<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1793/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:II.CP.1793.2009

Evidenčna številka:VSL0058089
Datum odločbe:16.09.2009
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - varno delo - postopek čiščenja - navodila za varno delo - organizacija delovnega procesa - skrbnost dobrega strokovnjaka

Jedro

Delodajalcu je pripisati izključno krivdo za nastalo tožničino škodo, saj konkretnega delovnega procesa ni organiziral tako, da bi poskrbel za varnost in za opremljenost z varstvenimi napravami. Njegovo ravnanje se presoja po kriteriju skrbnosti dobrega strokovnjaka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožnici poleg že izplačane nesporne odškodnine v 15 dneh plača še 7.513,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2005 dalje (1. tč. izreka), presežni del tožbenega zahtevka (9.178,70 EUR) pa je zavrnilo (2. tč. izreka); toženko je zavezalo še k plačilu tožničinih pravdnih stroškov (3. tč. izreka). Kot je obrazložilo, toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožnico poučila o pravilnem načinu čiščenja naprave, ki jo je poškodovala. Pravično odškodnino za tožničino nepremoženjsko škodo je ocenilo na 17.000,00 EUR oziroma 18,9 povprečnih plač (8.000,00 EUR za telesne bolečine, 1.800,00 EUR za strah in 7.200,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), od tega zneska pa je odštelo že izplačani nesporni del odškodnine v valorizirani vrednosti (17.000,00 EUR – 9.487,00 EUR = 7.513,00 EUR).

(2) Zoper obsodilni in stroškovni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka (zavarovalnica tožničinega delodajalca). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne; pri tem priglaša tudi pritožbene stroške. Uvodoma graja dokazno oceno sodišča v zvezi z izpovedbama prič T. Z. in C. L. (delavke in zunanjega sodelavca tožničinega delodajalca). Zgolj to, da je slednji zamešal izraza „rakel“ in „dozirna posoda“, še ne pomeni, da delodajalcu ne bi mogel svetovati karkoli uporabnega o varstvu pri delu. Pri tem opozarja na časovno oddaljenost od nesreče do zaslišanja (pet let); v tem času je L. s svojimi sodelavci opravljal dela na mnogih napravah, zato od njega ni mogoče pričakovati, da bi obvladal vse izraze in navodila za vse naprave, s katerimi je imela njegova družba (U., d. o. o.) opravka. Priča Z. je res govorila o čiščenju naprave s kemikalijo (in ne z ročnim drgnjenjem, kot je to povedala tožnica), vendar se je ta izpovedba nanašala na čas, preden se naprava začne uporabljati in ne na čiščenje dozirne posode po njeni uporabi oziroma po tem, ko je bila vanjo masa že vlita. Zato ni pravilen sklep, da omenjeni priči postopek čiščenja naprave sploh ni poznan, zaradi česar naj ne bi bila sposobna napisati navodil za delo z isto napravo. Meni, da so v tem delu razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu (15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Dodaja, da je zadevna naprava razmeroma preprosta, kot tudi ravnanje z njo. Ustrezna navodila za delo z napravo, ki jih je izdelala za to usposobljena oseba, so obstajala in z njimi so bili seznanjeni vsi, ki so z napravo delali. Priče (delovodja, vzdrževalec, tehnologinja in tožničina sodelavka) so izpovedale, da je pri čiščenju treba najprej odstraniti rakel, kar je tudi bistvo navodil. To sta vedeli tudi tožnica in njena sodelavka, saj sta povedali, da ga nista odstranili, ker je bil zelo zapacan; čakali sta, da bo kdo prišel in jima ga pomagal izvleči, ta čas pa sta čistili posodo; povedali sta še, da ne vesta, zakaj sta tako ravnali. Če bi rakel odstranili, posoda ne bi mogla udariti obenj in do poškodbe ne bi prišlo. Tožnici in njeni sodelavki očita še kršitev drugih pravil varnega dela, za katera sta vedeli – posode nista čistili od zgoraj (morala bi biti blokirana), temveč sta jo nagnili in podprli z železno palico, s čemer sta si pravzaprav nastavili past. Še po opravljenem čiščenju posode nista vrnili v gornji položaj in nista poiskali pomoči za odstranitev rakla; ko sta ga skušali izvleči sami, sta izmaknili podporo (ne vesta, kateri od njiju se je to pripetilo), zaradi česar je posoda tožničino roko udarila oziroma stisnila ob rakel in ji poškodovala prst. Nadalje meni, da je že brez posebnih navodil jasno, da je posoda, kot sta jo podprli tožnica in sodelavka, nevarna. Obe sta tako prekršili skrbnost povprečnega delavca, zato škoda ni v vzročni zvezi z očitano opustitvijo zavarovanca tožene stranke. Nihče ju ni poučil, naj ravnata tako, kot sta in nihče od odgovornih ni mogel predvideti nesrečnega zaporedja opisanih kršitev. Končno nasprotuje še višini prisojene odškodnine za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

(3) Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke ni ustrezno obvestil tožnice o varnem delu s konkretno napravo (23. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/1999, s spremembami; od tu ZVZD). Za ta zaključek ni bistveno, ali sta bila L. in Z. delodajalcu sposobna svetovati oziroma sestaviti navodila za varno delo, zato tudi ni bistveno, kako je njuni izpovedbi razumelo sodišče prve stopnje. Odločilno je namreč, da iz navodil za varno delo na liniji za nanos barita (B 4 – B 5) ni razviden pravilen postopek čiščenja dozirne posode, kot ga je zatrjevala tožena stranka – torej, da je treba predhodno odstraniti rakel. Nanj bi lahko kazalo zgolj zaporedje zapisa navodil za čiščenje posameznih sestavnih delov naprave (posebej za mešalo, rakel in dozirno posodo), kar pa nikakor ne zadostuje. Na poseben vrstni red čiščenja in nevarnosti v zvezi z neupoštevanjem le-tega bi moral delodajalec v navodilih izrecno opozoriti, še posebej, ker je tožnica običajno opravljala druga dela, posodo pa je morala očistiti po konkretnem nalogu nadrejenega (24. čl. ZVZD). Tem dolžnostim v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno, saj omenjena navodila v zvezi s čiščenjem dozirne posode posebej zahtevajo le, da mora biti posoda v blokiranem stanju, premikanje in obračanje pa morata izvajati dve osebi (3.4.3. Navodil – B 4 in Varnostni ukrepi v zvezi z vzdrževanjem posameznih linij – B5). Tožnici po drugi strani ni mogoče očitati niti kršitve pravkar omenjenih zahtev, ki jih navodila sicer vsebujejo. Sodišče je namreč ugotovilo (kar pritožba opredeljeno ne izpodbija), da čiščenje posode v blokiranem (vertikalnem) položaju ni možno. Ravno zato so si delavci (neustrezno) pomagali z železno palico, s katero so posodo podprli v horizontalnem položaju, kar je omogočilo čiščenje, delodajalec pa je na to reagiral šele po nesreči, ko je na napravo namestil varovalno jekleno vrv. Tudi teh ugotovitev pritožnica ne izpodbija. Delodajalcu je tako pripisati izključno krivdo za nastalo tožničino škodo, saj konkretnega delovnega procesa ni organiziral tako, da bi poskrbel za varnost ter za opremljenost z varstvenimi napravami (5. čl. ZVZD). Njegovo ravnanje se presoja po kriteriju skrbnosti dobrega strokovnjaka.

(6) Očitek, da so drugi delavci (delovodja, vzdrževalec, tehnologinja in tožničina sodelavka) poznali pravilen postopek čiščenja, ne vpliva ne na dokazno oceno sodišča prve stopnje ne na presojo delodajalčeve krivde. Kot rečeno, je tožnica običajno opravljala druga dela, poleg tega pa delodajalec delavcu odgovarja tudi za škodo, ki mu jo povzroči drug delavec (147. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ). Na tem mestu ni odveč opozoriti na nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ju pritožba ne izpodbija – da tožnica rakla ni mogla odstraniti ter da bi z odklonitvijo dela tvegala svojo zaposlitev. Glede na povedano je utemeljena presoja, da tožnici v zvezi z nezgodo ni mogoče ničesar očitati.

(7) Pritožnica neutemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (1.800,00 EUR oziroma 2 povprečni plači za strah in 7.200,00 EUR oziroma 8 povprečnih plač za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina odškodninske obveznosti tožene stranke. V izpodbijani sodbi je navedlo zadostne razloge o obsegu tožničine nepremoženjske škode. Po njeni širši in ožji individualizaciji ji je zanjo prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ, zlasti stopnji in trajanju tožničinih bolečin ter teži in naravi poškodbe. Pri odmeri odškodnine sta bila v zadostni meri upoštevana pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožnici zagotovi zadoščenje za prestano trpljenje. Tožnica je utrpela zmečkanino in večfragmentalni odprti zlom osnovnega členka palca na levi roki ter prekinitev arterije za palec levice. Doživela je hipen primarni strah hude intenzitete, nato pa dolgotrajni (8 mesecev trajajoči) strah za izid zdravljenja (če se zašiti prst ne bi prijel, bi ji ga odrezali, na mesto palca pa bi ji presadili enega od drugih prstov na roki). Ker ne more več krepko držati in nositi stvari ter dvigovati težjih bremen, je ovirana pri vsakdanjih opravilih (tožnica je levičarka, ob poškodbi je bila stara 53 let), težave ima tudi s preobčutljivostjo na temperaturne spremembe. Poškodovani palec je skrajšan za skoraj 1 cm, njegova gibljivost pa je omejena za približno tri četrtine. V sodni praksi sicer res obstajajo primeri, v katerih so bile za podoben obseg nepremoženjske škode dosojene nižje odškodnine, vendar so tudi primeri, ko je bilo priznano višje zadoščenje. Ker v obravnavani zadevi prisojeni zneski zadoščenja ne izstopajo iz okvirov razponov, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa, je pritožbeni očitek, da je odškodnina odmerjena previsoko, neutemeljen (179. čl. OZ).

(8) Drugih pritožbenih očitkov ni bilo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker tudi tovrstnih pomanjkljivosti ni našlo, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(9) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnica sama, saj s pritožbo ni uspela.


Zveza:

ZVZD člen 5, 23, 24.
OZ člen 147, 179.
Datum zadnje spremembe:
14.02.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUxNTkz