<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba XI Ips 9610/2016-146
ECLI:SI:VSRS:2016:XI.IPS.9610.2016.146

Evidenčna številka:VS2007940
Datum odločbe:14.04.2016
Senat:Marko Šorli (preds.), mag. Damijan Florjančič (poroč.), Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - dokazne prepovedi - pregled vozila - preiskava vozila - ogled

Jedro

V obravnavanem primeru so policisti ob podanih razlogih za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 148. člena ZKP), z vizualnim pregledom zunanjosti in notranjosti vozila ter odpiranjem prtljažnika, vrat in pokrova motorja vozila, ki ni bilo zaklenjeno in na zadnji strani vozila ni imelo nameščenih registrskih tablic, opravili pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP. Upoštevaje navedeno Vrhovno sodišče ravnanja policistov ne more (prima facie) oceniti za nezakonito preiskavo vozila, kar pomeni, da pri pregledu vozila najdeni in zaseženi predmeti (tudi račun trgovine A., d. o. o.), niso pridobljeni na nedovoljen način. Vrhovno sodišče pa ne izključuje, da bi tekom dokaznega postopka drugače ugotovljeno dejansko stanje sodišču lahko narekovalo drugačno odločitev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 11. 3. 2016 in popravnim sklepom z dne 14. 3. 2016 zoper obdolženega S. H. odredila pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom z dne 15. 3. 2016 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in (pravočasno) dopolnitev zahteve zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev določb kazenskega postopka, ker so kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe in kršitve kazenskega zakona (kršitve kazenskega zakona in kršitev drugih določb kazenskega postopka zagovornik v zahtevi ne obrazlaga). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in odpravi pripor zoper obdolženca.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da se pregled od preiskave vozila razlikuje po stopnji intenzivnosti posega v zasebnost, pri čemer pregled predstavlja vizualno ali drugo čutno zaznavo vozila, pri preiskavi pa gre za poseg v integriteto prevoznega sredstva. Po navedbah vrhovne državne tožilke je v teoriji in sodni praksi sprejeto enotno stališče, da vizualni pregled kabine vozila in odpiranje prtljažnika ne predstavlja preiskave vozila po šestem odstavku 215. člena ZKP. V obravnavanem primeru so policisti pregledali odklenjeno vozilo brez veljavnih registrskih tablic, za katerega so pridobili podatke, da je bilo uporabljeno po izvršitvi kaznivega dejanja. Policisti so pregled začeli z vizualnim pregledom kabine, pri katerem so na zadnjih sedežih opazili predmete, kar je utemeljevalo sum, da gre za vozilo, ki je bilo uporabljeno pri kaznivem dejanju. Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da odpiranje prtljažnika neregistriranega, odklenjenega in na videz zapuščenega vozila, ne more pomeniti nedovoljenega posega v pravico do zasebnosti, zato gre za zakonito pridobljene dokaze. Po mnenju vrhovne državne tožilke glede na navedene okoliščine ni mogoče zaključiti, da gre za prima facie nedovoljene dokaze, navedbe zagovornika, da je šlo za preiskavo vozila, pa bo potrebno preveriti v nadaljnjem postopku.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 8. 4. 2016 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Obdolženčev zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da so policisti dne 1. 3. 2016 opravili nezakonito preiskavo vozila Renault Clio rdeče barve, ki je bilo parkirano v naselju Sovinek. Po navedbah zagovornika konkretno ravnanje policistov ne predstavlja pregleda vozila v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP, ki ga policisti opravijo v primeru ustavitve vozila. Ker policisti niso opravili le zunanjega ogleda vozila, temveč so odpirali vrata, prtljažnik in pokrov motorja vozila, obravnavano dejanje ne predstavlja ogleda vozila v smislu 245. člena ZKP (kot izhaja iz zapisnika o ogledu), ampak preiskavo vozila (šesti odstavek 215. člena ZKP), za katero niso bili izpolnjeni v ZKP določeni pogoji. Zagovornik meni, da so dokazi, pridobljeni s preiskavo navedenega vozila in dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi teh dokazov, nezakoniti, zato sodišče nanje ne more opreti sodne odločbe.

6. Po določbi 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Vrhovno sodišče je že večkrat(1) obrazložilo, da lahko v primeru zatrjevanja, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, poseže v pravnomočno odločbo o priporu le izjemoma: če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma kot enega od pogojev za pripor omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da so policisti dne 1. 3. 2016 v vozilu Renault Clio našli račun, na podlagi katerega so ugotovili identiteto obdolženca. Ker navedeni račun predstavlja ključen dokaz, na podlagi katerega je bila ugotovljena identiteta enega izmed sostorilcev obravnavanega kaznivega dejanja, se je Vrhovno sodišče v nadaljevanju opredelilo do vprašanja, ali konkretno preiskovalno dejanje policistov z dne 1. 3. 2016 predstavlja na prvi pogled (prima facie) nezakonito oziroma očitno nedovoljeno preiskavo vozila (šesti odstavek 215. člena ZKP).

8. Iz zapisnika o ogledu z dne 1. 3. 2016 (list. št. 13-14 spisa) izhaja, da so policisti na začetku naselja Sovinek opazili parkirano vozilo Renault Clio rdeče barve, ki je imelo priprta zadnja leva vrata, spredaj pa nameščeno registrsko tablico NM ... Iz zapisnika nadalje izhaja, da so policisti opravili vizualni pregled zunanjosti in notranjosti vozila. Policisti so nato odprli prtljažnik, privzdignili zaščito v prtljažniku ter odprli vrata in pokrov motorja vozila, pri čemer so med drugim na sprednjem desnem sedežu vozila opazili račun trgovine A., d. o. o., v Semiču. Iz zapisnika o ogledu še izhaja, da so policisti zavarovali sledi in zasegli v vozilu najdene predmete, ki jih je oškodovanec obravnavanega kaznivega dejanja nato prepoznal kot svoje.

9. Vrhovno sodišče se je z razmejitvijo med preiskavo vozila (šesti odstavek 215. člena ZKP) in drugimi preiskovalnimi dejanji glede vozil (pregled vozila po drugem odstavku 148. člena ZKP in ogled vozila po 245. členu ZKP) že ukvarjalo ter obrazložilo(2), da se pri preiskovalnem dejanju ogleda z neposrednim opazovanjem odkrijejo, opišejo in zavarujejo sledovi in predmeti kaznivega dejanja oziroma se ugotovijo druga za kazenski postopek relevantna dejstva. V primeru, da policija pregleduje notranjost vozila in odpira predale v vozilu, ne gre zgolj za neposredno opazovanje, temveč za pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP, po katerem sme policija opraviti pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je med takšnim policijskim pregledom vozila ter njegovo preiskavo po določbah kazenskega postopka, ki veljajo za hišno (in osebno) preiskavo, razlika predvsem v stopnji oziroma intenziteti pregleda oziroma preiskave vozila. Pregled vozila v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP, ki ga sme opraviti policija v okviru svojih pooblastil, obsega pregled (s čutili vida, sluha, vonja in otipa) vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (na primer razstavljanje, rezanje, lomljenje itd.). V slednjih primerih ne gre več za pregled, temveč za procesno dejanje preiskave vozila, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se zato sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon.

10. V obravnavanem primeru so policisti ob podanih razlogih za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 148. člena ZKP), z vizualnim pregledom zunanjosti in notranjosti vozila ter odpiranjem prtljažnika, vrat in pokrova motorja vozila, ki ni bilo zaklenjeno in na zadnji strani vozila ni imelo nameščenih registrskih tablic, opravili pregled vozila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP. Upoštevaje navedeno Vrhovno sodišče ravnanja policistov ne more (prima facie) oceniti za nezakonito preiskavo vozila, kar pomeni, da pri pregledu vozila najdeni in zaseženi predmeti (tudi račun trgovine A., d. o. o.), niso pridobljeni na nedovoljen način. Vrhovno sodišče pa ne izključuje, da bi tekom dokaznega postopka drugače ugotovljeno dejansko stanje sodišču lahko narekovalo drugačno odločitev.

11. Zagovornik s trditvami, da navedba v zapisniku o ogledu vozila z dne 1. 3. 2016, da je bil konkretni Renault Clio dne 29. 2. 2016 opažen, ko se je odpeljal s kraja kaznivega dejanja, ni resnična ter trditvami glede vsebine in datuma uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 10. 3. 2016, ne uveljavlja nobene kršitve, ki jo je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

----

(1) Na primer sodbe XI Ips 61492/2011-68 z dne 26. 1. 2012, I Ips 221/2003 z dne 21. 8. 2003, I Ips 256/2003 z dne 28. 8. 2003, I Ips 345/2003 z dne 4. 12. 2003, enako sodba I Ips 86/2006 z dne 9. 3. 2006 ter številne druge.

(2) Sodbi VSRS I Ips 15317/2011-359 z dne 12. 6. 2013 in I Ips 289/2006 z dne 7.

12. 2006.


Zveza:

ZKP člen 18, 18/2, 148, 148/2, 215, 215/4, 245, 371, 371/1-8.
Datum zadnje spremembe:
05.08.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2MzA5