potrebno upoštevati le tiste, ki so izkazane z medicinsko dokumentacijo, kar velja za število pregledov, imobilizacijo, število rentgenskih posnetkov, število opravljenih fizioterapij in jemanje analgetikov. Sodišče je tudi odškodnino za strah previsoko odmerilo, ker pri odmeri ni upoštevalo dejstva, da se v skladu s sodno prakso prizna odškodnina le, kadar je strah intenziven in je trajal dalj časa, če pa je intenziven strah kratkotrajen pa le takrat, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno duševno ravnovesje, kar pa pri tožniku ni bilo ugotovljeno. Tožena stranka predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča v delu, v katerem je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke, povsem prepričljiva in zakonita. Sodišče je ugotovilo, da ima delo v rudniku veliko specifičnosti, zaradi česar je praktično nemogoče zagotoviti povsem varne delovne pogoje. V jami sta prisotna prah in omejena vidljivost. Da je vidljivost dejansko bila slaba zaradi prahu sta potrdili priči S. H. in M. P., da je prah konstantno v jami, pa je potrdil tudi T. G. Tudi priča J. G. je potrdil, da je osvetlitev v jami slaba in da imajo delavci na voljo zgolj naglavne svetilke, ki pa delovnega prostora ne osvetlijo tako, da bi se lahko govorilo o normalni vidljivosti, ki bi tožnikovo delo napravila običajno in brez tveganja za poškodbe. Tožeča stranka navaja, da je sodišče tudi ustrezno obrazložilo, zakaj tožniku ni moč očitati soprispevka, zato so vse navedbe tožene stranke glede neobstoja temelja odgovornosti neutemeljene. neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na višino zahtevka. Tožena stranka niti konkretno ne utemelji, zakaj naj bi bila prisojena odškodnina previsoka, prav tako ne, zakaj naj sodišče ne bi sledilo izvedenskemu mnenju, na katerega tožena stranka ni imela pripomb. Prav tako ne utemelji, zakaj naj bi bila prisojena odškodnina v nasprotju s 179. členom OZ oziroma sodno prakso. Tožeča stranka zato predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ne drži, da iz sodbe ni razvidno, na katere dokaze je sodišče oprlo svojo odločitev, saj iz obrazložitve nedvomno izhaja, da je tak zaključek sprejelo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, torej na podlagi izvedenih in dokazno ocenjenih dokazov. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku glede načina nastanka škodnega dogodka in glede okoliščin, v katerih je prišlo do škodnega dogodka v premogovniku dne 11. 11. 2011. Izpovedal je, da je moral sestopiti s transporterja kakšnih 80 cm globoko, in sicer na edini možni način, tako da je skočil, in pri tem (doskoku) stopil na večji kos premoga, pri čemer je prišlo do zvina gležnja. Verjelo mu je, da zaradi slabe vidljivosti v jami ni mogel videti vseh ovir na tleh, ki so neravna in nevarna, saj je njegovo trditev in izpovedbo potrdil sodelavec S. H. O slabi vidljivosti zaradi prahu, ob katerem tudi razsvetljava nič ne pomaga, pa je povedal tudi M. P. Ker sta T. G. in M. P. izpovedala glede vidljivosti drugače, kot je v zapisniku o obravnavi nesreče, pri kateri sta sodelovala, in sicer je P. izpovedal o slabi vidljivosti v jami v času škodnega dogodka zaradi prisotnega prahu, G. pa, da je bila vidljivost nekaj srednjega in da ni bilo toliko zaprašeno, se sodišče prve stopnje glede vidljivosti utemeljeno ni oprlo na navedbo v zapisniku, da ozračje ni bilo zaprašeno in da je bila vidljivost dobra. Predvsem tudi zato, ker sta skladno s tožnikovo izpovedbo o slabi vidljivosti izpovedala tako S. H. kot M. P., ki sta bila v času škodnega dogodka na kraju škodnega dogodka. Izvedeni dokazni postopek tako ne potrjuje lastne dokazne ocene tožene stranke, da ne more biti dvoma o tem, da navedbe v zapisniku ustrezajo dejanskemu stanju na dan škodnega dogodka. Zgolj to, da je tožnik skočil s čelnega transporterja na tla, potem ko je bil s kombajnom, pri katerem se običajno praši, del proge že odrezan in se je stroj tudi že umaknil, ob izpovedbi tožnika in prič H. ter P. o vidljivosti in zaprašenosti na kraju škodnega dogodka, ne daje dovolj podlage za dvom o tožnikovih navedbah, da je bila prisotna zaprašenost take stopnje, ki je onemogočala vidljivost kosov premoga na dostavni progi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in tudi na podlagi stališča Službe za odnose z javnostmi skupine P. V. z dne 22. 2. 2013 v zvezi z neko drugo lažjo delovno nezgodo, ko je med drugim reklo: „Kljub najsodobnejši tehnologiji, ki jo imamo v P. V., je delo rudarjev še vedno delo v posebnih razmerah, za katere imamo predpisane posebne varnostne ukrepe, ki jih dosledno izvajamo, žal pa takšnih dogodkov ni moč predvideti.“, česar tožena stranka pritožbeno ne izpodbija, pravilno na podlagi 149. člena Obligacijskega zakonika zaključilo, da delo v rudniku, zlasti na tistem mestu, kjer konkretno prihaja do odkopa premoga, predstavlja nevarno dejavnost. Sodišče je prepričljivo obrazložilo, da tam ni mogoče zagotoviti varnih delovnih razmer, da gre za stalno spreminjanje delovnega okolja, delovanje strojne jamske mehanizacije, prah in slabo vidljivost, in pravilno ugotovilo, da kombinacija vseh teh faktorjev sigurno predstavlja bistveno poslabšane delovne razmere, zlasti pa njihovo nepredvidljivost; tudi če bi tožnik pred sestopom oz. skokom lahko videl tisti kos premoga, pa mu sodišče kljub temu ne bi moglo očitati lastne nepazljivosti oz. soodgovornosti. Očitni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni prispeval k nastanku škode, je pravilen in ga tožena stranka z navedbami v pritožbi o tem, katera dejstva, ki se nanašajo na tožnika in na njegovo ravnanje kritičnega dne, je sodišče premalo upoštevalo pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka, ne more izpodbiti.

Tudi očitek, da je sodišče pri odmeri odškodnine napačno uporabilo materialno pravo, ni utemeljen. Tožnik je utrpel zvin desnega gležnja. Sodišče je pri odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v zahtevanem znesku 2.000,00 EUR pravilno upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, kakor tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Ustrezno je torej upoštevalo temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo: načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Kljub pomanjkljivi zdravstveni dokumentaciji, ki jo je imel na voljo izvedenec, je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo izvedensko mnenje o vrsti, trajanju in intenziteti telesnih bolečin in neugodnostih v zvezi z zdravljenjem, saj pravdni stranki nista imeli pripomb na izvedensko mnenje. Tožena stranka je v vlogi z dne 29. 4. 2013 po prejemu izvedenskega mnenja zgolj v zvezi z neugodnostmi med zdravljenjem navedla, da ob dejstvu pomanjkljive medicinske dokumentacije ni mogoče šteti za dokazano, da je tožnik vse neugodnosti tudi dejansko trpel in da to velja za število obiskov fizioterapije, število rtg posnetkov, jemanje analgetikov. V pritožbi tožena stranka prvič navaja, da je izvedenec bolečinska obdobja navajal zgolj na podlagi strokovnih izkušenj s takimi poškodbami in le deloma na podlagi medicinske dokumentacije, ki je pomanjkljiva. Ker tožena stranka ni izkazala opravičljivih razlogov, zakaj teh dejstev ni navajala pravočasno v postopku na prvi stopnji, jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Iz enakega razloga so neupoštevne pritožbene navedbe, da ni moč šteti za dokazano, da je tožnik v strokovnem mnenju zapisane neugodnosti tudi dejansko trpel, temveč je potrebno upoštevati le tiste, ki so izkazane z medicinsko dokumentacijo, kar velja za število pregledov in imobilizacijo. V vlogi z dne 29. 4. 2013 je namreč tožena stranka navedla, da zgoraj navedeno velja (le) za število obiskov fizioterapije, število rtg posnetkov in jemanje analgetikov. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za to obliko nepremoženjske škode tako upravičeno sledilo mnenju izvedenca, da je tožnik trpel hude telesne bolečine nekaj ur, trajne bolečine srednje hude intenzitete 3 dni, trajne bolečine lahke intenzitete z občasnimi bolečinami srednje hude intenzitete nadaljnjih 10 dni in občasne bolečine lažje in srednje hude intenzitete do končanega zdravljenja. V staležu je bil do 18. 1. 2012. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bili za tožnika neugodni pregledi pri osebnem izbranem zdravniku (6-krat), travmatologu (2-krat), da so nadalje predstavljali zanj neugodnosti imobilizacija, rentgensko slikanje, fizioterapija in nekajdnevno jemanje analgetikov, niso v nasprotju s podatki v izvedenskem mnenju in zdravstveni dokumentaciji. Dejstvo je, da medicinska dokumentacija potrjuje le tri fizioterapije od zatrjevanih desetih. Kljub temu in ob dejstvu, in da je izvedenec kljub pomanjkljivi zdravstveni dokumentaciji ocenil, da je bil tožnik najverjetneje rentgensko slikan dvakrat zaradi izključitve poškodbe skeleta in da je ocenil, da je tožnik proti bolečinam nekaj dni redno, sicer pa občasno jemal analgetike, čemur ni moč oporekati glede na izvedenčevo strokovno znanje in izkušnje, je pritožbeno sodišče glede na vrsto poškodbe in sodno prakso v podobnih primerih prepričano, da bi bil odmerjeni znesek odškodnine za to obliko škode primeren in pravičen tudi, če bi sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj z medicinsko dokumentacijo potrjene neugodnosti.

Tožnikovo trditev, da se je ob škodnem dogodku zaradi hude bolečine zelo prestrašil, je potrdil izvedenec, ki je ocenil, da je bil primarni strah zmerne intenzitete v trajanju nekaj minut. Sekundarni strah je bil sprva zmerne intenzitete, nato pa intenziven, zato je tožnik iskal pomoč zdravnika. Občasni strah lažje do srednje hude intenzitete je trpel do zadnje kontrole pri travmatologu dne 9. 12. 2011, nato pa v času fizioterapije do zaključene fizioterapije. Glede na take ugotovitve izvedenca, ki jim je sodišče utemeljeno sledilo in ki ne potrjujejo zgoraj povzetih pritožbenih navedb glede odškodnine za strah, ki predstavljajo lastno dokazno oceno pritožbe, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno, v skladu z določbo 179. člena OZ, odmerilo tudi 500,00 EUR odškodnine za strah od zahtevanih 800,00 EUR.

Pritožbeno uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako niso podani tisti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi neuspeha z vloženim pravnim sredstvom mora tožena stranka sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeči stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo, v katerem se je obrazloženo opredelila do pritožbenih izvajanj, zaradi česar so ti stroški potrebni pravdni stroški (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi v priglašenem znesku 89,70 EUR, 17,94 EUR in ne priglašenih 20,00 EUR pavšala za PTT storitve glede na določbo tar. št. 6002, da znaša povračilo tega izdatka 20 % nagrade, a največ 20,00 EUR, ter 20 % DDV po tarifni št. 6007 v znesku 21,53 EUR. Tožena stranka mora tožeči stranki 129,17 EUR pritožbenih stroškov povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).


Zveza:

OZ člen 149, 179.
Datum zadnje spremembe:
09.07.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY3NjY2